Antisemitka in nacistična agentka?

Pri Chanelu so ob izidu najnovejšega, že oseminpetdesetega poskusa osvetlitve življenja Gabrielle Bonheur Chanel, bolj znane kot Coco Chanel, v izjavi za javnost pred dnevi zapisali: »Ko se je pojavila priložnost, da bi se, zaradi nekega [rasnega!] zakona, lahko ponovno dokopala do svojih parfumov, 'svoje življenjske mojstrovine', jo je pač zgrabila. Tudi v življenju drugih izjemnih osebnosti najdemo kako temnejšo epizodo.« Avtorica ene od biografij Edmonde Charles-Roux za njen stil pravi, da je bil »nepokvarjeno spodoben in čist«, njeno življenje pa je bilo precej manj neoporečno. Triinosemdesetletni ameriški publicist Hal W. Vaughan, ki že leta živi v Parizu, prej pa je bil uslužbenec ameriškega zunanjega ministrstva in je v letih hladne vojne zasedal več pomembnih položajev in bil dobro seznanjen s potekom ameriških in zahodnih tajnih operacij, v najnovejši knjigi V postelji s sovražnikom (Sleeping with the Enemy, založba Knopf, 2011) potrjuje, da govorice o »Šanelki«, ki naj bi bila osebno poznala vse pomembne ljudi tistega časa, kralje, predstavnike aristokracije, ministrske predsednike in druge državne voditelje, niti po naključju niso plod domišljije. Nacistično agentko z oznako F7124 in z osebnim geslom »Westminster« naj bi bile rekrutirale nemške tajne službe, z njimi pa naj ne bi sodelovala kot vohunka, temveč naj bi jo bili vodili izključno osebni interesi.

Nobena skrivnost ni, da je Chanelova med okupacijo Francije zaprla svoje trgovine in živela v pariškem hotelu Ritz, kjer se je nastanila tudi smetana nacističnega vojaškega stroja.

Nobena skrivnost ni, da je Chanelova med okupacijo Francije zaprla svoje trgovine in živela razkošno življenje v pariškem hotelu Ritz, kjer se je nastanila tudi smetana nacističnega vojaškega stroja. Znano je, da je imela dolgoživo ljubezensko razmerje s trinajst let mlajšim nemškim diplomatom, baronom Hansom Güntherjem von Dincklagejem, ki sicer ni bil član nacionalsocialistične stranke Adolfa Hitlerja, pred vojno naj bi bil delal na nemškem veleposlaništvu v Parizu kot »tiskovni ataše«, med vojno pa je postal častnik nacistične obveščevalne službe. Že od leta 1929 pa je menda vodil nemške vohunske operacije v Sredozemlju in Parizu in o njih med vojno poročal neposredno propagandnemu ministru Josephu Goebbelsu. Ta ga je v Berlinu leta 1941 osebno predstavil führerju. Nemcem, tako avtor, naj bi bila mademoiselle Chanel odpirala vsa mogoča vrata, v svojo korist pa naj bi bila poskušala izrabiti tudi rasne zakone, ki so Judom prepovedovali imeti podjetja. Ob Dincklagejevi pomoči je »postala« Arijka in se hotela dokopati do blagovne znamke parfuma Chanel N. 5, ki sta jo takrat upravljala judovska brata Pierre in Paul Wertheimer; leta 1924, ko je bilo v njenih šiviljskih delavnicah zaposlenih že več kot dva tisoč ljudi, je z njima sklenila dogovor, da jima za deset odstotkov dobička od prodaje dovoli uporabljati blagovno znamko Parfums Chanel. Ker pa se je Chanel N. 5 tako dobro prodajal po vsem svetu, je poskušala v vojni vihri bratoma podjetje prevzeti, a sta ga na začetku vojne premeteno na videz prodala nekemu Francozu krščanske vere. »V nemško tajno službo se ni vključila zato, ker bi hotela vohuniti, temveč zato, da bi dosegla svoj cilj. Ne trdim, da je sama kdaj vohunila, trdim pa, da je zaupanja vredne vohune sama izbrala,« je dejal Vaughan v intervjuju za neko televizijo.

