Carla Del Ponte

Carlo rodijo leta 1947 v švicarskem kantonu Ticino, kjer živi italijansko govoreče prebivalstvo. Odrašča v Bignascu, tam je njen oče Carlo gostilničar. Carla najprej maturira na katoliški gimnaziji v Ingenbohlu, nato odide na študij v Bern. Zaradi dolžine študija se ne odloči za želeno medicino, ampak se vpiše na pravo. Širokoustenje pred študijskimi kolegi ji prinese vzdevek Sladkorna vata, ki ustrezno opisuje vsebino njenega gostobesednega, a praznega govoričenja. Študij nadaljuje v Ženevi, nato še v Veliki Britaniji. Leta 1972 pridobi notarsko in odvetniško licenco ter še istega leta začne kariero na luganskem okrajnem sodišču. Tri leta pozneje pride v odvetniško pisarno, kjer nekajkrat nastopi kot odvetnica obrambe, a spozna, da ne more "braniti nekoga, za kogar vem, da je kriv".

Septembra 1981 jo zaposlijo v luganskem javnem tožilstvu kot preiskovalno sodnico. Leta 1985 napreduje v javno tožilko in prvič zbudi pozornost, ko na sojenjih za umora doseže dosmrtni obsodbi. V tistem času razpade njen zakon s ticinskim odvetnikom, s katerim imata zdaj že 23-letnega sina. Carla je specialistka za gospodarski kriminal in najbolj jo pritegne razkrivanje tajnih bančnih računov in izvora denarja. Zaslovi kot preganjalka italijanske mafije, ki pere denar v Švici. Leta 1989 dobi proces proti Oliveiru Tognoli, ki je za mafijo opral okoli 50 milijonov ameriških dolarjev. V tem procesu sodeluje z Giovannijem Falconejem, legendarnim italijanskim sodnikom. Ta občuduje njeno profesionalno trdoglavost. Istega leta Carla obišče Sicilijo in za las uide podtaknjenemu eksplozivu; od takrat ima redno policijsko spremstvo. Leta 1992 znova sodeluje z južnimi kolegi v podkupovalni aferi Tangentopoli, zaradi katere postane javna osebnost. Tisto leto ima manj sreče njen kolega Falcone; cosa nostra podtakne tri tone eksploziva pod palermski most in ga aktivira, ko se sodnik pelje čezenj. Zaradi načina dela, usmerjenega izključno k dosegi cilja, si pridobi spoštovanje, ne pa prijateljev. Carla v svojem okolju ni preveč priljubljena, saj ji krajevno gibanje Lega dei Ticinesi nadene vzdevek Carlina la Peste oziroma Carla Nadloga (ali Carla Kuga).

Aprila 1994 jo zvezni svet imenuje za švicarsko zvezno državno tožilko. "Če se človek pri delu počuti osamljenega in izoliranega, pride trenutek odhoda," utemelji napredovanje na funkcijo zvezne državne tožilke. K imenovanju ji iz ozadja pomaga politični lobi na čelu z Gianfrancom Cottijem, državnim svetnikom. Glede tega tri leta poprej, ko je podjetje Fimo (in on kot predsednik upravnega odbora) osumljeno pranja denarja, izvirajočega iz trgovine z mamili, Carla zavrže sume. Kmalu se ji uspe spreti s skorajda vsemi v Bernu. Avgusta odpošlje bankam seznam 60 sodelavcev sicilske mafije, katerih račune išče. Bankirji so ogorčeni, a Carla doseže dogovor v obojestransko korist. Že prva obtožnica, ki jo sestavi, dvigne precej prahu. V švicarskem časopisju dobi njen prvenec oznako "primer Nyffenegger" po glavnem obtožencu, polkovniku generalštaba. Carlini očitki Nyffeneggerju v javnosti so hudi: izdaja dežele, podkupovanje in milijonske goljufije. Vendar se obtožnica, ki jo spiše Carla, izkaže za tako pomanjkljivo, da je za sodišče uporabnejše poročilo preiskovalnega sodnika. Glede tega tiskovni predstavnik njenega ministrstva preprosto "nima komentarja". Podobno se že v preiskavi končajo kazenski postopki proti štirim domnevnim Carlosovim pomagačem, ki naj bi imeli na vesti več umorov in poskusov umorov. Zaradi neutemeljenih sumov jih po dveh mesecih pripora, ob koncu leta 1994, izpustijo, Carla pa (še vsaj dve leti) skuša dokazati njihovo sodelovanje s Carlosom. Temelje za pregon najde v arhivih vzhodnonemških in madžarskih tajnih služb. Nemški in francoski preiskovalci teroristične polpreteklosti pa niso navdušeni nad njeno pretirano vnemo, saj preiskovanci, namesto da bi bili priče (ki razsvetljujejo preteklost, v zameno pa jim ne izrekajo kazni), postanejo osumljenci (ki se lahko branijo z molkom). V tem postopku Giorgio Bellini, nekdanji levičarski aktivist, zaradi suma terorizma nekaj tednov odsedi v priporu. Leta kasneje se izkaže, da v postopku Carla krši evropske konvencije o človekovih pravicah.

