Ne nafta, hrana je problem

"Poplava in presežki hrane so izginili. Kmalu utegne priti do pomanjkanja, zaradi tega mora Evropska unija svoje kmetijstvo uvrstiti med strateška področja," je na nedavnem pogovoru v organizaciji Friends of Europe v Bruslju dejal Jean Martin, predsednik evropske zveze evropske industrije hrane in pijač. Izginili so presežki mleka, masla, zaloge pšenice so se v EU lani zmanjšale s 14 na samo 1 milijon ton, zato je evropska komisija jeseni odpravila uvozne dajatve za vse vrste žit, za prihodnji dve žetvi je poleg tega odpravila še obvezno praho, kar pomeni, da večjim kmetom eno leto ne bo treba pustiti neobdelanih 10 odstotkov njiv, ampak jih bodo lahko dodatno posejali z žiti in drugimi poljščinami. S prvim aprilom letos Bruselj predlaga še povečanje kvot za proizvodnjo mleka za 2 odstotka. Drugih ukrepov menda nima na voljo. Na svetovnih borzah cene žita še zmeraj rastejo, toda bolj kot cene že postaja problematična ponudba, saj je nekatere vrste žita težko dobiti. V živilskih podjetjih, pa tudi kmetje, ki žito potrebujejo za krmo, se letos pravzaprav najbolj bojijo suše, zlasti v Avstraliji, ki je glavna izvoznica žita na svetu. Zadnja tri leta je bil pridelek v tej državi zaradi suše nižji od dolgoletnega povprečja.

Klaus Schumacher, glavni ekonomist pri Toepfer International, velikem trgovcu s kmetijskimi pridelki iz Hamburga, pravi, da "nujno potrebujemo dobro žetev, da bo napetost popustila". Če se to ne bo zgodilo, bo kmalu prišlo do pomanjkanja. Kmetijstvo mora prvenstveno ostati proizvajalec surovin za hrano in krmo, pravi Jean Martin. Indra Nooyi, predsednica uprave PepsiCo, predvideva, da bodo cene hrane vsaj še dve do tri leta visoke, ker vlade s subvencijami spodbujajo pridelavo rastlin za bioetanol. Nemški agrarni ekonomist Michael Schmitz na podlagi svojih računalniških simulacij po poročanju tednika Spiegel napoveduje, da se je treba pripraviti na daljše obdobje rasti cen hrane, ki lahko traja tudi dve ali tri desetletja. Do zdaj so bile cene hrane nizke, ker je bila ponudba kmetijskih pridelkov večja od povpraševanja in tudi rast povpraševanja je bila nižja od rasti ponudbe. Lani se je ta trend obrnil. V zadnjem letu so se cene mleka na svetovnem trgu podvojile, cene za rž so poskočile za 55 odstotkov, za ječmen 70 odstotkov, za pšenico 90 odstotkov in oves 80 odstotkov.

Evropska komisija v pravkar objavljenem okoljsko-energetskem svežnju ohranja cilj, da je treba v EU do leta 2020 povečati delež biogoriv na 10 odstotkov, vendar to dosledno velja pod pogojem, da bodo razvite tehnologije za drugo generacijo biogoriv - v biogoriva ne bi kot zdaj predelovali le določenih delov poljščin, ampak celotno rastlino. Na komisiji tudi opozarjajo, da so biogoriva za pridelavo in cene hrane v EU manjša grožnja kot v ZDA, saj EU predela v biogorivo le 2 odstotka žit. Ponudba žit in drugih poljščin na svetovnih trgih je manjša predvsem zaradi podnebnih sprememb, suš in drugih nevšečnosti, ki niso povezane s proizvodnjo biogoriv, vztrajajo na evropski komisiji.

Hitreje do novih živil

Rešitev za povečanje ponudbe in tudi za zmanjšanje pritiska na cene hrane evropska komisija vidi v novih živilih. Zaradi tega predlaga poenostavitev postopkov za potrjevanje novih živil in tistih živil, ki so zunaj EU že na trgu, pa zanje obstajajo dokazi, da so varna. Nekateri kritiki v teh poenostavitvah vidijo nevarnost, da bo EU z njimi odprla stranska vrata za pridelavo in uporabo gensko spremenjenih rastlin, zlasti koruze, za katero ima zdaj največ prijav. Evropska komisija te namige odločno zanika in vztraja, da bo vsaka članica še naprej lahko zavrnila uporabo rastlin, za katere bo presodila, da niso dovolj varne.

