Elvir Laković - Laka: »S svojo glasbo živim v svetu pravljic«

Tako kot glasba ima tudi njegova ekscentrična pojavnost več plati. V tej ekscentričnosti je bolj normalen od »normalnosti«. Sam pravi, da živi v neki svoji pravljici, toda v njej še zdaleč ni izoliran od okolice. Ta ga zelo zanima, to je potrdil že na začetku pogovora pred koncertom na festivalu letošnjega letnega kina Udarnik v Mariboru. Skoraj toliko časa kot svojim odgovorom je namenil poizvedovanju o aktualnem dogajanju v Sloveniji.

S svojo glasbo hkrati nagovarjate mainstream in alter publiko. Obenem pa se pojavljajo mnenja, da ste preveč alter za mainstream in preveč pop za alter. Kako gledate na takšno razmišljanje?

Ko ustvarjam, se skušam opirati na svoj talent za pisanje pesmi in se ne ukvarjam toliko s širšo, racionalno sliko. Mislim, da je k moji prepoznavnosti najbolj pripomogla udeležba na Evrosongu. Ko so mi predlagali, naj se prijavim na festival, ki ga prej nikoli nisem spremljal, sem sicer imel pomisleke. Toda čeprav je Evrosong kič, mi je najbolj pomagal.

Kakšna je vaša izkušnja s tem tekmovanjem?

Vse, ne glede na to, ali se spoznajo na glasbo ali ne, najbolj zanima, kako boš oblečen. O nastopajočih se tudi piše marsikaj, kar ni res. Ampak zdaj me niti to ne moti več. Spoznal sem, da je takšna ali drugačna prisotnost vselej dobrodošla. Vse se sešteva, veste (smeh). Res pa je, da imaš na takšnih dogodkih redko priložnost za pogovor z inteligentnimi novinarji in drugimi sogovorniki.

Evrosong je bil za vas dvorezen meč. Takrat ste končno postali zanimivi za večje medije, specializirani glasbeni mediji, ki so vas opazili že prej, pa so vam začeli očitati, da ste se preveč skomercializirali ...

> Moj edini pogoj pred Evrosongom je bil, da pri mojem nastopu ne bo cenzure. Ko sem si to izboril in so nas celo organizatorji lokalnega izbora začeli razglašati za morebitne zmagovalce, so se za nas začeli zanimati tudi mainstreamovski mediji, pa čeprav niti niso razumeli, o čem v svoji glasbi pravzaprav govorim. Vedel sem, da bodo takrat vsi alternativci razmišljali »glej ga, šupka, prodal se je«. Ampak sebe in svoje glasbe zaradi Evrosonga nisem spreminjal.

Z nastopom ste pokazali, da na festivalu lahko nastopijo tudi glasbeniki, ki ne poneumljajo ljudi. Kako pa ste sami videli druge udeležence?

Tisto leto je bilo nekaj finih ljudi, predvsem francoski predstavnik Sebastien Tellier in hrvaški tamburaši. Drugi pa me niti niso zanimali.

Vi in Tellier sta bila pravzaprav edina glasbenika ...

Haha, da, bila sva edina glasbenika!

No, recimo, da sta bila tisto leto in morda celo zadnjih nekaj let edina glasbenika, zanimiva tudi za bolj angažirano publiko. Kaj bi po vašem mnenju lahko naredili drugi nastopajoči, da bi postali zanimivi tudi za glasbene poznavalce?

Nič. Tisti, ki se nekoliko bolj spoznamo na glasbo, bomo vedno v manjšini. Nekateri ljudje preprosto ne znajo slišati glasbe. Večini nastopajočih je najbrž do tega, da bi se pojavili v dnevnem programu MTV-ja. Večini, pogosto tudi bolj kakovostnim izvajalcem, pa potem ostanejo nočni termini.

Kaj pa lahko za to, da bi se predstavili v bolj poslušanih terminih, storijo ustvarjalci, ki jih radio in televizija sicer predvajata ponoči?

Proti kapitalistični družbi se ne more nič. Preostane jim le čakanje na to, da se spremeni zavest ljudi. Ampak ne vem, ali obstaja upanje. Tudi Zahod drvi v radikalnost mrtvega.

Vam uspe takšno razmišljanje morda odmisliti, ko začnete ustvarjati nove pesmi za svojo ciljno publiko? Ali odmislite tudi samo občinstvo?

Po navadi se zamisli rodijo same od sebe, potem pa je pesmim treba dodati element, ki gre hitro v uho, in takrat razmišljam tudi o občinstvu. Ampak na albumih dam vselej prostor tudi skladbam, ki jih napišem povsem zase, brez vsake cenzure. Te skladbe pozneje seveda ne pridejo nikamor (smeh).

