Nikolaj I. in njegove igrače

V osmih mesecih je očitno mogoče tudi resno državo s 60 milijoni prebivalcev obrniti na glavo; kar je bilo še včeraj nemogoče, nespodobno ali vsaj neprimerno, je skoraj čez noč postalo sprejemljivo. Fenomen Sarkozy je tu, z njim se v Franciji ukvarjajo vsi in predvsem brez predaha. Najbolj zbegani so socialisti, medijski in javnomnenjski poznavalci so takoj za njimi, novinarske ekipe in paparaci so od tekanja za energičnim predsednikom izčrpani in od delodajalcev zahtevajo okrepitve in višje plače, državljani pa bolj kot kadarkoli prej spremljajo večerna poročila in čakajo lokalne volitve v marcu.

Če se je Chirac v poročilih pojavljal enkrat do dvakrat na teden, se novi Monsieur Le Président dva- do trikrat na dan. Zjutraj je še na severu z ribiči, opoldne v Romuniji, zvečer na sedežu svoje stranke (desničarske UMP) pridiga proti 35-urnem delovniku, ki so ga pred leti uvedli socialisti (PS), naslednji dan skoči z novo izvoljenko na enodnevni izlet v Jordanijo. Ne počiva niti v nedeljo, ko v Elizeju sprejema goste, s katerimi njegovi predhodniki ne bi komunicirali niti po telefonu, gre pomirit razgrete strasti na Korziki, rešuje v kolumbijskih džunglah zajeto Ingrid Betancourt, vmes pa pokliče še župana osmega pariškega okrožja, naj ga pride v Elizej poročit z italijansko manekenko, da Republika po ločitvi od Cecilie ne bo predolgo brez prve dame. A jutri je že nov dan z nabitim urnikom. Med zajtrkom odvetniku naroči tožbo proti Ryanairu, ki jo popoldne že dobi, potem je treba pomiriti jeklarje, ki jim indijski lastnik grozi z zaprtjem tovarne, napovedati še vojno Alzheimerjevi bolezni, ki vsako leto prizadane več in več Francozov, obljubiti izplačilo dvesto evrov vsem upokojencem na pragu revščine in mimogrede še ukiniti reklame na javnih televizijah.

Viterginskega predsednika nekateri sicer primerjajo z de Gaullom, ki je prenavljal povojno državo, večina pa je prepričana, da mu bo zmanjkalo sape, če že ne, ko mu bodo financarji izstavili račune za vse obljubljene ukrepe, pa ko se bo razvajena Carla naveličala odkrivanja pozlačenih elizejskih soban. Njegov premier Fillon je pred časom izjavil, da je Francija na robu stečaja, in tudi sam zatrjuje, da so blagajne prazne, zato so tudi analitiki prepričani, da se bo moral že v kratkem umiriti. Tudi nekdanji predsednik Giscard D'Estaing, ki je v Elizej prišel mlajši kot Sarkozy, je sprva pokal od energije in se kasneje umiril. Analitiki menijo, da namenoma ustvarja pretiran medijski stampedo in spektakularizira nepomembne dogodke, saj naj bi se rezultati njegove politike pokazali šele po dveh letih mandata.

