Ne za isto mizo

»Od uveljavitve instituta romskega svetnika leta 2002 je očitno, da se položaj romske skupnosti opazno veliko hitreje izboljšuje v občinah, kjer romski svetnik deluje, kot pa tam, kjer ga nimajo,« pravi predsednik Foruma romskih svetnikov Darko Rudaš. Vlada zdaj ponuja uzakonitev tega instituta še šestim občinam, kjer je več romskega prebivalstva, a so ga vse po vrsti zavrnile. Češ da romsko problematiko ustrezno rešujejo na druge primerne načine. In sicer v zadovoljstvo vseh, tudi Romov, tako uspešno, da instituta romskega svetnika sploh ne potrebujejo.

Institut romskega svetnika, ki ga Romi volijo iz svojih vrst, je po zakonu o lokalni samoupravi obvezen v dvajsetih slovenskih občinah. Pred slabim desetletjem, ko je bil institut uzakonjen, je država to pravico Romom in obveznost občinam podelila na podlagi merila avtohtonosti poselitve Romov v posamezni občini. Avtohtonost poselitve je našla v dvajsetih občinah, čeprav bi jo z lahkoto našla še v nekaj drugih. Poleg tega je treba vedeti, da sta avtohtonost kot merilo podeljevanja posebnih pravic neki narodnostni skupini za neprimerno označila Svet Evrope in Organizacija združenih narodov. Tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je pred ustavnim sodiščem izpodbijala primernost tega merila, a neuspešno. Ne glede na argumente za takšno merilo in proti njemu, je v praksi preživeto. Še v nemalo drugih občinah živijo številni Romi, a niso bili spoznani za avtohtone, čeprav tam živijo že vse od druge svetovne vojne in tudi dlje. To očitno zdaj razumejo celo v vladni komisiji za zaščito romske skupnosti, ki jo vodi minister za šolstvo in šport Igor Lukšič. Pred kratkim je komisija sprejela sklep o dopolnitvi seznama občin z obveznim romskim svetnikom. Dopolnili naj bi ga s šestimi občinami, mestnimi občinami Ljubljana, Maribor in Velenje ter občinami Ribnica, Škocjan in Brežice.

Bistvena posledica uvedbe romskega svetnika je prav vsakdanja. In sicer, da so večinski prebivalci po dolgih desetletjih sebi in drugim morali priznati, da v njihovi občini živijo tudi Romi.

Zaradi tega je urad za narodnosti tem občinam poslal pobudo, naj se uvrstijo na seznam občin z romskim svetnikom. A vseh šest je reklo ne. »Občine, ki nimajo romskega svetnika, pravilno ugotavljajo, da imajo občine z romskim svetnikom večjo odgovornost do romske skupnosti, in se zato tega instituta zelo izogibajo,« pravi Rudaš. Vzorčni primer takšnega odnosa je občina Grosuplje, ki je uvedbo romskega svetnika dolga leta zavračala, čeprav spada na seznam dvajsetih občin. Posredovati je moralo ustavno sodišče in državni zbor (v tem mandatu) je moral spremeniti zakon, da so Romi v Grosupljem dobili svojega svetnika. Zakon zdaj omogoča, da volitve romskega svetnika izpelje kar državna volilna komisija, če občina tega ne stori sama. In občina Grosuplje tega od leta 2002 ni storila niti enkrat. Zato pa je zdaj namesto nje to že dvakrat storila državna volilna komisija. Zdaj občina ne razmišlja več, kako bi preprečila uvedbo instituta romskega svetnika, saj je ta realnost. Zdaj razmišlja, kako bi institut odpravila.

