Romi

Rome rodijo leta 1971 v Londonu, ko je za njihovo poimenovanje tudi uradno sprejeto ime Rom, kar pomeni človek. Pred tem jih Evropejci kličejo Cigani, ker napačno mislijo, da izvirajo iz Egipta in da so to deželo zapustili zaradi neodpuščenega greha. To pa ni edina napačna hipoteza o njihovem izvoru. Nekateri jih imajo za preživele prebivalce mitološke Atlantide, drugi ponujajo zgodbo o izvoru iz Herodotovih časov, tretji trdijo, da so potomci plemena, ki je iznašlo bron in železo.

V srednjem veku se po Evropi razširijo govorice, da so nasledniki spolnega odnosa Ciganke s hudičem in da so skovali žeblje, s katerimi je bil na križ pribit Jezus, zaradi česar so kaznovani z blodenjem po svetu.

Šele stoletja pozneje bo na podlagi jezika ugotovljeno, da izvirajo iz severozahodnega dela Indije. Od tam se med 10. in 13. stoletjem selijo na zahod. Zakaj, ni povsem jasno. Najverjetneje bežijo pred islamsko ekspanzijo. Prva skupina indijskih nomadov gre v Afganistan in Perzijo, od tam čez iransko ozemlje v Armenijo, Turčijo, Bizanc in naposled v Grčijo. Druga skupina pa v Sirijo, Egipt, severno Afriko in od tam v Španijo. Iz Grčije se razselijo po drugih deželah Balkanskega polotoka in v 14. stoletju dosežejo tudi naše kraje. V sodni škofijski kroniki v Zagrebu je Cigan iz Ljubljane omenjen že leta 1387. Največ Romov naše kraje doseže iz severovzhodne smeri, družine pa se naselijo predvsem ob meji. Pozneje bodo razdeljeni na tri skupine: na dolenjske oziroma hrvaške, prekmurske oziroma madžarske in gorenjske oziroma nemške Rome. Vsaka od skupin govori svoje romsko narečje. Preživljajo se kot kovači, izdelovalci svedrov, brusci rezil in popravljavci dežnikov, drobilci kamenja, pletarji, prekupčevalci s konji in v Prekmurju tudi kot izdelovalci ilovnatih in cimpranih hiš. Ženske denar služijo z nabiranjem zelišč in gozdnih sadežev, pa tudi z vedeževanjem in beračenjem. Romi temu sicer ne rečejo beračenje, ampak fihtanje, kar pomeni, da premožnejše kmete in meščane prosijo za gmotno podporo. Znotraj romske skupnosti je tatvina strogo prepovedana in kaznovana. Največja poslastica na njihovem jedilniku je jež. Še posebej slasten se jim zdi jeseni, ker se takrat hrani s sadjem. Po Evropi že od 15. stoletja slovijo kot izvrstni glasbeniki, predvsem goslači. Znani so tudi kot poznavalci ljudskega zdravilstva in čaranja. Trdina na primer zapiše tole ugotovitev: "Če jim zboli družinski član, mu kuhajo Ciganke zdravilna zelišča in ga mažejo z mastjo. Zraven uporabljajo zagovore in čarovnije. Če to ne pomaga, nesejo njegovo vodo h konjederki. Včasih pokličejo tudi zdravnika. Poznajo zdravilo, ki človeka ozdravi v štiriindvajsetih urah, če mu je zdravje namenjeno; če mu ni namenjeno, bolnik po njem prav sladko zaspi in umre brez najmanjše bolečine."

Človeka, ki ga piči strupena kača, zdravijo tako, da ga do kolen zakopljejo v zemljo. Zraven nog položijo devet žab. Čez nekaj ur pogledajo, in če je šest žab mrtvih, strupa ni več v nogi. Če poginejo vse žabe, zdravljenje ni bilo uspešno. Zelo se bojijo mrtvih, ker verjamejo, da živim lahko škodujejo različno, na primer tako, da jih strašijo, da se jim prikazujejo ali da se spremenijo v živali. Najbolj razširjeno je verovanje, da umrli postane volkodlak.

