Dr. Janez Drnovšek

Tisti predsednik, ki je vodil Jugoslavijo, Liberalno demokracijo, slovensko vlado, Slovenijo ter Gibanje za pravičnost in razvoj

Janeza rodijo 17. maja 1950 v Celju. Oče Viktor je računovodja v zagorskem rudniku, mati Silva pa je doma. Živijo v Kisovcu. Ko Janez dopolni šest let in nekaj mesecev, mu starši dovolijo, da si gre ogledat šolo. Vendar hoče tja tudi drugi in tretji dan. Po tednu dni ilegalnega šolanja mu dovolijo, da se uradno vpiše. Pozneje obiskuje trboveljsko gimnazijo. Počitnice preživlja pri prijateljih iz Švice in izpili francoščino. Razmišlja, da bi študiral filozofijo. Po opravljenih testih na zavodu za zaposlovanje se odloči za ekonomsko fakulteto. Obvezno prakso opravi v neki francoski banki v Le Havru. Veliko potuje, z minimalnimi stroški in vedno na avtoštop.

Janez diplomira in se pri 25 letih zaposli v SGP Beton Zagorje; je direktor finančnega sektorja. Vmes veliko študira in ob pomoči Zamtesa v Oslu na Inštitutu za mednarodno ekonomiko preučuje novo gospodarsko ureditev sveta. Poleg angleščine in francoščine se loti še španščine, saj meni, da bo ta jezik zelo pomemben.

Poslovno kariero bo nadaljeval kot finančnik in bo leta 1982 postal direktor podružnice Ljubljanske banke.

Na mariborski univerzi doktorira s temo Mednarodni denarni sklad in Jugoslavija in se poglobi v problematiko dolžniške krize.

Že leta 1977 Janez začasno zajadra v diplomacijo in kot pomočnik svetnika za gospodarske zadeve službuje v jugoslovanskem veleposlaništvu v Kairu.

Nad službo ni navdušen, saj mora, čeprav je diplomirani ekonomist, hoditi na letališče in sprejemati jugoslovanske delegacije, jih voditi v hotele in na tržnico.

Po letu dni obupa in se vrne v Slovenijo.

Leta 1986 postane delegat v republiški skupščini ter v zboru republik in pokrajin zvezne skupščine. Ukvarja se z gospodarskimi tegobami, ne z dnevno politiko. Leta 1989 ga zagorska ZSMS evidentira kot možnega kandidata za člana predsedstva SFRJ. Med 73 kandidati je popoln outsider, kljub temu pa se prebije v ožji krog in konkurira Vinku Vasletu, Gojku Staniču, Tomažu Kalinu in Marku Bulcu. Uspešno se prebije skozi zapleteno proceduro. Ulice so prvič polepljene s predvolilnimi plakati in Janez med TV-nastopi sramežljivo, a natančno odgovarja na vprašanja. Drugega aprila 1989 porazi Marka Bulca, saj mu volivci namenijo 56 odstotkov glasov. Tik pred 39. rojstnim dnevom tako postane predsednik predsedstva SFRJ.

Janez je približno tri desetletja mlajši od prejšnjih predsednikov in članov predsedstva.

Beograd takrat že preživlja mitingarsko pomlad, vendar Janez bolj razmišlja o tem, kako zagotoviti konvertibilnost dinarja. S predsednikom vlade Markovićem se dobro ujemata, saj sta leta 1989 oba predstavnika moderne struje. Janez odpotuje v Pariz na proslavo ob dvestoti obletnici francoske revolucije in osebno spozna večino voditeljev držav zahodne poloble. Tujci so nad njim navdušeni, ker je prvi predstavnik Jugoslavije, ki se z njimi tekoče pogovarja brez prevajalca.

Kmalu zatem spozna še šefe neuvrščenih držav, ko v Beogradu poteka sestanek neuvrščenih.

Libijski voditelj Gadafi Jugoslaviji pokloni trop kamel, Janez pa sestanek odpre v materinščini in tako slovenščino promovira v krogih neuvrščenih.

Osemindvajsetega julija 1989 se udeleži proslave na Gazimestanu. Srbski predsednik Slobodan Milošević prekrši protokolarna pravila in se postavi v sredino visoke državne trojke, čeprav bi po pravilih v sredini moral stati predsednik SFRJ. Na očitke, da ne bi smel na Gazimestan, Janez odgovarja, da je šlo za premišljeno potezo, ki mu je omogočila, da je s srbskimi oblastmi sklenil dogovor o odpravi koncentracijskih taborišč na Kosovu.

Septembra 1989 Janez odpotuje v ZDA, medtem pa v Sloveniji sprejemajo ustavna dopolnila. Podpredsednik Borisav Jović na hitro skliče sejo predsedstva SFRJ, kjer ustavna dopolnila obsodijo. Obtožbe ponovijo na nočni seji cekaja, Janez pa predčasno zapusti ZDA in pristane na Brniku in ne na beograjskem Surčinu, kot zahteva protokol. Slovenska skupščina v njegovi navzočnosti sprejme ustavna dopolnila.