Kljub krizi, v kateri se je znašel svet, sami v svoji glasbi ponujate precej romantičen pogled na življenje, nekateri bi rekli celo idealističen. Zdi se mi, da sta ta idealizem in romantičnost sicer večplastna. Kaj vam pravzaprav pomeni glasba?

Hvala za to lepo vprašanje. S svojimi skladbami živim v svetu pravljic. Če bi bilo vse romantično in idealistično, bi bil ta svet morda dolgočasen. Vsak naj torej vidi, kar želi. V tem življenju nam je v izkušnjo dano preveč stvari, a negativnost se nikakor ne izplača. Zato bom tudi na naslednjem albumu gotovo opisoval srečo.

Katere pa so dobre in slabe plati poklicnega ukvarjanja z glasbo?

> Ko sem živel v New Yorku, sem najprej delal v selitvenem podjetju, pozneje v strežbi, igral pa sem tudi z ameriškimi glasbeniki. Ampak ni mi bilo všeč, zato sem se vrnil sem, kjer lahko počnem, kar hoče moje srce, moja duša. Ko sem na odru, utonem v neki brezzračni prostor. Ljudje pogosto mislijo, da sem zadrogiran ali opit, ampak pijem le vodo. Izvajanje teh mojih, hkrati veselih in žalostnih skladb je boljše celo od seksa. Gre za popolno, neomejeno duhovno in fizično uživanje. Pred izidom prvega albuma nisem imel denarja za preživetje, ampak ukvarjanja z glasbo nikoli nisem hotel opustiti. Tako bo tudi v bodoče.

Veliko potujete, živeli ste v New Yorku, sedaj ste ponovno doma. Kaj ima Sarajevo, česar druga velika mesta nimajo?

V petih minutah se lahko z nekom dobiš na kavi in se prav tako v petih minutah vrneš domov. Če se hočeš za kavo dogovoriti s kom v New Yorku, dobiš odgovor, da ima čas 14. septembra med sedmo in deveto. In če že kam greš, porabiš eno uro za pot tja in eno uro za pot nazaj. Tako lahko dvajset let izgubiš samo v mestnem prometu. New York je lepo mesto, ampak tam se splača živeti le, če imaš veliko denarja. In potem se ustvarja to neko kapitalistično odtujevanje človeka od človeka. Sarajevo je krasno mesto. Ampak ko bo enkrat prišla EU, tudi za nas ne bo več tako lepo.

Naš spoštovani državnik je pred nedavnim dejal, da je EU zbolela za boleznijo, ki je privedla tudi do razpada nekdanje Jugoslavije. Bi Bosno sploh radi videli v družbi držav, ki so vse bolj sprte med seboj?

Norvežani se pobijajo, v Londonu vse požigajo ... do takrat, ko bomo mi prišli na vrsto, bo EU verjetno že razpadla. Tudi tu, v Sloveniji, sem spraševal mlade o EU in pravijo, da so zanjo glasovali predvsem starejši, ki si želijo rednih pokojnin. Vse se je podražilo, plače pa so ostale enake. Ko si v EU, moraš poslušati navodila iz Bruslja. Kakšna demokracija je to? Živimo v globalni diktaturi vsega ...

Za sedanjo krizo naj bi bil kriv predvsem neoliberalizem. Koliko ta kroji življenje v Sarajevu?

Ne vem, ali nas je že dosegel, ampak Zahod počasi že prihaja, to se čuti. Ljudje veliko delajo in nimajo časa za nič drugega. Ven se hodi le še v petek in soboto, čeprav je za zdaj še ostalo tudi nekaj tistega jugoslovanskega vsakonočnega druženja. Ne vem sicer, kako pride kapitalizem - čez noč in tako, da nihče nikogar nič ne vpraša? To se mi zdi vseeno grobo.

Da ne končava s politiko - koga bi izbrali, če bi v bend lahko povabili kogarkoli?

Super bi bilo, če bi na eni strani imel sestro in na drugi Björk.

Björk je podobno kakor vi kot lik iz kakšne pravljice ...

Točno tako. To žensko obožujem, kot da bi me rodila. Sva sorodni duši. Je genialka, edina živeča originalna umetnica.

P. S. Ob koncu pogovora mi je Laka prijazno podaril svoj zadnji album Stvorenje, za katerega sem mu ponudil kompenzacijo, pa me je v smehu zavrnil: »Ne ga srat, niti slučajno ... Evo, to je razlika med EU in nami (smeh).«