Od Slivnikove ceste do Janševega podjetja

Da si nekdo zgradi cesto, traja več let. Včasih desetletje. Treba je izdelati prostorsko in projektno dokumentacijo, dobiti soglasja različnih zavodov, denimo Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, soglasja sosedov, občinskih urbanistov, energetskih in drugih komunalnih podjetij, parcele je treba odkupiti ... Zapletov je vedno dovolj. Na Obali, kjer je zanimanje za nepremičnine še toliko večje, je težav z dovoznimi ali dostopnimi potmi do parcelic ali parcel obilo. Predvsem občanom na območju Sečovelj in Lucana ter prebivalcem več manjših vasic, ki že leta čakajo na ceste, so te težave dobro znane. Znano pa je tudi, da pogosto ne gre za zgolj eksistenčna vprašanja. Odločitev sodnika v nepravdnem postopku ali upravne enote o dostopni ali dovozni poti je lahko pri povprečni parceli na Obali vredna več sto tisoč evrov.

Slivnikova cesta

Pisalo se je leto 2006. Danilo Slivnik je bil tedaj eden vplivnejših mož v Sloveniji. Bil je ugleden komentator, ki je znal trkati na moralo tako imenovane komunistične kontinuitete, in bil je predsednik uprave osrednjega slovenskega časnika Delo. Tedaj se je občina Piran odločila za prodajo zemljišč in na seznamu se je znašla tudi parcela v Fiesi z oznako "184/2 k. o. o. Portorož", s katere se ob lepem vremenu vidi vse od Benetk prek Nanosa do Triglava. V skladu s spremembami prostorskega načrta in spremembo zazidalnega načrta Fiesa-Pacug iz leta 2002 je bila parcela opredeljena kot stavbno zemljišče, pretežno namenjeno turizmu in oskrbni ter storitveni dejavnosti. Ker se je zazidalni načrt v Fiesi spremenil zaradi "adaptacije in prenove domov" in "ureditve parkirišča ter zunanjih površin", sprva ni bilo mišljeno, da bi na parceli zrasla nova hiša, temveč da bi se kot funkcionalno zemljišče prodala podjetju Duem, ki ima na sosednji parceli športni center in ki se je za nepremičnino zaradi širitve dejavnosti tudi zanimalo.

Parcela 184/2, kategorizirana kot njiva, ima namreč gromozanski manko: ne le da nima dovoza in da torej do nje ne pride niti traktor niti motorist, tudi dostopa nima. Če želi lastnik do nje, mora peš prek sosednje parcele številka 182, ki je v lasti podjetja Duem. Zaradi tega je sodni cenilec 750 kvadratnim metrom zaprte parcele, ki leži na vzhodnem pobočju Fiese nad klifom, ki se dviguje nad Piranskim zalivom, določil ustrezno nizko ceno. "Pomanjkljivost obravnavane parcele je, da nima zagotovljenega dostopa in ga v kratkoročnem obdobju ni možno zagotoviti," je sklenil Nevij Krečič, sodni cenilec iz Ankarana, in zato zemljišču pripisal vrednost zgolj 27,3 milijona tolarjev (113.900 evrov).

Če ga je hotela občina Piran prodati, ga je morala licitirati na javni dražbi. To se je zgodilo avgusta 2006. Na presenečenje mnogih pa se je na dražbi pojavil nov interesent, Danilo Slivnik. Čeprav je bilo v ponudbi posebej poudarjeno, da parcela nima dostopa, jo je Slivnik dražil do končne cene 73 milijonov tolarjev brez DDV (ali 304.000 evrov) oziroma 400 evrov za kvadratni meter, kar je za nedostopno njivo izjemna cena. Slika bi bila seveda drugačna, če bi ta njiva imela urejen dovoz in drugo komunalno infrastrukturo. Na Obali dosegajo urejeni koščki prostorov pod soncem vrtoglave cene. Lani je denimo piranska občina na območju Belega Križa prodala veliko večjo (12.180 kvadratnih metrov) in komunalno neopremljeno parcelo po "grosistični" ceni 700 evrov za kvadratni meter. Postavlja se vprašanje, ali je Slivnik vedel kaj več od drugih zainteresiranih.

