Karl Viktor Erjavec

Karla rodijo 21. junija 1960 v mestu Aiseau v Belgiji. Po belgijski tradiciji kot najstarejši od treh otrok po očetu podeduje ime Viktor. Izhaja iz bogate meščanske rodbine, saj je imel njegov praded po materini strani v lasti več hiš v središču Ljubljane. Od premoženja, ki ga je po drugi svetovni vojni zaplenila država, Erjavčevi z denacionalizacijo dobijo vrnjeni dve stanovanji. Oče Viktor je po poklicu tesar, ukvarja se s slikarstvom in je večkratni državni prvak v kajaku. Zaradi slabih ekonomskih razmer konec petdesetih let emigrira v severno Belgijo, kjer se zaposli kot rudar. Kmalu se mu pridruži žena Ljubica. Karl se bo pozneje spominjal, kako sta z mamo v strahu trepetala pred tuljenjem sirene, ki je oznanjala nesrečo v rudniku.

Prve tri razrede osnovne šole obiskuje v Aiseauu blizu mesta Charleroi, kjer bo leta pozneje na evropskem nogometnem prvenstvu znamenita tekma med Slovenijo in ZRJ z izidom tri proti tri. Karl je sedmi najboljši učenec na šoli, v največjo zadrego pa ga spravlja to, kako sošolce prepričati, da edino prevozno sredstvo na Balkanu niso vozovi in voli.

Ko oče zaradi težav s pljuči ne more več delati v rudniku, se preselijo v bruseljski okoliš Anderlecht, ki slovi po največji evropski živinski klavnici. Mama najame restavracijo in pri hiši se nabere dovolj denarja, da Karla za pol leta vpišejo na elitno zasebno šolo, ki jo obiskujejo otroci diplomatov. Konservativni učiteljski zbor se mu zameri, saj je za vsako najmanjšo napako strogo kaznovan. Tako mora zaradi površno napisane domače naloge stati obrnjen v steno učilnice, medtem ko sošolci po televiziji gledajo risanke. Kljub temu bo pozneje priznal, da je bila trda vzgoja koristna, ker ga je naučila discipline in odgovornosti.

Leta 1972, ko mu je dvanajst let, se družina vrne v domovino. V Kranju konča osnovno šolo in gimnazijo, prosti čas pa posveti treningom košarke v mladinskem klubu Triglav. Dokler je za glavo višji od sošolcev, igra center, ko ga drugi prerastejo in ne more več igrati v prvi peterki, trening opusti in prosti čas posveča risanju.

Romanticira o tem, da bi študiral slikarstvo in živel na Montmartru v Parizu. A njegovi načrti doma naletijo na gluha ušesa. Oče mu svetuje, naj se zaradi možnosti zaposlitve rajši odloči za študij prava, češ da slika lahko tudi v prostem času. Karl se sprva upira, nazadnje pa popusti in se vpiše na ljubljansko pravno fakulteto. Slikanje ostane njegova osebna terapija.

Med študijem naslika tudi po trideset olj na leto in na dušek požira življenjepise znanih umetnikov. Navdušuje se nad postimpresionisti, zlasti van Goghom in Cezannom, zelo pa občuduje tudi Picassa, za katerega pravi, da je "zakon". Ko mu v eni od galerij ponudijo možnost razstavljanja, jih zaradi razočaranja nad kustosovo izbiro zavrne. Kustos namreč v ožji izbor uvrsti ravno tista platna, ki se Karlu zdijo najslabša in bi jih sam najrajši uničil. Pozneje bo samozavestno dejal, da bi v slikarstvu - če bi se mu seveda v celoti prepustil - zagotovo uspel. "Nisem namreč tak tip človeka, da bi se zapil in zaslovel šele po smrti. Tudi slikarstvo je posel. Pomembno je, da znaš navezati stike in poiskati prave mecene. Mislim, da bi mi to šlo dobro od rok."

Že v prvem letniku študija ugotovi, da pravo ni le dolgočasna teoretična veda, zato se z vso vnemo zažene v knjige in leta 1985 pri mentorju dr. Rajku Pirnatu diplomira na temo Vloga funkcionarja, ki vodi upravni organ.

Več težav ima z vojsko. Ko ga še med študijem za mesec dni vpokličejo na obvezno usposabljanje na Pokljuko, dva dni pod kapo skriva dolge lase. Odkrijejo ga šele tretji dan, ko na obisk pride delegacija iz republiškega poveljstva.

