Ples po ameriških notah

Znano je, kako se je na ozemlju nekdanje Jugoslavije končala morija. Razmere na terenu je dejansko uredilo šele ameriško posredovanje v Bosni in potem na Kosovu, Evropa pa se je spotaknila v daljšo krizo identitete in avtoritete. Zadnja leta je zaradi balkanskega kotla Evropska unija šla skozi več reform, vse z namenom, da bi po sramoti dobila podobo vplivne in učinkovite sile. Danes zato govorimo celo o skupni zunanji in varnostni politiki pa o evropskih silah za hitro posredovanje. Evropski politični voditelji so sedaj postavljeni pred nov izziv: Kosovo. EU lahko vajo ponovi. Institucionalno bolj ali manj pripravljena lahko končno pokaže svojo politično perspektivo in vpliv. S korenčki in palicami od haaškega sodišča do različnih sporazumov lahko orkestrira med narodi jugovzhodne Evrope, da ostane sosledje dogodkov pod političnim nadzorom. Morda se bo to v prihodnjih tednih, ko bo na mizi vprašanje neodvisnosti Kosova, tudi zgodilo. A kaj, če bodo za kuliso spet stale - ZDA?

Od Južne Osetije do Armenije

Razkriti zapisnik diplomatskih pogovorov med Slovenijo, predsedujočo EU, in ZDA, ki jih je objavil Dnevnik, ima dodano vrednost, ki gre prek kosovskega vprašanja. Gre za dokument velike vrednosti, v katerem je odkrito v strnjeni obliki predstavljena aktualna ameriška zunanja politika - kar se pravzaprav ne zgodi pogosto. Politični direktor zunanjega ministrstva Mitja Drobnič se je namreč na božični večer, 24. decembra 2007, sešel s številnimi pomembnimi ameriškimi političnimi strokovnjaki iz sveta za nacionalno varnost (NSA) in zunanjega ministrstva (State Department), katerih misli so v dokumentu vestno popisane (dokument v celoti objavljamo na spletni strani Mladine). To so med drugimi Daniel Fried, pomočnik ameriške zunanje ministrice Condoleezze Rice, ki je odgovoren za evropske in evrazijske zadeve, potem je tukaj še njegova namestnica Rosemary DiCarlo, namestnica pomočnika svetovalca za varnostne zadeve iz nacionalne varnostne agencije Judith Ansley ...

Bralec tako izve nekaj zanimivih in novih dejstev. Se še spomnimo incidenta v Gruziji? Nekega avgustovskega dne lani je na gruzijskem ozemlju, na njivi nekega kmeta, "pristala" 640-kilogramska raketa ruske izdelave, namenjena uničevanju kopenskih radarjev. Raketa ni eksplodirala in uradno njen izvor ni znan. Znano pa je, seveda, da sta nekdanji sovjetski republiki in sedaj državi Rusija in Gruzija v sporu zaradi mejne regije, Južne Osetije, kjer živi večinoma rusko prebivalstvo. Rusija ni priznala, da je želela z raketo Gruziji karkoli sporočiti ali celo da jo je izstrelilo njeno vojaško letalo. Še najnatančneje se je o izvoru rakete izrekel neki "neimenovani" visoki gruzijski uradnik, ki je novinarjem dejal, da je raketo izstrelila Rusija. Če bi bilo to tudi uradno res, bi to pomenilo prepovedano uporabo sile v mednarodnih odnosih in razlog za razpravo v Varnostnem svetu OZN. Uradno se je EU odzvala precej zadržano, ZDA pa so tedaj javnosti sporočile, "da spoštujejo zadržanost Gruzije in pozivajo obe državi k razjasnitvi okoliščin". Okoliščine se do danes seveda niso kaj prida razjasnile. V objavljenem zapisniku pogovorov med Slovenijo in ZDA pa preberemo, da so Drobniču Američani povedali, da imajo ZDA "posnetek radarske sledi, ki dokazuje pravilnost gruzijskih poročil", da je torej raketo izstrelila Rusija.

Drugi primer: nekatera dejstva o genocidu nad Armenci v začetku 20. stoletja so danes javnosti že dobro znana. Aprila 1915 je Turčija, tedaj še Otomansko cesarstvo, začela etnično čiščenje. Do konca prve svetovne vojne, leta 1918, je izginilo milijon ali polovica vseh Armencev, ki so tedaj živeli na turškem ozemlju. Turčija še danes ne priznava, da je v tistih letih izvajala genocid, in to vprašanje se pojavlja tudi pri pogovorih o vstopu Turčije v EU. Obstaja celo seznam nekaj več kot 20 držav, ki turški genocid nad Armenci formalno priznavajo, a med njimi ni Slovenije ali ZDA, saj so te tesne turške zaveznice, je pa na seznamu najti denimo Italijo, Francijo, Avstrijo ... Čeprav je dogodek po sto letih dobro raziskan, je v pogovoru s slovensko diplomacijo Matthew Bryza, eden od namestnikov ameriške državne sekretarke za evropske in evrazijske zadeve, "poudaril, da ostaja neraziskano tudi točno zgodovinsko dogajanje v regiji v začetku 20. stoletja, kjer naj bi bile prisotne tudi armenske teroristične akcije. Odprtje armenskih arhivov, ki so v ZDA, lahko spremeni vprašanje armenskega genocida in omogoči prenos razprave s politične ravni na strokovno raven." Skratka, Armenci, ki so se tedaj upirali Turkom, so bili po mnenju vrha ameriškega State Departmenta po malem tudi teroristi. Verjetno si lahko predstavljamo, da v uradnih ameriških dokumentih takšnega mnenja ne bomo zasledili.

