Vse pod nadzorom

Še nedavno so bili spiski telefonskih klicev razlog za resno skrb. Znan je denimo seznam izpisov telefonskih klicev z mobilnega telefona sedanjega Večerovega odgovornega urednika Tomaža Ranca, ki naj bi ga kriminalisti - med njimi je bil tedaj tudi Drago Kos - zaradi preiskave v aferi Vič - Holmec od Mobitela dobili nekaj dni prehitro. Marsikdo je bil ob tem dogodku globoko prizadet zaradi zlorabe pravil. Le če obstaja utemeljen sum, smo mislili, lahko policija prek sodnika na tak način poseže v zasebnost in od telefonskega operaterja zahteva občutljive informacije. Kaj šele da bi lahko policija v kateremkoli trenutku izvedela, kje se kot uporabnik mobilnega telefona nahajate. Ali kje ste bili v zadnjih dveh letih.

Ta mesec pa se je zgodilo, da je neka civilna oseba, zunanji minister Dimitrij Rupel dobil v roke veliko daljši in veliko težji seznam. Noben kriminalist ni dokazoval utemeljenosti suma in noben sodnik ni razmišljal o sorazmernosti posega v zasebnost. Na zunanjem ministrstvu naj bi klice preverjali prek hišne telefonske centrale, ki beleži pozive. Notranja varnostna služba MZZ je hitro odkrila, kar je iskala. Internega osumljenca, diplomata Marjana Šetinca, vodjo sektorja za gospodarsko diplomacijo. Kaj je storil? Očitno je bil eden izmed tistih, ki so januarja klicali na telefonsko številko časopisne hiše Dnevnik ali na mobilno številko določenega novinarja, česar po mnenju preiskovalcev na MZZ ne bi smeli.

Kaj natančno so na zunanjem ministrstvu preverjali po 25. januarju, ko je zaradi odtekanja diplomatske pošte Rupel z odredbo št. ZSE-23/08 odredil notranji nadzor, ne vemo. Odredbe še ne moremo prebrati. "Dokler se notranji nadzor ne zaključi, bi posredovanje dokumenta lahko povzročilo motnje pri delovanju organa," so nam sporočili. Poznamo pa rezultate. Prvega februarja ob pol treh popoldne, po tem ko so presortirali in prefiltrirali osumljene telefonske številke, je sledil ukrep: v pisarno začudenega diplomata Šetinca je vstopilo osem moških in mu zaplenilo računalnik.

Fiksne številke pod lupo

Zgodba bi bila veliko manj zanimiva, če ne bi zgolj po nesreči eden izmed fantov, ki mu je bilo verjetno nerodno, Šetincu namignil, da so ga našli zato, ker je januarja telefoniral v časopisno hišo Dnevnik. Šele tedaj smo se, skoraj po naključju, zavedli razsežnosti problema: ne samo zunanje ministrstvo, cela vrsta drugih javnih in zasebnih institucij lahko na isti način vsak mesec na podoben način preverja sezname klicanih številk.

Kakšna je razsežnost teh preverk? Statistike ni, vemo pa, da cela kopica javnih ustanov uporablja Telekomov sistem Centreks. Centreks je po statusu vrsta hišne telefonske centrale, kar Telekom obvezuje, da mora na zahtevo ustanove podatke poslati po elektronski pošti. Postopek je enostaven. Dovolj je dopis po faksu, ministrov (ali direktorjev) podpis ter žig na "zahtevi za izdajo razčlenjenega računa v elektronski obliki" in v roku nekaj ur po elektronski pošti s Telekomovega centra v Murski Soboti prispe elektronska pošiljka z dragocenimi informacijami. Pošlje jih prijazna gospa Škafar z lepimi pozdravi.

Na tak način v Telekomu na mesec zadovoljijo več kot deset institucij. Septembra so telefonske številke poslali trinajstim direktorjem (ali ministrom), oktobra šestnajstim, novembra enajstim, decembra štiriindvajsetim, januarja dvanajstim, februarja pa je spisek dobilo sedem naročnikov. Očitno ne gre zgolj za preverjanje stroškov - nekatere ustanove so na namreč na Telekomov "telefonski mesečnik" že kar redno naročene. Le vsake štiri mesece morajo naročilo podaljšati. V sistem je vključenih prek 3000 instituciji po vsej Sloveniji. Poleg javnih, državnih organov velja isti režim še za vrsto bank, bolnišnic, zavarovalnic, zdravstvenih domov, sodišč, občin ...

