Demontaža kulturne dediščine

Grad, ki stoji sredi Slovenske Bistrice, še pred dobrima dvema desetletjema mestu ni mogel biti v ponos. V njem so bila stanovanja, pročelje in notranjost gradu pa sta kazala precej žalostno podobo. Danes je grad skoraj v celoti obnovljen, v njem so našle prostor stalne zbirke, zadnje desetletje pa se vse bolj razvija tudi v bistriški kulturni center.

Na drugi strani ceste, ki poteka tik ob gradu, leži velik park. Najverjetneje je nastal okrog leta 1620, zato velja za enega naših najstarejših in največjih vrtov, pa tudi za naš najdlje ohranjen grajski park znotraj kakšnega mestnega jedra. Njegova največja znamenitost vse do danes ostaja gabrov drevored, ki je s svojo starostjo in dolžino redkost celo v evropskem prostoru. Da gre dejansko za območje, ki je izjemnega pomena za našo kulturno dediščino, je leta 1999 presodila tudi vlada. Celotno območje gradu in parka je z odlokom razglasila za kulturni spomenik državnega pomena.

Zaradi takšnega statusa velja na tem območju poseben varstveni režim, po katerem je med drugim nujno "podrejanje vsake rabe in vseh posegov v park in njegove objekte ter odprti prostor ohranjanju in vzdrževanju varovanih spomeniških lastnosti", kot pojasnjuje vodja mariborske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Srečko Štajnbaher. Zato je postavljanje trajnih ali začasnih objektov na tem območju prepovedano.

Od vrtičkov do doma upokojencev

Občina Slovenska Bistrica je maja lani kljub temu začela postopke, ki naj bi omogočili, da bi znotraj zavarovanega območja postavili dom starejših občanov. Ta je sicer nujno potreben, saj starostniki iz Slovenske Bistrice zdaj bivajo po vsej Sloveniji, največ pa jih je v najbližjem domu v Poljčanah. Ker občina projekta finančno ni sposobna izpeljati, išče investitorja, a graditi naj bi začeli še letos. V domu naj bi našlo prostor 92 varovancev, naložba pa naj bi bila vredna okoli 4,5 milijona evrov. Ker gre za tako obsežen projekt, je sicer nenavadno, da občina ni omenila, da bi pripravljala kakšen javni razpis v zvezi s tem.

Še bolj nenavadno je, da je sklenila Občina Slovenska Bistrica dom zgraditi ravno na zemljišču, ki sodi k spomeniku državnega pomena. Na občini pravijo, da je to zemljišče zdaj edino, ki je po njihovih dolgoročnih načrtih opredeljeno za ta namen. Lokacija se jim zdi primerna, ker je od središča mesta oddaljena le nekaj minut hoje in ker omogoča hitro posredovanje zdravstvene službe, saj je takoj zraven zdravstveni dom. Domovi za ostarele imajo sicer po standardu organizirano svojo zdravniško oskrbo, zunanje storitve varovanci potrebujejo le izjemoma.

Na občini se kljub temu ne dajo. Čeprav se z lokacijo in gradnjo doma za ostarele zapleta že od leta 2000, ko je bila v igri lokacija ob avtobusni postaji, ki je še bližje mestnemu središču, so prepričani, da je tokrat izbrana lokacija edina prava in da bi se začetek gradnje, če bi iskali drugo, lahko zavlekel tudi za pet let. Pri lokaciji na zavarovanem območju vztrajajo tudi zato, ker "je večina tega zavarovanega območja že tako pozidana, samo območje, kjer naj bi bil dom, pa sedaj uporabljajo vrtičkarji in kar nekaj vrtov je že opuščenih in kažejo zanemarjen videz". S tem se strinja Herta Žagar, direktorica Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica, ki upravlja grad Slovenska Bistrica: "To je območje, kjer so zdaj že veliko let (več kot 40) vrtički in je na zaprtem območju med šolo, športno dvorano, zdravstvenim domom in stanovanjskimi bloki. Od parka gradu Slovenska Bistrica je vsebinsko ločen in med njima ni nobene funkcionalne ali vsebinske povezave. Ureditev tega dela nekdanjega parka pa bi, kakor je sedaj načrtovana, vsekakor bistveno prispevala k lepši, urejenejši in prijaznejši podobi mesta Slovenska Bistrica."

