2. 6. 2006 | Mladina 22 | Kultura | Plošča
Lemmy: Damage Case
2 x CD, Sanctuary Record Group/Menart, '06
Lemmy Kilmister na Peace&Love festivalu, Borlaenge 2004, Švedska
© Emma Svensson
"Jebeš Elvisa in Keitha Richardsa, Lemmy je kralj rokenrola. Lemmy je jebena živa legenda, ki diha, pije in sika. Nihče mu ne pride blizu," je prepričan vodja Foo Fightersov Dave Grohl. Pred dvema letoma je k sodelovanju pri projektu Probot med prvimi povabil prav Lemmyja in ta je s štiklom Shake Your Blood dokazal, da je tako rekoč v boljši formi kot njegovi Motorhead. Grohlovim na las podobne misli so me spreletavale, ko sem pred kakimi šestnajstimi leti v kleti osmega bloka, kjer je takrat gnezdil Radio Študent, Lemmyja prvič videl v živo. V studiu so bili Motorhead, glasbeni urednik Peter Barbarič in steklenica pleterske viljamovke za dobrodošlico. Vsebina steklenice se je po vsakem odgovoru zmanjšala za deci, s tem da Barbarič ni tako rekoč nič pil, Lemmy pa je skulirano odgovarjal na njegova vprašanja, kot bi se frišal z izvirsko vodo. Mimogrede, Ian Fraser Kilmister, ki ga, v nasprotju z urbanimi miti, kličejo Lemmy že od malih nog, se je rodil na božični večer leta 1945, tole, kar pravkar poslušam ob znatno prekoračeni sobni jakosti, pa je prva kronološko pregledna antologija v čast lika in dela bržčas najbolj karizmatične pojave na ortodoksni rokenrol sceni, ki vrtljaje svojih izraznih potencialov že štirideset let priganja v območje rdečega polja in na desetstopenjskem potenciometru vsakič znova suvereno zariše zarezo 11.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?