V 15. in 16. stoletju Romi dosežejo tudi najbolj oddaljene evropske dežele - od Škotske in Skandinavije do Belorusije in Rusije. A namesto toplega sprejema so deležni asimilacije, deportacije in represije. Krivi so za vse gorje tega sveta, celo za pojav kuge. Imajo jih za lahkoživce, potepuhe in tatove. Očitajo jim pečanje s hudičem, zaradi česar v času inkvizicije umirajo na grmadah. Kot "bitja, manj vredna od živali," postanejo prikladna cenena delovna sila. Na ozemlju sedanjih Romunije in Moldavije jih za skoraj petsto let zasužnjijo. Princ Vlad Dracul na primer leta 1447 v suženjstvo transportira 12.000 ljudi, ki "so videti kot Egipčani". V 16. stoletju na stotine Romov z ladjami pošljejo v suženjstvo na ameriške plantaže. Malo znano pa je, da dva Roma ameriško obalo dosežeta že leta 1498 kot sopotnika Krištofa Kolumba. Da bi se rešila nadležnih priseljencev, Evropa kar tekmuje v uveljavljanju "proticiganske" zakonodaje. Brijejo jim glave, jih vklepajo v okove, pošiljajo na galeje, jim režejo ušesa, pod udarci bičev jih ženejo čez mejo, jim kradejo otroke in jih zapirajo v sirotišnice. Ko augsburški parlament določi, da lahko kristjan brez pravnih posledic ubije Roma, "lov na Cigane" postane eden bolj priljubljenih športov. V Franciji orleanski zbor zahteva, da jih zemljiška gospoda pokonča z ognjem in mečem. Rim jim leta 1563 prepove duhovniški poklic, pet let pozneje pa jih papež Pij V. izključi iz rimskokatoliške cerkve.

Sovražnost do Romov se kaže tudi v naših krajih. Leta 1691 je izdan rabeljski račun za izvršitev obsodbe nad Ciganom Andrejem iz Kranja. Pozneje je izvršenih še več takšnih usmrtitev. V Novem mestu je na primer usmrčen Rom Simon Held, zvitež in morilec, ki mu očitajo, da nima navadnih podplatov, "ampak spodaj kosmato kožo, da se sled ne pozna in se ne sliši dobro". Pozneje je izdanih več okrožnic, naj jih iz dežele izženejo, češ da so ogleduhi in vohuni.

Za časa Marije Terezije jih skušajo prisilno asimilirati. Odrejeno je, da jih morajo zemljiški gospodje zaposliti in jim dati nekaj zemlje za obdelovanje in postavitev hiše. Vendar Romi ne smejo govoriti maternega jezika in ne prekupčevati s konji. Temu sledi še ostrejša odredba, po kateri jim odvzamejo otroke in jih dajo meščanom in kmetom, da se pri njih učijo obrti in kmečkih del. Romi se med seboj ne smejo poročati. Pozneje je sklepanje zakonskih zvez sicer dovoljeno, a le, če dokažejo dovolj premoženja za vzdrževanje družine. Dečki, stari več kot šestnajst let, morajo obvezno služiti vojaški rok. Na splošno veljajo za dobre bojevnike, ker pa težko prenašajo dolgotrajno vojaško življenje, je med njimi precej dezertacij. Jožef II. nekatere odredbe še poostri. Romom prepove bivanje v gozdovih pod šotori in jim ne dovoli imeti poglavarjev in vojvod. Tisti, ki govorijo materni jezik ali jedo meso poginulih živali, so strogo kaznovani. Kovati smejo samo v krajih, kjer je dokazana resnična potreba. Beračiti smejo samo tisti, ki dokažejo, da se drugače ne morejo preživljati. Vendar ukrepi niso tako uspešni, kakor je predvideno. Romski družini na primer zgradijo hišo, kamor se ta tudi vseli, toda poleg nje kmalu postavi še šotor. Zato jih poskušajo civilizirati tako, da več družin vselijo v neki grad in jih prisilno učijo raznih obrti. Toda zaradi prve svetovne vojne poskuse opustijo.