A po mnenju stroke z vidika varovanja nepremične kulturne dediščine predvidena lokacija za bistriški dom za ostarele preprosto ne more biti sprejemljiva. Res je sicer, da je park v preteklosti doživel kar nekaj grobih posegov, ki jih varuhi kulturne dediščine danes obsojajo. Znotraj zavarovanega območja so v začetku 90. let, ko so bile šele v pripravi strokovne podlage za razglasitev območja za občinski kulturni spomenik, zrasli zdravstveni dom, osnovna šola in rekreacijske površine, ki so zato danes izvzeti iz zavarovanega območja. Konec 90. let pa so tam nastala še parkirišča in prizidek k zdravstvenemu domu. Gradnjo je takrat odobril Zavod za varstvo kulturne dediščine, a kot pravi Srečko Štajnbaher, se je takratni postopek začel še pred razglasitvijo parka za spomenik državnega pomena.

Res je tudi, da so na konkretnem zemljišču, kjer želi občina postaviti dom za ostarele, zdaj vrtički. Ta del zavarovanega območja je dejansko videti neurejeno in nikakor ne sodi v mestni prostor. Pravzaprav mu je v sramoto. A vendar - bi se morali le zato, ker je del spomeniško zavarovanega območja neurejen, odpovedati varstvu kulturne dediščine in tam postaviti novogradnjo? Na mariborskem zavodu so prepričani, da bi bilo mogoče območju brez večjega truda povrniti nekdanji ugled, če bi le na njem spet vzpostavili parkovne površine. To so občini tudi že predlagali.

Tam bo in pika

A Občina Slovenska Bistrica vztraja. In za poseg v spomeniško zavarovan park potrebuje en sam papir - odločitev vlade, da konkretno zemljišče izvzame iz varovanega območja. Občina, ki jo vodi Irena Majcen (SLS), je na ministrstvo za kulturo že poslala pobudo za spremembo odloka, s katerim sta bila grad in park zavarovana kot spomenika državnega pomena. Na ministrstvu so pobudo dobili, kot pravijo, pa vladi doslej še niso poslali "nikakršnega predloga" za spremembo spomeniškega odloka, ker strokovne podlage v zvezi s tem še niso izdelane.

Pa to drži? Potem ko je Občina Slovenska Bistrica sprožila postopek za izvzetje dela parka iz varovanega območja, je Zavod za varstvo kulturne dediščine Maribor sklical strokovno komisijo, v kateri so bili krajinski arhitekti iz vse Slovenije in predstavnica ministrstva za kulturo. Komisija se s predlaganim posegom ni strinjala. Je pa predlagala, naj se o primeru izreče še dodatna komisija, v katero bi se vključil tudi strokovnjak s kulturnega ministrstva, ki je leta 1999 sodeloval pri pripravi odloka o varovanju parka na državni ravni. Tudi ta komisija je ugotovila, da gradnja na predlagani lokaciji ni možna in da je treba parkovne površine še naprej varovati v celoti. "Poseg v ta park bi pomenil nesporno degradacijo in uničevanje najbolj ogrožene zvrsti kulturne dediščine, vrtov in parkov, kar je bilo v samostojni Sloveniji zaustavljeno," je komisija med drugim zapisala v obrazložitvi. Strokovna komisija je občini vseeno predlagala kompromis - dom bi lahko zgradila tik ob gradu, kjer so zdaj že delno opuščeni objekti, s čimer bi pridobila lokacijo, ki je prav tako blizu središča in zdravstvenega doma, a bi z obnovo objektov, ki že stojijo, manj grobo posegla v zavarovano območje kot z novo stavbo. Na občini to lokacijo zavračajo, ker naj bi z objektom po njihovem prepričanju "potem res posegali v sam ohranjeni park, na drugi strani pa tik ob objektih poteka prometna cesta". Ista cesta sicer teče tudi v neposredni bližini zemljišča, ki ga želi občina.

