Finski finale

Po slovenskem obtožnem predlogu in avstrijskem »Anklageschrift« v zadevi Patria je ta teden svoj »Johdanto Esitutkinnassa« številka 2400/R189/07 končal še glavni finski inšpektor Kaj Erik Björkqvist. Njegovo zaključno poročilo na približno 60 straneh, ki smo ga pridobili v uredništvu, je nastajalo več kot štiri leta in pol, z izsledki preiskave pa so si že doslej pomagali tako v Sloveniji kot v Avstriji. Kot nam je pojasnil Björkqvist, gre za zdaj še za njegovo osebno poročilo brez sklepnih komentarjev desetih finskih osumljencev, po finsko Loppulausunto. Kljub temu je inšpektor besedilo že poslal v Slovenijo, kjer naj bi ga predvidoma prihodnji teden prevedli in vključili v sodni spis, kot je že napovedal glavni slovenski tožilec v zadevi Patria Andrej Ferlinc ob začetku glavne obravnave procesa v Sloveniji.

Finsko poročilo

Kaj torej piše v tem tako dolgo pričakovanem finskem dokumentu? Finski Nacionalni preiskovalni urad je v predkazenskem postopku ugotovil, da obstaja utemeljen sum izplačila podkupnin »slovenskim uradnikom in/ali politikom«. V letih 2005 in 2007 je Patria izplačala del načrtovanih provizij, skupaj v različnih oblikah pogodb o svetovanju, predvidenih sponzorstev za športne dogodke ali marketinga ter drugih plačil, v višini 5,5 milijona evrov. Del tega denarja je bilo prek posrednikov, to so bili predvsem »uradni« Patrijin lobist in svetovalec, Dunajčan Wolfgang Riedl, slikar Jure Cekuta in poslovneža Walter Wolf ter Rudolf Leban, poslanih tudi prejemnikom v Sloveniji. Prejemniki podkupnin na drugi strani naj bi bili Janez Janša oziroma stranka SDS, član SDS Jože Zagožen, brigadir Anton Krkovič, uslužbenec obrambnega ministrstva Peter Zupan in direktor Rotisa Ivan Črnkovič.

Za finsko policijo »so bile podkupnine plačane na posebej sofisticiran način, prek cele vrste posrednikov, kar vključuje tudi predstavnike Patrie, ki so poskušali podkupnine zakriti kot stroške marketinga in promocije«, piše v uvodu poročila. Vsi osumljeni finski državljani, od bivšega predsednika upravnega odbora Patrie Jorme Wiitakorpija do nekdanjega direktorja podjetja Kolesnik, d. o. o., v Sloveniji Andreya Mladenova, naj bi pri teh odločitvah sodelovali in se zavedali, da gre za izplačilo podkupnin, kar so nekateri tudi sami priznali na zaslišanjih. Finska policija je ugotovila, da je bilo do začetka preiskave izplačanih okrog 30 odstotkov načrtovanih podkupnin, od tega je na račun Cekute prek različnih aranžmajev prišlo 460.875 evrov, Leban je na svoja dva računa prejel skupaj 229.437.60 evrov, Riedl pa je za slovenski del projekta dobil 3,915 milijona evrov. Večji del tega zneska naj bi bil prek Wolfa predviden za Zagožna oziroma za stranko SDS ali za Janšo. Leban naj bi del svoje provizije posredoval »vsaj« brigadirju Krkoviču, Cekuta pa uradniku Zupanu.

“V preiskavi zasežena elektronska sporočila in drugi dokumenti dokazujejo, da je bil Jože Zagožen povezan vsaj z Janezom Janšo, Ivanom Črnkovičem in brigadirjem Antonom Krkovičem.” - Iz poročila finske policije

Čeprav so v stranki SDS večkrat ponovili, da je afero Patria na Finsko izvozil bivši šef protikorupcijske komisije Drago Kos, finsko poročilo kaže, da se je preiskava tam začela že aprila 2007 oziroma mesec dni za tem, ko jih je avstrijski Interpol obvestil o sumu pranja denarja (to depešo so Slovenci založili), Kos pa je bil na pričanje povabljen šele aprila naslednje leto. Poleg tega njegovo pričanje ni igralo posebne vloge, saj je le na kratko omenjen, da je na podlagi preiskave postopka nakupa osemkolesnikov slovenska protikorupcijska komisija prišla do sklepa, da je »nekdo dobil nekaj«. Dejansko so finski policisti največ dokazov dobili z zaplembo serverja elektronske pošte v Patrii in ko so zaposlenim v podjetju ob hišnih preiskavah odvzeli mobilne telefone, v katerih so našli »ogromno« dokaznega gradiva v obliki SMS-sporočil. Drug del dokaznega gradiva izvira z zaslišanj, kjer je s policijo sodeloval predvsem Patrijin regionalni zastopnik za Slovenijo Reijo Niittynen, podatke o poti denarja proti Sloveniji pa so dobili tudi s pomočjo tretjih držav.

