Franci But

Francija rodijo 12. oktobra 1962 v vasi Kostrivnica, petnajst kilometrov od Rogaške Slatine. Po družinski tradiciji kot najstarejši sin dobi ime po starem očetu. Pozneje bo ugotavljal, da priimek But izvira iz južne Francije, v francoščini pa pomeni cilj. Oče Alojzij je izučen čevljar in kmetovalec, osemnajst let mlajša mama Jožefa pa gospodinja in gonilna sila družine. Tri sinove in hčer vzgajata v katoliški veri. Vsak dan molijo, obiskujejo verouk in nedeljske maše, poleg tega pa Franci pri maši kar devet let ministrira in bere berilo. Domači ga na stričevo pobudo sprva namenijo za duhovnika. Na enem od družinskih srečanj ga postavijo na mizo in mu nazdravijo: "Naš Franci bo šel za gospodeka!" Počuti se osramočenega in jezno sklene, da se to ne bo zgodilo. S prijatelji med mašo župniku v kelih namesto vina nalije kis.

Življenje na veliki kmetiji s trdim delom ne prizanaša nikomur. Za pomoč imajo zaposlenega hlapca in varuško. Franci si že zgodaj ustvari svoj pogled na kmetijstvo. Uvede sistem, po katerem z vrstniki pase krave enkrat na enem, drugič na drugem pašniku, namesto da bi jih vsak pasel na svojem. Pozneje se bo z zemljo neposredno srečeval le še, ko se bo ukvarjal s konjičkom - gojenjem cvetja. Ker je izredno radoveden, si že v zgodnjih letih nakoplje kup poškodb. Pri šestih letih pade z odra pred cerkvijo in si poškoduje ledvico. Leto pozneje pri plezanju po drevesih pade deset metrov globoko in si izpahne ramo. Osnovno šolo najprej obiskuje v podružnični šoli v Kostrivnici, nato v Rogaški Slatini. Ker ima dober spomin, si snov hitro zapomni in za učenje porabi malo časa. V gimnaziji v Celju njegova zbranost zaradi prvih ljubezni nekoliko popusti. Zagleda se v sošolko, ki ga spominja na francosko divo Brigitte Bardot. Kadar v šoli šprica, se izgovori na kmečka opravila, kot sta puljenje korenja ali siliranje koruze. Učiteljica, ki se na kmetovanje ne spozna, je zaradi takih opravičil močno ganjena. Med predmeti ima najrajši geografijo in biologijo, pa tudi tuje jezike. Poleg nemščine in francoščine, ki ju učijo na gimnaziji, se dvakrat na teden od šestih do osmih zjutraj individualno uči še angleščino. Petindvajset let pozneje se bo na enak način učil slovaško in češko. Tri leta intenzivno trenira akrobatski rock'n'roll, rad pa pleše tudi druge zvrsti.

Po gimnaziji razmišlja o študiju veterine, a se zaradi štipendije, ki jo ponuja Kmetijska zadruga Hmezad, rajši vpiše na ljubljansko biotehnično fakulteto, smer živinoreja. Veliko se druži s sošolcem Petrom Vriskom, ki bo pozneje predsednik Zadružne zveze Slovenije in Kmetijsko-gozdarske zbornice ter eden Butovih glavnih političnih podpornikov v Slovenski ljudski stranki. Kot študent pogosto kali nočni mir v bežigrajskem študentskem naselju, dvakrat celo kadi marihuano. Ko neki večer v sobi na glas navija rock, na vrata potrka dve leti in pol mlajša Darja, zagnana študentka ekonomije iz Ribnice. Okrega ga, češ da se zaradi hrupa, ki se razlega še dve nadstropji nižje, ne more učiti. Nekaj dni pozneje se srečata na avtobusni postaji, in ker lije kot iz škafa, jo Franci povabi pod svoj dežnik. Od takrat sta par. Pod krinko, da gre s sestro na morje, se Darja pridruži Franciju na absolventskem izletu po Evropi. Da njeni strogi starši ne bi odkrili prevare, si sestri pred vrnitvijo kupita kremo za instant porjavitev.

V zadnjem letniku zaradi nočnih podvigov pogosto vstaja šele ob dveh popoldne, vendar ga to ne ovira pri študiju, saj vse izpite opravi v roku. Nekaj težav ima le pri predmetu, ki ga predava njegov poznejši strankarski kolega Franc Zagožen. Ob večerih obiskuje študentsko veroučno skupino Štajerci, ki jo vodi pater Vital Vider. Ker verjame, da je vera predvsem ljubezen in radost, ga pretirano poudarjanje greha odbija. Prepovedovanje uporabe kondoma ali spolnih odnosov pred zakonom ima za nazadnjaško.