Gensko spremenjene rastline imajo v EU odločne nasprotnike in tudi enako odločne podpornike. Lani v jeseni so oboji sočasno pripravili protest. Nasprotniki pred sedežem komisije, podporniki v preddverju. Revija New Scientist, ki seveda podpira razvoj novih tehnologij in v tem okviru tudi biotehnologijo, je v začetku leta objavila, da bi nove kmetijske površine lahko pridobili z razvojem gensko spremenjenih rastlin, ki bi uspevale na sušnih območjih, hkrati bi z novo generacijo gensko spremenjenih kmetijskih pridelkov lahko zmanjšali izpuste toplogrednih plinov za toliko, kot če bi ostala na letališčih vsa letala na svetu. Kmetijstvo namreč več pripomore h globalnemu segrevanju kot vsi avtomobili, vlaki, ladje in letala na svetu. Dr. Borut Bohanec, profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, je v Dnevniku nedavno napisal, da so prav gensko spremenjene rastline tiste, ki omogočajo do okolja prijazno pridelavo, ohranitev humusa v tleh, izločanje uporabe insekticidov, fungicidov itd. Opozarja pa tudi na pomen žlahtnjenja rastlin. "Hektarski donosi vodilnih poljščin so se v 20. stoletju povečali vsaj za petkrat, a vedeti moramo, da je imel levji delež pri tem uspehu prav sodobni izbor semen, ki je nastal z žlahtnjenjem rastlin. V Sloveniji pristojno ministrstvo žal dolgoročno financira le selekcijo živali, ne pa tudi žlahtnjenja rastlin ... Z zapostavljanjem žlahtnjenja rastlin se v Sloveniji zavestno odrekamo lastni ustvarjalnosti, onemogočamo visokotehnološke zaposlitve v kmetijstvu in podaljšujemo skoraj popolno odvisnost od tujih večnacionalnih podjetij. Tudi ta tehnološki vidik hrano draži," je opozoril profesor Bohanec.

Nemški Spiegel pa sprašuje, kako bo lahko kmetijstvo v prihodnje prehranilo prebivalstvo, ki se vsako leto poveča za 80 milijonov, ali bo še ostalo dovolj prostora za pridelavo rastlin za biogoriva. Glede biogoriv Skandinavci pravijo, da je mogoče etanol pridobivati tudi iz lesa, kar sami že nekaj časa uspešno počnejo. Pri odločanju o proizvodnji biogoriv je treba zaradi tega poleg kmetijstva upoštevati tudi gozdarstvo, predlagajo Švedi. K večji porabi hrane so precej prispevale tudi spremembe prehranjevalnih navad, zlasti v azijskih državah z veliko gospodarsko rastjo.

Z dvigom prihodka si tam vse več ljudi lahko privošči več kot le riž, švedski državni sekretar za kmetijstvo Rolf Eriksson je na razpravi na Friends of Europe povedal, da zelenjavo v teh državah vse bolj nadomešča meso. Na svetu se je poraba mesa v zadnjih 25 letih podvojila. S tem, ko raste poraba mesa, se povečuje tudi potreba po krmilnih žitih. Za kilogram svinjskega mesa kmet porabi tri kilograme žita, za kilogram govedine pa sedem kilogramov. Kitajska, kjer živi četrtina svetovnega prebivalstva, ima le dobrih deset odstotkov kmetijskih površin. V zadnjih desetih letih je tam zaradi širitev mest in drugih gradenj izginilo osem milijonov hektarov kmetijskih zemljišč.

Evropska in ameriška živila so v zadnjih letih preplavila predvsem trge v afriških državah, zaradi njih je bilo veliko domačih kmetov prisiljenih prenehati kmetovati, saj je mleko od njihovih krav predrago v primerjavi z bogato subvencioniranim francoskim mlekom v prahu, ki je na voljo na tržnici. Tudi rejo piščancev so afriški kmetje morali zaradi subvencioniranih evropskih in ameriških piščancev v zadnjih letih marsikje opustiti, ker niso mogli najti kupca. Če bodo Evropa in ZDA same porabile hrano, ki jo njihovi kmetje in živilska podjetja proizvedejo, bodo lahko spet začeli kmetovati tudi v Afriki, vendar nov začetek ni prav enostaven, krave in piščance je treba kupiti, večina kmetov, ki so jih evropske in ameriške multinacionalke uničile, pa je zdaj odvisnih od humanitarne pomoči. Tudi v Afriki vse bolj občutijo posledice podnebnih sprememb. Lani so hudourniki recimo že poplavili precejšnje površine polj, zasejane z žiti. Velike rezerve pa ima po lastnih podatkih predvsem Rusija, kjer je praznih 20 milijonov hektarov njiv. Tudi v drugih sosedah EU, ki so bile včasih del Sovjetske zveze, je še precej možnosti za povečanje kmetijske proizvodnje.