ZDA proti Aleksandru Velikemu

Tretji primer: Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija ali Former Yugoslav Republic of Macedonia mora v mednarodni skupnosti zaradi nasprotovanja Grčije večinoma uporabljati to zelo nepraktično poimenovanje - včasih ji je sicer dovoljeno nastopiti kot FYR Macedonia. Kot je znano, bi si Američani želeli v Natu poleg Hrvaške in Albanije tudi Makedonijo. Z njo pa je križ, ker za zdaj zaradi imena njeni vključitvi v Nato nasprotuje Grčija. Rosemary DiCarlo in B. Braun, sicer namestnik za strategijo globalne demokracije iz sveta za nacionalno varnost, Sloveniji naročata, da je treba "Makedoniji sporočiti, da ni dovolj le 'the charm offensive', ampak je treba z imenom kaj konkretnega storiti. Nerealno je pričakovati, da se bodo odrekli imenu Makedonija, pod katerim je državo priznala že velika večina držav, lahko pa storijo nekaj spravnih korakov." Tako pravijo Američani. Kot na primer? "Preimenujejo naj letališče." Da bi lahko preimenovanje osrednjega makedonskega letališča odtalilo grško ledeno srce? No, želja postane razumljiva, če pogledamo, kakšno ime nosi skopsko letališče. Po mednarodno: Skopje Alexander The Great Airport. Ve se, kdo je bil Aleksander Veliki: stari Grk seveda.

Četrti primer: globalno segrevanje ozračja. Globalne težave s toplo gredo so ena od prednostnih nalog slovenskega predsedovanja EU. Ne brez razloga: znano je, da se kjotskemu protokolu, s katerim so se nekatere države zavezale, da bodo zmanjšale izpuste toplogrednih plinov v ozračje (in ki se mu sedanji ameriški predsednik George W. Bush kljub obljubi prejšnjega ameriškega predsednika Billa Clintona ni približal), izteka rok veljavnosti. Zato mora mednarodna skupnost nujno sprejeti nov dogovor. In zato smo bili lani priča trem mednarodnim konferencam pod sponzorstvom OZN, na katerih so vodilni svetovni klimatologi dokazovali, da je za segrevanje ozračja kriv človek. Problem je Grenlandija. Če izpusti toplogrednih plinov ostanejo na današnji ravni, se bo po letu 2100 led na Grenlandiji stopil, zaradi česar se bo gladina morja dvignila za 7 metrov, to pa utegne biti precej neprijetno. V Evropi za kakšno Nizozemsko, še bolj pa za večji del Indonezije. Nekaj je treba storiti in samo evropsko zategovanje pasu ni dovolj. Ključna je Amerika. Zakaj? Ne samo zaradi sebe same, ampak zato, ker bi lahko potem rahlo popustila tudi Kitajska.

Vprašanje je torej, ali bo ob koncu predsedovanja Sloveniji na vrhu ZDA-EU, ki bo pri nas, z deklaracijo uspelo vsaj nadgraditi nekatere standarde, denimo standarde za naslednjo generacijo biogoriv, razvoj naprednih tehnologij in tehnologij zajetja in skladiščenja ogljika? "Njet," so že sedaj rekli Američani. V zapisniku s pogovorov preberemo, da je "Watson dodal, da se (ZDA) veselijo sodelovanja s Slovenijo, vendar ne nameravajo podpisati nobene deklaracije, ki bi vsebovala kakršnekoli zavezujoče obveze glede zmanjševanja izpusta toplogrednih plinov". Ob tem ni manjkalo prijaznosti. "McMurrayjeva je poudarila, da je pri obravnavanju sodelovanja med EU in ZDA treba upoštevati dobro sodelovanje na številnih drugih področjih ... omenjanje podnebnih sprememb je samo eno od področij, kjer se naši pogledi razlikujejo, kar vsekakor ne sme zamegliti dobrega sodelovanja na drugih področjih."

Podnebne spremembe torej v deklaracijo ne bodo prišle. So pa Američani povedali, kaj v deklaraciji mora pisati. "V deklaraciji bi želeli tudi omembo Iraka in problematičnih držav, kot so Iran, Burma in Sirija. Predsednik Bush je zaskrbljen še zaradi razmer na Kubi in v Venezueli. Prepričan je, da lahko podpora opoziciji na Kubi (podobno kot v Gruziji in Ukrajini) prinese pozitivne rezultate. Politika ZDA do Kube ni sprememba režima, pač pa želja po demokratični tranziciji po smrti Fidela Castra. V deklaraciji na vrhu EU-ZDA bi želeli omembo Kube in Venezuele. Prav tako želimo v deklaraciji omembo terorizma in neproliferacije."

