Valovi

Ko smo šli v tranzicijo, se je zdelo, da je to nekaj ekonomskega. Pa ni. Tržna ekonomija pride sama od sebe. Problem je, kako imeti v tržni ekonomiji državo. Problem in cilj sta država, ne ekonomija. Pri nas pa je postala država – sfera javnega in skupnega – nepomembna. Po uvodnem desetletju »kontinuitete« se je začela tudi država spreminjati v samo še en dodatni prostor za uveljavljanje zasebne iniciative in za lov na zasebne koristi.

Zadnji veliki val modernizacije slovenske družbe, na podlagi nekih državnih politik izpred pol stoletja, se je zanesljivo že iztekel. V svetu, ki se naglo spreminja, je Slovenija spet primitivna, zanikrna in arhaična – v vseh sferah družbe, povezanih in prepletenih, v vsej veliki globini. Naši problemi so na tej ravni. Vse vizije in cilji, ki niso na tej ravni, so neuporabni.

Kapitalizem je industrijski način proizvodnje. V vsej zgodovini pred njim je bil družbeni produkt bolj ali manj stalen in določen z radodarnostjo narave, ljudje so se organizirali samo za obiranje plodov narave, vsako leto enako, statično in stabilno. Šele v kapitalizmu si ustvarjajo »bogastvo narodov« ljudje sami. Z besedami Davida Ricarda iz leta 1817: dobrine, »ki si jih človek želi ... se lahko razmnožijo ... skoraj neomejeno, če smo pripravljeni vložiti delo, ki je potrebno, da se proizvedejo«. V kapitalizmu postane delo, če navedemo še Karla Marxa, »zavestna, tehnološka uporaba znanosti«. Na novoveški znanosti utemeljene industrijske tehnologije omogočijo »skoraj neomejeno« proizvodnjo materialnih dobrin (in povezanih storitev prevoza, trgovine, financiranja itd.).

Posebnost družbene organizacije in razslojevanja v kapitalizmu določa posebnost načina proizvodnje. Tako kot so »presežek« nekoč želi lastniki tedaj odločilne produktivne sile, zemlje, tako ga žanjejo v kapitalizmu tisti, ki obvladujejo industrijske tehnike proizvodnje in trgovanja in ki spreminjajo podjetniške tehnologije v nenehno bolj in bolj produktivne. V kapitalizmu se, spet po Marxu, »izvajajo vse metode za povečanje družbene produktivne sile dela na račun posameznega delavca ... Vse, kar delni delavci izgubijo, se zdaj koncentrira v kapitalu ... v enakem obsegu, kakor si ta proces osvaja znanost.«

Kapitalizem je ustvarjalen. Utemeljen na dinamičnem naravoslovju ima potencial nenehnega napredka, nenehnega prekašanja samega sebe, če se le sprosti iniciativa posameznikov. Produktivna moč industrijskega načina proizvodnje izvira, drugače kot nekoč, iz moči posameznih, specializiranih proizvodnih obratov. Vmesni prostor mora biti prazen, zgolj »trg«, zgolj prostor iznajdljivosti in tekmovanja, »svoboda«. Ta princip pojasnjuje ideologija liberalizma, na bolj operativni ravni pa predvsem ekonomska teorija.

Zorenje kapitalizma je bilo in je še vedno, kjer še ni končano, velika zgodba. S širjenjem »svobode« in z rastjo produkta se v družbi korakoma množijo mesta doživljanja materialne varnosti in neodvisnosti od avtoritete. Kar so bili nekoč samo privilegiji najožjega vrhnjega sloja, ki so jih vsi drugi poznali samo iz pripovedk ali romanov ali filmov - obilje, prosti čas, neodvisnost, lepota, ljubezen -, se prebija korakoma, v valovih, v zaporedne plasti vse širšega »srednjega sloja«, v valovih renesans, pomladi narodov in revolucij, z vsemi spremljajočimi izbruhi v umetnosti in v ideologijah. V mnogih delih sveta so ti procesi zorenja že mimo, drugod, kot npr. letos v arabskem svetu, so še vedno živi.

