Milorad Luković Legija

Tisti poveljnik srbske parapolicijske enote za posebne operacije rdeče baretke, ki ima šest vzdevkov in v zaporu piše pesmi

© Aleksandar Plavevski

Milorada Ulemeka rodijo v petek, 15. marca 1968, v Beogradu, čeprav bo pozneje v nekaterih dokumentih pisalo, da se je rodil leta 1965. Zdravnik, ki Milorada pregleda pri devetih mesecih, v kartoteko zapiše: "Zelo živahen, dobrovoljen in radoveden otrok." Milorad je krščen in zato pozneje menda pobožen. Nekaj časa celo razmišlja, da bi se vpisal na bogoslovje. Ko je še majhen, ga sorodniki kličejo Miša.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

© Aleksandar Plavevski

Milorada Ulemeka rodijo v petek, 15. marca 1968, v Beogradu, čeprav bo pozneje v nekaterih dokumentih pisalo, da se je rodil leta 1965. Zdravnik, ki Milorada pregleda pri devetih mesecih, v kartoteko zapiše: "Zelo živahen, dobrovoljen in radoveden otrok." Milorad je krščen in zato pozneje menda pobožen. Nekaj časa celo razmišlja, da bi se vpisal na bogoslovje. Ko je še majhen, ga sorodniki kličejo Miša.

Je majcen, droben, a zelo glasen. Ko nekoliko zrase, ga domači začnejo klicati Cema, ker dan za dnem dviguje uteži, narejene iz cementa.

Prijatelj iz otroštva Kristijan Golubović, ki pozneje postane dober znanec beograjskih in evropskih zaporov, bo o njem dejal: "Bila sva varnostnika v diskotekah, on v Bezistanu, jaz v Londonu. Preganjala sva dobre mrhe in nosila lepe obleke. On je fural pank. Milorada Lukovića Legije ne poznam, poznam zgolj Milorada Ulemeka Cema. Sicer pa sem jaz vedno rinil v težave in se pretepal. On je bil tamponska cona tudi v najhujši frki. Policijski kodeks je imel tako rekoč vgrajen, vse, kar je bilo napak, je uredil, tako da je bilo prav."

Sredi 80. let Milorad skupaj s Kristijanom (ta ima še danes na kolenu vtetoviran Ligijev vzdevek iz mladosti Cema) po ropu Elanove prodajalne športne opreme zbeži v tujino, v London in nato v Pariz. Pred tem se v glasbeni šoli nauči igrati klavir in trombon, govori pa tudi več tujih jezikov. Prijatelj Kristijan bo o tistih časih dejal: "Že od otroštva si je želel v Tujsko legijo. Predlagal sem mu, da bi ropala banke na Zahodu in se nato vrnila domov s kupi denarja ter odprla kak lokal, a ni bil za to in je raje odšel v Legijo." Z odhodom v Tujsko legijo se Milorad izogne služenju vojaškega roka v jugoslovanski vojski. S sedemnajstimi leti želi postati specialec v angleški enoti SAS. V Londonu dela v nekem hotelu.

Najpomembnejše se mu zdi učenje tujih jezikov in pozneje jih bo govoril kar šest, angleško, francosko, arabsko, grško, italijansko in nemško. V Franciji vstopi v Tujsko legijo in dobi čin narednika. Tam se nauči ubijati, v sedmih letih se vojskuje na različnih koncih sveta, v Čadu, Libiji, Bejrutu, Francoski Gvajani, Perzijskem zalivu.

Tetovirani ima obe roki, vrat pa mu krasi vtetovirana vrtnica. Poznejši skrivnostni poveljnik srbskih specialnih enot je krepak moški hitrih kretenj in drznega vedenja. Pozneje marsikdo ni prepričan niti o tem, kakšen je njegov pravi priimek, saj nekateri trdijo, da se ne piše Ulemek, ampak, domnevno po materi, Luković. Londonski Guardian - verjetno zaradi vzdevka Cema - celo zapiše, da se piše Cemović. V Tujski legiji ostane do začetka spopadov na ozemlju nekdanje Jugoslavije.

Med vojaškimi spopadi v Hrvaški in Bosni je sedemkrat ranjen in dvakrat ujet. Leta 1991 se pridruži Srbski prostovoljski gardi Željka Ražnatovića Arkana, a jo že čez nekaj mesecev zapusti. Njegova mati takrat prvič vidi njegove tetovaže: "Bil je samosvoj človek, nisem mu mogla braniti. Najprej, leta 1992, je delal v Beogradu za Neđa Boškovića. Poslali so ga v Zvornik, kjer je imel Alija Izetbegović močno oporišče mudžahidov. Hoteli so razstreliti jez tamkajšnje hidroelektrarne. Divjala je vojna. Takrat so ga ujeli muslimani.