Kakorkoli že, stroka je novogradnji sredi državnega spomenika dvakrat odločno rekla ne. A s tem se postopek ni končal. Po naših podatkih naj bi se bili na ministrstvu za kulturo odločili, da bodo kljub nasprotovanju stroke in svojih uslužbencev uslišali Občino Slovenska Bistrica, del parka izvzeli iz spomeniškega varstva in s tem omogočili gradnjo doma za starostnike. To je na decembrskem zboru krajanov, ki so ga pripravile stranke občinske koalicije, namignil vodja direktorata za kulturno dediščino na kulturnem ministrstvu Damjan Prelovšek. Dejal je, da mu je minister Vasko Simoniti naročil, naj postopek, povezan z gradnjo bistriškega doma starejših občanov, izpelje čim prej. In da ima celo "ukaz, da stvar spelje čim prej". Ministrstvo naj bi tako že pred časom začelo "reševati" zaplet, ki ga je z dvakratnim "ne" povzročila stroka. Pripravljati naj bi začelo dokument, ki bi del parka izvzel iz območja državnega spomenika. Čeprav na ministrstvu to zanikajo, naj bi bili po nekaterih podatkih dokument že poslali vladni zakonodajni službi, a naj bi ga bila ta zavrnila, ker v njem ni bilo soglasja stroke. Na ministrstvu so nato menda tuhtali o dveh možnostih: iskali naj bi bili luknjo v zakonodaji, hkrati pa so menda le skušali dobiti soglasje Zavoda za kulturno dediščino.

Kot kaže, ima več možnosti druga rešitev. Prejšnji teden je namreč Jernej Hudolin, ki na zavodu vodi restavratorski center, pripravil strokovno mnenje, ki v nasprotju z mnenjema dveh strokovnih komisij soglaša z izvzetjem dela parka iz zavarovanega območja. Kot je razvidno iz Hudolinovega mnenja, ki ga je sestavil ob obisku v Slovenski Bistrici 26. januarja letos, dva dni zatem pa ga je že dobilo ministrstvo, je brez večjih destrukcij ohranjena le prva, torej vzhodna polovica parka, kjer je gabrov drevored. Preostali park pa je "po mojem mnenju brez realne možnosti rekonstrukcije in prezentacije". Hudolin je s svojim mnenjem vladi najverjetneje odprl vrata k izvzetju dela parka iz najvišjega državnega varstva, občini pa pot do gradnje doma za ostarele sredi državnega spomenika. Zadnjo besedo pri tem bo imela sicer vlada.

Občinsko-kapitalski pritiski

Zgodba o bistriškem parku ima lahko usodne posledice. Če bo država v tem konkretnem primeru popustila občinskim težnjam po gradnji znotraj zavarovanega območja, se lahko sproži pravi plaz podobnih zahtev po posegih v zavarovane parke in vrtove. In takšnih, predvsem kapitalskih teženj po vsej državi zadnje čase res ne manjka.