V današnjih časih je moderno pljuvati po kapitalizmu, ampak kapitalizem je velika stvar. Vseeno pa že imamo tudi dovolj izkušenj, da vemo, da samo to, kar nam o njem pripovedujejo liberalci in ekonomisti, le še ne more biti vse.

Individualno - skupno

Modeli liberalcev in ekonomistov kažejo, kako deluje neka namišljena družba, ki jo sestavljajo samo neposredno nepovezani posamezniki. Pojasnjujejo »zakonitosti«, ki uravnavajo porabo in proizvodnjo industrijsko obvladljivih materialnih predmetov. Sproščeni individualizem, trg in tekmovanje delujejo samo v proizvodnji teh dobrin in za zadovoljevanje teh potreb ter v ničemer drugem (večinoma z »negativnimi eksternalijami« za vse drugo).

Življenja družb pa ne poganjajo samo želje po materialnih dobrinah, prvinski nagoni ljudi so mnogoteri. Ljudje so seveda tudi homo economicus in se bodo vedno sorazmerno hitro ustrojili po zahtevah trga. A to še ne naredi delujočega kapitalizma. Tudi kapitalizem naredi šele nadgraditev sfere individualnosti z dovolj čvrstimi institucijami neposredno organizirane skupnosti.

Ne gre samo za »pravno državo«. Poleg vseh drugih funkcij vzdržujejo vse uspešne kapitalistične družbe pod okriljem države predvsem razvejene sisteme javnega skrbstva in varnosti za nadomeščanje izumirajočih starih oblik vzajemnosti in solidarnosti ter širok sklop politik tehnološkega napredka, na prvem mestu za vzgojo in izobraževanje mladih, da bodo znali poganjati družbo naprej od tam, do koder jo poženejo stari, in drugače, kot so jo stari.

Modeli liberalcev potrjujejo dobro delovanje prostega trga samo v okoljih, v katerih prostega trga v resnici sploh ni! To mora biti zelo jasno. Uspešne kapitalistične družbe se od neuspešnih razlikujejo predvsem po razprostranjenosti in učinkovitosti »države«. Tržna svoboda pa je prav gotovo večja v Albaniji kot na Finskem. Učinkovit »trg dela« ima danes že vsak luzer - in kdor ima samo to, je zanesljivo luzer. Trg pride sam od sebe, ozko grlo je vedno država. Glavna, osrednja zgodba kapitalizma je vedno zgodba o tem, kako v družbi, v kateri tako povsem prevlada individualnost, sestaviti še čvrsto in delujočo sfero skupnega.

Tega nam naši liberalci niso povedali. Pripovedujejo nam samo o tem nenavadnem sodobnem spačku, o tem gusarskem kvazikapitalizmu, ki so ga izumili v zadnjih tridesetih letih v ZDA in ki je to nekoč tako mogočno in dinamično družbo do danes že skoraj uničil.

Tehnološki razvoj

Za liberalce se giblje kapitalizem v nenehnem napredku, ki ga poganjajo zgolj trgi in morda še napotki ekonomistov. V resnični zgodovini pa le vidimo tudi brezkončna mrcvarjenja kapitalističnih družb v gnitju in stagnaciji ali vsaj občasne globoke krize - ne »recesije« ekonomistov, temveč velika lomljenja, dolgotrajna sesedanja družb, državne udare in revolucije. Gibanje kapitalističnih družb skozi čas je kar po pravilu sunkovito, v valovih.

V kapitalizmu teče gladko samo napredovanje naravoslovnih znanosti in na njih oprtih tehnik proizvodnje. Ta napredek pa mora biti pripet še na prav vso globino družbene strukture. Vsak večji »preboj« podjetniških tehnologij terja velike spremembe v kvalifikacijski in poklicni sestavi prebivalstva ter v načinih delanja, življenja in razmišljanja ljudi, skupaj z ustreznimi lomi v značaju in sestavi podjetniških in političnih elit. Spreminjanje podjetniških tehnologij povzroča spreminjanje panožne sestave družbenega produkta, ki se mora ujemati s spremembami agregatne porabe in zato tudi delitve dohodka v družbi, s spremembami ekonomske in socialne strukture. Teh ne bo brez ustreznih državnih politik, teh pa ne bo brez lomov v prevladujočih (ali vsaj vladajočih) ideologijah. In tako naprej.

