S seksom in trači nad jugoslovanske mite

Še generacije, rojene konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, zaznamuje spomin na nekdanjo Jugoslavijo. Spominjajo se je vsak po svoje. Nekaterim se porodijo asociacije na nekdanjo skupno državo ob bendih, kot so Indexi, Bijelo Dugme, Ekatarina Velika, ob stripih kot Lunov Magnus Strip, Zlatna serija, Alan Ford, pa jugo estradnicah, kot je bila Lepa Brena, in igralkah, kot sta Milena Dravić, Ena Begović, ob partizanskih filmih in kultnih nanizankah, kot so bili Odpisani, Bolji život, ki s(m)o jih gledali povsod po Jugoslaviji. Pa tudi ob takratnih izdelkih, kot so kokta, fičo, jugo, vegeta, bronhi bonboni, in albanskih slaščičarnah, ki so ponujale le sladoled, ježke in kremšnite.

Življenje v nekdanji Jugi še zdaleč ni bila ena sama samo (delavska) sivina, kot nam skuša marsikdo prikazati tisti čas po analogiji življenja v trdih vzhodnoevropskih režimih, ampak se je izoblikovala tudi specifična popularna kultura, s svojim značilnim humorjem, tudi osvežujoče drugačna od tedanje (in današnje) globalizirane ponudbe, ki prihaja v naše domove prek TV-ekranov. Veliko istega ali enakega in prav malo, ali nič, bistvenega blaga z »dušo«. In v nekdanji Jugoslaviji so znali narediti tudi zgodbo. Imajo jo nekdanji copati, ki so jih izdelovali v velikem kombinatu Borovo na Hrvaškem. Navadni športni copati, a vanje so obuli »Indijance« v filmu Winnetou, ki so ga snemali na Plitviških jezerih. Morda je to le še en mit iz nekdanje Jugoslavije, vendar to ni pomembno. Včasih je bolj pomembno, kar pogosto pozabljamo, kakšen odnos so imeli ljudje do mita, kot pa, kakšna je bila resnica.

Konec osemdesetih, v zadnjem trenutku in tik pred dokončno smrtjo te kulture, je nastala pobuda, da bi vendarle (i)zbrali te »koščke« nekdanje pop Jugoslavije v knjižno obliko. Ideja za oblikovanje Leksikona Yu mitologije je leta 1989 šinila v glavo urednikom tednika Start - s svojimi sredinskimi stranmi še ene legendarne revije - Dejanu Kršiću in Ivanu Moleku, k sodelovanju pa sta pritegnila še, danes v svetu znano, pisateljico Dubravko Ugrešić. V času krvavega razpadanja države v devetdesetih letih je ideja kajpak zamrla, saj ni bilo nikakršne možnosti za realizacijo takšnega projekta. Leta 2004 pa sta zagrebški Postskriptum in beograjska založniška hiša Rende izdala knjigo, ki si na 464 straneh pod 912 gesli in s 555 ilustracijami prizadeva pričarati nekdanji svet jugoslovanstva. V uvodnih besedah so zapisali, da ja kolektivni spomin pravzaprav zbirka osebnih spominov. Ugrešićeva je leta 1996, ko je že v tujini poučevala književnost, kajti v hrvaških nacionalističnih krogih ni bila zaželena, ugotavljala, da mlajši rodovi težko doumejo vse podtone t. i. jugoslovanske književnosti. In v tem zborniku je dejansko cela plejada podtonov neke kulture, ki je pred najmanj dvajsetimi počasi začela izumirati. Pozabljajo jih tudi starejši. Zbornik je kasneje doživel več ponatisov in lani je srbski predsednik Boris Tadić eno izmed knjig podaril hrvaškemu kolegu Ivu Josipoviću, prvemu hrvaškemu predsedniku, ki je po razpadu države obiskal Beograd.

Če bi bilo že prej več takšnih del, ki tematizirajo odnos do Jugoslavije, zagotovo ne bi zakorakali v “čudoviti svet” globalizacije goli in bosi.