Enak režim hišnih telefonskih central pa obstaja tudi na področju mobilne telefonije. Odkar je ministrstvo za javno upravo za državno upravo takšen aranžma sklenilo z Mobitelom, lahko vsak državni organ za "svoje" telefonske številke pridobi zanimive podatke o odhodnih klicih s službenih mobilnih telefonov. Za preverjanje več kot 200 tisoč telefonskih številk širom Slovenije tako ni treba sodnega naloga. Diplomata Šetinca profesionalcem ni treba uradno osumiti, dovolj so amaterji. Šefi lahko v praksi v osebne podatke zaposlenih pogledajo vsakega prvega v mesecu.

V nasprotju s tem je 37. člen ustave, ki pravi, da je v Sloveniji zagotovljena "tajnost pisem in drugih občil," napisan precej idilično: "Samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo, ali potek kazenskega postopka ali za varnost države." Vdor v zasebnost ali pregledovanje, kdo je kdaj koga klical, bi bil upravičen le zaradi "državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi", če citiramo še osmi člen evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je mednarodni standard na tem področju.

Telekom in ostali operaterji (Mobitel, Simobil) se pri tem sklicujejo na splošni akt o razčlenjenem računu, ki ga je leta 2002 izdala Agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo (APEK). V njem piše, da mora razčlenjeni račun vsebovati celo kopico zasebnih podatkov: poleg priključnine in mesečne naročnine še podatke o datumu vzpostavitve posameznega klica, času vzpostavitve klica, trajanju klica, številki klicanega za odhodni klic in številki kličočega za dohodni klic. Operaterji naj bi zaenkrat posredovali le odhodne klice.

Omenjeni akt je nastal, ko je APEK vodil Nikolaj Simič. Simič pojasnjuje, da so ga na Apeku napisali na osnovi evropske direktive zaradi transparentnosti zaračunavanja stroškov, pri čemer so imeli v mislih predvsem zasebne uporabnike - posameznike. Razčlenjeni račun lahko sicer zahtevajo tudi pravne osebe, podjetja ali državni organi za svoje številke, a v tem primeru "se morajo podatki uporabljati izključno za obračunavanje telefonskega prometa in za noben drug namen. Če želi kdo na tej podlagi ugotoviti, kdo je koga poklical, gre za grobo kršitev zakona o elektronskih komunikacijah ali celo za kaznivo dejanje. Po mojem bi morali naročniki, ki zahtevajo razčlenjen račun v drug namen, kot ta, ki je naveden v splošnem aktu, predložiti sklep sodišča."

Simič se spominja, da so se leta 2002 določenim šefom ali direktorjem "zasvetile oči", ko so videli, da bodo lahko preverjali, kdo od zaposlenih koga kliče. Zato so jih že tedaj poučili, da morajo pred pridobivanjem telefonskih spiskov sprejeti notranje pravilnike, s katerimi bi zaposlene obvestili o načinu uporabe na primer službenih telefonov. Nekje, denimo na ministrstvo za javno upravo, kjer telefonskih seznamov ne pregledujejo, pravilnike imajo. Drugje, denimo na zunanjem ministrstvu, očitno ne.

Pa vendar to še ni dokončen odgovor. Internega pravilnika namreč gotovo ne poznajo tisti, ki jih zaposleni kličejo in katerih telefonske številke se ravno tako lahko znajdejo na mizah raznih šefov. Tudi v tem primeru gre lahko za kršenje zasebnosti. V primeru ministra Rupla ne le zasebnosti diplomata Šetinca, ampak tudi novinarjev.

Locirane mobilne številke

Morda pa so diplomata Šetinca ujeli in flagranti na osnovi informacij o njegovi lokaciji, ki jih o njem hrani Mobitel? Je bil na Dnevniku? Je zapisnik diplomatskih pogovorov med Slovenijo in ZDA tja ali v bližino odnesel kar osebno? Lociranje mobilnih telefonov v Sloveniji ni več znanstvena fantastika, le javnost so pristojni na notranjem in obrambnem ministrstvu o tem pozabili obvestiti. Komunikacijski centri na omenjenih dveh ministrstvih lahko namreč občanom z mobilnimi telefoni sledijo, kadar ti pokličejo na njihovi telefonski številki 112 in 113.