Leta 1987, še pred diplomo iz agronomije, se kot pripravnik zaposli v Kmetijski zadrugi Hmezad v Šmarju pri Jelšah. V službo ga vzame Zdravko Počivavšek, ki bo pozneje njegov dober prijatelj in uspešen direktor Term Olimje v Podčetrtku. Leto pozneje diplomira, se poroči z Darjo, preseli na domačijo njenih staršev v Nemško vas pri Ribnici, kmalu pa se jima rodita hči Maruša in sin Miha. Leta 1988 se v ljubljanski Unionski dvorani udeleži ustanovnega kongresa Slovenske kmečke zveze, predhodnice SLS, ki ji predseduje Ivan Oman. Postane ustanovni član. Pozneje bo povedal, da je SLS izbral zato, ker je bila ustanovljena prva. Če bi bila prva ustanovljena stranka SKD, bi šel pač tja. Še isto leto postane direktor Kmetijskega gospodarstva Kočevje, dve leti pozneje pa na ljubljanski ekonomski fakulteti vpiše podiplomski študij. Skupaj s kolegi z ekonomske fakultete - med njimi sta tudi sin znanega psihiatra Janeza Ruglja in TV-voditelj Zvezdan Martič - dva meseca potuje po ZDA. Čeprav si poleg študijskih obveznosti privošči veliko zabave, potovanje konča z dobičkom. Denar služi z objavljanjem reportaž v Kmečkem glasu. Leta 1993 postane direktor Zadružne zveze Slovenije in med drugim pomaga Matjažu Gantarju pri zagonu Kmečke družbe. Zberejo 120.000 certifikatov, Franci pa tri leta presedi v nadzornem svetu KD.

Po opravljenem magisteriju se prvič dejavno vključi v politiko. Od leta 1993 do 1996 je član sveta RTV Slovenija, leta 1994 pa prevzame tudi funkcijo predsednika občinskega odbora SLS v Ribnici. Vsak mesec v občini priredi okroglo mizo, kjer gosti znane osebnosti, od ministrov do estradnih zvezd. Trud se obrestuje. Leta 1996 v Ribnici kandidira za poslanca državnega zbora in premaga celo tako ugledna nasprotnika, kot sta Janez Janša in takratni zdravstveni minister Božidar Voljč. Poslanskega sedeža ne greje dolgo. Ko leta 1997 SLS sklene koalicijo z LDS, ga takratni kmetijski minister Ciril Smerkolj pregovori, da prevzame funkcijo državnega sekretarja, pristojnega za razvoj podeželja in zadeve EU. Aprila 1998 prevzame tudi funkcijo namestnika vodje ožje pogajalske skupine za članstvo v EU Janeza Potočnika. V skoraj šestih letih pogajanj in priprav na vstop v EU kar 300 dni preživi v Bruslju, dodatnih 200 dni pa v državah pristopnicah. Čeprav so potovanja naporna, kmalu brez njih sploh ne vzdrži več: "Če sem doma več dni zapored, že napoči rahla kriza."

Pridobi si naklonjenost evropskih pogajalcev in tako na svojem domu v Nemški vasi gosti francoskega kmetijskega ministra z ženo in osmimi otroki, na Tirolskem pa obišče dom evropskega komisarja za kmetijstvo in ribištvo Franza Fischlerja. Evropska komisija v sklepnem poročilu o pripravljenosti Slovenije na področju kmetijstva in varne hrane našo državo oceni kot najbolje pripravljeno med vsemi pristopnicami. But s pomočjo sodelavcev doseže, da bo Slovenija iz bruseljske blagajne v treh letih po vstopu v EU dobila 250 milijonov evrov pomoči za razvoj podeželja, kar je štirikrat več, kot je bilo predvideno na začetku pogajanj, in 20 milijonov evrov več, kot bo v enakem obdobju izplačano za strukturno politiko. Povedano drugače: za razvoj podeželja mu uspe zagotoviti enako količino denarja, kot ga bo dobila skoraj trikrat večja Slovaška.

Kljub garanju nikoli ne pozabi na zabavo. Po enem od napornejših delovnih sestankov v Bruslju se na primer v apartmaju hotela Leopold s sodelavci do jutranjih ur zabava s skoki z galerije na posteljo.

Poleg dela državnega sekretarja opravlja še nekaj dodatnih funkcij. Je član organa upravljanja mednarodne zveze za trte in vino ter član nadzornih odborov Kmetijskega inštituta Slovenije in podjetja Snežnik, d. d., iz Kočevske Reke. Ko se 15. aprila 2000 združita SLS in SKD, se v stranki prvič poteguje za predsedniški položaj, vendar zaradi močnega lobiranja dotedanjega predsednika SLS Marjana Podobnika bitko izgubi. Zmago slavi izkušenejši Franc Zagožen. Sedem mesecev pozneje, ko se združena stranka znova razdruži, za mesec dni prevzame funkcijo v. d. direktorja Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja.

