Nezadovoljni v raju

"Nikoli ne bomo največji, nikoli ne bomo najmočnejši, lahko pa smo najboljši," je pred skoraj natanko letom in pol na proslavi ob dnevu državnosti na ljubljanskem Trgu republike napovedal predsednik vlade Janez Janša. Napovedal je tudi, da bo Slovenija postala ena najuspešnejših držav na svetu. "Eden svetilnikov 21. stoletja," je bil poetičen premier, ki je govor nato končal z besedami, da bo "pod krošnjo slovenske osamosvojitvene lipe" dovolj prostora za vse, saj bo naša država "država blaginje". V tistem času je vlada napovedovala gospodarske in socialne reforme. Sprejela je resolucijo o nacionalnih razvojih programih, po kateri naj bi dočakali elektrifikacijo, mega lunapark, klinične centre, tehnološke parke in umetni otok v Piranskem zalivu. "Doživljamo celo neke vrste zlato dobo," je v tistem času prihodnost opisal podpredsednik SDS Milan Zver.

A ne glede na optimistične napovedi so javnomnenjske raziskave začele vladi meriti vse nižjo priljubljenost. V nedavnih raziskavah se je njena priljubljenost celo spustila na najnižjo točko doslej. A nato se je prelomilo; ni šlo več le za nezadovoljstvo z vlado, med živečimi v Sloveniji se je v zadnjem času začelo povečati tudi splošno nezadovoljstvo. Raziskava Slovensko javno mnenje, ki jo izvaja Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij s Fakultete za družbene vede (FDV), recimo beleži, da se je po optimizmu, ki je pospremil na oblast sedanjo vlado, od druge polovice leta 2005 dalje delež ljudi, ki so zadovoljni z materialnimi razmerami, postopoma zmanjševal. Sočasno pa se je povečeval delež tistih, ki so z razmerami srednje zadovoljni. V letu 2007 je prišlo do preobrata - delež srednje zadovoljnih je presegel delež zadovoljnih. Povečevati pa se je začel tudi delež nezadovoljnih prebivalcev Slovenije.

Še ostrejšo situacijo so nedavno pokazali podatki javnomnenjske ankete Vox populi, ki jo je za Dnevnik opravila agencija Ninamedia. Dobrih 65 odstotkov vprašanih namreč ocenjuje, da je bilo življenje v Sloveniji leta 2007 slabše kot leto pred tem. Še leta 2006 je takšno oceno dala le tretjina. Povečanje števila nezadovoljnih je kar stoodstotno. Gre za dolgoletni rekord, saj v zadnjih enajstih letih (z izjemo let 2003 in 2004) takšne ocene ni nikoli izreklo več kot 51 odstotkov vprašanih.

Kaj se torej dogaja v nebesih pod Triglavom? In to prav zdaj, ko se naša država kot prva od novih članic EU lahko pohvali s polletnim mandatom za predsedovanje evrosedemindvajseterici?

Nezadovoljno ljudstvo

Poglejmo najprej še nekaj konkretnih podatkov, ki potrjujejo dosedanje ugotovitve. Agencija Ninamedia je 7. in 8. januarja javnomnenjsko raziskavo opravila tudi za Mladino. Anketirance je tokrat povprašala, kje so razlogi za vse manj zadovoljstva med živečimi v Sloveniji. Največ anketirancev (30,4 odstotka) je za to okrivilo visoko inflacijo. Nekoliko manj (25,9 odstotka) pa jih meni, da gre odgovornost pripisati vladi. Okoli 15 odstotkov vprašanih vidi glavni razlog za nezadovoljstvo v splošnem gospodarskem stanju. Skoraj vsakotedenske podražitve, ki jim še ni videti konca, pa je kot glavni razlog navedlo le 1,9 odstotka vprašanih, k čemur je najverjetneje pripomoglo dejstvo, da ljudje podražitve pogosto enačijo z inflacijo.

Večina je torej kot glavni razlog za vse večje nezadovoljstvo navedla trenutno ekonomsko situacijo v Sloveniji. Zato ne preseneča, da kar dve tretjini vprašanih v življenju trenutno najbolj skrbi njihovo osebno finančno stanje. Dobrih 10 odstotkov je najbolj zaskrbljenih zaradi razvoja družbe, dobrih 7 odstotkov pa zaradi zaposlitve. Kar 72,7 odstotka vprašanih se na lestvici družbenih razmer (z ocenami od 1 do 10) vidi v spodnjem delu lestvice. Kljub temu pa si velika večina (81,1 odstotka) bolj kot več denarja želi stabilno službo.