O tem je prepričan Gašpar Gašpar Mišič, nekdanji kandidat za piranskega župana in vodja nepremičninske agencije Gasspar. Novi piranski župan Tomaž Gantar mu je potrdil, da ga je Slivnik v začetku januarja 2007 zaradi parcele obiskal s tedanjim vodjem oddelka za okolje in prostor iz upravne enote Klavdijem Mallyjem, ki naj bi bil za Slivnika "lobiral". Da je Slivniku obljubljena cesta, je slišala tudi nekdanja županja Pirana Vojka Štular. "Da bi Slivniku mi obljubili cesto, ni bilo govora. Slišala pa sem govorice, da so to kasneje obljubljali," je dejala.

Obljube so se nato začele uresničevati. Nekaj mesecev za tem, ko je Slivnik postal lastnik nedostopne parcele, je občina naročila izdelavo študije o cestah do parcele, za kar je plačala 4000 evrov (brez DDV). Iz občine so uradno odgovorili, da ne gre "za študijo poti do parcele gospoda Slivnika, temveč za pridobivanje strokovnih podlag za pripravo spremembe zazidalnega načrta za Fieso-Pacug ...", toda iz študije (na sliki) je razvidno, da vse obravnavane poti vodijo le ali predvsem do ene parcele: Slivnikove. Ne zgodi se ravno pogosto, da bi občina plačala izdelavo študije o cestah za enega samega interesenta. Navadno študije naročajo lastniki - to je zase storilo tudi podjetje Duem - in potem občino ali sodišča v letih, ki sledijo, prosijo, naj jih uslišijo.

T. i. "varstvo kulturne dediščine"

Na omenjenem majhnem območju so poleg Slivnikove parcele in počitniškega doma podjetja Duem še druge nepremičnine, katerih lastniki so prav tako zainteresirani za ureditev dovoza. Kakšnih 20 metrov nad morjem je Dom Breženka Fiesa, ki deluje v sklopu Centra šolskih in obšolskih dejavnosti (ministrstvo za šolstvo), kjer imajo poleg dostavljavcev hrane težave tudi otroci ali invalidi, ki tam počitnikujejo. Večino njihovih težav bi lokalni veljaki rešili s kratko cesto (na sliki V4), s katero bi se poleg dostopa do počitniškega doma podjetja Duem uredil še dostop za tri lastnike. Vendar pa ta, spodnja cesta ne bi "rešila" Slivnikove parcele, saj bi postala proti vrhu prestrma, za kar bi bili potrebni preveliki podporni zidovi. Slivnikovo parcelo bi rešila samo ena različica, imenovana V1. Ta pa bi bila nekoristna za vse druge. Hkrati bi ta cesta tudi najbolj posegla v naravo, saj bi hrib prerezala počez.

Katero različico bo torej izbrala občina Piran, ki sicer mora delovati v splošnem in javnem interesu? Tukaj so prišli na pomoč naravovarstveniki, ki so načeloma odgovorni za varstvo naravne in kulturne dediščine. Med preverjanjem različnih možnosti so sredi minulega leta na občini dobili dopis z zadevo "Kulturnovarstveni pogoji za izvedbo ceste na območju Fiesa-Pacug". V njem je zapisano mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Piran: "Izmed predloženih variantnih rešitev (V1, V2, V3, V4) je z vidika varovanja kulturne dediščine (krajine - o. p.) najugodnejša oziroma edino sprejemljiva izvedba dostopne ceste po trasi z oznako V1." Z drugimi besedami, obalni izvedenci za naravo in kulturo - podpisana je vodja območne enote mag. Mojca Marjana Kovač - so kot edino sprejemljivo različico videli tisto, ki najbolj grobo poseže v zeleni pas nad jezeri v Fiesi. Ker različica V1 predvideva tudi največje izsekavanje zavarovanega gozda, ob tem niso pozabili dopisati priporočila delavcem, "da je treba večja drevesa v največji možni meri ohraniti".

Slivnikova cesta namreč poteka po "plansko zavarovanem območju kulturne krajine - Piranski polotok", kjer naj bi bila pravila še posebej stroga in toga. Na tem območju "se varujejo vse naravne in antropogene značilnosti pred posegi, ki bi negativno vplivali na ekološko ravnovesje in ambientalno - krajinsko podobo polotoka ... razporeditev, velikost, gostota in nasploh razvoj naselij, objektov in naprav ... mora biti s posebno pozornostjo in stalno usklajena z razpoložljivimi naravnimi možnostmi ter načeli oblikovanja in varstva naravne in kulturne krajine". Še posebej pa je v prostorskih dokumentih poudarjeno, da se "južno in vzhodno obrobje turističnega kompleksa Fiese ohrani kot naravno zaledje (pretežno varovani gozd)". Na občini Piran pa se, na podlagi odločitve Zavoda za varstvo kulturne dediščine, sedaj nagibajo prav k poseganju v to naravno zaledje.