Danes so seveda vsi ti motivi Leksikona Yu mitologije le še sestavine neke zgodovine, zgodbe namreč, ki se je odvijala pol stoletja in končala z razpadom države. V krvi. Izginja tudi iz zavesti ljudi, čeprav je bila zanimiva. In zato ljudem in narodom na tleh nekdanje Jugoslavije nehote zmeraj znova zastavlja vprašanje, česa naj se spominjajo iz časov skupnega življenja v Jugoslaviji. Četudi je bilo to jugoslovansko obdobje predmet mnogih politično-filozofskih, kulturoloških, gospodarskih in psihosocialnih analiz, pa si očitno ljudje še vedno niso na jasnem, kako se je spominjati in jo umestiti v narodov zgodovinski spomin. So ljudje, ki se Jugoslavije spominjajo z nelagodjem, ker se je ideja »bratstva in enotnosti« utopila v krvi medsebojnih vojn. Spet drugi se je spominjajo z nostalgijo, reducirajoč jo v glavnem na značilno folkloristiko »Balkana«. Mlajše generacije pa so brezbrižne in verjetno zares ne morejo - kot je trdila Ugrešićeva - v »jugoslovanski« književnosti, ki za Makedonce in Slovence zares nikoli ni bila njihova - prepoznati vseh fines v dialogih med pripadniki različnih narodov, ki jih je vsebovala tedanja umetnost. In kaj, če sploh kaj, s tem izgubljamo?

Na tej točki se spomina na Jugoslavijo, v predstavi Leksikon Yu mitologije, loteva hrvaški režiser Oliver Frljić, ki se bo z njo predstavil ta mesec na festivalu Ex Ponto v Ljubljani. Gre za prvo ime sodobnega hrvaškega gledališča, ki je s svojimi predstavami onkraj »dovoljenega« pogosto šokiral gledalca doma in na gostovanjih po državah v nekdanji Jugoslaviji. V Ajshilovih Bakhantkah na Splitskem poletnem festivalu je odel igralca v plašč iz surovega mesa in mu položil v usta govor nekdanjega hrvaškega premiera Iva Sanaderja. Ta je bil še na oblasti. Nastal je kraval in predstavo bi skorajda prepovedali. V gledališčih sosednjih držav pa je znan predvsem po delu Turbofolk, ki so jo nekateri preveč čistunski kritiki označili za »moralno pohujšljivo«. Frljić ima namreč pri delu svojstven pristop. Njegove predstave so »stroji«, ki prisilijo gledalca, da se sooči s temami, ki se jih (ne)hote izo-giba, ali pa jih hoče državna politika namerno potisniti v pozabo, ljudje pa jih nosijo v sebi kot speče pošasti. Na dan iz njih lahko planejo kadarkoli. In to z grozljivimi posledicami. Lani je v predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine - v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča - »ozmerjal« Slovence zaradi njihove vloge v razpadanju Jugoslavije in njihovega nacionalizma in šovinizma. Kasneje pa je gostoval še s predstavo na Ex Pontu, z delom nemškega dramatika s konca 19. stoletja, Franka Wedekinda, Pomladno prebujenje. V njej problematizira »samoumevnost« moči in vloge rimskokatoliške cerkve v hrvaški družbi ter vernikom vrže v obraz kritiko, da so tolerantni do pedofilov v talarjih. Frljić pa je povrh tega s svojim odnosom do gledalca še vsiljivo nestrpen, saj ga prisili, da gleda predstavo do konca. »Plačali ste, zdaj pa imate. Ne greste ven, dokler ne začnete razmišljati,« se zdi, da je njegova umetniška maksima.

Oliver Frljić:  »Predstava dokazuje, da se medkulturne razlike ne brišejo, ni odnosov hegemonije, ampak v procesu pogajanja med njimi nastaja nekaj novega.«

Tokrat bo Frljić prisilil gledalca, da začne znova razmišljati o Jugoslaviji. S svojo predstavo, ki je pravzaprav kritika, se je lotil Leksikona Yu mitologije. Zato ker ta »spodbuja nekritično nostalgijo in brez širšega kritičnega konteksta, zgolj niza določena gesla oz. posameznike in pojme«. Po njegovem se prav zaradi takšnega pristopa v kolektivnem spominu krivi in maliči spomin na nekdanjo Jugoslavijo. Leksikon je zanj nekritična in sentimentalna jugonostalgija. Pogled, ki je vsiljen bralstvu. Toda hkrati je kritičen tudi do zdajšnjega dogajanja v državah naslednicah nekdanje Jugoslavije, saj - »nas vladajoča nomenklatura straši z Jugo kot največjim zlom, ki se je kdaj zgodilo. Kot da je danes vse odlično! V preambuli hrvaške ustave imamo celo člen, ki ji prepoveduje vstopati v kakršnekoli politične zveze z državami zahodnega Balkana. Meni kot državljanu te države se zdi to fašistično. Zakaj bi nam to prepovedovali!? Smešno se je bati te preteklosti.«