Operacija “Modni klobuk”

Tudi nekdanja profesorica umetnostne zgodovine na univerzi v New Yorku in predavateljica Metropolitanskega muzeja Marlene Strauss je na nekem predavanju dejala, da je modno ikono bolj gnal oportunizem kot ideologija: šla naj bi bila le s tistim moškim, ki bi ji lahko pomagal politično, finančno, družbeno ali pa vsaj preživeti. Čeprav naj ne bi bila verjela, da bo Francija padla, se je takoj, ko se je to zgodilo, zapletla z nacistom. A ne katerimkoli, Dincklage z vzdevkom »Vrabec« je imel moč, Chanelova pa se je vse življenje, domnevno zato, ker je po materini smrti pri njenih dvanajstih letih oče zapustil vseh šest otrok in je končala v katoliški sirotišnici, oklepala samo bogatih in vplivnih ljubimcev. Étienne Balsan, mlad dedič bogate tekstilne rodbine in lastnik tekmovalnih konj, ji je pomagal odpreti trgovino v Deauvillu, kmalu se je zapletla z njegovim prijateljem, angleškim tajkunom in igralcem pola Arthurjem Capelom, ki ji je financiral več trgovin in celih kolekcij, prek njega je spoznala Hugha Grosvenorja, drugega westminstrskega vojvodo, kasneje še velikega vojvodo Dmitrija Pavloviča, bratranca zadnjega ruskega carja, že prej pa leta 1920 skladatelja Igorja Stravinskega. Nekoč je za razmerje z Dincklagejem dejala, da ženska njenih let mlajšemu moškemu, ki se ji ponuja za ljubimca, pač ne gleda v potni list.

Znano je, da naj bi ji bil šef Hitlerjeve obveščevalne službe in še en domnevni ljubimec Walter Schellenberg leta 1943 ob kapitulaciji Italije in njenega premiera Benita Mussolinija, ker je vedel, da pozna tedanjega britanskega premiera Winstona Churchilla, predlagal, naj mu v imenu tretjega rajha pomaga začeti tajna pogajanja z Britanci o končanju vojne. Operacija »Modni klobuk« je neslavno propadla, ker dolgoletna prijateljica Coco Chanel in Churchillova sorodnica Vera Bate Lombardi ni hotela sodelovati. Gestapovske oblasti v Rimu, kjer je takrat živela, so Lombardijevo obtožile, da je britanska vohunka, in jo zaprle. Ko je naposled prišla iz zapora, je Churchilla opozorila, da je Chanelova nemška vohunka, zato so jo ameriški osvoboditelji Pariza zaprli, a so jo, domnevno zaradi posredovanja britanske krone, že v kratkem oprostili vseh obtožb.

Prvič resnica

Vaughan je do dokumenta o tem, da je imela Coco Chanel v nemški obveščevalni službi celo številko agenta, prišel povsem po naključju. V treh letih raziskav v ZDA, Britaniji, Nemčiji, Franciji in Italiji pa se je ponovno dokopal do spoznanja, da je vse prijatelje in znance izrabljala za svojo korist. Za Nemce je bila menda pravi zaklad, saj je poleg Churchilla in angleškega kralja ter španske kraljeve družine poznala vse tedanje pomembneže. Za takšno osebo bi se danes potegovale obveščevalne službe, kot sta CIA in MI6. Že leta 1941 naj bi bila ob Dincklagejevi pomoči poskušala iz nemškega gulaga v zameno za pomembne informacije spraviti svojega nečaka Andréja Palassa, za katerega Justine Picardie, ena od njenih biografinj, namiguje, da bi bil lahko celo njen sin iz razmerja z dedičem Balsanom. Številni dokumenti, tako Vaughan, menda dokazujejo, da je bila izpričana antisemitka, saj naj bi jo bile že nune v sirotišnici vzgajale proti Judom, »Kristusovim morilcem«, še bolj pa naj bi bila sovražila boljševike, zato si je domnevno v omenjeni operaciji še toliko bolj prizadevala obrniti velikanski nemški vojaški stroj proti Rusom. A tudi tokrat je videla najprej svojo korist: če bi operacija uspela, bi ji moral ves svet priznati herojstvo, postala bi nekakšna Ivana Orleanska, ki je pomagala končati vojno. Justine Picardie se strinja, da je sicer marsikaj stvar interpretacije, vendar pa naj bi vpletenost Chanelove v to operacijo potrjevala, da je bila vohunka.