Kosovo

Ena izmed najpomembnejših dimenzij razkritega zapisnika, ki ga ta hip tuja veleposlaništva že prevajajo v svoje jezike, pa zadeva Kosovo. Če kaj, potem diplomatski pogovori med Slovenijo, predsedujočo EU, in ZDA kažejo, da sta vloga ZDA in njihov vpliv na Evropo večja, kot bi EU hotela priznati. Nekdanji slovenski veleposlanik v Beogradu v intervjuju za Mladino pravi, da bi bilo treba pri tem vprašanju ZDA ustaviti in jim sporočiti: "Hvala, ste pomemben strateški partner, vas bomo obvestili, sodelovali bomo, a o načinih sodelovanja bomo odločali v Bruslju." Ne brez razloga, kajti Kosovo je konec koncev le v Evropi, in če bodo nastali zapleti, bo seveda Evropa tista, ki bo nosila posledice. Podobno že vsaj od Monroejeve doktrine, od leta 1823 torej, ZDA de facto Južno Ameriko štejejo za svoje vplivno območje.

Med branjem objavljenega zapisnika pa si lahko ustvarimo vtis, da bo Evropa od OZN sicer prevzela vlogo - mirovno misijo na Kosovu -, a bodo vse to v ozadju, za kulisami, orkestrirale ZDA, ki sedaj Sloveniji pomagajo tako, da prepričujejo evropske države, naj sprejmejo ameriški scenarij: čim prej do priznanja kosovske države. Tudi na račun enotnosti EU. "Po mnenju ZDA šest držav članic EU sprva ne bo priznalo Kosova, a če ga bo priznalo vsaj 15 od 27 članic, bo to že zadostovalo," pravi Daniel Fried in potem celo predlaga - v interesu ZDA -, naj Slovenija, ker predseduje EU, Kosovo prizna prva. Američanom se poleg tega mudi. Politični direktor Drobnič prosi ZDA, naj pomagajo pri pridobivanju soglasja Generalne skupščine OZN pri napotitvi evropskih obrambnih in varnostnih sil na Kosovo, Fried pa odgovarja, "da proceduralne odločitve ne smejo vplivati na zakasnitev procesa napotitve evropskih obrambnih in varnostnih sil na Kosovo".

Sicer je mogoče reči, da gre predvsem za enostranski zapis pogovora, kjer evropska, slovenska stran molči. A zapisnik je poln ukazov: v EU denimo velja prepričanje, da mora Kosovo z razglasitvijo samostojnosti počakati na konec volitev v Srbiji. To pa "zna srbska stran izkoristiti za zavlačevanje. Kosovska deklaracija o neodvisnosti se ne sme vezati na volitve v Srbiji," pravi Fried. In še naprej: "Po mnenju DiCarlove bi bilo smiselno, da je seja kosovskega parlamenta, na kateri bo sprejeta deklaracija o neodvisnosti, na nedeljo, ker Ruska federacija tako ne bi imela časa za sklic Varnostnega sveta." ZDA bodo "govorile" tudi z Nizozemsko, da bo ta popustila pri svojih stališčih. Nizozemska namreč zaradi slabe vesti zaradi pokola v Srebrenici (nizozemske modre čelade so dopustile, da so enklavo zajele srbske paravojaške enote) vztraja, da Srbija pred podpisom sporazuma o pridružitvi in stabilizaciji z EU dosledno spoštuje zahteve haaškega tribunala.

Skratka, razkriti pogovori kažejo, da je vloga ZDA v ozadju izredna. Ne samo pri pravni pomoči, pri prepričevanju evropskih in drugih držav ter pri omejevanju Rusije. "ZDA upajo, da Kosovarji ne bodo izgubili zaupanja vase, saj bi s tem ZDA izgubile vpliv," je denimo ugotovil Fried. Pokroviteljsko držo kaže uradna pohvala, ki jo je zunanji minister Dimitrij Rupel prejel od ameriške zunanje ministrice Condoleezze Rice. Njen pomočnik Fried je namreč "pozdravil močno izjavo MZZ dr. Rupla glede Kosova in dodal, da je ob tem že predlagal državni sekretarki dr. Riceovi, naj čestita kolegu dr. Ruplu ... Zadovoljen je bil tudi, da dr. Rupel v izjavi ni omenjal rokov." Hkrati se je slovenska diplomacija pohvalila, kako je znal zunanji minister Rupel "zadrževati" iranskega zunanjega ministra. Nekega decembrskega dne je iranski zunanji minister Manušer Motaki telefoniral Ruplu "z namenom pridobivanja podpore za omilitev stališč EU glede spornega iranskega jedrskega programa" in sočasno za podpis bilateralnega sporazuma o kulturnem sodelovanju. "Republika Slovenija pogovore in podpis zavlačuje in jih skuša vezati na dialog o zagotavljanju človekovih pravic v Iranu." Skratka, ne gre ravno za človekove pravice, gre za atomske bombe. Se jih pa v diplomaciji včasih splača potegniti iz rokava.