Leta 1995 brezkompromisna Carla s svojimi javnimi nastopi in slikovitimi aretacijami nadomešča neučinkovitost v sodni dvorani. Njena naslednja tarča je Raul Salinas, brat nekdanjega mehiškega predsednika. Carla želi dokazati, da gre za pranje denarja iz trgovine z mamili. Skuša blokirati njegove bančne račune (za skupaj 118 milijonov dolarjev), a po mnenju zveznega sodišča prekorači pristojnosti. Med triletnim poizvedovanjem z ameriškim pravosodnim ministrstvom sklenejo delovni dogovor in dva agenta DEA (Drug Enforcement Administration, Oddelek za boj proti mamilom) pomagata Carli. Neuspešno: postopek morajo ustaviti. Čez tri leta ji vendarle uspe zaseči ščepec manj kot 90 milijonov dolarjev, ki so na njegovem računu v Švici. To pa še zdaleč ni edini denar, ki je na švicarskih računih počival pod pregovorno prisego molčečnosti bančnikov do Carlinega prihoda. Istega leta v švicarskih bankah odkrijejo denar žrtev holokavsta in Švica se predrami. Z zakoni, ki jih sprejme leta 1998, postane pranje denarja - razen če gre za tuje davčne ubežnike - kaznivo dejanje. Prav Carla, takratna državna tožilka, je poskrbela, da je šel skozi parlamentarno obravnavo zakon, ki zaveže banke, da prijavljajo sumljive pologe. Skupaj s tistimi "javnih osebnosti, še posebej nekdanjih voditeljev". Tako odkrijejo 20 milijonov švicarskih frankov nekdanje pakistanske predsednice vlade Benazir Buto, račune nekdanjega predsednika etiopske vlade Tamirata Layna (8 milijonov frankov), pozneje pa še 10 milijonov frankov nekdanjega predsednika ukrajinske vlade Pavla Lazarenka. Rekorder je nigerijski tiran Sani Abacha, saj so v 19 bankah našli kar 660 milijonov frankov njegovega denarja. Med njenimi preiskovanci so tudi prva balkanska imena: Radovan Karadžić je leta 1997 prejel pol milijona švicarskih frankov v Lugano. Tega ne ugotovi Carla, ampak njeni italijanski kolegi, ki spremljajo tok denarja, plačanega za tovor orožja dve leti prej. Karadžić po srečanju z Nicholasom Omanom, na katerem mu ta ponudi za 60 milijonov dolarjev orožja ruskega izvora, plača desetino kot predplačilo. Ker posel propade, Oman pokaže nekaj dobre volje (za svojo kožo) in vrne desetino are. Septembra 1998 pa se novinarska poročila o Miloševićevih milijonih v švicarskih bankah izkažejo za neutemeljena.

Poleg pralcev denarja in kriminalcev so Carlini najljubši nasprotniki novinarji. V prvih treh letih mandata zvezne tožilke kazensko preganja dvanajst novinarjev. Glavni razlog so objave tajnih in drugačnih državnih dokumentov. Prvo leto na tožilskem položaju opravi le preiskavo enega uredništva, leta 1995 prisluškuje telefonom drugega, naslednje leto preišče dve uredništvi, nato že štiri. Leta 1998 se Carla odloči, da bo ustavila curljanje informacij iz državnih institucij. Zato začne prisluškovati novinarjem in urednikom! Najprej povabi na informativni pogovor urednika Sonntags Zeitunga, opravi pa ga kar v preiskovalnem zaporu. Ob razkritju afere se brani, da so "imeli namen obvestiti novinarje, ki jim prisluškujejo, pa jih je prehitel nediskreten vir!" Izpostavljena je plazu kritik in očitkov. Celo zmerneži ne najdejo dobre besede zanjo in zahtevajo politično odgovornost njenega nadrejenega. Prah se poleže, kot je okoli Carle že navada, pa se (ji) ne zgodi nič. Carla navzlic uspehom postaja vse bolj nepriljubljena. Skrbi za smeh, ko pri aretacijah sama opravlja preiskave, odnaša pa kovčke z umazanim perilom namesto denarja. Slovi kot kandidatka za odstavitev s položaja.