Ko SLS + SKD novembra 2000 vstopi v četrto vlado premiera Janeza Drnovška, je imenovan za ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ena njegovih drznejših potez je podpis denacionalizacijske odločbe, s katero nadškofiji vrne pokljuške gozdove. Zaradi pritožbe državnega pravobranilstva odločba ne postane pravnomočna. Njegov ministrski mandat zaznamujejo številne nadloge: od pojava BSE, suše, hruševega ožiga, protesta kmetov do afere s kloramfenikolom.

V javnosti najbolj odmeva spor z direktorjem Veterinarske uprave RS Zoranom Kovačem. Kmetje Kovačevo glavo prvič zahtevajo že v začetku leta 2002, nato spet leto pozneje zaradi afere kloramfenikol. But ga ščiti, dokler ga Kovač ne razjezi z izjavo, da utegne pomanjkanje denarja za VURS okrniti skrb za zdravje porabnikov in da VURS ne prevzema odgovornosti za morebitne posledice premajhnega proračuna. Ker se But ne strinja z izsiljevanjem dodatnega denarja prek medijev, januarja 2003 predlaga Kovačevo razrešitev. Toda dva meseca po razrešitvi obrne ploščo in Kovača predlaga za dobro plačano službo svetovalca za veterino na slovenski misiji v Bruslju.

SLS ima kmalu po vstopu v četrto Drnovškovo vladno koalicijo hude težave. V javnosti se njena priljubljenost zmanjšuje, na terenu pa vlada malodušje, zato so čedalje glasnejše zahteve po prenovi. Franci položaj izkoristi za ponoven naskok na predsedniški položaj. Ob podpori kmečkega lobija, ki ga vodi mladostni prijatelj Vrisk, se marca 2001 na kongresu v Murski Soboti zavihti na položaj predsednika SLS. Na presenečenje mnogih za predsednika glavnega odbora ne podpre Vriska, pač pa Janeza Podobnika. Dopusti, da se ključne funkcije v stranki porazdelijo med predstavnike najmočnejših lobijev. Stranko sicer izvleče iz rdečih številk in jo pripelje med članice Evropske ljudske stranke, toda hkrati se izkaže za precej neizrazitega in neodločnega predsednika, s katerim lahko pometa celo glavni tajnik SLS Andraž Vehovar. Ko vlada razreši direktorico Pošte Slovenije Marijo Ribič in nato še predsednika uprave Telekoma Marjana Podobnika, se But odzove mlačno, s čimer razjezi privržence bratov Podobnik. Že pred lokalnimi volitvami jeseni 2002 lobirajo za sklic izrednega kongresa, vendar kongresa ni, ker SLS na volitvah doseže presenetljivo dobre izide in še poveča število svojih županov.

Nesoglasja v stranki se kljub temu nadaljujejo. Butu očitajo, da se zaradi ministrske funkcije premalo ukvarja z notranjimi težavami stranke in da je izgubil stik s terenom. Na očitke odgovarja z mislijo "Kdor veliko dela, veliko greši", vendar to razgrete razmere le še poslabša. Julija 2003 na seji izvršilnega odbora iz rok vidnejših predstavnikov stranke dobi tako imenovani gentlemanski sporazum, po katerem naj bi ga SLS v zameno za odstop s predsedniškega položaja podprla kot nosilca liste na evropskih volitvah. Sledi diskvalifikacija v bulvarskem tisku, kjer avtor članka precej konkretno namiguje na Butovo drugačno spolno usmerjenost, kar utemeljuje z navedbo, da ga je fotograf med sprehodom po dunajskem parku Hofburg zalotil, kako na klopci poseda z generalnim direktorjem slovaškega kmetijskega ministrstva.

But se odloči za umik in skliče predčasni izredni kongres stranke. Novembra 2003 delegati v Rogaški Slatini za novega predsednika izvolijo Janeza Podobnika. But zatrdi, da bo še naprej "z vso resnostjo in do konca mandata" opravljal funkcijo kmetijskega ministra, a obljube ne izpolni. Ko namreč poslanci SLS marca 2004 podprejo interpelacijo zoper notranjega ministra Rada Bohinca in se vzdržijo glasovanja o interpelaciji zoper zdravstvenega ministra Dušana Kebra, premier Anton Rop takšno ravnanje označi za kršitev koalicijske pogodbe in SLS izključi iz nadaljnjih koalicijskih dogovarjanj. Aprila 2004 But hkrati z Ivom Bizjakom in Jakobom Presečnikom predčasno odstopi z ministrskega položaja, še isti mesec pa ga svet SLS potrdi za nosilca strankine liste za evropske volitve.

Projekcija: But je edini med sedmimi kandidati SLS, ki na junijskih volitvah zbere dovolj glasov za poslanski sedež v Evropskem parlamentu.