Trdil je, da je bilo bojevanje na Balkanu veliko težje od vsega vojskovanja v Afriki. Govoril je, da se tam generali borijo skupaj z vojsko, tukaj pa ne. Tukaj vsi govorijo enako, po videzu se ne razlikujejo, tam se sovražniki razlikujejo drug od drugega.

Pri tej akciji so ga ujeli skupaj s še nekaj fanti in jih odpeljali na streljanje. Vendar mu je uspelo pobegniti. Skril se je in potuhnil in čez čas so ga našli Arkanovi prostovoljci. Takrat sploh ni vedel, kdo in kaj so. Odpeljali so ga k Arkanu. Milorad mu je natančno pojasnil, kdo in kaj je, Arkan je bil navdušen in dogovorila sta se, da bo Milorad uril njegove Tigre."

Na začetku leta 1992 z namestnikom srbskega ministra za notranje zadeve Radovanom Stojičićem Badžom odide v Republiko Srbsko krajino in postane namestnik Franka Simatovića Frenkija, prvega poveljnika Enot za posebne operacije Službe državne varnosti Srbije. Po odstavitvi Franka Simatovića leta 1998 Milorad postane poveljnik JSO s činom polkovnika. S pozneje ubitim Arkanom se bori na vseh bojiščih, zato ostaneta prijatelja tudi v miru. Legija pozneje v pol ure najde tipe, ki od Arkana zahtevajo 30.000 DEM za cisterno nafte, ki so mu jo ukradli. Nekaj mesecev po imenovanju za poveljnika JSO zamenja priimek in namesto Ulemek postane Luković, kar je menda materin dekliški priimek. Namesto po vzdevku Cema, po katerem so ga poznali v beograjskem podzemlju, postane znan po vzdevku Legija.

Z enotami JSO se udeleži spopadov na Kosovu leta 1998, med Natovim bombardiranjem Srbije pa ga Slobodan Milošević odlikuje z redom Obilićev. Leta 2004 bo v reviji Profil rezervni kapetan JLA, ki je Legijo spremljal med delovanjem na Hrvaškem, o njem povedal tole: "Gledal sem, kako so dvajset ali trideset metrov proč streljali Alijeve muslimane, z dušilci, drugega za drugim, bager pa je zasipaval trupla. Bager je že čakal, s prižganim motorjem ..." Eksekutor, ki borce lovi na prvi frontni črti ali v bunkerjih na sovražni strani in jih dovaža z džipom, je Milorad Ulemek Legija. Nekajkrat na dan se, vsak dan brez izjeme, ponavlja isti prizor. Džip pripelje, voznik preišče okolico, odkrije sovražnike in jih po kratkem postopku odpelje.

O tem, kakšno opremo so imeli Legija in njegovi, kapetan pripoveduje: "Nosili niso nič posebnega, pištolo z dušilcem, nož, žico za davljenje.

Enkrat sem eno našel, bila je vsa krvava. To je bila pletena žica, kot strune za kitaro, na obeh koncih pa je imela ročaje. Žico so ovili okoli vratu in ga prerezali kot z žago. Žica prereže vratne žile, sapnik, človek izkrvavi in umre ..."

Legija in njegovi nimajo stika z vojsko, z navadnimi ljudmi pa še manj. Na bojišču delujejo kot država v državi, imajo svoj tabor, svojo kuhinjo, vse ločeno od drugih enot. Le včasih, ko je Legija dobro razpoložen, ga kapetan s Korduna lahko ogovori. Legija odgovarja s črnim humorjem, kakršnega je mogoče slišati le na bojišču in zgolj od njega. Človek, ki ponoči skače v rove in davi z žico, prav tako spretno zadavi z besedo.

Govori se, da bi moral Legija leta 1996 za Miloševića ujeti Radovana Karadžića; takrat ZDA od nekdanjega srbskega predsednika prvič zahtevajo aretacijo vodje bosanskih Srbov. Milošević posel zaupa Željku Ražnatoviću Arkanu, ta pa na Pale vzame petnajst mož, med njimi tudi Legijo. Med poskusom aretacije Karadžićevi varnostniki ubijejo štiri Arkanove ljudi, Arkan in Legija pa sta ujeta. Vodja Karadžićevih varnostnikov pred Karadžićevimi očmi ustreli Arkana v koleno, vendar tega krogla samo oplazi. Pozneje se ne bo točno vedelo, ali se je Legija osebno pretepal s Karadžićevimi fanti tudi konec 90. let in ali bi moral Karadžića aretirati leta 2000, ko naj bi bilo ubitih 40 Karadžićevih specialcev, Legija pa naj bi bil ranjen.