Temelj dialoga

Romski svetnik se je doslej izkazal za bistvenega za izboljšanje ali sploh začetek odnosov med romskim in neromskim prebivalstvom, šele potem pride politika. Seveda nekateri romski svetniki tudi zelo uspešno in v korist Romov, ki jih predstavljajo, sodelujejo na sejah občinskega sveta. S časom pa bo tako v vseh občinah z romskim svetnikom. V slabem desetletju od uvedbe tega instituta, torej na kratki rok, je še veliko pomembnejša neka druga, povsem vsakdanja posledica. V številnih izmed dvajsetih občin, ki so takrat dobile romskega svetnika, je ta prinesel premik v glavah večinskih prebivalcev in tudi vodilnih občinskih funkcionarjev. Bistven premik, ki ga prej niso zmogli več desetletij, celo stoletij. In sicer priznanje, da v njihovi občini živijo Romi. Da bo zato treba kdaj tudi v romsko naselje, da bo treba razmišljati o legalizaciji njihovega bivanja, o vodovodu, kanalizaciji, sanitarijah ... Rudaš pojasnjuje, da se je vloga romskega svetnika »kljub različnim izkušnjam v lokalnem okolju načeloma dobro obnesla in danes že pomeni enega od temeljev dialoga na lokalnih ravneh. Prek Združenja romskih svetnikov Slovenije pa se organizacija uveljavlja kot resen sogovornik tudi na državni ravni.«

Ne glede na to, kako daleč so pri takšnem razmisleku ali dialogu prišli v tej ali oni izmed dvajsetih občin, zdaj tam ni več izgovorov, kot jih poslušamo v občinah, kjer romskega svetnika (še) ni. Predvsem v podeželskih občinah, kamor oko Ljubljane ne seže, je še vedno slišati odgovore, da Romi v občini sploh ne živijo, da jih je zanemarljivo malo, da gre za Rome iz drugih občin in da navsezadnje njihova poselitev nikakor ni avtohtona in si zato ne zaslužijo posebnih pravic.

Ruralni ne

Tudi v Grosupljem smo vsa ta leta poslušali naštete izgovore. Najprej so trdili, da Romi v občini sploh ne živijo. Potem, da tam sicer so, a niso njihovi občani. Še danes pa vztrajajo, da njihovi Romi niso avtohtoni, in celo, predvsem v zadnjem času, da romskega svetnika ne potrebujejo, ker je za Rome v občini dobro poskrbljeno ... Slednje je tudi nekakšna rdeča nit odgovorov, ki jih je na pobudo vladne komisije in urada za narodnosti pripravila šesterica občin. V občini Brežice pravijo, da bi »glede na specifično lego občine in prisotnost tudi oseb oziroma občanov drugih etničnih skupin« uvedba romskega svetnika za vse druge pomenila neenakost. Čeprav niso imeli pomislekov glede neenakosti, ko je marca letos njihov občinski svet »sprejel sklep o ustanovitvi in sestavi komisije za spremljanje položaja romske skupnosti v občini Brežice, v kateri sta dva predstavnika romske skupnosti«. Čeprav komisija v slabega pol leta še ni zaživela, v občini zagotavljajo, da bodo »pravice Romov oziroma romske skupnosti lahko v celoti zastopane prek njenih predstavnikov v komisiji za spremljanje položaja romske skupnosti«.

Si Romi želijo romskega svetnika? “Po našem vedenju bi takšno rešitev vsi z veseljem sprejeli,” odgovarjajo v uradu za narodnosti.

V občini Škocjan, kjer večina Romov živi brez vode, elektrike in sanitarij, najprej priznavajo, da Romi tam živijo že pol stoletja, a hkrati dodajajo, da »naselje ni avtohtono, nima zgodovinskih korenin, romsko prebivalstvo pa absolutno ni na nobenem področju povezano z ostalim lokalnim prebivalstvom«. Pred kratkim so ustanovili komisijo za romska vprašanja, za katero menijo, »da je za zdaj popolnoma primeren in zadosten organ za koordinacijo in povezovanje zadev«. A sočasno, nekako v žargonu SNS, poudarjajo, da je korake v smeri socializacije in sodelovanja mogoče pričakovati »šele, ko bodo pravice in dolžnosti romske populacije uravnotežene«.