Podobne rezultate je dala tudi zadnja raziskava Politbarometer, ki jo izvaja Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Decembrska meritev, v kateri so 833 anketirancev med drugim spraševali o tem, kako po triletnem delovanju sedanje vlade zaznavajo spremembe na določenih področjih, od zdravstva do korupcije, je pokazala, da se sliši vse več kritičnih glasov, in to na različnih področjih življenja. Podobno kot raziskava Ninamedie je tudi Politbarometer pokazal, da so se kritike v veliki meri okrepile tudi zaradi trenutnih ekonomskih in socialnih razmer. Po mnenju kar 67 odstotkov vprašanih se je socialni položaj delavcev v primerjavi z letom 2004 poslabšal. Večje je tudi nezadovoljstvo z materialnimi dobrinami. Slednje je po mnenju snovalcev raziskave povezano predvsem s tem, da ljudje občutijo posledice naraščajočih cen prehrambenih dobrin in inflacije v svojih gospodinjskih budžetih. In ni jih malo - gre za kar štiri petine vseh vprašanih. Med tistimi, ki jih je inflacija najbolj prizadela, izstopajo starejši od 61 let, osnovnošolsko izobraženi, upokojenci ter vprašani iz Zasavja in spodnjega Posavja. Po drugi strani je med zgolj 12 odstotki vprašanih, ki jih inflacija po lastnih besedah ni bistveno udarila po denarnici, največ samozaposlenih, višje in visoko izobraženih ter preferentov koalicijske Nove Slovenije.

Je kriva inflacija?

Tako ljudstvo. Kje pa razloge za njegovo porast vidijo strokovnjaki? Najprej razčistimo, o čem sploh govorimo. Ločiti moramo namreč med meritvami kakovosti življenja in osebnega zadovoljstva ljudi. Kakovost življenja ('well-being') je predvsem ekonomski koncept, ki je opredeljen z objektivnimi kazalci, kot so recimo dolžina življenja, delež umrlih novorojenčkov, BDP na prebivalca, višina dohodka, dostopnost do zdravstvenih storitev, osebna varnost in čisto okolje.

Osebno zadovoljstvo pa je, podobno kot sreča, psihološka kategorija, ki jo merimo z različnimi stališčnimi lestvicami. "Takšne rezultate je zelo težko primerjati med osebami z različno kulturo, izobrazbo, ki tudi različno razumejo vprašanja. Sicer pa nam že literatura pravi, da bogati ljudje niso nujno srečni in revni ne nesrečni," pojasnjuje mag. Janez Damjan, po izobrazbi psiholog in ekonomist, ki je deset let predaval obnašanje potrošnikov na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, v letih 1992-1995 pa je tudi sodeloval kot prvi izvajalec Eurobarometra v Sloveniji. Damjan sicer zadnjih deset let ne dela več na tem področju, a teorija ostaja enaka. "Na osebno zadovoljstvo ljudi močno vpliva zaznana sprememba v kakovosti življenja, torej padec dohodka, daljše čakalne vrste, manjša kupna moč. Čim bolj intenzivna je ta sprememba v kratkem časovnem obdobju, večji je ta vpliv."

Je torej za vse skupaj kriva visoka inflacija, ki je za mnoge nepričakovano udarila v drugi polovici lanskega leta? Po rezultatih javnomnenjskih raziskav, tudi mednarodnega Eurobarometra, je inflacija po vsej Evropi dejansko postala glavni vzrok za zaskrbljenost prebivalstva. "Zaradi inflacije je hitro padla kupna moč, povečal se je strah pred prihodnostjo, kar kaže tudi velik padec optimizma med Slovenci. Vendar pri tem nismo zelo drugačni od Litve, Latvije, Estonije, Češke in Cipra oz. tvorimo eno družino," meni Damjan. Da je inflacija trenutno najnevarnejši socialni in politično-ekonomski fenomen, ki ogroža zadovoljstvo ljudi, pa soglaša tudi profesor na ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač. In dodaja: "Potrošniki so prestrašeni zaradi preteklih negativnih izkušenj pri zniževanju realnih plač, čeprav se danes bolj bojijo za realno košaro dobrin kot za prihodnjo grozečo stagflacijo in brezposelnost." Po drugi strani pa Kovač opozarja, da je inflacija tudi spolitizirana tema in je težko ločevati med ideologijami, interesi in dejanskim stanjem.

