Vedeli so, kaj delajo

Zamisel, da bi izbrisanim nekje v Sloveniji, denimo v Argentinskem parku pred ministrstvom za notranje zadeve v Ljubljani, postavili spomenik, je sicer lahko razumljena kot slaba šala, še sploh, če v skladu z aktualnimi smernicami mislimo, da nas morajo spomeniki združevati. A zgodba z osemnajsttisočglavo aglomeracijo posameznikov, ki jih je združila birokracija, je na dobri poti, da jo bo lahko rešil le še spomenik. Ne zaradi sprave ali dosege soglasja, ampak kot opomnik, ki bi ga postavili zato, da ne bi pozabili na krivico, ki smo jo tem ljudem storili v preteklosti. Teden izbrisanih, ko se nanje vsako leto spomnijo različne organizacije, od mednarodnih do kulturnih ali raziskovalnih, že prehaja v tak običaj.

Zgodovinsko priložnost, da bi vprašanje izbrisanih rešili, smo namreč že zamudili. Tudi zaradi potez današnje politike postaja očitno, da je bil izbris načrtno dejanje in da trenutka, ko bi vprašanje lahko rešili, nismo zamudili leta 2003 ali leta 2006, ko naj bi se parlamentarci šele zavedeli bistvenih dejstev, ampak leta 1991. Tudi če bo kdaj v prihodnosti ta ali kakšna nova vlada oreh strla, tako da nam mednarodne institucije ne bodo imele kaj očitati, bo spomin na ta manever, s katerim je politika z odvzemom vseh socialnih pravic kaznovala tiste, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo, ostal. In vedno znova se bomo morali vračati nazaj, v leto 1991, ko smo ustanovili državo, v protest proti jugoslovanskemu režimu strahovlade, da bi spoštovali posameznika in branili njegove neodtujljive pravice, predvsem svobodo političnih stališč, hkrati pa smo se skorajda nemo maščevali tistim, za katere smo menili, da se z nami ne strinjajo.

Lokalna politika proti izbrisanim

Parlamentarna razprava iz tistega časa ostaja poučna. Kar bralca zapiskov, shranjenih v arhivih državnega zbora, preseneča, je odsotnost argumentov in tišina večine ljudskih predstavnikov, ki so glasovali za izbris. Pri tem je zanimivo, morda v nasprotju z današnjim, spolitiziranim dojemanjem vprašanja, da je bila visoka državna politika, ki sta jo tedaj predstavljala izvršni svet in družbenopolitični zbor v zakonodajnem telesu, še najbolj empatična in še najbližje rešitvi, pa čeprav nazadnje ni zmogla večine. Izbrisanim so namreč najodločneje nasprotovali lokalni interesi. Tedaj so to bile tiste politične sile, ki so leta 1991 imele večino v združenju občin, drugem od treh zborov tedanje zakonodajne oblasti. Danes so ti interesi predstavljeni v državnem svetu, kjer ima že tradicionalno največ predstavnikov Slovenska ljudska stranka. Malce več razumevanja za položaj tistih, ki jih danes imenujemo izbrisani, je bilo med predstavniki interesov delavcev in delodajalcev v tretjem zboru, zboru združenega dela.

To kažeta razprava in izid glasovanja o dopolnilu k zakonu o tujcih, ki bi zapolnil pravno praznino, zaradi česar izbrisa ne bi bilo. "Državljanom SFRJ, ki so državljani druge republike in ne vložijo zahteve za državljanstvo Republike Slovenije, imajo pa v Republiki Sloveniji na dan uveljavitve tega zakona prijavljeno stalno prebivališče ali so v njej zaposleni, se izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji." V vseh treh zborih sta omenjeno besedilo predlagali dve stranki, tedanja ZSMS-LS (Zveza socialistične mladine Slovenije-Liberalna stranka) in ZKS-SDP (Zveza komunistov Slovenije-Stranka demokratične prenove).