Večina Francozov ta hip sicer nima posebnih razlogov za nezadovoljstvo. Predsednik jim obljublja, da bodo prav vsi deležni blagodejnih učinkov njegove “prenove” države. In za zdaj je videti, da na tem tudi dela. Žal pa ta prenova pomeni tudi izgon 25 tisoč priseljencev na leto, ki sicer nimajo volilne pravice, a vseeno v državni proračun prispevajo že desetletje ali dve. Prenovo predsednik razume tudi tako, da nedopustno ignorira institucije Republike, parlament je njegov, iz premiera je naredil marioneto, ministri pa praviloma iz medijev izvejo, kaj bodo delali v naslednjih mesecih. Zdi se, da tudi vedno nasmejana finančna ministrica Christine Lagarde ne ve več, ali naj se smeji iz zadovoljstva ali iz obupa, saj bodo Sarkozyjeve reforme drage, ena je iz državnega proračuna že odpihnila kar 14 milijard evrov. Po javnomnenjskih raziskavah le še 42 odstotkov vprašanih meni, da je dober predsednik, na začetku mandata je bilo takih 68 odstotkov. Nemara tudi zato, ker je bil proti Royalovi izvoljen z majhno prednostjo, za žezlo pa je prijel tako čvrsto kot v neki drugi zgodbi neki njegov romunski soimenjak. Malo verjetno je, da za vse obljube ne bi imel nikakršnega kritja, če bo nadaljeval v tem tempu in našel še vire za izvedbo reform, se bo spremenilo tudi razpoloženje javnosti in z njim zagotovo možnosti za drugi mandat. Socialisti do jesenskega kongresa nimajo ponuditi nikogar, saj jim je Sarkozy glavo preračunljivo odrezal tako, da je najboljše med njimi povabil v svojo garnituro (v čemer ga pri nas kani posnemati Pahor, če zmaga na volitvah): Strauss-Kahn je direktor Mednarodnega denarnega sklada (leta 2012 naj bi se vseeno potegoval za predsednika), Royalova hibernira in razmišlja, kako bi bolje osmislila svoje čare in speedyja upočasnila, priljubljeni pariški župan Delanoë bo zaradi svoje naznanjene istospolne usmerjenosti težko prepričal večino, drugih potencialov pa levica za zdaj nima ali pa so prestari in že videni: Jospin, Fabius, Hollande, Lang ...

Res je predsednik svoj petletni mandat šele začel, a vseeno je že jasno, da bodo socialisti naredili veliko napako, če ne bodo dali možnosti mlajšim: nekdanjemu ministru za evropske zadeve in sekretarju PS Pierru Moscoviciju in obetavnemu Manuelu Vallsu, “Sarkozyju levice”. Županske volitve v marcu bodo zato zanimiv kazalec razpoloženja volilcev, a se jih mnogi bojijo. Če bo levica izgubila še župane, bi Sarkozy in UMP lahko razumela, da imata bianco menico za pohod nad Republiko.

Bolj rock zvezda kot ponižni sluga ljudstva

Kak dan po predsednikovi poroki s Carlo Bruni Tedeschi so kamere ujele Bernadette Chirac, ki je kot izvoljena svetnica departmaja Correze edina političarka med dosedanjimi prvimi damami, ta pa je “novemu gospodinjstvu” vidno hladna zaželela srečo v osebnem življenju in pri državnih zadevah. Vidno nezadovoljna najbrž tudi zato, ker se je hči stare šole pariške buržoazije z bleščečo kariero, poleg tega pa še predsednica nekaj vidnejših dobrodelnih organizacij, bržkone le stežka sprijaznila, da je moral njen mož francoski tron predati sinu madžarskega priseljenca, ki je v Elizej najprej prignal svojo drugo ženo, ponosno, da v njeni krvi ni niti kapljice francoske, s celo čredo svojih in tujih otrok, kak mesec zatem pa še tretjo, bogato poligamno Carlo, dedinjo italijanskega imperija Pirelli, ki naj bi pred Sarkozyjevo pregrevala postelje Donalda Trumpa, Kevina Costnerja, Erica Claptona, Micka Jaggerja, cele vrste francoskih filmarjev in celo bivšega socialističnega premierja Laurenta Fabiusa.