Sprotno tehnološko napredovanje pripelje sčasoma že do meja zelo velikih sprememb vodilnih podjetniških tehnologij, ki terjajo že zelo velike spremembe v celotnem družbenem okolju. To pa je bistveno bolj kompleksno od enostavnega podjetniškega - in navezano na interesni svet vsakokratnih ekonomskih, političnih in intelektualnih elit, elit sedanjega, zmagovalcev sedanjega, elit samo dotlej, dokler se še ohranja sedanje, staro. Jasno je, da se spremembe v tem svetu ne bodo zgodile kar tako. Ampak dokler se ne, se ustavi tudi tehnološki razvoj in z njim, v kapitalizmu, splošni družbeni razvoj.

To mora biti zelo jasno. Sam ožji tehnološki napredek ni nikoli prav posebno sporen. Blokade, ki jih je treba prebijati, so vedno, vedno drugje. Ozka grla niso nikoli v »znanosti« ali v »trgih«. Ozka grla so vedno v kapaciteti političnih elit družb za vodenje kompleksnih, v globino segajočih in pogosto kar prevratnih državnih politik. Tehnološkega razvoja in splošnega družbenega napredka so v kapitalizmu deležne samo družbe, ki si znajo zagotoviti to kakovost svojega političnega razreda. Druge nimajo najmanjših možnosti.

Valovi

Kapitalizem je zgrajen na tehnološkem napredku. Dohodek kapitalistov izvira, teoretično, samo iz njihove sposobnosti, da poganjajo nenehno rast družbenega produkta, utemeljeno na tehnološkem napredku (ali na geografskem širjenju, v kar se tu ne spuščamo). V resnici pa imajo kapitalisti tudi moč, da si ustvarjajo profite še drugače. Imajo moč, da presežejo omejitve trga zaradi svoje nesorazmerne velikosti ali z uzurpacijo institucij in politik države. Imajo moč, da dosegajo na videz brezmejno »rast« s pomočjo svojega finančnega sektorja. Na vse te načine si lahko delijo profite povsem neodvisno od rasti agregatnega produkta in od splošnega družbenega napredka.

Ne prezrimo, da ekonomske elite v kapitalizmu ne čutijo odgovornosti za skupne družbene zadeve. Liberalna etika zahteva, da skrbi kapitalist samo za svoj profit - brez posebnih zadržkov za (teoretično nepomembne) situacije, v katerih ustvarjanja profitov ne brzda konkurenca. Potencial uničujočega roparskega parazitizma vrhnjih elit v kapitalizmu, kadar tehnološki razvoj presahne in se obrnejo v samoobrambo, je zato lahko enormen.

Tudi tega nam ni nihče povedal, pa je treba vedeti. Delovanje zasebne iniciative ni nikakor, kar po definiciji, pozitivno in poganjajoče. Prav tako je lahko tudi zaviralno in rušilno. Trg in zasebna iniciativa delujeta dobro samo ob močni in od zasebne sfere neodvisni državi, ki se bo znala postaviti, kadar bo treba, tudi proti trgu in proti zasebnim interesom, predvsem tistim najvplivnejšim (ter vedno proti »finančnim trgom«), namesto da svoje »gospodarstvo«, po liberalno, samo posluša in podpira. Odvisno od te sposobnosti ali nesposobnosti družb se v kapitalizmu obdobja rasti, ustvarjalnosti, navdiha in napredka tako pogosto izmenjujejo z obdobji zastoja, parazitizma elit, destrukcije in represije.