V zboru občin je dopolnilo predlagal Jože Zakonjšek (ZSMS-LS), a je velika večina delegatov, v vsakem od zborov jih je bilo po 80, glasovala proti. Za sprejetje so glasovali samo štirje. V zboru združenega dela je dopolnilo vložil Dejan Murko (ZSMS-LS). Štirinajst delegatov se je strinjalo s sprejetjem, 22 delegatov je glasovalo proti, 13 se jih je vzdržalo. V družbenopolitičnem zboru sta dopolnilo zagovarjala dr. Lev Kreft (ZKSS-DP) in Metka Mencin (ZSMS-LS). Tam je bilo skorajda sprejeto. Kreft je na seji dejal: "Predlagamo, da se s posebnim členom opredeli začasni status državljanov SFRJ, tako da se zagotovi, da se jim s tako odločitvijo ne bo spremenil dosedanji status, kot piše v plebiscitnih obljubah, oziroma da bodo delili našo usodo, kot piše v sporazumu političnih strank in poslanskih skupin ..." Metka Mencin (ZSMS-LS) pa: "Menimo, da bi se s tem amandmajem vsaj delno izboljšal položaj prebivalcev Republike Slovenije, ki so državljani oziroma državljanke drugih republik in ki bi bili s tem zakonom nenadoma obravnavani kot tujci. Predvsem se s tem amandmajem rešujejo tisti, ki so v Sloveniji zaposleni in tako nimajo možnosti za pridobitev državljanstva ..."

Pri prvem glasovanju je 19 delegatov glasovalo za sprejetje, 19 delegatov proti, 12 pa se jih je vzdržalo. Zato so morali glasovanje ponoviti. Pri drugem glasovanju dopolnilo ni bilo sprejeto, za sprejetje je manjkal en glas (20 proti, 19 za). Od tiste večine, ki je venomer glasovala proti, je v zapisnikih iz tistega časa ostala le pripomba Andreja Štera. Dopolnilu je nasprotoval, "... ker (amandma) vnaša v pravni red izrazit nered in negotovost, ker uvaja kategorijo, ki je sicer ne poznamo, nekje vmes ..."

Čeprav dopolnilo ni bilo sprejeto, pa je tedanji družbenopolitični zbor na predlog Stranke demokratične prenove izglasoval ta sklep k zakonu o tujcih: "Republika Slovenija si bo prizadevala, da v skladu z načelom recipročnosti zagotovi tem dosedanjim državljanom SFRJ pravice v Republiki Sloveniji, ki so jih uživali doslej, in enake pravice državljanom Republike Slovenije v drugih republikah dosedanje SFRJ." Za ta sklep je glasovalo kar 26 delegatov, proti jih je bilo 13, 10 pa se jih je vzdržalo.

Obljube na eni strani, zakoni na drugi

Tudi v zboru združenega dela je pri delegatih predlagana ureditev zbudila skrb. Muharem Bolić je tedaj dejal: "Jaz bi gospoda samo vprašal, kaj bo z delavci, ki so v samskih domovih, ki niso stalno prijavljeni, imajo pa delo in so tukaj stalno zaposleni." Predstavnik tedanjega notranjega ministrstva, dr. Bogomil Brvar, je odgovoril: "Predlagatelj oziroma sekretariat za notranje zadeve kot izvajalec, upravni organ na tem področju, bo poskrbel, da se bodo v tem prehodnem obdobju oziroma v obdobju, ki ga predvideva zakon, te zadeve uredile, da bodo ne samo upravni organi imeli ustrezno inštruktažo, ampak bodo tudi ljudje seznanjeni z zakoni. Vsak bo imel v določenem času, ki je zakonsko jasno opredeljen, možnost urediti svoje zadeve v Republiki Sloveniji ... Zagotovo je, da bo ustavni zakon, s katerim bomo uredili, s katerim bomo za vse tiste, ki v tem času ne bodo sprejeli državljanstva Republike Slovenije, uredili pravice s civilnopravnega področja, kot je pravica do dela, delovna pravica, pravica do dedovanja, socialna pravica, s področja zdravstva ..."