V Ribnici, kjer enako kot v Škocjanu večina Romov leta 2011 živi brez vode, elektrike in sanitarij, si s pozivom iz Ljubljane niso prav veliko razbijali glave. Uradu za narodnosti so zgolj poslali sklep, ki ga je sprejel občinski svet, v njem pa piše: »Občinski svet Občine Ribnica ne daje pristanka za vključitev občine v seznam dvajsetih občin v 101. členu zakona o lokalni samoupravi.« Romov niso niti omenili.

Urbani ne

Drugače kot v Ribnici pa so v Ljubljani našteli prav vse možne argumente proti romskemu svetniku v mestnem svetu. Najprej poudarjajo, da ljubljanski Romi ne živijo v romskih naseljih, ampak pomešani med večinsko prebivalstvo. Kar se razumevanja občine za potrebe Romov tiče, navajajo, da občina vsako leto sofinancira številne programe kulturnega in socialnega vključevanja Romov za vse generacije, za kar je mestna občina letos namenila 37.594 evrov. Poleg tega občina zagotavlja brezplačne prostore za Romski informacijski center in druge prostore za romska društva. Lani je ustanovila tudi posebno delovno skupino za romska vprašanja, ki jo vodi ljubljanski podžupan Janko Möderndorfer. V dokaz zglednega odnosa do Romov navajajo, da se je mestna občina »kot podpornica vključevanja Romov v širšo družbo izkazala že pri nastanitvi romske družine Strojan, ki so jo zavračale vse slovenske občine«. Po njihovem mnenju institut romskega svetnika skratka ni potreben, ker so Romi v Ljubljani pozitivno diskriminirani vedno, kadar je to treba ali mogoče. No, razen če gre za romskega svetnika ...

V Mestni občini Velenje so vladno pobudo zavrnili z argumentom, da je pri njih zanemarljivo malo Romov, ki poleg tega »ne živijo v skupnosti oziroma posebnem romskem naselju in so dobro vključeni v družbo, integrirani in lokalna skupnost z njimi uspešno, aktivno sodeluje«. Sploh pa, »s strani Romov, ki živijo v naši občini, še nikoli ni bila podana pobuda oziroma ni bil izražen interes, da bi imeli svojega predstavnika v občinskem svetu. Sklepamo, da ne čutijo potrebe po tovrstnem udejstvovanju.« Poleg tega velenjske oblasti skrbi, da bi po uvedbi tega instituta tudi »narodne skupnosti, ki so številčno dosti močnejše od romske, zahtevale predstavnika v občinskem svetu«.

Pobudo za prisotnost romskega svetnika v mestnem svetu za zdaj zavračajo tudi v mestni občini Maribor. Poudarjajo pa, da imajo predvsem v zadnjih letih z Romi konstruktiven odnos v kulturi in izobraževanju. In da so s predstavniki romske skupnosti dogovorjeni, da ti do septembra pripravijo svojo presojo razmer in se tudi »opredelijo do predloga urada za narodnosti in morebitne uzakonitve dodatnega svetnika. Na podlagi te ocene se bo lahko Mestna občina Maribor dokončno opredelila.«

Rudaš vse te različne argumente ali izgovore v izogib uvedbi instituta romskega svetnika razume kot »pra-vzorec, po katerem recimo ptice, vzgojene v ujetništvu, učijo, naj se boje vsega, kar je podobno sokolu, čeprav ga ptice še nikoli niso videle.« Nekaj pa je gotovo, če bodo Romi imeli besedo, kot recimo obljubljajo v Mariboru, se bodo zagotovo (in v nasprotju z napačnimi sklepi med drugimi tudi velenjskih oblasti) opredelili za romskega svetnika. Ali kot o željah Romov v občinah, kjer nimajo posebnih pravic, pravijo v uradu za narodnosti: »Po našem vedenju bi takšno rešitev vsi z veseljem sprejeli.«