Vodja delegacije ga ozmerja z Beatlesom in zahteva, da gre takoj pod škarje. Karl se upre in z vodstvom vojašnice sklene kompromis - postrižejo ga le za nekaj centimetrov. Zmaga je sladka, a kratka. Po diplomi je vpoklican na služenje vojaškega roka v Bohinjsko Belo, kjer se mora dolgim lasem odreči. Dodeljen je v elitno izvidniško skupino, tako da pozimi generale in njihove družine uči smučati, poleti pa si kondicijo nabira po planinah. Pred koncem vojaškega roka se uvrsti v ekipo za armadno športno tekmovanje in v pokritem bazenu v Kranju mesec dni trenira plavanje. Športu tudi pozneje posveča veliko časa. Igra tenis, deska na snegu in se dvakrat na teden vzpne na Jošta v bližini Kranja. Ko pozneje prevzame funkcijo obrambnega ministra, se rad hvali, da sredi zime na vrh hriba prisopiha hitreje in lažje od večine svojih 'natreniranih' varnostnikov. Leta 1986 se poroči z gimnazijsko ljubeznijo Ljubo, učiteljico na srednji biotehnični šoli v Kranju. Preselita se v Naklo, v zakonu pa se jima rodita dve hčeri. Kot mlad pravnik prvo zaposlitev najde v Iskri. Leta 1990 v Kranju na volitvah prepričljivo zmaga Demos in tedaj 30-letni Karl se na priporočilo Andreja Štera, poznejšega notranjega ministra in državnega sekretarja na ministrstvu za zunanje zadeve, zaposli na kranjski občini kot član izvršnega sveta in sekretar za občo upravo. Poleg Štera mu družbo v izvršnem svetu dela tudi poznejši poslanec in eden pomembnejših članov SDS Branko Grims. "Pričakovali smo, da bo izvršni svet deloval največ šest mesecev po volitvah. Nihče ni mogel z gotovostjo napovedati, da se bo Slovenija osamosvojila in da se bo družba popolnoma demokratizirala," bo pripovedoval pozneje.

Največ preglavic na občini mu dela predsednik občinske skupščine Vitomir Gros. Karl mu sicer priznava nesporne zasluge pri prehodu iz komunističnega sistema v demokratičnega, a mu hkrati očita preveč radikalna stališča in čezmerno vtikanje v delo izvršnega sveta.

Njuni prepiri dosežejo vrelišče, ko Karl na eni od sej izvršnega sveta predlaga glasovanje o sklepu, s katerim bi Grosu vzeli pravico do besede. Sklep utemelji na poslovniku, ki določa, da lahko na sejah govorijo le člani izvršnega sveta oziroma tisti, ki predstavljajo posamezno točko dnevnega reda, ne pa tudi predsednik občinske skupščine. Gros mu očita nespoštljiv odnos in še pred morebitnim glasovanjem protestno zapusti dvorano. Čeprav Karl uradno ni član nobene politične stranke, ga avtomatično štejejo v kvoto Demosa, kar se mu leta 1991 obrestuje še s funkcijo v upravnem odboru Stanovanjskega sklada RS.

V strankarsko politiko se aktivno vključi leta 1993. Na povabilo takratnega predsednika izvršnega sveta občine Kranj in poznejšega pomočnika direktorja Družbe za državne ceste Petra Oreharja se včlani v SKD. Leta 1995 ga strankarski kolega Ivo Bizjak na Oreharjevo priporočilo povabi k sodelovanju pri vzpostavitvi urada varuha človekovih pravic. Karl, sveto prepričan o svojem bogatem znanju o človekovih pravicah, ponudbo sprejme brez omahovanja. V uradu najprej dela kot vodja Bizjakovega kabineta, pozneje pa kot direktor strokovne službe. Z Bizjakom sta tesna sodelavca tudi po tem, ko Bizjak ni ponovno izvoljen na položaj varuha človekovih pravic. Leta 2000 se skupaj preselita na ministrstvo za pravosodje. Bizjak prevzame ministrsko funkcijo, Karl pa postane državni sekretar, pristojen za logistiko, pravosodno upravo in izvrševanje kazenskih sankcij. V javnosti postane znan zaradi vztrajanja pri uvedbi ustreznih postopkov zoper nekatere notarje iz afer Zbiljski gaj in Orion, ukvarja pa se tudi s problematiko stečajnih upraviteljev, ki naj bi domnevno v nasprotju s predpisi posojali denar iz stečajnih mas zasebnim družbam.