Soproga Maja Luković pripoveduje o svojem življenju s človekom človeka z dvema priimkoma in s šestimi vzdevki - Legija, Cema, Šareni, Bolid, Cuca in Miša: "Milorada sem spoznala v Erdutu leta 1992, ko sem kot novinarka kanadske televizije prišla poročat o dogajanju v Jugoslaviji. Med nama je takoj vzplamtela ljubezen. To je bila nora ljubezen, vsi so vedeli, kako zelo se ljubiva.

Milorad je bil tih, fin fant, precej molčeč, ob meni se je sprostil in postal zgovornejši. Hodila sva poldrugo leto. Ljubkovalno sem ga klicala Miša ali Cuca, on pa je mene prav tako klical Cuca.

Milorad je bil takrat že tetoviran po rokah, na vratu pa je imel vtetovirano vrtnico. Sprva se mi je to zdelo nenavadno, potem zanimivo, nazadnje tetovaž sploh nisem več opazila. Prosila sem ga, naj se ne tetovira več, in spoštoval je mojo željo. Poročila sva se leta 1994 v stolni cerkvi v Beogradu, svatba pa je bila v hotelu Majestic. Po poroki sva živela srečno kot vsi mladoporočenci. Neprestano sva tičala skupaj. Najpogosteje sva bila doma, gledala sva filme in se ljubila. Iz hiše sva šla samo na obisk h kakim prijateljem ali na večerjo v kako restavracijo. Precej sva potovala, v Grčijo, Španijo, Italijo. Milorad je bil tedaj samo inštruktor specialcev. Ni se boril, ni bil v slabi družbi. Seveda sva poznala Željka in Ceco in še marsikoga iz Beograda, Arkan je bil celo priča na najini poroki. A čeprav sem Miloradova žena, nisem nikoli spoznala niti slišala za Dušana Spasojevića, niti za Čumeta ali tistega tretjega, Kuma Lukovića."

Petega oktobra 2000 Luković obrne hrbet Slobodanu Miloševiću. Dan prej sklene pakt o nenapadanju z Zoranom Đinđićem. Veliko kasneje bo zdaj že pokojni Đinđić pripovedoval: "Najbolj sem se bal Rdečih baretk, in ko mi je zagotovil, da ne mislijo posredovati, če demonstranti ne bodo napadali vojašnic in streljali na policiste, se mi je kamen odvalil od srca. Vstopil sem v blindirani džip in vozila sva se po mestu. Povedal mi je, da se obeta težko sranje, ker so ukazi res skrajni. Ko sem ga vprašal, kaj mi je storiti, je predlagal, naj ne streljamo na policiste in ne vdiramo v vojašnice. Obljubil sem mu, da tega ne bomo počeli, in mu dal častno besedo." Legija takrat prav tako ne prelomi dane besede.

Legija in Milošević se po pisanju časnikov zadnjič srečata 31. marca 2001 v dedinjski vili Mir, ko je Slobodan Milošević aretiran. Ulemek poveljuje enoti za aretacijo. Tedaj izda svojega predsednika.

Legijo, takrat še poveljnika JSO, Milošević pričaka zleknjen v razkošnem naslanjaču za delovno mizo."Kaj je, Legija, si me prišel ubit?" menda vpraša Milošević. Legija potegne pištolo, pogleda Miloševića in reče: "Ne! Poveljnik, prišel sem, da vi ubijete mene." Pri tem položi pištolo na mizo. Milošević tedaj menda vzame pištolo, jo potežka v dlani in zajoka, Legija pa prav tako ne more zadržati solz.

Med brisanjem solz poskuša Milošević prepričati Legijo, da ga ne bi smeli aretirati in da je vse skupaj velika napaka. Samo dva meseca pozneje leta 2001 Legija napiše odpoved in se upokoji s činom polkovnika srbske policije.

Luković 4. maja 2001 požge diskoteko Tvrđava v mestecu Kula, zaradi česar je preložena proslava ob dnevu specialnih policijskih enot. Incident, zaradi katerega je odstavljen s položaja prvega človeka JSO, pa se zgodi 15. junija 2001 v beograjskem klubu Stupica. Med rojstnodnevno zabavo Svetlane Cece Ražnatović Luković napade pripadnike policije. Tri dni pozneje ga upokojijo. Na začetku leta 2002 lastnik podjetja Difens roud Ljubiša Buha Čume, vodja surčinske kriminalne združbe, obtoži Legijo, da je skupaj s pripadniki zemunskega klana miniral prostore njegovega podjetja, trdi pa tudi, da je zagrešil uboj nekdanjega srbskega predsednika Ivana Stambolića 25. avgusta 2000, atentat na Vuka Draškovića v Budvi avgusta 2000 ter ugrabitev Miroslava Miskovića, lastnika Delte, in Milije Babovića, lastnika Verano motorsa. Novembra 2001 se Luković pridruži protestu Rdečih baretk zaradi sodelovanja države s haaškim sodiščem. O vsem, kar se dogaja, je menda obveščen zgolj iz časopisov. Pravi: "Nisem več v državni varnosti, zdaj sem umetniška duša."