Predstavnik notranjega ministrstva je torej obljubil, da bo Slovenija sprejela ustavni zakon, s katerim bo uredila pravice za vse tiste, ki v določenem roku ne bodo sprejeli slovenskega državljanstva. Obljubil je, da bo država tem ljudem uredila pravice s civilnopravnega področja, kot so pravica do dela, delovna pravica, pravica do dedovanja, socialne pravice ter pravice s področja zdravstva. In ko je govoril o "teh" ljudeh, ni mislil le na nekaj več kot 18 tisoč tistih, ki jih danes imenujemo izbrisani, ampak na približno sto tisoč tistih z republiškim državljanstvom drugih republik SFRJ, ki so tedaj v Sloveniji le začasno prebivali ali pa so imeli zgolj stalno delo brez kakršnegakoli statusa. To so bile seveda prazne obljube. Mimogrede: ko je naslednje leto vlada predlagala zakon o zaposlovanju tujcev, je v prvem osnutku določila, da lahko tujec razmeroma preprosto pride do dovoljenja za delo šele po tem, ko je imel v Sloveniji pet let stalno prebivališče. Navadno države, to velja sedaj tudi pri nas, osebno delovno dovoljenje vežejo na stalno prebivališče.

Če ob tem pogledamo v arhiv člankov o sprejemanju zakona o tujcih, ki so bili objavljeni leta 1991 in 1992, vidimo, da je bilo vprašanje, kaj se bo zgodilo s stalnimi prebivalci Slovenije, ki imajo državljanstvo druge republike in ki za slovensko državljanstvo ne bodo zaprosili, javnosti neznano. Večer je denimo v teh letih le nekajkrat natančneje omenil določbe zakona o tujcih. Enkrat, ko je pisal o dolžnosti sobodajalcev, da v 12 urah prijavijo tujca. Drugič je bil zakon natančneje omenjen, ko ga je oktobra 1991 predstavil tedanji notranji minister Igor Bavčar. Takrat je dejal, da so "vnesli in razčistili državljanstvo Republike Slovenije v centralni računalniški evidenci za 1.860.000 prebivalcev, ostalo pa je še približno 200 tisoč nerešenih evidenc." Minister je zaključil, da bodo teh 200 tisoč ljudi obravnavali kot tujce. Ali tretjič, ko je Nada Končina, tedanja načelnica oddelka za osebna stanja na notranjem ministrstvu, v intervjuju o tem, kako postati slovenski državljan, dejala, da bo po prehodnem obdobju moral vsak tujec, "tudi sedanji državljan druge republike, ki bo hotel živeti v Sloveniji, dokazati materialno osnovo za življenje in tudi, kje bo prebival".

Na seznamu drugih zakonov, s katerimi je država dobila podlago za izbris, je bil večje medijske pozornosti deležen zakon o državljanstvu. Res je, da bi imel izbris danes veliko večje razsežnosti, če bi skupščina tedaj sprejela nekatere predloge, s katerimi so delegati želeli omejiti pridobivanje slovenskega državljanstva. Nazadnje pa je skupščina sprejela rešitev, da so lahko državljanstvo na podlagi zahteve dobili vsi državljani iz drugih republik, ki so imeli na dan plebiscita urejeno stalno prebivališče. V času sprejemanja zakona so delegati razpravljali celo o možnosti, da bi preverjali zdravstveno stanje prosilcev, njihovo poznavanje slovenskega jezika ali pa da bi pridobitev državljanstva pogojevali s petletnim bivanjem. Slednje je denimo predlagala Socialdemokratska stranka Slovenije. Čeprav preberemo, da se je France Tomšič, ki danes velja za očeta SDS, zavzel za liberalnejšo opcijo. Ko je Darja Lavtižar Bebler dejala, da se "osebno nagiba k restriktivnejšim pogojem za pridobivanje državljanstva, k čemur jo spodbujajo vesti o četnikih na naših tleh," ji je Tomšič odgovoril, da če želimo, da bo razdružitev potekala mirno, "ne bi smeli stvari zakomplicirati na tej osnovi".