Tako v zadevi Zbiljski gaj od notarske zbornice zahteva, da pregleda poslovanje notarja Borisa Lepše, češ da ima v rokah papirje, ki dokazujejo, da notar svojih strank ni opozoril na možne posledice. Toda notarska zbornica ne najde nobene nepravilnosti. Še več. Disciplinsko sodišče Lepšo v zadevi Zbiljski gaj opere vsake krivde, saj večina notarskih listin zaradi počasnosti postopka zastara. Karlu se to zdi nezaslišano: "Še vedno trdim, da je notar kršil zakonodajo, izmazal pa se je s tehnikalijami."

Delno zadoščenje dobi tri mesece pozneje, ko senat disciplinskega sodišča notarske zbornice Lepšo spozna za krivega lažje disciplinske kršitve v zadevi Orion in ga kaznuje s 550.000 tolarji kazni.

Znotraj SKD se zagreto zavzema za združitev s SLS, saj je prepričan, da je to najboljši način, kako stranko približati politični sredini. Po razpadu združene stranke ostane v SLS, saj se mu stališča odcepljene NSi zdijo preveč konservativna. Leta 2003 na izrednem kongresu SLS kandidira za člana izvršilnega odbora stranke, a za izvolitev zbere premalo glasov. Namesto tega postane član strankinega častnega razsodišča. Spomladi 2004 ga njegov matični, občinski odbor SLS Naklo predlaga za kandidata na volitvah za evropski parlament, toda vrh stranke ga ne potrdi v ožjo ekipo. Pozneje trdi, da ni razočaran, saj naj bi si v Bruselj v resnici sploh ne želel. Kmalu za tem izstopi iz SLS z argumentom, da je politika stranke preveč izključujoča. Vodstvu stranke zameri dvoje: da namesto njega na parlamentarnih volitvah 2004 v volilnem okraju Kranj kandidira nekdanjega poslanca SDS Franca Čebulja, čeprav ima ta v SLS bistveno krajši staž, pa tudi, da ga vodstvo SLS ni pripravljeno podpreti v prizadevanju za razčiščevanje nepravilnosti v notarskih vrstah. Prepričan je, da bi stranka prav s to temo dobila veliko volilnih glasov.

Ko premier Anton Rop iz vlade odslovi ministre SLS, se zdi, da bo ostal brez službe. A zgodi se ravno nasprotno. Nova pravosodna ministrica in nova članica LDS Zdenka Cerar ga obdrži na položaju državnega sekretarja, Karl pa se začne aktivneje zanimati za stranko svojega delodajalca. Maja 2004, ko je uradno še vedno član konservativne SLS, se včlani v LDS, s takratnim generalnim sekretarjem LDS Petrom Jamnikarjem pa se celo dogovarja, da bi na listi te stranke nastopil na jesenskih parlamentarnih volitvah. Dogovor pade v vodo, ker v LDS z interno anketo ugotovijo, da bi jim prinesel premalo glasov, saj ga tako rekoč nobeden od anketirancev ne pozna.

Ko ga februarja 2005 novinarka TVS povpraša o njegovi kratki strankarski epizodi v LDS, skuša to prikazati kot naključni dogodek: "Res je, da sem plačal članarino, glede na to, da so mi poslali položnico. Jaz sem pač človek, če dobim položnico, to plačam, ne pomeni pa to, da sem sedaj neki aktivni član, niti nisem bil v nobenem občinskem odboru."

Oportuno skakanje iz stranke v stranko tik pred jesenskimi volitvami 2004 konča z včlanitvijo v Desus, kamor ga povabi predsednik upokojenske stranke Anton Rous. Jeseni 2004 ga Desus kandidira za poslanca v kranjskem volilnem okraju, toda Karlu uspe zbrati bednih 321 glasov oziroma dobra dva odstotka. Zmago slavi njegov nekdanji politični sopotnik v kranjskem izvršnem svetu Branko Grims, po številu glasov pa ga prehitita tudi kandidat LDS Franc Ekar in kandidat SLS Franc Čebulj.