Ko v Beogradu leta 1990 poteka zadnji partijski kongres, Janeza ni zraven, saj raje obišče Pohorje in navdušeno spremlja slovenska smučarska junaštva in zmago Mateje Svet.

Janez mandat uspešno pripelje do konca in predsedniški stolček prepusti Borisavu Joviću. Ta takoj napove ostrejšo politiko in govoriči o izrednih razmerah. Tudi Slovenija doživi zamenjavo in ustoličena je nova oblast. Janez se zavzema za dogovor z armado. Še pred odločitvijo o plebiscitu trdi, da bi vojska slovenske težnje po samostojnosti razumela, če bi bil izpeljan referendum. V predsedstvu SFRJ 9. januarja 1991 glasuje proti predlogu obrambnega ministra Veljka Kadijevića, da naj bi razorožili paravojaške formacije. Marca mora obiskati bunkerje zveznega obrambnega ministrstva, v katerih vojska predlaga uvedbo izrednih razmer, Janezu pa uspe skovati koalicijo, ki to prepreči. Ko armada napade Slovenijo, Janez komunicira z zahodnimi politiki in tudi s Kadijevićem.

Udeleži se trdih brionskih pogajanj, jih izkoristi za tajno diplomacijo in se dogovori za odhod armade iz Slovenije.

Slabe tri mesece pozneje, 8. oktobra, prekine delovno razmerje v Beogradu.

Janezov status v Sloveniji ni jasen. Krožijo govorice, da ga bo predsednik vlade Peterle imenoval za zunanjega ministra. Vodi fundacijo Pharos in razmišlja, ali naj na prihodnjih volitvah kandidira za predsednika republike. Vladna kriza je vse hujša in vse pogosteje se govori, da bi bil Janez dober mandatar. Gregor Golobič ga prepriča, naj postane predsednik LDS. Janez previdno čaka in Bavčarju, morebitnemu mandatarju, prepusti vso pobudo. Ko se izkaže, da je Bavčarjev domet omejen, spomladi 1992 kandidira še sam in med konstruktivno nezaupnico zruši Peterleta. Po zmagi na volitvah leta 1992 sestavi novo vlado in k sodelovanju pritegne tudi Peterletove krščanske demokrate. Spomladi 1994 se njegova strankarska baza močno poveča, saj postane predsednik združene Liberalne demokracije Slovenije.

V koaliciji medtem škripa. Zaradi incidenta pri Depali vasi, ko vojaki pretepejo civilista, Janez v parlament pošlje predlog za odstavitev obrambnega ministra Janeza Janše. Spre se tudi s Peterletom in ta odstopi s položaja zunanjega ministra. Zunanji resor začasno vodi sam. Sredi leta 1996 koalicijo zapusti užaljena Združena lista. Čeprav Janez ne mara polemik, med predvolilno kampanjo Marjanu Podobniku iz SLS zabrusi, naj ne govori neumnosti.

Jeseni 1996 LDS na volitvah zbere 27 odstotkov in je relativna zmagovalka, ima pa resno težavo, ker ima pomladna stran v parlamentu 45 glasov. Prekmurski poslanec Ciril Pucko, izvoljen na listi krščanskih demokratov, napove, da bo podprl Janezovo kandidaturo za predsednika vlade. A vseeno se zalomi, saj vladi pri tajnem glasovanju zmanjka en glas. Čeprav ve, kako naporno bo, Janez nato v vlado povabi Marjana Podobnika in SLS. Marca 2000 se uresničijo govorice, da se bo koalicijska SLS združila z opozicijsko SKD. Janez sklene ministre SLS nadomestiti z novimi, a novi kabinet ne dobi potrebne podpore. Opozicija nato predlaga svojega kandidata za mandatarja.

Janez junija 2000 posle prepusti vladi dr. Andreja Bajuka in se po osmih letih vladanja umakne v opozicijo. Ker so ga leto pred tem pestile zdravstvene težave - diagnosticirali so mu tumor na desni ledvici in mu ga z ledvico vred odstranili -, razmišlja, da bi se umaknil iz politike. Vendar ga Gregor Golobič prepriča, naj bo jeseni 2000 spet nosilec liste LDS. Stranka na volitvah zbere rekordnih 36 odstotkov glasov, Janez pa oblikuje novo veliko koalicijo. Spremeni življenjski slog in se začne ukvarjati z jogo. Za cilj si zastavi ureditev odnosov s Hrvaško. S predsednikom hrvaške vlade Račanom parafirata sporazum o meji, ki določi, da bodo zaselki na levem bregu reke Dragonje hrvaški, Slovenija pa bo dobila večino Piranskega zaliva in odprt izhod na morje. Janez se doma uspešno brani kritik, da je zaselek, v katerem živi Joško Joras, zabarantal za izhod na morje. Predsednik hrvaške vlade pa ni tako uspešen, saj izgubi na volitvah, Hrvaška pa sporazum razglasi za neveljaven. Janezov ugled medtem doma omaje odločitev o nakupu letala Falcon 900 EX.