Tragično je, da je učinkovita država najbolj potrebna prav tam, kjer je je navadno najmanj, tj. v neavtohtonem, »uvoženem« zgodnjem kapitalizmu (kar velja vsaj nekoliko tudi za vzorce sedanje vzhodnoevropske tranzicije). Uvoz liberalnih etik - etik individualizma in brezmejne rasti - sprosti sile za rast družbenega produkta, sprosti pa tudi vse vzvode elit za zgolj lastno »rast«, neodvisno od produkta, razbremenjeno nekdanje odgovornosti za skupnost. Ne poznam zgodovinske situacije, v kateri bi ob močnejših uvoženih sunkih kapitalizma, začetnih ali kasnejših, ušli velikopotezni destrukciji. Prej se zgolj razstavi staro, kot sestavi novo.

Prvotna slovenska tranzicijska zgodba o uspehu, tista iz desetletja »kontinuitete«, je imela v ozadju še veliko vzgona starih državnih institucij in njihovih specifičnih etik ter rigorozno blokado tokov kapitala in kredita iz tujine. Zgodbe je bilo konec s sprostitvijo teh tokov in z zdrsom politične sfere v primitivni ekonomistični liberalizem. Zgolj liberalno, zgolj ekonomsko, brez močne in od kapitala neodvisne države pa si v kapitalizmu mrtev.

Dozorelost

Problemi »konca rasti« so se začeli kopičiti že pred desetletji tudi na razvitem zahodu, predvsem v ZDA (krize evropske »periferije« so marginalne, jih pa razpihujejo za reševanje dolarja, valute, na kateri je zgrajena moč svetovnih finančnih središč; kriza poraja vojne, take ali drugačne, vedno brutalne). Zdi se, da je že dosežena zasičenost z materialnimi dobrinami, v primerjavi z drugimi občutenimi potrebami in pomanjkanji ljudi. Ustavlja se rast povpraševanja po edinem, kar ponuja industrijski način proizvodnje. Hkrati v številnih panogah že umira konkurenca, sedaj že na tisti končni, svetovni ravni, ponekod zaradi nasilnega monopoliziranja, drugod zaradi takšnega dometa sodobnih tehnologij. Tehnološki razvoj spreminja trg v »plan« - v kapitalizmu zasebni, sebični plan lastnikov. Vsa filozofija in etika kapitalizma, vsa njegova znanost in zakonodaja podpirajo vse bolj samo še monopolistični, rentniški parazitizem.

Vrhnji razred starega, razvitega kapitalističnega sveta se vkopava na obrambne položaje v varstvu trdnjav - Versaillesov in Bastilj - glavnih svetovnih finančnih središč. Treba jih bo razlastiti, tako kot so nekoč mlade kapitalistične države, gnane s tedaj napredno liberalno ideologijo, razlaščale stare parazitske fevdalne razrede - korakoma, gladko ali zamujeno in tedaj bolj prevratniško in korenito. To je osrednja prihajajoča zgodba razvitega zahoda, seveda pogojena s sestavljanjem dovolj jasnih alternativnih, poliberalnih projektov.

Ampak to je njihov problem. O njem ne bomo čisto v ničemer odločali v Sloveniji. Naše lastne blokade pa niso v financah (kjer so se tako ali tako razlastili že sami). Slovenski »konec rasti« je precej drugačen. Ljudje si še vedno srčno želijo materialnih dobrin. V vseh najpomembnejših panogah trg še deluje. Tehnološki napredek je šele na pol poti. Problemi kapitalistične zrelosti in zasičenosti so še zelo oddaljeni.

Prekinjeno zorenje

V svojem na novo odkritem kapitalizmu smo postali vsi malo mahnjeni na »ekonomske zakonitosti«. Tu sem nanizal o njih nekaj osnovnih pojmov, če nič drugega, vsaj to, da so bistveno bolj kompleksne od tiste oskubljene provincialne revščine, ki nam jo ponujajo naši liberalci. Ampak nekakšen enostavni, naivni liberalizem je tako blizu vsakdanji izkušnji drobnega podjetništva in drobnega potrošništva, ki sta verjetno že najbolj razprostranjeno ekonomsko in socialno okolje današnje Slovenije. Potem je tu še običajni preračunljivi liberalizem vseh parazitskih vrhnjih slojev (vedno samo z veljavnostjo navzdol, za druge). V Sloveniji se prodaja z dobičkom samo ta osnovnošolska »ekonomija«. S posledicami.