Sledi obrat. Avgusta 1999 se izve, da je Carla najresnejša kandidatka za naslednico Louise Arbour, glavne tožilke haaškega mednarodnega sodišča za vojne zločine. Izbira zbudi veselje v vladnih vrstah in v vrstah parlamentarnih strank, pa tudi kritike. Njen kolega Carlo Schmid je, ko je prevzela novi položaj, dejal: "Carla Del Ponte zastopa tudi švicarsko zunanjo politiko in je zato zunanjepolitično tveganje." Izbiro še pred uradno zamenjavo poimenujejo "paradoks Carla", ker bo državljanka Švice, ki ni članica ZN, na čelu sodišča ZN in na drugem najvišjem položaju v tej organizaciji. Tudi pri tem imenovanju ne gre brez lobiranja, še posebej njenih ameriških poslovnih partnerjev iz FBI in DEA, s katerimi že leta tesno sodeluje. Petnajstega septembra 1999 Varnostni svet ZN na priporočilo Kofija Anana imenuje Carlo za novo tožilko. Po sto dneh opravljanja funkcije pove, da je njen glavni cilj "aretacija in procesi za vse iskane vojne zločince". Švicarka večkrat poudari, da so najodgovornejši za dogodke v nekdanji Jugoslaviji prav Milošević, Karadžić in Mladić in da se bodo vsi znašli na zatožni klopi haaškega sodišča. Februarja 2000 obtožijo Karadžića, Krajišnika in druge iz vodstva bosanskih Srbov za zločine in genocid, aprila pa Krajišnika tudi aretirajo. Junija, ob napadih na ZRJ, Carla odloči, da ne bo uvedla uradne preiskave proti Natu, vprašanje vojnih zločinov Nata pa pušča odprto. Ko padajo balkanski veljaki, raste njena moč. Tako se nadaljuje krepitev (njenega) vpliva. Leta 2001 se - po dogovoru z Natom - preda sodišču Biljana Plavšić, Karadžićeva namestnica. To je prva prostovoljna srbska vdaja! Carla se sreča tudi z novim jugoslovanskim predsednikom Koštunico, ki še ne bo izročil Miloševića, tako da tožilka precej jezna zapusti Beograd. Za zdaj.

"Ko sem nastopila službo, nisem bila prepričana, da politična volja obstaja," je dejala o delu sodišča. "Sedaj vem, da obstaja." Zato tudi pred Miloševićevim padcem trdi, da sodišče "nikoli, nikoli, nikoli" ne bo privolilo v imuniteto zanj v kakršnem koli dogovoru. "Ne dvomim, da bom zahtevala dosmrtno kazen - dokaze proti njemu imamo. A najprej ga moramo aretirati." Ugotavlja, da "Američani želijo aretacije kriminalcev brez tveganja, tega pa ni", in izrazi dvom o njihovi zavzetosti za aretacije. Ritem Nata - aretacija na mesec - bi povečala na aretacijo vsak teden. V letu mandata spremlja postopke proti 26 obtoženim vojnih zločinov.

Triinpetdesetletna Carla je drobne postave, a pritegne pozornost s svojo pojavo. Na trenutke ostra, krileča z rokami, vse prej kot prefinjena. Slovi tudi kot mojstrica vnaprejšnjega obsojanja. Kot glavno švicarsko tožilko so si jo zapomnili po napihnjenih aferah, preganjanju novinarjev in akcijskih hišnih preiskavah. Kritiki še posebej ostro kritizirajo domnevno nespoštovanje pravnih standardov v preiskavah in sodbah. Največji pečat v karieri, ki bi utišal kritike, bi bila obsodba vodilnih balkanskih vojnih zločincev. Ima mandat, politično in svojo voljo. In čas ...

Projekcija: Carla do leta 2004 (po svojih predvidevanjih!) opravi z jugoslovanskim kotlom. Evropa mora graditi nove zapore, da imajo balkanski krvniki bivališča do konca življenj, Carla pa se ne vrne v Švico (čeprav jo tam čaka pisarna), ampak se zaljubi v Nizozemsko in vsako novo leto pošilja čestitke "Del Ponte iz Den Haaga".