Se kdo vpraša, kaj se bo zgodilo?

Ta zgodba ni od včeraj. Bila je problem nekdanje Jugoslavije in še prej. Znotraj tega nihče ni našel prave rešitve. Po mojem je najbolj določno videl vprašanje Kosova nekdanji premier Srbije Zoran Đinđić. Za novo leto 2002 sem govoril z njim osebno in takrat je izrekel tezo, da se mora Srbija začeti ukvarjati z vprašanjem Kosova, sicer se bodo ob naslednjem koraku, ob vprašanju vstopa v EU, ubadali z dvema problemoma.

In kaj se je zgodilo?

V začetku leta 2003 je Đinđić pisal zasebna in zaupna pisma predsednikom vlad največjih evropskih držav: Tonyju Blairu, Gerhardu Schröderju, francoskemu in italijanskemu predsedniku. Pisma so bila kasneje objavljena v korespondenci med Dobrico Ćosićem in Zoranom Đinđićem. V teh pismih Đinđić pravi: "Poglejmo sedaj, ko imamo čas, kako se lahko pogovarjamo o statusu Kosova." Odziv na njegova pisma je bil strahovit. "Don't touch," z eno besedo. "Za božjo voljo, samo statusa ne." To je bilo leta 2003. "Najprej moramo rešiti vprašanje standardov," torej ključna vprašanja življenja na Kosovu, zagotoviti delovanje oblasti, človekove pravice, urejeno življenje. "Potem se lahko začnemo pogovarjati o statusu," je odgovarjala Evropa. Sedaj pa se postavlja vprašanje: je Kosovo v tem času izpolnilo vse standarde? Spoštovanje človekovih pravic? To vprašanje se je nenadoma zameglilo. Pojavil se je nov moment, češ, sedaj pa je vprašanje standardov rešeno. A kako? Še vedno so enklave, otroci hodijo v šolo s policijskim spremstvom ...

Kakšna je torej razlika med letom 2003 in letom 2008?

Dejanskih premikov v rasti teh standardov ne želi pokazati nihče. O tem ni razprave. Moja teza je, da je nekomu uspelo sproducirati tezo, da se mora vprašanje statusa Kosova rešiti danes, ne glede na to, kar se je in kar se bo zgodilo.

Mislite, da je to uspelo kakšnemu akterju konkretno ali je posledica procesa?

Kaže, da so glavni nosilec vztrajanja pri takojšnji rešitvi vprašanja statusa Kosova, kar je konec koncev tudi dobro vidno iz dokumenta, ki je prišel v javnost, Združene države Amerike.

V omenjenem dokumentu preberemo, da so ZDA zaskrbljene, da bodo na tem območju izgubile vpliv. Kakšne interese ima Amerika?

Možnih interesov je kar nekaj. Lahko razmišljamo o pritiskih albanskih lobijev in sil, povezanih z njimi, v ZDA. Ta lobi je razmeroma močan. Lahko, da gre za gospodarski interes, kar se mi sicer glede na velikost Kosova ne zdi verjetno. Tretji možni interes je vojaški. ZDA imajo na Kosovu vojaško bazo.

A kaj bi tam Američani z vojaško bazo?

Očitno menijo, da je potrebna. Tu so še energetski interesi, čeprav se na Kosovu ne predvidevajo kakšni veliki plinovodi ali naftovodi. A vse to so seveda premajhni razlogi za tako velik angažma. Možno je tudi, da je razlog čisto posveten: to je eden izmed problemov na mizi, ki ga je treba rešiti, ob tem, da ZDA ta trenutek nimajo v administraciji ekipe ključnih ljudi, ki bi bili dobri poznavalci razmer na Balkanu.

V objavljenem dokumentu ZDA pravijo, da težav v muslimanskem svetu glede priznanja Kosova ne bo. Kaj pa če prek Kosova ZDA pridobivajo naklonjenost v muslimanskih državah?

Tega si ne upam oceniti. Možno pa je. Ob pismu, ki je prišlo na dan, se mi zdi nenavadnih nekaj drugih reči. Prvič: odkar ima Slovenija zakon o varstvu tajnih podatkov, ima vsak diplomat in državni uradnik natančna navodila, kdaj je podatek zaupen. Nenavadno je, da ta dokument, ki navaja imena in pomembna stališča, ni bil označen z zaupnostjo. Ker sem bil sam diplomat, vem, da obstaja na ministrstvu mehanizem, prek katerega takšni dokumenti dobijo avtomatsko stopnjo zaupnosti. Preiskava na MZZ bi zagotovo morala iti v tej smeri. Druga nenavadnost pa je: v anglosaksonskem svetu ne poznam takšnega načina odzivanja, kot smo mu bili priča na našem MZZ, ki je z vsem pompom razlagalo in pojasnjevalo incident. Odgovor bi lahko bil en sam: "Ne komentiramo. Uvedli smo preiskavo." Tako vsaj deloma relativiziraš problem. Po postopkovni plati so bile torej narejene vse mogoče napake. Ne razumem niti, zakaj je moral odstopiti diplomat Mitja Drobnič. Niti ni pošiljal depeše, niti je ni pisal in niti ni tisti, ki skrbi za varnost.