V mandatu prejšnje vlade je slovenski zunanji dolg porasel za skoraj dvakrat toliko kot v vsej predhodni tranziciji. V zadnjih mesecih mandata prejšnje vlade je bila domača poraba že za 9 odstotkov večja od domačega (napihnjenega!) produkta. Živeli smo v popolni iluziji.

Sedanjo krizo doživljamo kot šok, a je gospodarsko rast že vrsto let prej poganjalo predvsem ogromno zunanje zadolževanje. Denar je napajal tranzicijsko privatiziranje, pa podivjano državno in občinsko investiranje ter podaljševanje agonije podjetij, ki so bila objektivno mrtva že tedaj. V mandatu prejšnje vlade je slovenski zunanji dolg porasel za skoraj dvakrat toliko kot v vsej predhodni tranziciji. V zadnjih mesecih mandata prejšnje vlade je bila domača poraba že za 9 odstotkov večja od domačega (napihnjenega!) produkta. Živeli smo v popolni iluziji.

Že v vsej tranziciji je bila gospodarska rast večinoma samo še kvantitativna, v širino. Doživeli smo razmah predhodno zavrtih storitev in drobnega sektorja ter nazadnje še gradbeništva, v večini teh panog in v drobnem sektorju že prek meja strukturne zasičenosti. V tranziciji so porasla vlaganja količine in intenzivnosti dela, sedaj že do meja, ko bolj skoraj ne morejo. Ta model nima več dinamičnih potencialov. Nazadnje je neko navidezno rast poganjalo samo še zunanje zadolževanje in nekoč se konča tudi to.

Ko smo šli v tranzicijo, se je zdelo, da je to nekaj ekonomskega. Pa ni. Tržna ekonomija pride sama od sebe. Problem je, kako imeti v tržni ekonomiji državo. Problem in cilj sta država, ne ekonomija. Pri nas pa je postala država - sfera javnega in skupnega - nepomembna. Po uvodnem desetletju »kontinuitete« se je začela tudi država spreminjati v samo še en dodatni prostor za uveljavljanje zasebne iniciative in za lov na zasebne koristi.

Do danes so prešle morda že vse politične stranke in morda že večina javnih služb, institucij in podjetij pod pretežni nadzor navadnih barab in kriminalcev. V normalno delujočih družbah naletijo takšni avanturisti v političnem prostoru na vsaj enakovredne nasprotnike z jasno zavestjo o pomembnosti in posebnosti države. Naš problem je, da pri nas tudi tisti pošteni ne vedo prav dobro, zakaj so sploh tam in kaj naj bi tam počeli. Zakaj so tam in kaj natančno hočejo, vedo zelo dobro samo lopovi. Motivirani in zagnani so samo oni, drugi nič.

Ta primitivni liberalizem politikov (in njihovih prišepetovalcev) povsem blokira uveljavljanje ideoloških in zatem organizacijskih shem, ki bi zagotavljale motiviranost in kvaliteto tudi v državni upravi in javnih službah. Povsem blokira kakršnokoli možnost sestavljanja normalnega političnega sloja in normalno delujoče javne sfere. Dokler nimamo tega, pa nimamo nič. Nimamo najmanjših možnosti.

Zadnji sklop pravih državnih politik, ki je pognal naš prejšnji razvojni val, se je končal že pred več kot tridesetimi leti. Tedaj je šlo za to, da je bila - končno - opravljena učinkovita deagrarizacija s preselitvijo večinskega prebivalstva iz zaostalega kmetijstva v sodobno, »socialno«, srednjeindustrijsko kulturo. Komunisti so znali zagotoviti potrebno akumulacijo in znali so podeseteriti izobraževalne kapacitete sistema. Ustvarili so mojstre električarje in kovinarje, inženirje in znanstvenike, direktorje in politike, ki so speljali ta preboj.

Tedaj je bil komunizem in rezultati so prihajali še odloženo v dolgem, vijugavem procesu postopnega liberaliziranja v naslednjih tridesetih letih. V tem drugem delu razvojnega cikla je dajalo rezultate sproščanje zasebne iniciative in na tej filozofiji so zrasle vse generacije politikov, ki so (še) aktivne danes. Ampak danes je ta filozofija, na sedaj že stari in odsluženi tehnološki podlagi, neuporabna. Danes gre spet za nekaj bistveno več.