Najbolj znan je gotovo primer Kobilarne Lipica, v katero je pred dvema letoma začela posegati kar sama sedanja vlada. Kobilarno Lipica, ki je najstarejša priča organizirane konjereje v Evropi, je vlada leta 1996 zaradi velikega nacionalnega pomena razglasila za spomenik izjemnega pomena, pa ne le zaradi konj, temveč tudi zaradi edinstvene kulturne krajine. A medtem ko je spomeniška služba načrtovala, kako bi v Lipici spet vzpostavili stanje iz leta 1817, je na novogoriško enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine leta 2006 prispela vloga za širitev igrišča za golf z devetimi luknjami na igrišče z 18 luknjami, kar bi pomenilo tudi več namakanja, gnojenja, uporabe herbicidov ... Stroka je zato predlog zavrnila. Potem ko se je v zgodbo vključilo kulturno ministrstvo, pa so se dogajale številne kršitve. Ministrstvo je delovalo v nasprotju z mnenji strokovne službe Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ignoriralo je tudi mnenja članov strokovnega sveta zavoda in strokovne javnosti, nazadnje pa je poskrbelo še za to, da je zavod deloval v nasprotju s predpisi. Ministrstvo je hkrati sodelovalo pri spremembah zakona o Kobilarni Lipica, ki so za kobilarno škodljive, potem se je zgodba znašla na ustavnem sodišču, vse skupaj pa se je končalo s 100.000 evri vredno tožbo države proti Etbinu Tavčarju, ki je vladi javno očital, da želi v naravnem in kulturnem spomeniku urediti igrišče za golf, konje pa postaviti v drugi plan, in je zaradi tega izgubil službo.

Ne le v Lipici, pač pa tudi na katerem koli drugem varovanem območju, kjer je kulturna krajina varovana vrednota, so igrišča za golf po mnenju varuhov kulturne dediščine nesprejemljiva. A enega so kljub temu načrtovali na Betnavi, še enem spomeniku državnega pomena, ki ga je leta 2000 v naravi dobila vrnjenega denacionalizacijska upravičenka, mariborska nadškofija. "Ko smo pri trženju svojih 'profitnih' nepremičnin razmišljali o možnih projektih, smo na mizo dobili tudi zamisel o igrišču za golf. Če bi se našel dober investitor, bi v ta namen oddali zemljišče pri Betnavi," je februarja lani v intervjuju za Mladino povedal ravnatelj gospodarske uprave mariborske nadškofije Mirko Krašovec. Pozneje so zamisli o gradnji igrišča za golf z 18 luknjami sicer potihnile, ker naj bi ga bilo ob infrastrukturi, ki je na voljo, nemogoče urediti, še vedno pa naj bi bile aktualne zamisli o udarjališču za golf. Vse pogosteje je slišati tudi, da naj bi želela nadškofija na zavarovanih zemljiščih, ki so najbližja vpadnici v Maribor in ki so zdaj namenjena kmetijstvu, postaviti poslovno-stanovanjske objekte.

Stanovanj naj bi si cerkev želela tudi v Kostanjevici ob Krki, kjer je postala po odcepitvi od ljubljanske nadškofije denacionalizacijska upravičenka novomeška škofija. Delitvena bilanca med škofijama sicer še ni končana, zato v novomeški škofiji niso želeli komentirati trditev, da v Kostanjevici načrtujejo stanovanjsko sosesko. Znano pa je, da je novomeška škofija varuhom kulturne dediščine že dala pobudo, naj bi se iz odloka, s katerim je bilo celotno območje gradu Kostanjevica in okoliških zemljišč razglašeno za spomenik državnega pomena, izvzele nekatere parcele. Na ljubljanski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine so med drugim ugotovili, da lega samostanskega kompleksa v prostoru ni naključna in da je neobzidana arhitektura, ki jo obkrožajo trajni nasadi in močvirni travniki, členjeni s posameznimi njivami, ena njegovih temeljnih spomeniških sestavin. Stroka zato zagovarja ohranitev zavarovanega območja v sedanjem obsegu.