Sistem uspešno deluje že nekaj mesecev, in sicer od konca leta 2007 naprej. Iz uprave za zaščito in reševanje, ki deluje v okviru obrambnega ministrstva, so nam odgovorili, da jim informacije o lokaciji kličočega na številko za klic v sili (112) iz omrežij mobilne telefonije zaenkrat posreduje le Mobitel, medtem ko se s Simobilom in Tušmobilom o tem še dogovarjajo. Oba naj bi prikaz lokacije kličočega iz njunih omrežij zagotovila do sredine letošnjega leta.

Lokacijska informacija se prikaže na monitorju operaterja v petnajstih sekundah po prejetem klicu, najkasneje v eni minuti, in sicer v obliki območja na zemljevidu. Velikost območja in s tem natančnost lokacije je seveda odvisna od baznih postaj, izkušnje operaterjev pa kažejo, da je ta večinoma dobra in znaša okrog 500 metrov, tako smo izvedeli. V prihodnosti, ko bodo operaterji pri lociranju upoštevali podatke iz več sosednjih baznih postaj (triangulacija), naj bi bila natančnost še večja. Znano je, da je v mestih, kjer je baznih postaj več, mogoče lokacijo mobilnega telefona določiti na manj kot 100 metrov natančno.

Da vam sledijo, zakonodaje ni treba spreminjati. Iz ministrstva za gospodarstvo, kjer so pristojni za zakon o elektronskih komunikacijah, so nam odgovorili, da je zakonska podlaga za določanje lokacije klicev, ki prihajajo z mobilnih telefonov na številki 112 in 113, že v sedanjem zakonu. Teže pa je v obratni smeri. Policija (ali reševalci) mobilnega telefona zaenkrat ne smejo locirati tako, da bi ga sami poklicali in potem od operaterja zahtevali lokacijo. Za to potrebujejo odločitev sodnika. Jasno pa je tudi, da je lokacija eden od bolj skrbno varovanih podatkov in operaterji si ne želijo kvariti imidža. Kaj pa bi si mislili uporabniki mobilnih storitev, če bi vedeli, da z vsakim mobilnim pogovorom za seboj puščajo tudi sled na zemljevidu? Da bi policija te podatke laže dobila, je notranje ministrstvo (MNZ) prejšnji mesec dalo pobudo za dopolnitev zakona o elektronskih komunikacijah.

V spremnem besedilu pobude, ki ga ministrstvo zaenkrat še ni objavilo, lahko preberemo tudi izkušnjo iz časa zadnjih poplav v Železnikih. Tisto noč je policija iskala tri pogrešane osebe. Operativni štab policijske uprave Kranj je za pomoč prosil tudi operaterja mobilne telefonije, da jim posreduje podatke o lokaciji mobilnega telefona ene izmed oseb - vendar brez uspeha. Zaradi zakonskih pomislekov podatka niso dobili in pogrešana oseba je bila naslednji dan najdena mrtva; zasuta nekaj sto metrov od bivališča. "Še istega dne smo v nočnem času na območju ujme iskali mamo z otrokom, ki se je oglasila na klic, vendar ni vedela povedati, kje je, kmalu pa se je zveza z njo izgubila. Ob ponovnem klicu se ni javila, klicana številka pa tudi ni bila več dosegljiva. Poskušali smo ugotoviti lokacijo osebe vendar nismo uspeli ugotoviti kje se nahaja, zato smo jo iskali glede na zadnje podatke." Na srečo se je ta zgodba srečno končala. Osebo so našli, vendar ne na tistem območju, kjer so jo iskali. "Z lociranjem preko mobilne telefonije bi lahko določili ožje območje, kjer bi usmerili naše sile s ciljem obvarovanja življenja," razmišljajo na policiji.