Po odločitvi o vstopu Desusa v vlado Karl pristane v pogajalski ekipi, ki diskutira o koalicijski pogodbi. Pričakuje povabilo na položaj ministra za pravosodje, a mu je namesto tega na presenečenje mnogih ponujena funkcija ministra za obrambo. Takoj po nastopu mandata se loti kadrovskih menjav. Za svojega osebnega predstavnika za stike z javnostjo izbere nekdanjega novinarja Črta Kanonija, za državnega sekretarja nekdanjega najožjega Janševega sodelavca na obrambnem ministrstvu Francija Žnidaršiča, za novega direktorja Obveščevalno-varnostne službe pa člana SDS in Janševega osebnega prijatelja Zorana Justina. Predloga za razrešitev dotedanjega direktorja OVS Zorana Klemenčiča ne utemelji z vsebinskimi argumenti, ampak zgolj s trditvijo, da potrebuje človeka, ki mu bo lahko zaupal. "Biti direktor OVS je izjemno občutljivo delovno mesto in minister mora imeti v predstojnika popolno zaupanje, kot tudi v informacije, ki jih pridobiva OVS. Če ni tako, se lahko mimogrede ponovijo zgodbe iz preteklosti."

Karl je brez dlake na jeziku, ko gre za razmere na obrambnem področju. Tako napove testiranje fizičnih sposobnost v Slovenski vojski, češ da se pivski trebuhi za vojake ne spodobijo. Sam je prav ponosen na svojo atletsko postavo.

Poleg tega obljubi ustanovitev instituta varuha vojakovih pravic, ki naj bi vojake branil pred šikaniranjem nadrejenih in promoviral spoštovanje človekovih pravic. Opozicijske vrste pa razburi z izjavo, da bo ministrstvo za obrambo preučilo možnost, da bi inštruktorje Slovenske vojske poslali v misijo, ki naj bi poskrbela za usposabljanje varnostnih sil v Iraku. Ko se v začetku leta 2005 začno priprave na spomladanski kongres Desusa, ga evidentirajo za predsedniškega kandidata.

Februarja istega leta javnost opozori, da so razmere na obrambnem ministrstvu skrb zbujajoče in da bosta imela "policija in tožilstvo v tej hiši še veliko dela". Posebej poudari problematiko nepremičnin v lasti ministrstva: "Nimamo evidence vseh stanovanj v naši lasti, plačujemo upravljanje za stanovanja, ki so bila že prodana, nimamo zbirnega podatka o vseh plačanih najemninah in nekateri, ki bivajo v službenih stanovanjih, sploh niso plačevali najemnin."

Kritizira tudi izvajanje projekta Provoj, od katerega je odvisno uspešno oblikovanje poklicne vojske, češ da "na nekaterih podprojektih ni bilo narejeno praktično nič". Dobra dva tedna pozneje opozori še na neurejene kadrovske razmere. Bombastično oznani, da je "na ministrstvu za obrambo 72 ljudi brez dela".

Kmalu se izkaže, da je podatek o 72 brezdelnežih nenatančen. Služba za stike z javnostjo obrambnega ministrstva namreč nekaj dni pozneje pojasni, da ti posamezniki "dnevno opravljajo naloge znotraj obrambnega sistema", res pa je, da ne na mestih, kjer bi bili v stiku z zaupnimi podatki, saj jim obveščevalno-varnostna služba leta 2002 ni izdala pozitivne ocene varnostnega tveganja in zato niso bili razporejeni na nova sistematizirana delovna mesta. Karl med 'brezdelneži' posebej omeni 22 zaposlenih, ki plačo prejemajo na podlagi 14. člena ustavnega zakona, torej vojaške osebe, pogodbene vojake ali civilne osebe, ki so nekoč služili v JLA in so ob osamosvojitvi Slovenije prestopili v TO. Pri tem strateško zamolči, da so se ti 'brezdelneži' na ministrstvu zaposlili v času, ko je resor in kadrovanje v njem vodil Karlov vladni šef Janez Janša.

Projekcija: na kongresu Desusa spomladi 2005 ambiciozni Karl v tekmi za predsedniški položaj gladko premaga Antona Rousa, pri vzponu na Jošta pa doseže osebni rekord, saj vrh doseže v manj kot dvajsetih minutah.