Med ekonomskimi dejavniki na kakovost življenja najbolj neposredno vplivajo zaposlenost in plače. Vpliv gospodarske rasti in inflacije je medtem posreden. Res pa je, da nezadovoljstvo ljudi z življenjem ni nujno povezano z ekonomskim položajem in gospodarskim stanjem v državi. Včasih sta si lahko celo povsem v nesorazmerju. "Nemcem gre zadnja leta dobro, toda še vedno so nezadovoljni s kakovostjo življenja. Naš položaj je politično in makroekonomsko nadpovprečno dober, toda ljudje so vedno bolj nezadovoljni. Ne živijo od gospodarske rasti, temveč jih vsak dan znova najeda inflacija, siti so prepirljivih in nesposobnih politikov, čeprav so jim ponudili enkratno in domala neponovljivo evropsko predstavo," je prepričan Kovač.

Tudi politični komentator in profesor psihologije s Fakultete za družbene vede dr. Vlado Miheljak pravi, da realna socialna varnost, zdravje in materialna preskrbljenost na zadovoljstvo ljudi dejansko vplivata manj, kot bi lahko pričakovali. "Pomembnejša za psihološko dimenzijo subjektivne zaznave lastnega položaja je 'razdalja' med aspiracijami in možnostjo zadovoljitve." Povedano drugače, razlike v tem, ali zaznavamo zadovoljstvo ali ne, so med primerljivimi socialnimi in etničnimi skupinami prevelike, da bi zaznave preprosto pripisali razlikam v statusnem položaju. A to še ne pomeni, da povezave med zaznavanjem zadovoljstva in višino plače ni. "Ronald Inglehart je v delu Modernization and Postmodernization naredil indeks subjektivnega zaznavanja zadovoljstva ter ga primerjal z BDP po glavi. Rezultat je zanimiv: ljudje iz dežel z visokim BDP izražajo visoko stopnjo zadovoljstva, med njimi najbolj Skandinavci. Ljudje iz dežel z nizkim BDP po glavi pa nizko stopnjo subjektivnega zadovoljstva. Vendar pa hkrati obstaja cel kup razlik. Na dnu so Rusija, Belorusija, Bolgarija, veliko bolj zadovoljni pa so Kitajci, Indijci etc.," pravi Miheljak.

Na podlagi tega lahko sklepamo, da so aktualno politični in ekonomski dogodki le okvir, znotraj katerega posameznik projicira svoja čutenja, zaznavanja, pričakovanja. Ljudje so znotraj istega okvira lahko zadovoljni ali nezadovoljni. Vse je odvisno od njihovih pričakovanj.

In kako uspešna je trenutno oblast pri izpolnjevanju pričakovanj ljudstva? Po izsledkih raziskave, ki jo je za Mladino opravila Ninamedia, je sedanja vladna koalicija v večji meri zadovoljila pričakovanja le 45 odstotka vprašanih, ki so volili stranke vladajoče koalicije. Kar 52,1 odstotka anketirancev, ki so volili vladajoče stranke, pa je menilo, da vlada ni izpolnila njihovih pričakovanj. V zadnji raziskavi Politbarometra izstopa predvsem podatek, da je zelo padlo zaupanje v institucijo predsednika vlade, ki je s povprečno oceno 2,70 tokrat dobila najnižjo oceno v zgodovini te raziskave.

