Novi trendi v klasični glasbi?

Od 1. do 11. septembra v Mariboru in okolici poteka že tradicionalni festival klasične komponirane glasbe, ki skozi prizmo izvajanih del precej presega stereotipne (zastarele) okvirje tovrstnih festivalov. V različnih inkarnacijah ima festival že skoraj polstoletno zgodovino, še posebej zanimiv pa je postal v zdajšnji obliki, ki jo je v letu 2008 postavil aktualni umetniški vodja, skladatelj in dirigent Richard Tognetti.

Kaj festival razlikuje od podobnih festivalov klasične glasbe, razkrije že pogled na program izvajanih del. Na tovrstnih dogodkih lahko praviloma slišimo predvsem dela iz 18. in 19. stoletja, Festival Maribor pa daje priložnost tudi novejšim skladateljem. Največ pozornosti je letos pritegnil repertoar dogodka, poimenovanega Projekt Nič, v katerem so ob Beethovnu in Händlu pogled razveselili še skladatelji, ki so klasično glasbo radikalno redefinirali v drugi polovici 20. stoletja. Še bolj presenetljiv pa je bil izbor skladb avtorjev iz popularno glasbenega miljeja - vselej provokativnega enfant terribla sodobne elektronike Aphex Twina in mračnjaško-otožnega ambasadorja industriala Trenta Reznorja. Aphex Twin v kontekstu klasične glasbe sicer ni več novost, saj njegova dela v svoje repertoarje umeščajo tudi nekateri v svetu najbolj cenjeni simfonični in komorni orkestri. Toda na (konservativnih) domačih odrih za eksotiko veljajo že dela skladateljskih ikon Johna Cagea, Arva Pärta, Mortona Feldmana in Giacinta Scelsija.

Da utegne biti izbor tako raznolikih avtorjev dvorezen meč, se je deloma potrdilo tudi na tokratnem koncertu. Twinovi uvodni skladbi, ki smo ju slišali v originalnih (posnetih) različicah, sta sicer povsem umestno našli stik s preostalim klasičnim repertoarjem, njegova skladba Isopropanol in Reznorjeva Something I Can Never Have pa sta silili iz konteksta. Edino oporo zanju smo zato morda našli le v Tognettovih besedah, da so se njegove glasbene preference pač izoblikovale skozi izkušnjo 21. stoletja.

Spet se je žal potrdil tudi težko premostljiv razkorak med publiko, ki prisega na ortodoksno podajanje klasične glasbe, in tisto, ki so ji bliže manj konvencionalne vsebine. Če odmislimo glasbo, je za prvo kamen spotike verjetno pomenila že sama zasnova dogodka, deloma oprtega na sicer povsem umesten video zapis, drugo pa je zmotila nekoliko preveč pompozna, teatralna izvedba nekaterih del. Toda po drugi strani lahko dodano vrednost iščemo prav v tem pogumnem spajanju očitno dveh še vedno povsem različnih svetov.

Pohvale si za povsem suvereno izvedbo in preganjanje arhaičnih predstav o klasičnem repertoarju zaslužijo tudi za to priložnost sestavljen orkester, približno petdesetčlanski pevski zbor hrvaške radiotelevizije ter drugi sodelujoči interpreti in ustvarjalci. Kljub nekaterim pomanjkljivostim dogodku zato zlahka pripišemo pozitivno oceno, ne nazadnje glasbo teh izjemno cenjenih in vplivnih skladateljev na domačih odrih še vedno slišimo le izjemoma.