Slovenski ekonomski problemi sploh niso tisti, ki jih edine rešujemo - samo stvari v zvezi z delom, s prožnostjo in konkurenčnostjo dela. Stroški dela so v Sloveniji nizki in pika. »Navaden« delavec dobi za enako delo bistveno manj kot takoj čez mejo. V Sloveniji smo nekonkurenčni v produktivnih funkcijah, ki jih opravljajo elite, v vsej globini družbene strukture, ekonomske, politične, miselne elite. To mora biti kristalno jasno. Vedno, vedno je problem ta. Nikoli, nikoli ni problem »delo«.

V drugem desetletju tranzicije so vzniknile naše nove lastniške elite - večinoma v zelo specifični tranzicijski privatizaciji ter v najenostavnejših panogah starega tehnološkega horizonta, v trgovini in hotelirstvu, pivovarstvu in gradbeništvu in v osrednji tranzicijski panogi, ropanju državnega premoženja. Na ta nova središča ekonomske moči so se prilepili, po liberalno, še politiki. Zadolževanje pred krizo je napihovalo ta ekonomsko-politični sektor in te elite. Bilance bank in države so kontaminirane z izgubami tega sektorja in teh elit. To je njihov domet, toliko znajo, več ne bodo nikoli.

Upoštevajmo, da bo naslednja vlada, ki si jo bomo izvolili Slovenci, verjetno še krepko slabša od sedanje. Predstave naših političnih strank o tem, kaj je novo in napredno, sežejo še vedno samo do teh “reform” za nadaljnjo neoliberalno obrambo tranzicijskega vrhnjega sloja.

Industrijski izvozni sektor je prešel medtem skoraj v ilegalo. Deset let ni nihče vedel, da sploh obstaja. Sedaj ga spet odkrivamo, a prepozno. Izvozni sektor je naš »tehnološki sektor«. Živeti mora v nenehnem napredovanju in spreminjanju, z obsežno podporo izobraževalnega in drugega institucionalnega zaledja. V tranziciji je to zaledje razpadlo.

Zadnja leta pred krizo so slovenska podjetja sporočala samo še potrebe po natakarjih in zidarjih, sedaj pa na splošno po visokokvalificiranih profilih. To so sporočala že pred štiridesetimi leti, to sporočajo danes v Romuniji in Bolgariji. Vedno so glavni problem stroški dela in stroški države in njemu namenjajo politiki svoje »strukturne reforme«. Jasno je, da se s temi reformami za reševanje tega »gospodarstva« ne približujemo Nemčiji, temveč Romuniji in Bolgariji.

Ko govorimo o tehnološkem prebijanju, govorimo o prebijanju iz te vsevprek razpredene tranzicijske strukture. Govorimo o spreminjanju elit in ustvarjanju novih, drugačnih. Iščemo recepte, s katerimi dosežeš to, prav to. Vsi drugi ne spreminjajo ničesar.

V tranziciji smo se začeli oblačiti v mednarodno primerljive kavbojke in bunde, vsi imamo vsaj nekakšne avtomobile itd. Kul. V letih velikega zadolževanja so se množice starega delavskega razreda že videle v »srednjem sloju«, a se je iluzija hitro razblinila. Se je morala. Naši kapitalisti znajo ustvarjati zase profite samo s tem starim, neukim delavskim razredom. In samo tako zasidrana socialna struktura daje miselne vzorce in volivce, h katerim se lahko obrača naš politični razred.

To pa tudi pomeni, da iščejo iskalci zaposlitve prav te kapitaliste in ne drugačnih ter da iščejo velike množice volivcev prav te politike in ne drugačnih. Dani ekonomski in socialni bazi ne moreš kar tako spremeniti šefov in voditeljev. Sodijo skupaj, drug drugega ustvarjajo. Zato so preboji tako težki in tako pogosto konfliktni. Kje začeti? Eno je nesporno.