Gradnja zanima tudi lastnike vrta ob vili Široko v Šoštanju. Lastniki, ki so dobili zemljišče z denacionalizacijo vrnjeno v naravi, ga zdaj prodajajo. Kot pravijo na celjski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine, so v zvezi s tem doslej prejeli že dve vlogi. V prvi so bili zaprošeni le za podatke o varstvenem režimu na tem območju, v drugi pa je Mladen Balaško, ki se je predstavil kot neke vrste svetovalec lastnikov, sicer pa se ukvarja z denacionalizacijo na Občini Celje, poizvedoval o možnostih stanovanjske gradnje na zavarovanem območju vrta. Varuhi kulturne dediščine so možnost stanovanjske gradnje na vrtu vile Široko, ki je spomenik lokalnega pomena, a je na seznamu za razglasitev za spomenik državnega pomena, zavrnili kot nesprejemljivo. Lastniki sicer lahko sprožijo presojo o dopolnilnem programu na robnih parcelah, a le, če bi vsebino uredili v korist spomenika.

Že dlje časa se veliki apetiti investitorjev kažejo tudi na območju zdravilišča Rogaška Slatina. Ko je Zavod za varstvo kulturne dediščine sodeloval pri spremembah ureditvenega načrta, so bili doseženi precejšnji kompromisi, to pomeni, da so varuhi kulturne dediščine kot zavarovano opredelili veliko ožje območje od zgodovinsko izpričanega, v katerem velja najstrožji varstveni režim. Ta tako velja "le" za osrednji klasicistični parter s stavbnim okvirom in vedutami. Na širšem območju je ob sekundarnih promenadah pogojno možna pozidava, ki nadaljuje sedanji zdraviliški vzorec.

Še en aktualen primer prav zdaj obravnava Zavod za varstvo kulturne dediščine Kranj. Ravno ta teden so prejeli pobudo investitorja Poslovnega sistema Mercator, ki želi na območju parka graščine Preddvor zgraditi Trgovsko-stanovanjski objekt Mercator Preddvor. Podobno pobudo so prvič prejeli že leta 2003, takrat od podjetja Živila Kranj, Občina Preddvor pa jih je lani zaprosila za predhodne smernice za gradnjo trgovskega objekta na zavarovanem območju. "Zavod vseskozi zagovarja mnenje, da se na območju nekdanjega grajskega vrta ohranijo zelene površine, ki so in bodo funkcionalno povezane z dvorcem, h kateremu so v zgodovini tudi lastniško spadale," pravi konservatorka za vrtnoarhitekturno dediščino na kranjskem zavodu Nataša Koruza. Čeprav se v to območje že zajeda stanovanjska gradnja, je ohranjeno v osnovnih potezah in ima velike potenciale za javni program, ki bi bil povezan s programom gradu Preddvor. Imelo pa naj bi tudi velik pomen za turistični potencial kraja. Zavod je zato občini predlagal drugi možni lokaciji v bližini šole in v obrtni coni ob cesti. Še mimogrede, ko je zavod leta 2006 pripravljal strokovne podlage za preddvorske spomenike lokalnega pomena, je pripravil tudi vso potrebno dokumentacijo za park graščine Preddvor. Vendar je bila parcela, na kateri nekateri že vidijo trgovsko-poslovno središče, na predlog tedanjega župana izvzeta iz razglasitve.

Ministrstvo za kulturo je doslej obravnavalo že precej zahtev po spremembi aktov o razglasitvi spomenikov državnega pomena. Ti so med drugim zadevali tudi reko Ljubljanico, arheološke rezervate na Hajdini pri Ptuju in območje gradu Turjak, v katerega je zajeto še krajevno pokopališče. Kako ministrstvo v teh primerih presodi, kaj storiti? "Ministrstvo za kulturo pri vseh takšnih pobudah tehta predvsem javni interes varstva kulturne dediščine in morebitne druge javne interese, ki se pojavljajo znotraj območij spomenikov državnega pomena," pravijo na kulturnem ministrstvu. Toda ali glede na zgodbo o parku v Slovenski Bistrici to res drži? Ali pa bodo že kmalu na nekaterih zavarovanih območjih zrasli stanovanjske soseske in nakupovalna središča?