Večje pristojnosti policije pri mobilnem lociranju ljudi, pravijo na policiji, bi pomagale pri iskanju pogrešanih oseb ali tistih, ki potrebujejo pomoč. Pri iskanju pogrešanih, ki jih je vsako leto približno 400 in med katerimi je skoraj polovica mladoletnih, naj bi se policija srečevala s precejšnjimi težavami, zato bi bila "pri zagotavljanju življenja in osebne varnosti hitra lokacija uporabnika oz. naročnika, ki je pogrešan," v veliko pomoč. Ugotavljajo namreč, da skoraj ni osebe, ki ne bi imela pri sebi mobilnega telefona, "lociranje s pomočjo mobilnega telefonskega omrežja pa bi tako omogočilo hitrejšo izsleditev osebe in zagotovitev ustrezne pomoči". Toda notranje ministrstvo v besedilu predlagane spremembe zakona ne govori samo o iskanju pogrešanih oseb.

V drugem odstavku 71. člena zakona o elektronskih komunikacijah sedaj piše, da morajo operaterji javnih telefonskih omrežij ob vsakem klicu na številko 112 ali 113 takoj in brezplačno posredovati tudi informacije o številki. "Za številko za klice v sili "112" mora operater skupaj z informacijo o številki kličočega brezplačno posredovati tudi informacije o lokaciji kličočega. Za številko policije "113" pa mora podatke o lokaciji kličočega posredovati na zahtevo takoj in brezplačno ..." Tukaj želi notranje ministrstvo besedilu dodati stavek: "Za številko policije "113" pa mora podatke o lokaciji kličočega posredovati tudi na zahtevo, tudi takrat, ko organ vzpostavi ali poskuša vzpostaviti komunikacijo."

Z drugimi besedami, mobilni operaterji bi morali notranjemu ministrstvu posredovati lokacijo poljubnega mobilnega telefona ne glede na okoliščine, v sedanjosti in za preteklost. Kot so v odzivu na predlog ministrstva konec januarja napisali v uradu pooblaščenca za dostop do javnih informacij, ima policija v primerih, "ko je zaradi varovanja življenja ali telesa posameznika nujno potrebno, da se v čim krajšem času pridobi podatek o zadnjem znanem nahajališču posameznika", že podlago v zakonu o varstvu osebnih podatkov, v katerem piše, da je v res nujnih primerih osebne podatke mogoče obdelovati ne glede na zakonito podlago. Zaradi tega naravne nesreče niso pravi argument.

Poleg tega notranje ministrstvo predlaga še "redakcijski popravek" zakona o elektronskih komunikacijah, po katerem bodo morali mobilni operaterji ob vsakem klicu hraniti tudi podatke o lokaciji klica, za ves čas trajanja komunikacije. In sicer za najdaljši čas, kot ga predpisuje evropska direktiva, to je dve leti.

Lahko si predstavljamo naslednji scenarij: minister Rupel uvede interno preiskavo zoper svoje zaposlene zaradi odtekanja informacij. Zadevo prevzame policija, ki preveri, kje so se določeni diplomati nahajali neki petek ali četrtek na začetku januarja. Eden je bil pri tašči. Drug je šel v park. Tretji je ostal na ministrstvu. In potem zadetek: eden je tisto popoldne trikrat telefoniral novinarki Meti izpred časopisne hiše Dnevnik.

Mobitelova "kazniva dejanja"

Možnih scenarijev je še več. Na osnovi teh novosti bi lahko znanca na policiji prosili, da preveri, ali se je vaši partnerki 2. februarja letos res zavlekel tečaj aerobike zaradi dodatnih vaj, vaš policijski prijatelj pa bi ugotovil, da ni bila na aerobiki, ampak je vaš zaskrbljeni klic sprejela v Borovnici, na primer.

V uradu informacijskega pooblaščenca zato opozarjajo notranje ministrstvo na možnost zlorab. "... in sicer v smislu , da bi se s sklicevanjem na nujnost okoliščin in varovanja življenja ali telesa posameznika s strani mobilnih operaterjev zahtevalo podatke o lokaciji določenega mobilnega telefona (npr. zahtevanje podatka o lokaciji posameznika, s katero je oseba v sporu in naj bi bil pogrešan in podobni primeri)."