Po mnenju zgodovinarja dr. Petra Vodopivca niso Slovenci nič bolj nezadovoljni kot drugi narodi. Po dolgem obdobju komunizma, ko je bilo oblast kritizirati tvegano ali pa je bilo, ko je šlo za slovensko oblast, to v odnosu do Beograda nacionalno neoportuno, so morda celo bolj potrpežljivi kot pripadniki drugih narodov. "Toda ob osamosvojitvi so bila pričakovanja velika, nekaj časa se je celo zdelo, da gre Sloveniji prav dobro in bo šlo še boljše, zdaj pa to nič več ne kaže, koalicijski politiki pa se zelo nespretno ukvarjajo z domačimi problemi in posvečajo nesorazmerno veliko pozornosti zunanjemu videzu, kar ne more dvigniti njihove priljubljenosti," ugotavlja Vodopivec in dodaja, da se tudi dogodki, kot sta predsedovanje EU in vstop Slovenije v schengenski sistem, v resnici ne dotaknejo večine. "Če kaj razkriva zgodovina, je pač to, da so za zadovoljstvo prebivalstva neprimerno bolj bistvenega pomena notranjepolitično ravnanje vlade in njeni notranjepolitični uspehi kot njena zunanja politika in dosežki." Ali pa gradnja protokolarnih objektov sredi polj okoli Brda, ki Vodopivca spominja na objekte, ki jih je gradila nekdanja zvezna vlada v Beogradu za potrebe sestankov neuvrščenih. "Ljudje so že zadovoljni, če se njihova država mednarodno uveljavlja, toda naj se mednarodno uveljavlja tudi na področju sociale, zdravstva, gospodarstva in kulture, ne pa le diplomatskih srečanj in deklaracij." Več bi bilo treba storiti na področju socialne varnosti, dobrih zaposlitev in dohodkov, učinkovite zdravstvene oskrbe, gospodarske stabilnosti, razmeroma prijazne politike, ki zna vzpostavljati stik z ljudmi in ustvarja vtis, da zastopa njihove interese ... "Vse to pa tako prejšnjim kot sedanjim vladajočim ni šlo in ne gre, vsaj ne vedno, zelo dobro od rok!"

Visokih pričakovanj naj tako ne bi moglo izpolniti niti slovensko predsedovanje EU. Damjan pravi, da je EU prinesla predvsem priložnosti, ki pa jih večina v Sloveniji in nam podobnih državah ne more izkoristiti, ker so prestari, premalo mobilni, premalo izobraženi, ne znajo jezikov, nimajo kapitala ali preprosto nočejo ničesar spremeniti. "Z dejstvom, da za večino ne bo boljše, ampak samo slabše, da je tranzicija v kapitalizem naporna izkušnja, se pač postopoma soočamo in težko sprijaznimo. Volitve nam lahko za trenutek, za nekaj mesecev dajejo upanje, zato pa je po letu ali dveh streznitev bolj zoprna." Tako tudi predsedovanje Slovenije EU večini Slovencev ne pomeni veliko, ampak jim gre vsa ta psihoza kar malo na živce.

Le ena od zastrašujočih tem

Kako je potem mogoče zvišati zadovoljstvo živečih v Sloveniji? Bi za to trenutno zadoščalo že znižanje inflacije ali bi bili potrebni še kakšni drugi, korenitejši ukrepi? Ekonomisti že nekaj časa opozarjajo, da je vlada večino dobrih ukrepov že zamudila in bo nosila politične posledice teh zamud v volilnem letu. Vlada bi se morala namreč strateško spopasti z inflacijo. Kovač zato opozarja, da to zahteva politično koordinacijo razpoložljivih ekonomskih politik in socialni politični konsenz glede vzdržnosti ukrepov. "Korenito bo morala poseči v sistem plač, plačno politiko in davčno razbremeniti spodnje in spodnje srednje sloje, če želi politično preživeti. Hkrati pa bo morala ohraniti temeljne ekonomske proporce glede produktivnosti in konkurenčnosti, drugače bo srednjeročno zabredla v velike ekonomske težave. Plače so v tem trenutku politično torišče, kjer se bo prelomila dobra ali slaba antiinflacijska politika in zadovoljstvo državljanov."

Nižja inflacija bi verjetno res ublažila porast zaskrbljenosti. A Janezu Damjanu se ne zdi verjetno, da bo samo znižanje inflacije enostavno povečalo slovensko zadovoljstvo, ker je še veliko drugih tem, ki delujejo zastrašujoče, od prometne varnosti do globalnega segrevanja. In še: "Slovenska vlada bi verjetno lahko pripomogla k boljšemu vzdušju z uporabo bolj prijazne govorice in glede na prihajajoče volitve se bo to verjetno zgodilo kmalu."

Mednarodne primerjave kažejo, da so s svojimi življenji najbolj zadovoljni Skandinavci. Njihove države so, kot kaže, z uravnoteženjem med individualno in skupno blaginjo, visoko solidarnostjo in družbeno odgovornostjo ustvarile razmere, da se ljudje lahko počutijo zadovoljne. A to je zaželen, ne pa zadosten pogoj zadovoljstva. Zato profesor psihologije Miheljak opozarja: "Država, 'prosto po Kardelju', človeku ne more dati niti sreče niti zadovoljstva, lahko mu da vsaj mir in mu v zameno za njegov prispevek zagotovi dostojno plačo in socialno varnost."