Po atentatu na srbskega premiera Zorana Đinđića 12. marca 2003 Luković pobegne iz Beograda, 2. maja lani pa se vda policiji. Do 2. maja 2004 je najbolj iskan obraz s srbskih tiralic. Je prvoobtoženi na procesu stoletja na sodišču v Beogradu.

Legija je v beograjskem osrednjem zaporu deležen posebne obravnave, zato dobi priporno celico št. 1121 v prenovljenem delu zaporskega poslopja, ki ga priporniki imenujejo Hyatt.

Pred Legijo so to celico uporabljali že Ljubomir Magaš - Ljubo Zemunac, Željko Ražnatović Arkan, Vuk Drašković, Vojislav Šešelj in Slobodan Milošević. V isti samici sta nekaj časa prebila tudi Radomir Marković, nekdanji šef SDV Srbije, in Jezdimir Vasiljević, bolj znan kot gazda Jezda, lastnik Jugoskandika. Gre za prostor, velik deset kvadratnih metrov, ki se od drugih samic ne razlikuje zgolj po velikosti. Namesto klasičnih okenc z rešetkami, skozi katere se komajda prebije kaj svetlobe z zaporskega hodnika, ima ta samica okna po vsej dolžini ene od sten in torej dovolj dnevne svetlobe. Na drugi strani prostora so v višini približno dveh metrov okna z rešetkami, skozi katera se odpira pogled na betonsko sprehajališče za zapornike, ki ga z vseh strani obdajajo zaporska poslopja. Za Ulemeka veljajo posebni varnostni ukrepi, pazniki pa morajo poskusiti vso njegovo hrano, saj se boji, da bi ga kdo poskušal zastrupiti. Zelo radi ima ribe, je pa tudi precej sadja. Po izidu romana Železni rov, ki ga je Legija, čeprav večina dvomi o tem, napisal, ko je bil na begu, prvoobtoženi za umor premiera Zorana Đinđića načrtuje še objavo dveh knjig. Piše večinoma ljubezensko poezijo, napisal pa je tudi nekaj "politično angažiranih pesmi", katerih glavni junaki so voditelji Dosa. Takšna je pesem, posvečena nekdanjemu podpredsedniku srbske vlade Čedomirju Jovanoviću, E, moj druže Čedolino, bio si baš dete fino.

(...) /udari se ti u glavu / i reci nam priču pravu/ što si srao kad si znaošta si svima obećao / ali neće moći ove noći/ za cimera ćeš meni doći / sada njačeš, sada plačeš / i po svojoj kući skačeš / al' povratka više nema / pozdravlja te tvoj drug Cema.

Junija 2005 je Legija zvezda srbskega procesa stoletja. Ko sodnik Marko Kljajević Milorada Ulemeka obvesti, da se mu ni treba izrekati glede obrambe in da lahko sede na svoje mesto, Legija salutira, udari s peto ob peto, se prikloni, pokima, se po vojaško obrne in s paradnim korakom odide v stekleno "kletko". Najprej je na procesu za četverni umor pripadnikov Srbskega gibanja prenove na Ibarski magistrali leta 1999 obsojen na 15 let zapora in nato prejšnji teden za poskus umora vodje SPO Vuka Draškovića v Budvi leta 2000 in ugrabitev ter umor nekdanjega predsednika SR Srbije Ivana Stambolića isto leto še na 40 let zapora. Proti njemu tečeta še dva kazenska postopka, za pripravo atentata na srbskega premiera Zorana Đinđića in za požig diskoteke v vojvodinskem mestecu Kula, v bližini katerega je bilo oporišče Rdečih baretk. V manj kot 20 dneh je torej obsojen na 55 let zaporne kazni. Vsakič, ko mu izrečejo kazen, salutira.

Projekcija: Legija živi lagodno življenje v srbskih zaporih, dodelijo mu osebnega butlerja in celico z vrtom. Za sojetnike pripravlja tečaje kreativnega pisanja. Srbska mitologija pozabi na njegova lik in delo, dokler si leta 2044 v spektakularnem pobegu ne utre poti na prostost, da bi za zlato poroko zvesto ženo popeljal na Karibe.

© Josip Visarijonovič

© Josip Visarijonovič

© Josip Visarijonovič

© Josip Visarijonovič

© Josip Visarijonovič

© Josip Visarijonovič

© Josip Visarijonovič

© Josip Visarijonovič