Takšne razuzdanosti novejša francoska republikanska politika ni poznala, zaradi nje in zaradi Sarkozyjeve izrazite obsedenosti z denarjem in politično samovoljo, se ga že oprijemlje nadimek Njegova kraljevska visokost Nikolaj I. Nekaterim se ne bi zdelo čudno niti, če bi se predsedniški par preselil kar v Versailles. Odkar se je prejšnji teden v visokih krogih UMP pojavil še predsednikov sin iz prvega zakona, 21-letni Jean, so takšni očitki še glasnejši. Ob tem je kajpak jasno, da novinarji nočejo ničesar zamuditi in ga spremljajo na vsakem koraku. Sarkozyju gre to navidez sicer na živce, po prvih javnih korakih z Brunijevo je izjavil, da si tudi sam zasluži biti srečen kot kdorkoli drug. Moscovici ga obtožuje, da se medijem namerno izpostavlja: dobršen del poznavalcev javnega življenja se strinja, da gre za izrazito desakralizacijo funkcije predsednika republike, saj je de Gaulle nekoč izjavil, da je prestiž šefa države v njegovi skrivnostnosti. Ker francoski mediji zvezde iz sveta zabave imenujejo “people”, ni dvoma, da gre tudi za nikoli videno “peopleizacijo” javne funkcije. Sociolog Denis Muzet na primer pravi, da je Sarkozy junak nekakšne resničnostne nanizanke, da je otrok televizije in da bolj spominja na rock zvezdo kot na ponižnega slugo ljudstva. Ravno de Gaulle je leta 1965 začel “uporabljati” televizijo, za politično promocijo so jo za njim uporabljali vsi predsedniki, svoje zasebnosti pa do te mere ni izpostavljal nobeden. Prav neverjetno je tudi zanimanje za Sarkozyja v tujini, predvsem med tistimi, ki ne spremljajo zunanje politike. Tako naj bi večina Rusov doslej mislila, da je predsednik Francije še vedno Mitterrand, odkar pa je Sarkozy prvi poslal Putinu čestitke za zmago na parlamentarnih volitvah, je vsakomur jasno ne le, da je predsednik, temveč tudi, da je prijatelj Rusije.

Vse več volivcev, ki jih ne zanima predsednikovo zvezdniško zasebno življenje, temveč izpolnitev predvolilnih obljub, je prepričanih, da jih je preprosto - prinesel okoli. Obljube, da bo predsednik gospodarske rasti, kupne moči, predsednik delavcev in kmetov, naj bi se po njihovem razblinile, saj jim, medtem ko štrajkajo, pošilja razglednice iz krajev, kamor se hodi z novo Premiere dame kopat v denarju, bleščicah in soju televizijskih luči. Na javnih tribunah je slišati težke besede, država naj bi postala policijska, predsednik pa fašist, lažnivec in dobičkar, katerega klientelistični politiki se je treba postaviti po robu z vsemi sredstvi.

EU, Afrika, sredozemska unija

Italijani francoskega enfant terribla dojemajo kot sodobno različico Berlusconija in so zadovoljni, da si je za prvo damo izbral prav njihovo rojakinjo, saj naj bi tudi ona pripomogla k osvežitvi zaprašene in postarane Republike, kot vidijo Francijo. Tudi Španci imajo radi Sarkozyjevo neposrednost, daleč največji uspeh pa žanje pri Britancih, domače medije zanima celo bolj kot Camilla Parker Bowles. Nestrpno pričakujejo skorajšnji obisk predsedniškega para v Buckinghamski palači. Nekateri ob tem namigujejo, da sta se tako hitro poročila prav zaradi njega, saj kraljica za Brunijevo brez prstana zaradi striktnega protokola ne bi hotela niti slišati. Med večjimi evropskimi državami je Sarkozy najbolj ostrih kritik deležen v Nemčiji, kjer ga mediji označujejo kot nezanesljivega, pretirano domačnega in ekscesnega adolescenta. Merklovi naj bi se tožilo po Chiracovi uglajenosti in zadržanosti, Sarkozyju pa poleg obveznega poljubljanja najbolj zameri politično soliranje v zadevah, ki zadevajo celotno EU, na primer morebitno ustanavljanje Sredozemske unije, saj je Nemčija do prisotnosti na afriški celini zadržana. Dejstvo je, da s trdo roko vodi hkrati Francijo, goji apetite po vmešavanju v Afriko, s slovenskim soglasjem pa naj bi delno predsedoval tudi že EU. V očeh 110 držav, kjer za portugalsko, še manj pa za slovensko predsedstvo verjetno niso in niti ne bodo slišali, je namreč prek francoskih diplomatskih predstavništev, ki naj bi za Slovenijo opravljala različne posle, od Nemčije s 1. januarjem pravzaprav prevzel predsedstvo Sveta EU.