Kakšne bodo posledice za Slovenijo?

Brez dvoma je objava takšnega dokumenta slaba za ugled. Za javnost pa je seveda dokument zanimiv. Kakšne posledice bo to imelo, danes še ne moremo presoditi. Prepričan sem, da bo nekaj posledic zagotovo dobrih. Najmanj, kar je: spet se bo začela razprava o pravnih podlagah. Denimo, kaj je z napotitvijo evropskih varnostnih sil? Kaj je z resolucijo OZN? Ta vprašanja so se sedaj želela minimizirati. Če se vrnem nazaj: problem bi bil veliko manjši, če bi bil dokument ustrezno označen. To, da lahko pošta potuje sem ter tja, je problem organizacije MZZ. V objavljenem dokumentu smo zelo jasno in natančno prebrali, da ZDA izvajajo izrazit pritisk na države EU. In če sem še neposrednejši: iščejo mehak trebuh, kjer bi s svojimi stališči, ki zahtevajo takojšnje odločitve, uspele. Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da podobnih zapisov po Evropi kroži še nekaj in da takšnega prepričevanja ni bil deležen samo slovenski politični direktor. Nenavaden je bil že datum sestanka, ki je bil na sam sveti večer, 24. decembra. Iz tega sledi drugo vprašanje: se je Slovenija pustila? So bila po tem slovenska stališča podobna ameriškim? Slovenija je vedela, da bo Kosovo eden od pomembnejših mejnikov predsedovanja EU. Slovenija si je sama kot eno ključnih nalog določila vprašanje evropskih integracij jugovzhodnega Balkana. Pred letom ali več sem bil avtor pobude, da bi slovenska vlada oblikovala strateški svet, ki bi se ukvarjal z vprašanjem jugovzhodne Evrope. Danes pa ne vemo, ali ima Slovenija izoblikovana mnenja o Kosovu. Zelo pomemben je bil angažma ministra Rupla, zaradi katerega je bil predlagan tehnični ali politični sporazum s Srbijo. Toda ali imamo mi strateško, politično, ekonomsko študijo, kaj naše odločitve pomenijo? Iz tega, kar smo prebrali v objavljenem dokumentu, to ni razvidno. Čeprav je res, da je bil namen pogovora z ameriško stranjo bolj v tem, da izveš, kaj si misli druga stran.

Se strinjate, de je glede Kosova omahljiva Evropa, ne pa ZDA?

Evropa o Kosovu nima svojega mnenja. Načelni sklep je, da je določitev statusa Kosova eno izmed ključnih vprašanj EU. Mi bi lahko EU pri tem pomagali. Zlasti bi lahko pomagali določiti posledice posameznih dejanj, ki se lahko zgodijo. Evropa je omahljiva in težko doseže soglasje, to smo videli tudi po zadnjih izjavah češkega zunanjega ministra.

Zadnje balkanske vojne so končale prav ZDA, to pa je Evropo pahnilo v krizo identitete. Ali ni sedaj nova priložnost, da se EU izkaže za relevantnega igralca?

Ko se je v nekdanji Jugoslaviji z daytonskim sporazumom končevala vojna, je obstajalo enotno mnenje ključnih igralcev, Evrope, ZDA in Rusije, zato je lahko Martti Ahtisaari učinkovito opravil nalogo posrednika. V sedanjih razmerah tega ni. Ko so se konec osemdesetih let v Jugoslaviji začele kazati razpoke, je bila Evropa presenečena. Danes je bolje obveščena. Zadnji pogovori v EU denimo, ki jih je vodil Dimitrij Rupel, so bili pomembni. Tukaj je vsaj ena točka: "Bodimo pozorni na posledice." To je največji premik v dojemanju, ki se je zgodil v zadnjem obdobju. In ta dimenzija se je sedaj samo še stopnjevala s tem dokumentom o načinu ameriških pritiskov.

Zakaj je bila Slovenija vedno tako razumevajoča do zahtev Kosova, manj pa denimo do Srbije, s katero smo nekoč imeli vlake bratstva in enotnosti?