Kot državljani Avstro-Ogrske se na soški fronti borijo tudi Romi. V Slovencu je leta 1917 objavljena daljša zgodba o vojni, avtor pa med drugim zapiše: "Ne smem pozabiti tudi ciganov. Ni jih sicer veliko, a takoj ga spoznaš po njegovem obrazu in po očeh, ki plašno begajo naokoli. Je težko ranjen, glasno ječi in stoče. Čudno. Tako utrjen, vedno na prostem, celo pozimi razgaljen, pa ne dobi nahoda, bi človek misli, tega ne boli, naj mu celo nogo žagajo brez omotice. Med vsemi ranjenci pa je najbolj občutljiv, ne zna se premagati in mirno prenašati muke. Kaj hočete, cigan je, ne junak; če so na drugega hudi, če dela nemir, ciganu prizanesejo."

Po odpravi suženjstva sredi 19. stoletja, ko Romi iz Romunije množično emigrirajo v Ameriko, se tudi v naših krajih veliko razpravlja o reševanju "ciganskega vprašanja". Leta 1885 Dolenjske novice pišejo, da bi bilo treba navaditi Cigane poštenega dela in odvzeti otroke staršem. Leto pozneje v deželnem zboru o ciganskem vprašanju govori dolenjski poslanec Pfeifer. Izjavi, da je v novomeškem volilnem okraju pravi "raj" za Cigane, da so brez premoženja, da imajo "patente" za izmišljeno obrt in si le navidezno služijo kruh s tem delom. Kmetom naj bi delali škodo, ker pasejo konje po košenicah in vrtovih. Pfeifer celo razmišlja, da bi jih dali v prisilne delavnice, vendar omahuje, češ da bi bilo s tem preveč stroškov. Kot boljšo rešitev predlaga, da bi otroke dali v zavode, odrasle pa poslali na prisilno delo v Bosno in Hercegovino. Kot najprimernejše delo za te "delomrzneže" predlaga uravnavanje deročih rek, pogozdovanje krasa, osuševanje močvirij ter gradnjo in vzdrževanje cest. Čeprav se veliko govori o uspešnem reševanju romske problematike, se življenjske razmere Romov bistveno ne izboljšajo.

A to ni nič v primerjavi s tem, kar Rome čaka v nacistični Nemčiji. Nastavki za etnično čistko so dani že leta 1899, ko v Muenchnu ustanovijo agencijo za boj proti ciganski nadlogi, kjer zbirajo podatke o vseh Romih in Sintih, starejših od šest let. V dosjejih hranijo imena, rojstne podatke, fotografije, prstne odtise, podatke o sorodstvenih vezeh in policijske kartoteke za več kot 5000 oseb.

Šef agencije Alfred Dillmann zbrane podatke objavi v knjigi, kjer med drugim zapiše, da so Romi genetsko nagnjeni h kriminalnemu vedenju in zato potrebni stalnega policijskega nadzora.