Še hujši očitki prihajajo iz raznih afriških držav; takoj po prevzemu oblasti si je Sarkozy srd nakopal z govorom študentom univerze v Dakarju, ki mu ga je spisal njegov posebni svetovalec in politični guru Henri Guaino. Govoril je o afriškem človeku, ki se skozi čas ni bil sposoben prilagajati novim izzivom, katerega ritem že tisočletja narekuje ciklično ponavljanje letnih časov, človeku, ki ga zaznamujeta le barva in ritem. Senegalski govor, poln nespodobnih in ponižujočih pogledov, še odmeva na vsej afriški celini. Z njim naj bi hotel Sarkozy prikriti pomanjkanje v kampanji obljubljenih francoskih projektov v Afriki. Tudi vojaška podpora, ki jo je Francija v nedavnem čadskem konfliktu nudila “demokratično izvoljenemu” predsedniku Debyju, je izzvala polemike. Ta naj bi bila le protiusluga za njegovo morebitno pomilostitev članov francoske dobrodelne organizacije Zojina barka, ki so se konec lanskega leta zapletli v poskus množične ugrabitve čadskih otrok in bili obsojeni na osem let zapora. Afriški frankofonski mediji nasploh kritično pišejo o Sarkozyjevi zunanji politiki in se sprašujejo, kakšni odnosi sploh lahko zrastejo na teh novih temeljih. Priporočajo mu, naj se seznani s spremembami na afriški celini in se loti izdelave ustreznih strategij, preden bo ponovno delil lekcije.

Grehi in analogije

Če se je Sarkozy še lani, ko je tednik Charlie Hebdo objavil sporne karikature preroka Mohameda, zavzemal za dosledno spoštovanje načel laične države, je decembra v Vatikanu šokiral z nekaj izjavami, ki sta jih tako glavni sekretar PS François Hollande kot predsednik sredinske stranke MoDem François Bayrou označila za nesprejemljive in skrb zbujajoče. “Ne glede na to, kako dober je učitelj, ne more nikdar nadomestiti župnika” in “Republika ima krščanske temelje, sem verujoči kristjan in Republika potrebuje čimvečje število verujočih” sta le dve od izjav, ki so sprožile pravo poplavo polemik v državi, ki je leta 1905 uzakonila striktno ločitev države in cerkve in si je do danes nihče od politikov ni upal bolj ohlapno razlagati. Niti levica niti desnica. Politiki Sarkozyja opozarjajo, naj si ne drzne dvigniti roke nad to pridobitev, saj za cerkev in druge verske inštitucije pri oblasti ni prostora, prilizovanje Vatikanu pa razumejo kot grobo kršitev in razžalitev republikanskih vrednot.

Dejstvo je, da so Francozi Sarkozyja izvolili izključno zato, ker je v predvolilnem času odlično ocenil gospodarsko in socialno situacijo v državi in našel bistroumne in všečne rešitve, s katerimi si je pridobil prednost pred protikandidatko. Analogije najdemo povsod, tudi Slovenci smo leta 2004 izbrali spremembe, tudi pri nas je razpadla levica, tudi mi smo v začetku poslušali o korenitih reformah. En klientelizem smo zamenjali z drugim, cerkvi na stežaj odprli vrata, poskušali utišati medije, uničili javno televizijo, se lotili šolstva in morda se bomo pred koncem mandata še poročili.

Francija je podobno kot marsikatera starejša država potrebovala pretres, saj so nekatere preživete prakse ostajale nespremenjene že od sedemdesetih. To lahko Sarkozyju uspe, ker se v nasprotju s prejšnjimi predsedniki, ki so od problemov bežali, želi z njimi soočiti, jih spoznati in reševati. Nedvomno bodo morali njegov stil vladanja bolj ali manj povzeti vsi, ki bodo prišli za njim, s “starim” modelom najbrž ne bo mogel računati nihče več.