V poglavju, kjer Björkqvist pojasnjuje sodelovanje s tretjimi državami, je denimo omenjeno, da je finska policija preiskovala dokumentacijo in lastništvo nekaterih ciprskih podjetij (Alvho Trading) in liechtensteinskih fundacij, ki jih doslej avstrijski in slovenski tožilci v svojih spisih niso omenjali. Znano je namreč, da je del podkupnine, namenjen slovenski politiki, Riedl odpeljal z avtom v Slovenijo, drugi del pa je poniknil nekje v Liechtensteinu, pri podjetjih v Wolfovi lasti. V avstrijskem obtožnem predlogu se denimo pot denarja iz banke v Lipnici proti Sloveniji konča z opisom, kako je Riedl leta 2007 sklenil več fiktivnih pogodb med svojim podjetjem na Dunaju in svojim drugim podjetjem v Liechtensteinu ter kako je denar v gotovini z letališča v Zürichu prenašal v Liechtenstein. V finskem končnem poročilu pa je omenjeno, da so policisti pridobili bančne izpiske fundacij Samato, Osiko in Bordium Stiftung. Vsaj slednja - medtem je že šla v stečaj - je bila povezana z Walterjem Wolfom in je nastopala v znani hrvaški aferi »Maraska«.

Janša redno obveščan

Seveda so se tudi finski kriminalisti pri svoji preiskavi osredotočili na vlogo Zagožna, Janše, Wolfa, Riedla in Krkoviča. »Preiskava in zbrani podatki so potrdili, da Zagožen in Krkovič nista bila vključena v projekt zaradi svojega znanja, ampak zato, ker naj bi imela političen vpliv. Zaradi tega so se predstavniki Patrie tudi odločili za sodelovanje z Zagožnom in Krkovičem in zato so se tudi odločili za finančno kompenzacijo, ki je bila namenjena Zagožnovi organizaciji in stranki SDS,« je zapisal Björkqvist, ki je dodal, da naj bi se vodilni v Patrii tudi zavedali svojih dejanj, saj so poskušali ves čas prikriti pravo identiteto slovenskih politikov ter uradnikov in jo skrivali za frazami, kot je »nogometno moštvo«, »podporniki«, »organizacija za malim možem« in podobno. Riedl je denimo 6. julija 2006, med tem ko je v Sloveniji potekal izborni postopek, pisal Niittynenu na Finsko: »Saj sem ti povedal, da organizacija za malim možem zahteva nekaj vnaprej. Nujno potrebujem od tebe upravno pismo, da se izognemo škodi med pogajanji.«

“Podkupnine so bile plačane na posebej sofisticiran način, prek cele vrste posrednikov, kar vključuje tudi predstavnike Patrie, ki so jih poskušali zakriti kot stroške marketinga in promocije.” - Iz poročila finske policije

O vsem tem naj bi bil ves čas obveščan tudi Janša, je prepričana finska policija. V poročilu so zapisali, da je policija v zaseženem Zagožnovem računalniku našla več zabeležk o sestankih med Zagožnom in Janšo. Namena sestanka med Janšo in Zagožnom 19. julija 2005, do katerega je prišlo v enem od odločilnih trenutkov, nam »sicer ni uspelo dognati, a če upoštevamo še druge sestanke in izmenjano elektronsko pošto, ti podatki kažejo, da je bil Janša sproti obveščan«, je zapisal Björkqvist. V tem delu sicer finska policija navede vse že znane dokaze, vso komunikacijo med obtoženimi, okrog 30 vpisov v Zagožnovi beležki, vse izmenjane SMS-e, srečanja v gostilnah, kot sta Brinovec, Zg. Kirn, ali v gostilni Krpan v Ljubljani in elektronska sporočila, v katerih je Zagožen v imenu »organizacije« prek Riedla zahteval 30-odstotno predplačilo podkupnine. O pomenu Jožeta Zagožna naj bi pričala tudi zasežena knjižica šefa marketinga Veija Vartiainena, v kateri je Zagožen kot lobist za Patrio omenjen desetkrat, Janša trikrat, Leban sedemkrat, Wolf devetkrat, Zupan dvakrat, Cekuta štirikrat in Krkovič enkrat. Na tej podlagi Björkqvist ugotavlja, da celotna »policijska preiskava, zaslišanja in drugi dokazi niso pokazali na noben drug razlog, zakaj je Patria plačala akontacijo provizije, kot tega, da je na vodstvo pritiskal Jože Zagožen, ki pa dejansko ni imel nobene pogodbene zveze s Patrio«. In pa, da je Patria vedela, »da Zagožen predstavlja stranko SDS, zaradi česar je bilo njegova vključitev zelo pomembna, saj je Patria želela upoštevati Zagožnove in SDS-ove potrebe«.