Leta 1926 švicarska fundacija Pro Juventute romske otroke na silo jemlje staršem in jih daje v posvojitev. Izvajanje programa nadaljuje vse do leta 1973, javnost pa zanj izve šele leta 1980. Švica se za svoje ravnanje opraviči, a hkrati romskim staršem ne dovoli vpogleda v dosjeje, da bi lažje našli svoje otroke. Pristojnost Dillmannove agencije se konec dvajsetih let razširi na vso Nemčijo. Romom je prepovedano potovati brez dokumentov. Kršilci, starejši od šestnajst let, so za dve leti poslani v popravna taborišča. Prepovedana jim je uporaba javnih parkov ali sanitarij, bazenov in toplic. Po Hitlerjevem vzponu na oblast je sprejet zakon o sterilizaciji različnih kategorij prebivalstva, med drugim tudi Romov. Na stotine Romov že pred vojno deportirajo v Dachau. Poleti 1938 v Avstriji in Nemčiji poteka "teden čiščenja Ciganov". Isto leto Himmler prvič omeni dokončno rešitev romskega vprašanja. V holokavstvu je usmrčenih najmanj pol milijona Romov, od tega kar 4000 v eni sami noči leta 1944 v Auschwitzu. A trpljenja in ponižanja s tem še ni konec. Pet tisoč Romov, ki nacistična taborišča preživijo, po vojni ni deležnih nobene odškodnine. Ko je v Washingtonu konec sedemdesetih let ustanovljen petinšestdesetčlanski Holocaust Memorial Council, Romov ne povabijo zraven. Šele petnajst let pozneje jim milostno ponudijo mesto svetovalca. A ne za dolgo. Leta 1997 ameriški predsednik Bill Clinton na to funkcijo ne imenuje predstavnika Romov.

Zaradi stoletij zatiranja in preganjanja Romi svoj izvor pogosto prikrivajo. Širši javnosti tako ni znano, da so romskega rodu tudi igralci Charlie Chaplin, Yul Brinner, Bob Hoskins in Rita Hayworth ter pionir džeza, kitarist Django Reinhardt.

Čeprav po svetu živi več kot 12 milijonov Romov, od tega le pet odstotkov pravih nomadov, se njihov položaj niti po drugi svetovni vojni in padcu komunizma bistveno ne izboljša. Češkoslovaška leta 1972 uvede program sterilizacije Romov. V komunistični Bolgariji jim je z zakonom prepovedana uporaba maternega jezika, odpravljeni so tudi vsi romski časopisi in klubi. Po padcu komunizma raziskave javnega mnenja razkrijejo porast diskriminacije in predsodkov. Kar 91 odstotkov odraslih Bolgarov meni, da so Romi nagnjeni h kriminalnim dejanjem, 83 odstotkov jih meni, da so "leni in neodgovorni", 59 odstotkov jih ne bi živelo v bližini Roma, 94 odstotkov se jih nikoli ne bi poročilo z Romom, 69 odstotkov Roma noče za prijatelja. V devetdesetih letih so še posebej kritične razmere na Kosovu, kjer so Romi žrtve navzkrižnega ognja med Srbi in Albanci. Krog uničevanja se začne s srbskim nasiljem, konča pa tako, da Albanci preženejo Rome. Vselijo se v njihove hiše ali jih požgejo, Rome pa obtožijo kolaboracije s Srbi. Leta 1994 Anglija sprejme zakon, ki prepoveduje karavanska naselja, zaradi česar brez strehe nad glavo ostane 5000 Romov. Slovaška nacionalistična stranka predlaga, naj država po zgledu indijskih rezervatov oblikuje "rezervate za neprilagojene Rome". Na Danskem se več kot 5000 Romov neuspešno bori za status nacionalne manjšine. Leta 2002 neka šola trideset romskih učencev strpa v segregacijske razrede, definirane zgolj po etničnih merilih, s čimer je romskim otrokom odvzeta pravica do enakih možnosti izobraževanja. Na podlagi nove zakonodaje o priseljencih Danska zavrne prošnjo za podaljšanje begunskega statusa romski družini s Kosova. Svetujejo jim, naj se vrnejo v Prizren, od koder so jih pregnali Albanci. V Avstriji sredi devetdesetih let Franz Fuchs, član fiktivne osvobodilne armade, z bombo ubije štiri Rome. Ko leta 2002 v Francijo ilegalno prispe 1500 romunskih Romov, jih francoski notranji minister v dogovoru z romunskim kolegom nemudoma transportira nazaj v domovino. Pariz in Bukarešta se namreč odločita, da bosta izkoreninila "ilegalno priseljevanje in mafijsko podzemlje". Tudi v Sloveniji se približno 10.000 Romom, od katerih je večina katolikov, ne godi dosti bolje. Ustava jim sicer zagotavlja poseben položaj in pravice, zakon, ki bi te posebne pravice natančneje določil, pa ni nikoli sprejet. Romi so poleg narkomanov, pijancev, homoseksualcev in političnih skrajnežev najmanj zaželena kategorija ljudi, ki bi jih kleni Slovenci želeli imeti za sosede. Po anketi leta 2000 se proti romskim sosedom opredeli 48,3 odstotka anketirancev.