Zadnji veliki val modernizacije slovenske družbe, na podlagi nekih državnih politik izpred pol stoletja, se je zanesljivo že iztekel. V svetu, ki se naglo spreminja, je Slovenija spet primitivna, zanikrna in arhaična - v vseh sferah družbe, povezanih in prepletenih, v vsej veliki globini. Naši problemi so na tej ravni. Vse vizije in cilji, ki niso na tej ravni, so neuporabni.

Tisti davni pretekli razvojni preskok je temeljil na mali revoluciji v izobrazbeni in poklicni sestavi prebivalstva. S časom pa se je naboj izpraznil. V zadnjem desetletju je med ljudmi prišlo do nove eksplozije »povpraševanja« po izobraževanju, a brez odzivanja »ponudbe«. V Sloveniji danes kar mrgoli študentov in diplomantov tega in onega, ampak skupna kvota znanja in na znanju temelječih etik, avtonomije in samozavesti, ki jim jo daje sistem, ne more biti prav dosti večja od tiste, ki jo je dajal pred desetletji - za produkcijo tedanjega BDP in za življenje v tedanji, neizmerno enostavnejši družbi.

Slovenski kazalniki socialne mobilnosti prek izobraževanja so sedaj že med najslabšimi v Evropi. Otroci

izobraženih staršev se izobrazijo, drugi se ne. Tranzicija je razvila svoj posebni model. Vrhnji sloji šolajo svoje otroke v tujini, v pravu in ekonomiji in drugih »elitnih« vedah, za vse drugo se jim fučka. Domače visoko šolstvo je v običajnem liberalnem razsulu in postaja vse bolj samo še posrednik neobdavčene nekvalificirane delovne sile, skladno s potrebami »gospodarstva«.

Kriza, v kakršni smo v Sloveniji, se bo reševala dolgo. Rešili je ne bomo mi stari, fosili stare ere, rešijo jo lahko samo novi, mladi. Teh pa ni. V tranziciji je bila - sistematično, načrtno - zavožena ena cela generacija mladih. Sedaj jih potrebujemo, pa jih ni.

Primitivni liberalizem politikov (in njihovih prišepetovalcev) povsem blokira uveljavljanje ideoloških in zatem organizacijskih shem, ki bi zagotavljale motiviranost in kvaliteto tudi v državni upravi in javnih službah.

Imamo zastarelo, odsluženo produktivno bazo. Že skoraj desetletje je, odkar bi morala biti glavna naloga vsake slovenske vlade novo korenito prenavljanje gospodarstva in družbe. Namesto tega nas je doletel ta »tranzicijski šok«, s svojim liberalnim kretenizmom, ki nam je uničil državo in politiko. To dvoje se je sedaj sprijelo v že zares vseobsegajočo parazitsko strukturo, miselno in realno. Jo je sploh mogoče prebiti? Kje začeti? So kje le šibki členi?

Hitrih rešitev ni več, so samo še »dolgoročne«. Osrednja točka prebijanja mora biti v smeri mlade generacije. Bila je osrednja točka prebijanja v našem zadnjem razvojnem valu in bila je osrednja točka prebijanja v morda prav vseh svetovnih prebojih zadnjega pol stoletja, odkar razvoj - kdo bi si mislil - ni več povezan z železom in betonom in velikim investiranjem.

Izobraževanje ni namenjeno ustvarjanju delovne sile, za dano gospodarstvo in dane elite. Namenjeno je, prav nasprotno, ustvarjanju elit, novih elit za nadomestitev starih. Zato rinejo ljudje na fakse, za to perspektivo za svoje otroke in zase. V sedanji krizi je to tudi edino, kar bi lahko ponudili demokratični politiki svojemu ljudstvu že takoj, kratkoročno: jasno deklaracijo sklopa ciljev in politik, nabranih okrog te osrednje osi, realne in miselne, ter prevzem vodenja takega širokega gibanja, v katerem bodo vrednostni sistemi izobraženih in profesionalnih skupnosti s časom izpodrivali sedanje, na koncu, odločilno, tudi v političnem prostoru. Ampak prav tega sedanji politiki seveda ne bodo storili.