A to očitno ni edini sporni poseg na Obali. Vojko Mlakar iz nepremičninske družbe Artes je pred tednom dni primorskim kriminalistom izročil ovadbo zoper odgovorne osebe v piranski upravni enoti zaradi suma več "nezakonitosti v gradbenih dovoljenjih", ki jih je večinoma podpisal Klavdij Mally, nekdanji vodja oddelka za okolje in prostor, ki je sedaj v isti pisarni še naprej zaposlen kot svetovalec. Na prvem mestu na seznamu je nepremičnina, povezana z Rajkom Janšo, bratom predsednika vlade Janeza Janše. Janša ima podjetje registrirano na naslovu Strma pot 7, kjer je lastnica sicer njegova partnerica Leja Žnidaršič (solastnik je Boris Stepanov). Gre za precej veliko vilo, ki je "sestavljena" iz dveh povezanih objektov, v katerih poleg Janševega podjetja Atacama obratuje še Garni hotel Bellevue.

Janševo podjetje

Vojko Mlakar je ugotovil, da je omenjeni objekt dejansko zgrajen tudi na javni, občinski parceli, načeloma v javni lasti. Da bi morda to napako prikrili in objekt legalizirali, pa je Mally izdal gradbeno dovoljenje na podlagi očitno ponarejenega načrta parcele. Redni postopek je takle: projektant z dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja vloži načrt parcele, uradnik v upravni enoti pa ga mora preveriti in o vlogi odločiti. V tem primeru je projektant Tihomir Stepanov (oče Borisa Stepanova) pri upravni enoti vložil očitno ponarejen načrt, s katerega je izbrisana vmesna, občinska parcela oziroma pot. Mally bi moral v upravni enoti to preveriti in morda Stepanova celo ovaditi. A tega ni storil. Gradbeno dovoljenje je izdal.

Obstaja pa še druga zanimivost, povezana s tem primerom. Po zakonu o upravnem postopku morajo gradbena dovoljenja nositi dva podpisa. V prvemu odstavku 216. člena zakona o upravnem postopku, so nas poučili na ministrstvu za okolje in prostor, piše: "Odločbo podpiše uradna oseba, ki jo izda. Odločbo podpiše tudi uradna oseba, ki je vodila postopek oziroma je pripravila osnutek odločbe." Omenjeno gradbeno dovoljenje je unikum, podpisala ga je samo ena uradna oseba - Klavdij Mally. Po Mlakarjevem mnenju je Mally s tem lastnikom omogočil premoženjsko korist v vrednosti 3 milijone evrov. Za povrh pa objekt, v katerem delujeta Garni hotel in tudi Janševo podjetje Atacama, nima uporabnega dovoljenja.

Minulo leto je o gradbenih dovoljenjih RTV Slovenija posnela oddajo Tarča. V njej je anonimna priča povedala, kako je prišla do gradbenega dovoljenja na Obali: projektant Stepanov se je pojavil kot posrednik za rešitev težav s pridobitvijo gradbenega dovoljenja. Nato mu je morala anonimna priča plačati večji znesek za skico, Mally pa je izdal gradbeno dovoljenje. Mlakar opozarja, da je Mally v oddaji, v kateri je sodeloval, na pričanje izjavil, da s projektantom Stepanovom ni imel nobenih stikov. To pa očitno ni res, saj je na podlagi njegove vloge njegovemu sinu izdal sporno gradbeno dovoljenje.

Takšnih primerov je še več. Mlakar je povedal, da je bolj ali manj po občutku preveril samo nekaj izdanih gradbenih dovoljenj na Obali, ki jih ni podpisal le Mally. V njih je odkril za od 60 do 70 milijonov evrov domnevno nezakonito pridobljenih premoženjskih koristi, kar po njegovem kaže, da se na Primorskem predpisi sistematično kršijo. Glede Slivnikovega primera se občina še ni dokončno odločila, ali si Slivnik (oziroma občina, če bo cesta javno dobro) lahko zgradi cesto po sporni trasi. Ne glede na to, kako se bo zgodba iztekla, pa ostaja vprašanje: ali so zveze in poznanstva veljakov na Obali začeli rušiti celo tako ugledno "trdnjavo", kot je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Slovenije?