Zagrebška depeša - drugič

Ostro so se odzvali v SDS. Odzval se je bivši slovenski veleposlanik v Zagrebu dr. Milan Orožen Adamič, odzval se je bivši pomočnik hrvaške zunanje ministrice, sedaj hrvaški veleposlanik v Španiji Neven Pelicarić, odzval se je Darko Njavro, pa še enkrat SDS, nato še stranka Zares. Razlog: V Mladini smo minuli teden objavili depešo številka Z-VZG070349, ki jo je tedanji slovenski veleposlanik v Zagrebu dr. Orožen Adamič 18. junija 2007 poslal v Ljubljano. V njej je dr. Orožen Adamič poročal, da je tedanji pomočnik hrvaške zunanje ministrice Pelicarić zagrozil slovenski politiki.

Kot je znano, je depeša nastala v času, ko so bili odnosi med Slovenijo in Hrvaško na še eni preizkušnji; državi sta se poskušali sporazumeti o načinu reševanja meje, za povrh vsega pa je časopis Dnevnik objavil, da je Sova tajno snemala, kako sta se Ivo Sanader in Janez Janša dogovarjala o incidentih v Piranskem zalivu. Kot piše v depeši, je Pelicarić izrazil bojazen, »da se lahko zgodi marsikaj, še posebej, če bodo v javnost prišle zadeve, ki so se dogajale v letih 1990, 1991 in 1992. Slednje bi bilo zelo neugodno za slovensko politiko«. Dva meseca pozneje je Janša s Sanaderjem sklenil »načelni« dogovor o tem, da se bo mejni spor reševal pred haaškim sodiščem. Tako kot so že ves čas hoteli hrvaški pravniki.

Uradna grožnja Hrvaške Sloveniji, da bo objavila dokumente o trgovini z orožjem, za katero je bil v začetku devetdesetih odgovoren tedanji obrambni minister Janez Janša, je seveda precej kočljiva zadeva. Zato je tudi razumljiv odziv Pelicarića, ki je v uradnem sporočilu za javnost napisal, da je prebral, »kar je pisala Mladina. Kar omenjajo, ni bila tema pogovora. Nikoli v nobenem kontekstu nisem povedal česa takega«. Toda tega, kar je dejal Pelicarić, ni pisala Mladina, Mladina je zgolj objavila depešo, ki jo je napisal dr. Orožen Adamič in ki jo je izjemoma tudi poslal v kabinet tedanjemu predsedniku vlade, Janezu Janši. Je torej depeša resnična ali je ponaredek? Iz kabineta predsednika vlade so nam že odgovorili, da so depešo prejeli.

Javil se je tudi dr. Orožen Adamič, ki je bil tedaj t. i. politično imenovani veleposlanik. Zato je morda tudi razumljivo, da je svoj odziv objavil na spletni strani SDS. Sicer je napisal, da je pisanje tednika Mladina »konstrukt brez primere« in da je zapis oziroma depeša prirejena. Toda dr. Orožen Adamič, kar je najpomembneje, ni napisal, da zapis ne drži in da njegov citat ni pravilen, ali pa, da v telefonskem pogovoru z nami ni povedal, da je Hrvaška ves čas grozila z objavo določenih dokumentov. In tudi na slovenskem zunanjem ministrstvu avtentičnosti depeše niso zanikali. Drži pa, da v Mladini nismo objavili cele depeše (zato na koncu tri pike), ker je v drugem delu zapis o tem, kdo iz Slovenije se bo udeležil takratnega Croatia Summita v Dubrovniku ...

Tudi odziv stranke SDS potrebuje pojasnilo. V SDS so zapisali, da se lahko »navedki iz depeše, ki jo je Mladini radodarno dala na razpolago Pahorjeva vlada, nanašajo na karkoli v zvezi z dogajanji med Slovenijo in Republiko Hrvaško v času osamosvajanja«, pri čemer omenjajo nekatere dogodke, v katerih sta sodelovala Borut Pahor in Anton Rop. Ker tedanji pomočnik hrvaške zunanje ministrice ni neposredno govoril o trgovini z orožjem, je seveda to stvar interpretacije. Da pa je Hrvaška leta 2007 vlado Janeza Janše izsiljevala z dokumenti, ki bi obremenili Boruta Pahorja ali Antona Ropa, je manj verjetno.

Potem so iz SDS odgovorili, da se Janša s Sanaderjem dva meseca po prejemu groženj ni dogovoril o reševanju spora pred haaškim sodiščem, temveč le o ustanovitvi komisije, ki bi proučila to možnost. Tudi to ne drži. Resda spora ne bo reševalo haaško sodišče, a Janša je tedaj privolil v zahtevo Hrvaške, da bo o sporu razsojalo sodišče v skladu z mednarodnim pravom po sodni poti. S tem dogovorom je Slovenija odstopila od svojih zahtev po nesodni, politični mediaciji spora ali po vztrajanju pri sporazumu Drnovšek-Račan, na kar nas je kasneje, ob blokadi Hrvaške, opozarjala mednarodna skupnost (od posameznih držav do Evropske komisije). In zato je Slovenija morala privoliti v arbitražni sporazum, ki je oblika ad-hoc mednarodnega sodišča. In seveda Janševa vlada tedaj tudi ni imela mandata parlamentarnih političnih strank.

Ob članku o depeši smo v Mladini objavili tudi dokument o trgovini z orožjem iz leta 1992, ki ga je podpisal tedaj poveljnik specialne brigade Moris Anton Krkovič in v katerem piše Janezu Janši. V njem pravi, da je Moris orožje prodajal nekaterim hrvaškim obmejnim občinam z Janševim »ustnim soglasjem«. Na to so iz SDS zapisali, da Janša tega dokumenta nikoli ni prejel in da »Mladina ponovno objavlja tudi dvomljive kopije domnevnih dokumentov iz samo njej znanih virov o domnevnem trgovanju z orožjem«. Na Mladinin prvi odgovor, da sta Krkovič in Darko Njavro, ki je tedaj tudi sodeloval v primeru, potrdila avtentičnost dokumenta, pa so iz SDS odpisali, da je to po njihovih informacijah »nova laž v dolgi seriji Repovževih manipulacij«, Njavro pa je za spletni portal RTV Slovenija zapisal, da ga nihče iz Mladine ni kontaktiral in da gre za preprosto laž ipd.

V Mladini nismo trdili, da smo Njavra kontaktirali, trdili smo, da je Njavro potrdil avtentičnost zapisanega. Za kaj gre? O omenjenem primeru in dokumentih je 2. februarja 2000 prvi poročal časnik Večer, in to na prvi strani. Tretjega februarja sta se v pismih bralcev oglasila oba, tako Krkovič kot tudi Njavro. Njavro je tedaj zapisal, da je Večer objavil »originalne dokumente« - seveda pa se ni strinjal z interpretacijo, vztrajal je, da je šlo pač za »reverz« orožja in ne za prodajo, Krkovič pa je na istem mestu ravno tako zapisal, da objavljeni dokumenti »jasno kažejo, da gre v navedenih primerih za reverz, tj. izposojo ...«

Zato da ne bi bilo dvomov o avtentičnosti depeše iz Zagreba, pa smo v Mladini začeli postopek pridobivanja dokumenta po zakonu o dostopu do informacije javnega značaja. Ker gre za zaupen dokument, ki je po mnenju uredništva v javnem interesu, bo v postopku o njegovi objavi morala odločati vlada.