Eden od pomembnih dokazov finskega procesa je tudi t. i. »Šablona JZ TK« oziroma načrt razdelitve profita podjetja Rotis, d. o. o., med Jožeta Zagožna, Toneta Krkoviča, Ivana Črnkoviča in SDS, ki so jo odkrili slovenski kriminalisti na več mestih pri pregledu Črnkovičevega računalnika. Osumljeni, kot piše v finskem poročilu, so si tako želeli razdeliti dobiček, ki bi ostal Rotisu po nakazilih iz Finske. Sicer se je Črnkovič javno branil, češ da z besedo »stranka« ni mišljena politična stranka SDS ter da je šlo v tem primeru za neki drug posel, a tudi finski kriminalisti poudarjajo, da je bila omenjena šablona shranjena v Črnkovičevem računalniku na dveh mestih, ob kontaktu »KRKO«, kjer je bila zapisana službena mobilna številka Antona Krkoviča, in ob kontaktu ZAGOZENJOSE. Ob tem je glavni kriminalistični inšpektor še dodal, da je bila Zagožnova naloga ugotoviti, »ali je možno odpreti bančni račun v Bosni in Hercegovini za te denarne transakcije. Preiskava sicer ni pokazala, da je prišlo do dejanskega prenosa denarja, vendar pa dokument dokazuje, da so imeli Črnkovič, Zagožen in Krkovič skupni interes za to, da bi Patria kot industrijskega partnerja izbrala podjetje Rotis.«

Leban s Krkovičem in Vizjakom

Večina teh dokazov je sicer že navedena v slovenskem in avstrijskem obtožnem predlogu, dodana vrednost finskega poročila pa je predvsem v osvetlitvi vloge, ki jo je imel poslovnež Rudolf Leban. Kot je znano, je bil Leban eden izmed prvih, pri katerem je slovenska policija izvedla hišno preiskavo in ki je v aferi Patria vzniknil kot lobist. Pred tremi leti nas je poskušal prepričati, da pomaga Patrii pri iskanju protidobav in da za to dobiva redno, a razmeroma nizko mesečno plačilo na podlagi sklenjene pogodbe. Toda podrobnosti o svojem delu kasneje ni znal pojasniti, nato pa se je izkazalo, da tudi pogodba s Patrio ne govori o protidobavah, temveč zgolj o rednih nakazilih denarja za svetovanje. Kot je znano, Lebana slovensko tožilstvo doslej še ni obtožilo korupcije, iz finskega obtožnega predloga pa izhaja, da je Leban del prejete provizije nakazal naprej, »vsaj« Antonu Krkoviču, imel pa naj bi tudi tesne stike tako z Janezom Janšo kot z bivšim gospodarskim ministrom iz vrst SDS Andrejem Vizjakom, ki je prav tako pomagal Rotisu, kot kažejo zasežena elektronska sporočila.

Finska policija je v preiskavi vloge Rudolfa Lebana prišla do sklepa, da se je Leban pridružil projektu na predlog Cekute in Riedla zato, ker naj bi imel »tesne vezi v slovenski politiki, še posebej naj bi bil v odnosu s tedanjim gospodarskim ministrom Andrejem Vizjakom«. Tako je recimo Niittynen, zastopnik Patrie za Slovenijo, aprila 2006 bivšemu Patrijinemu podpredsedniku Heikki Hulkkonenu napisal pismo, v katerem je Lebana označil kot Vizjakovega prijatelja in kot Janševega »prijatelja pri igranju golfa«. Tako pa je tudi finski Nacionalni preiskovalni urad sklenil, da provizija, ki je bila Lebanu izplačana, ni bila namenjena za sponzoriranje športnih dogodkov ali za marketing, kot so povedali nekateri uslužbenci Patrie, ampak je bila posredovana naprej kot podpora za »moštvo« (»the troops«), kot je zapisano v enem od internih Patrijinih sporočil.