Kafkovska nočna mora

Učinke te neme politike, ki svojih motivov ni nikjer jasno artikulirala, smo potem videli na terenu. Drugače od drugih izbrisanih je svoj primer verjetno najpodrobneje popisala neka visoko izobražena bančna uslužbenka iz Maribora, imenujmo jo Alenka H. Pisalo se je leto 1992, vmes se je Slovenija osamosvojila, prišel je maj in Alenka H., ki je tudi glasovala za osamosvojitev, se je s soprogom odpravila na mariborsko upravno enoto, da bi si uredila nove osebne dokumente. V Maribor se je iz Šibenika preselila leta 1976, ko je imela le 19 let, in bila je prepričana, da je slovenska državljanka s stalnim prebivališčem. Nikoli ji ni bila vročena kakšna odločba o spremenjenem pravnem statusu, zato jo je presenetilo, ko ji je referentka dejala, da njenih podatkov ni v registru slovenskih prebivalcev. Tedaj se ji je še zdelo, da gre morda za eno od tistih birokratskih zmešnjav, ki človeku vzamejo dodatno uro časa. V uradu za tujce jo je namreč uradnica končno le našla v registru. A ob vnosu njenega imena v računalnik se je odprla stran, na kateri je bila pripomba: "Brisana po zakonu." To pripombo je uradnica glasno prebrala in ji razložila, da se mora v Sloveniji prijaviti kot tujka, nato pa ji je skoraj nasilno hotela odvzeti jugoslovanski potni list, izdan v Sloveniji.

Čeprav je potem komaj zbrala moči, da je odšla domov, se spominja, se je, vajena papirologije, že čez štirinajst dni vrnila z novimi dokumenti. Tokrat z namenom, da zaprosi za dovoljenje za začasno bivanje. Izpolnila je obrazec s prošnjo, plačala takso. Uradnica jo je povabila nazaj v pisarno in ji razložila, da se kot tujec lahko prijavi samo oseba, ki ima tuj potni list. Alenka ga ni imela, imela je slovenskega. "Kaj pa naj potem naredim? Se lahko kje pritožim?" je vprašala. "Edina možnost, da ostanete v Sloveniji, je, da si priskrbite tuj potni list in da se nato ponovno prijavite kot tujka z začasnim prebivališčem," je odgovorila referentka. Nato jo je opozorila še na formalnost: "V tujem potnem listu nikakor ne sme biti naveden 'ta naslov' v Mariboru oziroma Sloveniji."

Minilo je poletje in prišla je jesen. Septembra je Alenka spet odšla na upravno enoto, tokrat z novim, hrvaškim potnim listom. V njem kot naslov stalnega prebivališča ni bil naveden naslov njenega stanovanja v Mariboru, ampak naslov v Švici. Na podlagi hrvaške "domovnice", ki so ji jo sorodniki poslali po pošti, je pridobila hrvaški potni list na hrvaškem veleposlaništvu v Bernu, v Švici. In ker je bila od začetka leta 1976 na Hrvaškem odjavljena in prijavljena v Mariboru, so ji v potni list vpisali švicarski naslov, na katerem je bila prijavljena začasno. Sledila pa je nova težava. V hrvaškem potnem listu je bilo njeno ime zapisano brez moževega priimka. Uradnica se ni dala. Alenka mora prinesti še potrdilo o spremembi imena. To pa ni bilo mogoče, saj je bil potni list izdan na konzularnem predstavništvu Hrvaške v Švici, na podlagi dovoljenja za začasno bivanje v Švici, v tem dovoljenju pa je bilo njeno ime vpisano brez moževega priimka. Zaradi tega njena prošnja ni bila sprejeta kot nepopolna, ampak jo je uradnica odslovila. "Tako sem bila dokončno zavrnjena," pravi.

Alenka je še naprej ilegalno prebivala v Mariboru. Približno tri leta. Brez urejenega pravnega statusa je bilo težko, zato je leta 1995 ponovno, z istimi dokumenti kot septembra 1992 in brez potrdila o spremembi imena, zaprosila za dovoljenje za začasno bivanje. Na upravni enoti so tokrat zahtevali še premoženjsko stanje njenega moža, najemno pogodbo za stanovanje, potrdila o nekaznovanju, prevedene hrvaške dokumente ..., ne pa potrdila o spremembi imena. Tako ji je končno uspelo dobiti dovoljenje za začasno bivanje.

