Izgubljeno z uzakonitvijo

V Slovenji po zadnjih podatkih živi 2.053.468 ljudi. Zanje velja 807 zakonov, 13.905 podzakonskih aktov in 2218 mednarodnih pogodb. Torej en predpis na nacionalni ravni na 140 prebivalcev. Slovenija je majhna država, zato je število predpisov na prebivalca logično večje kot v velikih državah. A več ko je predpisov, manj je poznavanja in s tem manj spoštovanja teh predpisov. Gre za obratno sorazmerje, ki je dejstvo. Drugače ne gre. In kot tako je razlog vseh pravnih in tudi številnih drugih težav, ki iz njih sledijo. Družba, ki ne spoštuje pravil, ki si jih postavlja sama, pa ni pravna. Nepravna družba je družba, ki deluje vsaj na podlagi zakona močnejšega, če ne celo na podlagi »zakonov« kake druge, še nižje razvojne stopnje družbe. Drsimo v kaos, kjer bodo tisti, ki nimajo, najnižji sloji, manjšine, deprivilegirani in marginalni dobili priložnost? Žal ne, v razmerah, kjer ni jasnih pravil igre, jo vedno najslabše odnesejo prav oni. Tudi to je dejstvo.

V dvajsetih letih po osamosvojitvi je državni zbor veljavno zakonodajo spremenil 4257-krat, vsak drugi dan en zakon torej. Posebej »ploden« je bil mandat vlade Janeza Janše, v katerem so se podirali rekordi glede števila sprejetih novih zakonov in glede zakonskih sprememb. In to čeprav je šlo za mandat, ki je sledil pričakovano rekordnemu, saj se je zaradi približevanja EU v njem izpeljala glavnina prilagajanja slovenske zakonodaje zakonodaji EU. Potem je, v sedanjem mandatu, prišla še kriza, nov prikladen izgovor za številne posege v zakonodajo. V zadnjih petih letih je državni zbor recimo zakone spremenil 1383-krat in sprejel 229 novih zakonov. Čeprav bi bilo pričakovati, da novi zakoni večinoma nadomeščajo stare, pa številke tega ne kažejo. Veljavnih zakonov je vsak dan več. Pred tremi leti smo se zgražali nad tem, da skupaj velja že več kot 760 zakonov, danes jih velja že 807. Potem so tu še podzakonski akti, teh je skoraj 14 tisoč različnih. Od tega je največ sklepov (3889), pravilnikov (2983), odlokov (1891), uredb (1307), odločb (805) in ukazov (745). Skupaj, o tem smo že pisali, vsa ta zakonodaja vsebuje kar 9192 različnih prekrškov, torej ravnanj, ki veljajo za prepovedana in je zanje predpisana večinoma denarna kazen.

Iz navedenih številk lahko z veliko verjetnostjo izpeljemo nekaj sklepov. In sicer. Zakonov je preveč. Prepogosto se spreminjajo. Urejajo preveč vprašanj in preveč podrobno. Pogosto so zato nejasni, med posameznimi zakoni obstajajo vsebinska neskladja in protislovja in so nemalokrat tudi protiustavni. Prevečkrat se sprejemajo za konkretne primere in celo zaradi kratkoročnih političnih teženj. »Pri nas sploh ne obstaja tisto, čemur teorija pravi zakonodajni proces in zakonopisna znanost,« pravi ustavni pravnik dr. Andraž Teršek. Zakoni se po njegovem prepričanju pišejo hitro, površno, prepogosto nekompetentno tudi »zaradi naglice in nekompetentnosti piscev ... Preveč vprašanj se prav tako prepušča podzakonskim predpisom.« Ti pa so nemalokrat še manj jasni, kakovostni in življenjski od zakonov. Poleg tega Teršek opozarja, da se v Sloveniji niti glede najusodnejših zakonskih sprememb ne izvajajo zakonodajni eksperimenti pred izdelavo in sprejetjem zakonov, »s katerimi bi se preverili verjetni učinki in rezultati zakonskega predloga«. To pomeni, da je testna skupina kar populacija, na katero se posamezen zakon nanaša. Kadar gre za zakon širšega družbenega pomena, pa kar celotno prebivalstvo Slovenije. Je prav, da je vsa država laboratorij za zakonodajne eksperimente?

Ni prav. Kot ni prav, da je pravnih pravil preveč, da vprašanja urejajo preveč podrobno in so poleg tega še nejasna. Poznavanja prava, celo osnovnih področij, v takšnih razmerah ni mogoče pričakovati od posameznega državljana, za katerega se izvirno zakonodaja sploh piše. Posebej če imajo težave s sledenjem številnim zakonodajnim spremembam celo tisti, ki bi morali pravo poznati najbolje oziroma v popolnosti. Recimo sodniki. Predsednica Slovenskega sodniškega društva Janja Roblek je že pred časom opozorila, da hitro in nedorečeno sprejemanje novih predpisov in spreminjanje starih brez prepotrebne redakcije celotnega besedila zakona pogosto pripelje do »notranjih nasprotij v samem zakonu ali z drugimi zakoni in še pogosteje s podzakonskimi predpisi. Gre celo tako daleč, da je neko ravnanje v nekem obdobju zahtevano, v drugem pa izrecno prepovedano.« Teršek opozarja, da tudi zato sodišča »namesto odgovornega prevzemanja pravotvorne vloge navadno le preigravajo številne formalne določbe pravnih aktov«. Posledica tega je, da podoben odnos do prava večinoma vzpostavljajo tudi pravni zastopniki, odvetniki, pravni svetovalci in celo najbolj priljubljeni razlagalci pravnih norm.

V dvajsetih letih po osamosvojitvi je državni zbor veljavno zakonodajo spremenil 4257-krat, vsak drugi dan en zakon torej.

Predvidljivost pravnega sistema je pogoj za zaupanje vanj in za spoštovanje pravnih norm. V nasprotnem primeru, kakršna je tudi slovenska realnost, pa »veliki igralci na trgu, v politiki in drugje v družbi vešče izkoriščajo luknje in sive cone zakonodaje za dosego enormnih individualnih koristi«, še dodaja Teršek. Nasprotno pa prav zaradi teh značilnosti slovenskega zakonodajnega procesa in pravnega reda trpita veliko škodo delovnopravno in socialno področje. Seveda, področji prava, ki najusodneje vplivata na življenje že omenjenih malih ljudi.

Upanja, da bi se usmeritev v kratkem spremenila, ni veliko. Še posebej, ker je odgovor politike na vsako težavo, ki se pojavi v družbi, sprememba zakona. Tudi če oziroma ko bomo začeli razmišljati o težavah, ki jih prinaša preveč zakonodaje, bomo spet poslušali, da potrebujemo reformo zakonodajnega postopka, spremembo zakona o poslancih, poslovnika državnega zbora, zakona o vladi in da ne bo šlo brez novega, krovnega zakona o jasnem in učinkovitem zakonodajnem postopku, podrobnosti pa se bodo reševale s podzakonskimi akti ...