“Da so skrivali njihova imena in njihovo pravo identiteto ter povezavo s stranko SDS, potrjuje naše ugotovitve, da so se v Patrii zavedali, s kom imajo opravka.” - Iz poročila finske policije

O Lebanovi resnični vlogi tako priča že Riedlovo pismo, ki ga je ta maja 2005 poslal na Finsko in v katerem piše, da je »gospod Leban zelo, zelo razočaran (njegove besede) ker pogodba z njim še vedno ni podpisana. Mi potrebujemo njega in njegove ljudi SEDAJ!! Ne pa v dveh mesecih. Ljudje kot Gen K (Anton Krkovič, op. a.) so postali frustrirani s Patrio, ker Leban ne more dokazati, da je v igri«. Podobna sporočila so pisali tudi drugi. Julija 2007 je na primer Andrey Mladenov, ki je tedaj vodil Patrijino predstavništvo v Sloveniji, podjetje Kolesnik, d. o. o., v elektronskem sporočilu na Finsko zapisal, da mora Leban »plačevati svoje pogodbenike (ki so mu sporočili, da mu dajo čas do 25. julija)«, v Hulkkonenovih zaznamkih pa je pri Lebanu zapisano, da bo moral provizijo »plačati tudi še kam drugam kot v Slovenijo. Dubaj!«.

In kdo vse je bil v Lebanovem moštvu? Del »moštva« je izdal Mladenov, ki je maja 2006 Niittynenu napisal, da mu je »RL (Rudolf Leban, op. a.) povedal, da je premier zelo nervozen, ker preveč ljudi govori v imenu Patrie, in če se bo tako nadaljevalo, lahko on stvari zavleče, dokler se to ne razčisti«. V nadaljevanju pisma Mladenov domneva, da je Lebanu to sporočil Krkovič. Kasneje Mladenov na Finsko sporoči še, »da mi je RL povedal, da ga je njegov vir (Tone Krkovič) opozoril, da je to zadnja informacija, ki jo je dobil, če še vedno nima sklenjene pogodbe«. Preiskava finske policije naj bi s tem pokazala, da je Leban potreboval svetovalno pogodbo in denar, a ne zase, temveč zato, da bi podkupnino predal naprej v zameno za informacije in vpliv. Za to pa naj bi bil zainteresiran vsaj Tone Krkovič, ki je bil v stiku z Lebanom: »Imamo razloge za zaključek, da je Leban del plačil, ki jih je dobil, v obliki provizije, posredoval vsaj Antonu Krkoviču,« zapiše Björkqvist.

Kriminalna združba

S poročilom finskega Nacionalnega preiskovalnega urada se je krog preiskave v aferi Patria sklenil. Björkqvist je v poročilu zapisal, da gre na slovenski strani za eno in isto skupino osumljenih, ki je nastopala v različnih vlogah: »V preiskavi zasežena elektronska sporočila in drugi dokumenti dokazujejo, da je bil Jože Zagožen povezan vsaj z Janezom Janšo, Ivanom Črnkovičem in brigadirjem Antonom Krkovičem. Ta krog predstavlja ene in iste ljudi, ki se pojavljajo v zaseženem načrtu razdelitve profita podjetja Rotis, ti isti ljudje so bili prisotni na skrivnem sestanku 1. septembra 2005, katerega namen je bil lobiranje za delež Rotisa pri poslu,« in ta ista združba je tudi odločilno vplivala na vodstvo Patrie, ki se je zavedalo, s kom ima opravka, piše Björkqvist.

Vse to so ugotovitve, ki bi naj bile podkrepljene z »nekaj tisoč stranmi« dokazov, ki spremljajo finsko poročilo. Tega bo, kot nam je povedal Björkqvist, Nacionalni preiskovalni urad sedaj skupaj z vsemi prilogami, predvidoma na DVD-ju, poslal osumljencem. Po finskem pravnem redu, ki je drugačen od slovenskega in avstrijskega, je namreč naloga policije, da napiše tako imenovano »poročilo o predhodni preiskavi« (Esitutkintapöytäkirja). Predhodni zato, ker naj bi se po finskem pravnem nauku prava preiskava začela šele na sodišču, če bo o tem, verjetno čez nekaj tednov odločil tožilec Jukka Reppe. Vprašanje, ki sledi, je torej: Ali bodo obsojeni? V finskem spisu je zapisano, da so nekateri uslužbenci Patrie svoja dejanja že priznali, vsaj proti enemu pa je finska policija že vložila ovadbo zaradi lažnega pričanja. Če bodo torej obsojeni, ker so podkupili slovenske »uradnike in/ali politike«, bo seveda res nerodno, če na drugi strani, v Sloveniji, krivca na sodišču ne bodo našli.