Nato je sledilo pridobivanje dovoljenja za stalno prebivanje. "Moje prošnje za stalno prebivanje so bile deset let zavračane. Redno sem morala prositi za podaljšanje dovoljenja za začasno bivanje. Celo moja vloga za stalno prebivanje, ki sem jo vložila 21. decembra 1999 in je bila utemeljena z odločbo ustavnega sodišča, je bila prvič obravnavana šele maja 2002 in skorajda zavrnjena." Ko je maja 2002 od notranjega ministrstva iz Ljubljane dobila dopis, da je njena vloga iz leta 1999 nepopolna, je njen mož osebno odšel na notranje ministrstvo in jih prosil, naj upoštevajo, da je Alenka njegova zakonita žena, s katero je poročen in skupaj živi že 27 let. Rečeno mu je bilo, da to ni mogoče, lahko pa navede priče, ki bi bile v Mariboru zaslišane in ki bi potrdile, da Alenka živi v Mariboru. "Mož je navedel dve osebi. Pozneje smo izvedeli, da sta bili ti osebi zaslišani, ampak na mariborski upravni enoti njuni izjavi nista bili upoštevani, ker smo ti priči navedli sami. Zato so na mariborsko upravno enoto povabili še dve priči, ki naj bi bili naključno izbrani," pravi. Priči sta bili soseda, takrat stara 78 let, in še nekdo. "V vsej soseščini se je govorilo, da so ljudje povabljeni na zaslišanje zaradi mene. Soseda, ki me ni osebno poznala, je celo v trgovini - trgovke in stranke - javno izpraševala, ali kaj vedo o meni, ker bo morala na zaslišanje. Kamorkoli sem se obrnila, v kraju, kjer živim, so bile vse oči uprte vame."

Postopek za izdajo dovoljenja za stalno bivanje se je na notranjem ministrstvu končno končal julija 2002. "To je tako absurdno, da sploh ni mogoče razumno razložiti! Kdo bi verjel, če ne bi doživel. Prepričana sem, da so državni organi že pred leti ugotovili, da sem bila nezakonito in protiustavno izbrisana. Namesto da bi se potrudili to nezakonitost čim prej popraviti in mi omogočiti normalno človeško življenje, so se me z vsemi možnimi sredstvi zelo verjetno želeli rešiti. To dokazuje dejstvo, da so vztrajno, ob vsaki ponovni vlogi za začasno bivanje, pa tudi ob vlogi za stalno bivanje od mene zahtevali, med drugim, tudi dokumente, ki jih ni bilo mogoče pridobiti, kot so npr. tuji potni list (za pridobitev tega sem uporabila iznajdljivost); najemna pogodba za stanovanje (z možem sva živela v lastni hiši v Mariboru); potrdilo o zdravstvenem zavarovanju (brez dovoljenja za bivanje se nisem mogla zavarovati); potrdilo o prihodkih (brez dokumentov se sploh nisem mogla zaposliti) ... Vse moje ustne pritožbe (za pisne nisem imela pravne podlage) so povzročale samo še hujše šikaniranje. Ko sem to vprašanje, zakaj, enkrat v obupu postavila uradnici na mariborski upravni enoti in jo še vprašala, kaj bi z mano naredili, če recimo ne bi po njihovih vsakokrat drugačnih željah in navodilih dopolnila vloge, ali bi me morda izgnali iz Slovenije, je odgovorila zelo odločno: 'Ja, če bo treba!'"

Teza, ki sta jo predsednik vlade Janez Janša in njegov notranji minister Dragutin Mate še večkrat ponovila, da danes izbrisanih ni več, ker so si status že uredili, ne drži. Še danes, po vseh teh letih, nas preseneti, koliko je izbrisanih z neurejenim statusom, ki jih zdravijo v obeh ambulantah za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. V ljubljanski enoti jih je po mnenju tam delujočih zdravnikov kakšnih 80, v mariborski enoti pa približno 30. Konec leta 2006 so denimo iz ljubljanske ambulante na dermatološko kliniko napotili izbrisanega, pri katerem se je pojavila huda oblika luskavice, leto prej jih je obiskal izbrisani, ki je imel gangreno v že zelo poznem stadiju in so mu morali odrezati nogo.

Daljša različica članka je izšla v zadnjem zborniku Časopisa za kritiko znanosti.