Ko se leta 2002 v državnem zboru sprejema novela zakona o lokalni samoupravi, po kateri mora dvajset občin tam živečim Romom zagotoviti pravico do predstavnika v občinskem svetu, prvak SDS in poznejši premier Janez Janša predlaga, naj se iz zakona izvzame občina Grosuplje. Parlament predlog zavrne, kljub temu pa občina Grosuplje uvedbe instituta romskega svetnika ne spoštuje.

Z največ predsodki se borijo dolenjski Romi, bistveno manj pa gorenjski in prekmurski. Tako na primer krajani Malin z vaškimi stražami preprečijo priselitev romske družine. Krajani Bučne vasi pa svarijo pred odpiranjem meja ob vstopu v EU, češ da bodo Slovenijo preplavili Romi in bo "nastal pravi Las Vegas". Še več. Trdijo, da v vsej Bučni vasi skoraj ni hiše, kjer ne bi kdo zbolel za rakom kot posledico nevarnih plinov, ki se bojda sproščajo ob romskih kresih. Ko je v Novem mestu leta 2003 organizirana okrogla miza o romski problematiki, poslanec NSi in poznejši minister za delo Janez Drobnič pojasni, da so Romi nedelavni, da nimajo učnih navad in da bi se morali naučili "obvladovanja časa, urnika in dela", ker bi le tako lahko zapopadli "obvladovanje življenja v moderni družbi". Drobnič sicer omenja rezervate, a sklene, da to ne bi bilo dobro, ker "spraviti neko nacijo v geto, to pomeni predvsem več kriminala". Maja 2004 se Janša udeleži protesta krajanov občin Dolenjske, Bele krajine in Posavja za zagotavljanje večje varnosti in zaščite občanov na območjih romskih skupnosti. Po jesenskih volitvah 2004 Janševa vlada sestavi koalicijsko pogodbo, ki Rome obravnava zgolj kot varnostno vprašanje. Konec tega leta Slovenska nacionalna stranka v parlamentarno proceduro že drugič vloži protiustaven predlog zakona, s katerim želi romski skupnosti odvzeti poseben položaj in pravice. Prvak stranke Zmago Jelinčič Plemeniti pojasni, da je zakon potreben, "da si Cigani ne bi več špogali kriminalnih dejanj, ne da bi odgovarjali zanje". Po njegovem o avtohtonosti pri Romih ni mogoče govoriti: "Nesporno je, da smo tukaj mi doma in da ne moremo dajati posebnih pravic nekomu, ki je sem prišel v največji meri šele po drugi svetovni vojni skupaj s kasarnami JLA." Zanj so predvsem lenuhi, kajti "ni res, da so Cigani brezposelni. Nočejo delati!" Še posebej grenak je zanj spomin na dan, ko se je vanj zaletel Cigan z neregistriranim avtom. V tem namreč Plemeniti ne vidi nesrečnega naključja, pač pretkano cigansko zaroto: "Cigani načrtno povzročajo prometne nesreče in hodijo potem v zdravstveni dom po opornice - ki jih plačujemo mi -, da dobijo odškodnino." Državni zbor zakon sicer zavrne, a si hkrati za podpredsednika izbere poslanca nacionalne stranke Saša Pečeta - enega od vlagateljev protiustavnega zakona.

Projekcija: na predlog Janševe vlade parlament sprejme zakon, ki občinam omogoči ustanovitev vaških straž za nadzor nad romsko populacijo.