Janez na začetku leta 2002 še enkrat postane predsednik LDS, že jeseni pa kandidira na volitvah za predsednika države. Odločitev se zdi že vnaprej znana, a se mora resno potruditi, ker mu nasproti stoji dobro pripravljena Barbara Brezigar. Janez zmaga v drugem krogu, vodenje vlade in stranke pa prepusti Tonetu Ropu, četudi se zdi, da bi tam sam raje videl Gregorja Golobiča. Jeseni 2004 Ropovo vladno ekipo zamenja ekipa Janeza Janše. Janez se na njene poteze sprva odziva redko. Ob božiču 2005 izve, da ima poleg sina, publicista in prevajalca Jaše, tudi odraslo hčer, skladateljico Nano. Novinarjem, pred katerimi sicer skriva zasebno življenje, pove, da mu je žal, da hčerke ni poznal že prej. Februarja 2006 ostro nastopi proti vojaški paradi, ki jo vlada načrtuje ob 15. obletnici osamosvojitve. Generalštab predlog podpre, vrhovni poveljnik vojske pa vztraja, da je parada ostanek preteklosti in da se mora Slovenija "profilirati kot država miru". Vlada se paradi odpove.

Janez po 14 letih izstopi iz LDS in ustanovi Gibanje za pravičnost in razvoj.

Vse bolj postaja nekakšen guru ter zagovornik pravic živali in neokrnjenega okolja.

Pod imenom Janez D. piše blog, kjer kritizira tiste, ki imajo moč. Svoje misli o iskanju notranjega ravnotežja objavi tudi v knjigah Misli o življenju in zavedanju, Bistvo sveta in Pogovori, ki postanejo uspešnice, berejo jih tudi na tujem.

Upokojeni zdravnik dr. Tine Velikonja avgusta 2006 v prilogi revije Zaveza objavi članek o Janezovem bolezenskem stanju. Njegovi podatki sicer niso verodostojni, vseeno pa vehementna napoved, da bo Janez umrl leta 2007, šokira javnost. Janez pove, da so mu zdravniki leta 2001 diagnosticirali metastaze na pljučih, da je v boju proti bolezni posegel po alternativni medicini, postal vegetarijanec, se preselil v hiško na Zaplani, nazadnje pa odmislil bolezen in se odmaknil od uradne in alternativne medicine.

Ko diplomati šele šepetajo o neodvisnosti Kosova, javno podpre osamosvojitev. Sproži tudi pobudo Svet za Darfur in jo pošlje številnim svetovno znanim osebnostim. Igralka Brigitte Bardot mu odpiše: "Dokazujete, da se politik na visokem položaju lahko vede kot človeško bitje." Ker ne dočaka ukrepanja ZN, skuša mirovno srečanje pripraviti sam, a brez uspeha. Je edini evropski politik, ki je navzoč pri prisegi prvega indijanskega predsednika Bolivije Eva Moralesa. Obišče Tibet, v Indiji se udeleži konference o duhovnosti. Ker postaja odnos med predsednikom in vlado vse bolj konflikten in vlada njegovemu kabinetu ne odobri dodatnih sredstev za delovanje, odpove uradni obisk Španije.

Konec leta 2006 podpre romsko družino Strojan, ki je pregnana iz Ambrusa. Pred božičem ji pripelje bivalne zabojnike, domačini pa ga ne pustijo mimo, zato jim navrže, ali so sploh ljudje. Strojanovi se po Janezovem posredovanju preselijo na Roje, mediji pa ovekovečijo ganljiv objem predsednika države in mame Elke. Leta 2007 se spor z vlado zaostri. Ob imenovanju ustavnih sodnikov in guvernerja Banke Slovenije, ki jih predlaga predsednik države, izvoli pa parlament, vlada odklanja njegove kandidate. Do vlade je tudi zato vse ostrejši. Pove, da ljudje, ki niso privrženci vladne koalicije, zgolj zato ne morejo zasedati pomembnih položajev v javnem sektorju in gospodarstvu. Kritizira tudi vladne posege v medije. Ko se zaplete še pri govorih na državnih proslavah, se umakne iz javnosti. Med kampanjo za novega predsednika države, v katero se sam ne spusti, ga kamere zalotijo le na volišču. Tik pred iztekom mandata na otvoritvi novega Onkološkega inštituta preseneti z izjavo, da raka učinkovito zdravi le uradna medicina.

Po primopredaji poslov dr. Danilu Türku se ne pojavi več v javnosti. V soboto, 23. februarja 2008, njegov kabinet sporoči, da je umrl. Svojo zadnjo misel je sklenil z besedami: "Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel. Torej mir in dobro? Mir in dobro."

Projekcija: zaradi neizmerne priljubljenosti, ki po smrti samo še narašča, Janeza takoj sprejmejo v nebesa, kjer se pridruži svojima Lordu, Arturju in Brodiju.