Gre za spopad dveh načel. Načela pravice do samoodločbe in načela ozemeljske celovitosti. Slovenija ta vprašanja razume. Tudi sama se je v drugačnih okoliščinah in na drug način spoprijemala s temi vprašanji. Danes je vprašanje, ali je spopad teh dveh načel mogoče interpretirati kot enkraten dogodek ali pa lahko ta dogodek z nepravim načinom rešitve povzroči cel niz podobnih zgodb. V dneh, ko bo Mladina izšla, pričakujemo sestanek vodij strank v BiH. Kako bo BiH delovala v prihodnosti? Očitno v nekem federalnem okviru. Načelno stališče, da danes na Balkanu ne smeš narediti nobene poteze, ne da bi upošteval posledice za celotno regijo, je pravilno.

Rad bi vas čisto neposredno vprašal: ste za priznanje Kosova? Ste za to, da Slovenija prva prizna Kosovo, kar očitno želijo ZDA?

Predaleč smo od tega vprašanja. Spomnite se, da so bile pred letom razprave razmeroma podobne: "Sedaj se bo končno nekaj zgodilo." Ne. Ko je na zadnji seji Varnostnega sveta ZN pogajalska trojka predstavila svoja izhodišča, se je pokazalo dvoje: prvič, da bi morala Washington in Moskva umakniti svoja stališča. In drugič, da bi se Beograd in Priština končno morala začeti pogajati. Mislim, da je bil v zadnjih pogajanjih, ki jih je vodil nemški diplomat Wolfgang Ischinger, dosežen velik napredek. Eno od vprašanj je, ali pogajanja o Kosovu res moramo razumeti zgolj in edino kot pogajanja o nastanku neodvisne države. Če se ujamemo v to past, priznati ali ne priznati, nam zmanjka argumentov in lahko rečemo, da so pogajanja izčrpana.

Kako razumete slovenska stališča?

Glede Kosova imamo določljiva stališča. Na splošno, da je treba celotni regiji odpreti možnost vključitve v Evropo. In drugič, da mora glede določitve statusa Kosova EU prevzeti odgovornost. Za vse druge odtenke bi morali spremljati zadnje sestanke. Zanimivo je, da se je generalni sekretar OZN Ban Ki Moon na zadnjem obisku v Sloveniji distanciral od vprašanja napotitve evropskih varnostnih sil na Kosovo oziroma od mnenja, da je resolucija Varnostnega sveta ZN zadostna podlaga. Na zadnjem sestanku zunanjih ministrov to ni bilo vprašanje. Sprašujem se, ali je o tem vprašanju mogoča konsenzualna odločitev Varnostnega sveta ZN skupaj s soglasjem Prištine in Beograda.

Je mogoče, da je ta dokument prišel v javnost zato, da se Amerika ustavi in se s tem tudi slovensko zunanje ministrstvo reši pritiskov?

Težko bi rekel. Poznamo pa vilensko izjavo, za katero je močno lobiral Bruce Jackson, ki je potoval po evropskih prestolnicah in prepričeval ključne ljudi, da je to treba narediti takoj, še preden bodo v Varnostnem svetu ZN prikazana dejanska dejstva. Izkazalo se je, da je bil ta način napačen. Če upoštevamo to, se ne da popolnoma izključiti, da je bil kdo v Evropi zadovoljen, ko smo v Sloveniji objavili zapisnik sestanka. Rusiji je zagotovo uspelo v zadnjem času storiti pomembne korake pri nekaterih državah Vzhodne Evrope. Podpisala je pomemben energetski sporazum z Bolgarijo. Bolgarski predsednik je rekel, da zanje ni vprašanje, ali EU ali Rusija. Pred tem je bil podpisan podoben sporazum v Grčiji. Zaradi naftovoda in plinovoda. Ta del Evrope postaja pomembna energetska pot za vso Srednjo Evropo. In če gledamo tako, imamo morda tudi odgovor na vaše prvo vprašanje, kje so razlogi za to ameriško hitenje. Ključno pa je, da EU svoja mnenja o načinu širitve in načinih življenja v tem delu sveta oblikuje sama. S tem bo pokazala, da je sposobna delovanja. Mi danes potrebujemo EU.

To pomeni, da hitenje, ki ga podžigajo ZDA, spodkopava EU?

Natanko tako. Najmanj, kar je, je to, da bo hitenje pri priznanju Kosova povzročilo nove delitve med državami. In to je slabo. Zadevo je treba ustaviti in ZDA sporočiti: "Hvala, ste pomemben strateški partner, vas bomo obvestili, sodelovali bomo, a o načinih sodelovanja bomo odločali v Bruslju."

In če se bodo sedaj, ko je ta dokument prišel v javnost, ZDA malce distancirale, je to dobro?

Zagotovo. Brez dvoma sedaj ZDA s Slovenijo ne bodo več tako trdo govorile.