Dr. Bojan Bugarič, profesor z ljubljanske Pravne fakultete in nekdanji sekretar notranjega ministrstva dodaja, da zaradi možnih zlorab nikakor ni dovolj, "če se predlog MNZ opravi na način, kot je predlagan. V predlogu novega 72. člena bi bilo potrebno bolj natančno določiti točne okoliščine in primere, kdaj lahko policija v primeru naravnih nesreč ali podobnih izjemnih dogodkov, pridobi takšne podatke." Bugarič sicer priznava, da je namen MNZ povsem legitimen. "Ne glede na to, pa bi ravno zaradi velike možnosti zlorab (kaj je konec koncev "varovanje življenja ali telesa posameznika", le naravna nesreča ali tudi recimo nek ne dovolj jasno artikuliran sum policije, da do tega lahko pride?) morali posebej natančno opredeliti to izjemo in poudariti, da gre za izjemo, ne pa za neko splošno pravico policije, da lahko pridobiva takšne podatke kot del svoje pristojnosti." Zaradi tega je v tem trenutku po Bugaričevem mnenju predlog zaradi premajhne določnosti protiustaven.

Do zlorab namreč prihaja. Na Mladino smo denimo dobili interno pošto s konca januarja, ki dokazuje, da niti Telekom ni imun proti nezakonitemu odtekanju pomembnih osebnih podatkov, ki jih hranijo o nas. Dopis dokazuje, da imajo v družbi precejšnje težave. Vodja Telekomove službe za varnost Boštjan Vrečko namreč uslužbence Mobitela prek šefa varnosti Marka Pogorevca vabi na poseben tečaj zaradi notranjih težav v podjetju. Ne le zato, ker delovne postaje v Telekomu očitno uporabljajo za krajo in razkrivanje zaupnih podatkov, ampak celo "za kazniva dejanja". V dopisu lahko preberemo, da so v službi za varnost tudi "v praksi že dobili takšne naloge in jih tudi opravili čeprav s težavo in včasih ne popolnoma v skladu z zahtevami zakonodaje..." In dalje: "Zaradi težav smo v Telekomu Slovenije, Službi za varnost za potrebe zavarovanja podatkov nabavili posebno strojno in programsko opremo. Gre za opremo znamke DIBS, ki je ena vodilnih na področju produktov za računalniško forenziko."

S Telekoma odgovarjajo, da so veliko podjetje in kot skupina predstavljajo enega večjih slovenskih poslovnih sistemov. V skladu s tem naj bi rasle tudi možnosti, "da prihaja do zlorab in zadreg". Ne nazadnje "tudi interno vabilo, ki vam je prišlo v roke, potrjuje, da vsi zaposleni nimajo enakih meril za varovanje notranjih informacij". V podjetju naj bi se na takšne možnosti pripravljali predvsem preventivno, čeprav so se s tem v praksi že srečevali. "Za nas je pomembno, da se zaščitijo interesi podjetja in zaposlenih v njem, da se ohranijo poslovno pomembni podatki in prepreči gospodarska škoda. Zavedati se je treba, da nekateri naši zaposleni prehajajo v službe tudi h konkurenci," komentirajo vsebino pisma na Telekomu.

Dejstvo je, da se z uvajanjem novih tehnologij možnost vdora v zasebnost povečuje. Ministri in direktorji imajo danes nove, prej neslutene možnosti vpogleda v naša zasebna življenja. Ali se na drugi strani krepi tudi nadzor? Zanimivo: na preprosto vprašanje, ali v Sloveniji v zadnjem času narašča število tistih, ki jim država na primer prisluškuje, jim sledi ali kako drugače zbira o njih informacije, ni mogoče dobiti odgovora. Javno objavljenih informacij o tem ni. Policija je le enkrat samkrat, leta 2003, objavila natančnejšo statistiko uporabljenih prikritih preiskovalnih ukrepov, pozneje pa ne več, saj bi lahko s tem ogrozili "nacionalno varnost". Sova svojih statistik ravno tako ne objavlja in tudi ljubljansko okrožno sodišče, ki v večini primerov dovoljuje uporabo prikritih preiskovalnih metod, evidenc o svojih odločitvah menda ne vodi. Še sreča, da tu in tam spodrsne kakšnemu ministru.