Po Frljićevem mnenju so številni elementi o nekdanjem skupnem »jugoslovanskem« v naši zavesti zaradi tovrstnih mahinacij na napačnem mestu in zato izgubljamo širšo sliko pomena Jugoslavije tudi za današnji čas. »Ko govorim o Jugoslaviji, ne mislim samo na skupnost, v kateri smo živeli, ampak predvsem na idejo z emancipatornimi potenciali. Po nominalnem univerzalizmu, ki je obstajal v nekdanji Jugoslaviji, smo se vrnili korak nazaj, v države, ki so uradno sicer državljanske, v resnici pa nacionalne, narod pa je njen moment konsolidiranja družbene biti.« Poleg razdora z logiko identitet Frljić opozarja tudi na to, da je obdobje Jugoslavije pomenilo pomemben korak k brezrazredni družbi. »V njej je bila zasejana protietatistična kal. Marksisti vedo, da je država forma, ki je tako ali tako prej ali slej obsojena na izumrtje ... Ampak mi nismo znali graditi na teh temeljih. Raje smo nekritično sprejeli neoliberalni kapitalizem, ki pogubno žre državo,« pravi Frljić.

Nedvomno drži, da je naš spomin na nekdanjo skupno državo poln belih lis, ki jih je po Frljiću treba zapolniti z »alternativno zgodovino«. Njegova predstava, da bi sprožil ponoven premislek o tej tematiki, zato preizprašuje prav tiste spomine, ki so v kolektivnih psihah pripadnikov nekdanjih republik (še vedno) navzoči. To niso razprave o posledicah planskega gospodarstva, slabi javni upravi, zadolženosti, kaosu, ampak o pop kulturi - o tračih in zvezdah. Režiser je vanjo vključil znane osebnosti iz nekdanje Jugoslavije. Na primer, Mileno Dravić in Sonjo Savić, Borisa Dvornika in Bato Živojinovića, Emirja Kusturico in Lepo Breno. Javne osebnosti nekdanje yu-scene, ki jih je »zlorabil« v imenu umetniške svobode. Frljić pravi, da je mogoče prek njihovih usod najbolj razbrati, kaj je pomenila ideja Jugoslavije in v kaj se je spremenila. »Tipično za to dogajanje je prijateljstvo Borisa Dvornika in Bate Živojinovića, ki se je pred vojno skrhalo. Njuna pisma zaznamujejo začetek razpadanja Jugoslavija,« pravi Frljić. Potem je tukaj še tajno ljubezensko razmerje med Emirjem Kustorico in Lepo Breno, a Emir naj bi se sramoval te zveze in zato javnost o njej ni izvedela ničesar. Dino Dvornik je v predstavi sin Bate Živojinovića! Milena Dravić in Sonja Savić sta ljubimki, ki sta se spoznali na snemanju filma Una. »Polno je takšnih tračev, na podlagi katerih bi bilo mogoče razbrati vso tranzicijo Jugoslavije v nove družbene sisteme, spremljati kolektivno pozabljanje, kolektivno izdajo ideje jugoslovanstva, ki je vendarle vključevala tudi socialno pravičnost, enakost itd.«

Že v procesu pripravljanja predstave je Frljić skušal tudi med igralci spodbuditi vse različne antagonizme spominjanja na Jugoslavijo, ki so ovira, da bi jo videli v njeni bistveni ideji. V ansambel je vključil igralce iz celotne nekdanje Jugoslavije, vsak izmed njih govori svoj materni jezik in vsak ima, tako kot drugi sodelavci predstave, različen odnos in spomin na Jugoslavijo. »Nekateri so kritični do nje, drugi se je spominjajo nostalgično, tretji so veseli, da je razpadla itd. V predstavi sem želel predstaviti vse te različne identitete, predvsem pa proces pogajanj med temi razlikami, ki so med igralci. Predstava nazorno pokaže, da se razlike ne brišejo, ni odnosov hegemonije, ampak nastaja v procesu pogajanja med njimi nekaj novega,« pravi Frljić.

Frljićeva predstava Leksikon Yu Mitologije na grob način prek znanih osebnosti demistificira jugoslovanske mite, ki to sploh niso bili, saj bi sicer preživeli tudi kruto dogajanje na Balkanu v devetdesetih letih, bo pa zagotovo spet dvignila veliko prahu. Aktualizirala bo izpraševanje odnosa ljudi do nekdanje državne skupnosti in skupne zgodovine. Če bi bilo takšnih del več že prej, tudi na ravni refleksije, zagotovo ne bi zakorakali v »čudoviti svet« globalizacije goli in bosi.