Novi val

Upoštevajmo, da bo naslednja vlada, ki si jo bomo izvolili Slovenci, verjetno še krepko slabša od sedanje. Predstave naših političnih strank o tem, kaj je novo in napredno, sežejo še vedno samo do teh »reform« za nadaljnjo neoliberalno obrambo tranzicijskega vrhnjega sloja. Politiki so očitno pripravljeni, za vsaj svoje preživetje, zavreči svoje dosedanje kompanjone v gospodarstvu in jih nadomestiti s tujci - a pri vseh drugih parametrih družbe nespremenjenih, saj prav zato, da ostanejo nespremenjeni. In tako naprej. Leta bodo tekla.

»Dolgoročne« stvari so v valovih. In se merijo v generacijah. Naš stari dinamični val se je vzpenjal vso zadnjo tretjino prejšnjega stoletja, morda že od leta 1941 in od odločitve tako velikega števila Slovencev, v tedanjem nacionalnem kolapsu, za upor in za akcijo. Nismo živeli pod škornjem »enoumja«, živeli smo v dinamiki upiranja enoumju, vsevprek, vsak po svoje, zagotovo ekonomsko in zagotovo miselno. To je bil duh časa, ne tisto prvo. Kdor ga ni občutil, naj se vpraša, zakaj.

Ta dolgi val, ki je bil dejansko, ob vsej izraziti nepopolnosti, zadnja slovenska liberalna revolucija, je določal življenje in mišljenje vsaj dveh generacij. Njihove moči so sedaj že pošle, njihovo razumevanje sveta in njihovi načini obvladovanja sveta so že zastareli in neuporabni. Val se prelamlja v dolgo usihanje. Kako dolgo bo trajalo? Kako dolgo traja generacijska prenova!? In kaj, če v sistemu sploh ni mehanizmov za generacijsko prenavljanje?

Mešetariti po političnem prostoru z današnjim naborom idej in vizij je popolna izguba časa. Najprej je treba sestaviti vsebino. Brez nove vsebine tudi ne bo novih ljudi.

»Dolgi rok« je lahko zelo dolg. Irska je gnila v revščini še pol stoletja po svoji herojski osamosvojitvi. Španija je gnila v revščini še vsaj trideset let po svojih prvih svobodnih volitvah. To so masivna gibanja. Slovenski stari val usiha z vztrajnostjo, ki je zagotovo ne bodo ustavile nekakšne ekonomske reforme. Ustavi jo lahko samo začetek vzpenjanja enako masivnega novega vala - enako masivne zmesi nečesa novega, drugačnega. Vse dokler se ne zgodi to, se v Sloveniji ne bo zgodilo nič pomembnega.

Osrednje dogajanje naslednjega obdobja bo iskanje in sestavljanje tega novega: novih ljudi, novih idej, novih zbiranj. S tem ni rečeno, da bo zelo dinamično, prej nasprotno. Rečeno je le, da je vse drugo nepomembno. Ko se bo nekoč, recimo, le začel dvigovati nov val, bo v njem samo izjemoma udeležen kdorkoli od današnjih vplivnih, modrih in uglednih mož in žena. Njihove zgodbe niso več zanimive. To ni kritika; tako deluje »dolgi rok«.

Zadnjič sem prebral lepo prispodobo znanega egiptovskega pisatelja. V gledališki predstavi pridejo trenutki, ko se dejanje konča. Luči ugasnejo, primadone se umaknejo, na oder pridejo delavci in zamenjajo kulise. Ko se luč spet prižge, smo že na čisto drugem prizorišču.

Po kolapsu elite prehajajo slovenski procesi spet k delavcem, v civilno sfero. Preiti je treba k vsebini. Mešetariti po političnem prostoru z današnjim naborom idej in vizij je popolna izguba časa. Najprej je treba sestaviti vsebino. Brez nove vsebine tudi ne bo novih ljudi. Moramo se začeti pogovarjati, iskati drug drugega, se dogovarjati in delati. Odgovornost je na nas samih in je ogromna.

*Franček Drenovec, ekonomist, stališča avtorja so njegova osebna stališča