Vaughan v svoji knjigi navaja, da se je Chanelova med vojno družila z Nemci najhujše vrste, z esesovci, s Himmlerjem in tudi s polkovnikom Kurtom von Behrom, vodjo centra za zaseg premične in nepremične lastnine francoskih Judov, pri katerem je večkrat poskušala doseči zaseg tedaj slovitega »parfumskega« podjetja Bourgeois v lasti rodbine Wertheimer. Ko so ostarelega avtorja knjige s podnaslovom Skrivna vojna Coco Chanel v nekem intervjuju vprašali, ali se ne boji, da bi modni hiši Chanel z razkritji v knjigi škodil, je zamahnil z roko in dejal, da psi lajajo, karavana pa gre dalje. »Chanel bo obstajal večno, tudi blagovna znamka Karla Lagerfelda bo večna. Vedno se bodo našli premožni ljudje, ki bodo kupovali njune izdelke.« Ena od stvari, ki mu nikakor ne gredo v glavo, je, da Chanelova za svoje zaposlene, vsaj polovica jih je bila Judov, ko so jih Nemci drugega za drugim začeli deportirati v koncentracijska taborišča, ni storila ničesar. Prav tako ne more razumeti, kako je mogla vsa leta vojne živeti v razkošju hotela Ritz, medtem ko so njeni rojaki umirali.

Nacistično agentko z oznako F7124 in z osebnim geslom “Westminster” naj bi bile rekrutirale nemške tajne službe.

Življenje Coco Chanel v letih 1941 do 1954 je bilo več kot pol stoletja ovito v tančico skrivnosti, o njem se je ugibalo in namigovalo, niti Chanelova niti številni pisci njenih življenjepisov se tega obdobja niso nikoli zares dotaknili. Tudi v filmu Coco Chanel (Coco avant Chanel, 2009) je režiserka Anne Fontaine modno ikono, ki jo je upodobila sublimna Audrey Tautou, predstavila tako, kot da bi bila do uspeha prišla čisto sama, dogajanje v vojnih letih pa je namenoma izpustila. Zdaj pa Vaughan v knjigi ne razkriva le cele vrste medvojnih dokumentov, pojasnjuje tudi, kako se ji je po vojni, čeprav je obveščevalna mreža generala De Gaulla vedela za njene dejavnosti, uspelo izogniti aretaciji in ji skupaj z dolgoletnim ljubimcem za devet let pobegniti v švicarsko Lozano, in predvsem, kako se je lahko leta 1954 pri sedemdesetih letih vrnila v Pariz in se kljub začetnemu negodovanju Francozov z blagovno znamko Chanel ponovno uveljavila v svetu mode.

A je že tako, da je družbeni spomin kratek; čeprav je kolaborirala z Nemci, ji je modno hišo Chanel po vrnitvi iz Švice spet pomagala postaviti na noge judovska družina iz spora o parfumu, jamstva zanjo pa je zagotovila ugledna newyorška trgovska hiša Bergdorf Goodman v judovski lasti. A tudi ustanovitelj kozmetične hiše L'Oréal Eugène Schueller, oče najbogatejše Francozinje Liliane Bettencourt, je kolaboriral z Nemci in bil kasneje rehabilitiran, pa se mu to pri razvoju podjetja ni dosti poznalo. Avtomobilsko tovarno Renault je Francija leta 1945 podržavila samo zato, ker je njen lastnik Louis Renault kljub medvojni prepovedi proizvodnje avtomobilov te proizvajal za Wermacht; leta 1944 so ga zaprli in umrl je pred začetkom sodnega procesa. Danes se tega ne spominja nihče več. Tu sta še Volkswagen in Mercedes-Benz. In navsezadnje je tudi družba Hugo Boss AG za SS proizvajala značilne črne uniforme. Podjetje je postalo uradni dobavitelj uniform za SS in za SA, šivalo je celo značilne črno-rjave uniforme Hitlerjeve mladine. Glede na führerjevo obsedenost z brezhibnimi uniformami se samo po sebi postavlja vprašanje, ali je tudi Frau Chanel nacistom oblikovala kakšno paradno uniformo.

Nobenega dvoma pa ni, da bi film, ki bi prikazal njeno življenje med drugo svetovno vojno, v kinodvorane privabil več gledalcev kot vsi dosedanji biografski filmi skupaj.