Kmetje so tudi poslovneži

Jean Martin je prepričan, da je treba kmetom omogočiti, da se obnašajo kot poslovneži in pridelujejo tisto, kar na trgu lahko prodajo, prav tako ne gre zanemariti vlaganj v raziskave, razvoj in inovacije v kmetijstvu. Zmotno je prepričanje, da v kmetijstvu in pridelavi hrane ni inovacij, raziskav in razvoja. Ob ugodnih razmerah je ta sektor lahko eden najbolj razvojno intenzivnih in inovativnih v gospodarstvu, trdi Martin. Francoski kmetijski minister Michel Barnier je prepričan, da mora biti kmetijstvo del energetske in okoljske politike, ker "smo v istem čolnu". Evropski trg hrane mora ostati odprt, hkrati pa je treba zagotoviti tudi ustrezne zaščite, in to bo eden temeljnih ciljev Francije na področju kmetijstva v drugi polovici letošnjega leta, ko bo predsedovala svetu EU. "Ne morem soglašati, da bi bila hrana na krožnikih potrošnikov v EU sredstvo mednarodnih špekulacij," je odločen Barnier, zaradi tega mora Evropska unija ohraniti sedanji model za zaščite in spodbude domačega kmetijstva. Prav tako se Francozi ne strinjajo, da bi bilo treba zmanjšati znesek denarja, ki je v proračunu EU na voljo za kmetijstvo. V proračunskem obdobju od leta 2007 do 2013 je za ta sektor na voljo 40 odstotkov vsega denarja od 860 milijard evrov.

Švedski državni sekretar za kmetijstvo Rolf Eriksson dodaja, da bolj ko je trg konkurenčen, manj zaščit je potrebnih za uravnavanje ponudbe in povpraševanja in s tem tudi cen hrane. Namesto kvot in drugih podobnih ukrepov bi bilo treba za kmetijstvo in proizvodnjo hrane uvesti davčne spodbude. Problemov ne gre reševati s starimi metodami, ampak je treba najti nove rešitve, "mešanico novih politik". Sicer pa je kmetijstvo del celotne gospodarske politike. Če so obresti visoke, so tudi posojila za kmete dražja.

Komisarka stavi na kakovost evropske hrane

Ko govori o konkurenčnosti evropskega kmetijstva in proizvodnje hrane, evropska komisarka za kmetijstvo Mariann Fischer Boel stavi na kakovost. Prav kakovost, ki jo potrjujejo številne zaščite in znamke, je tisto, kar mora EU po njenih besedah tržiti, saj se mora osredotočiti na živila z visoko dodano vrednostjo, to so recimo siri ali vino. Lani je bil po Barnierjevih podatkih izvoz hrane iz EU na svetovne trge vreden 52 milijard evrov.

Slovenija sodi po podatkih ministrstva za kmetijstvo med uvoznice hrane, uvaža predvsem pijače, meso in mesne izdelke, pa tudi mlečne izdelke. Mesa je na trgu očitno še zmeraj dovolj, saj manjši kmetje prašiče in teleta še zmeraj zelo težko prodajo. Mleka slovenski kmetje namolzejo manj, kot bi ga smeli glede na kvote, ki so jih odobrili v Bruslju. Pridelava poljščin zaradi biogoriv v Sloveniji (še) ni problem. Oljno ogrščico kmetje v glavnem sadijo na poljih, kjer so še pred dobrima dvema letoma pridelovali sladkorno peso za Tovarno sladkorja Ormož, ki so jo po uveljavitvi reforme trga sladkorja zaprli. Toda poleg obstoječe tovarne biodizla v Gančanih nameravajo v prihodnje v Sloveniji biogorivo proizvajati še v treh tovarnah v Lendavi, Hočah in Ormožu. Gospodarski minister Andrej Vizjak je januarja lani predstavil "projekt dograditve ene največjih tovarn za pridobivanje biodizla v Evropi". Ta proizvajalec naj bi postala Nafta Lendava. Aprila lani je enak projekt predstavil Petrol, ki namerava novo tovarno biodizla graditi v Račah pri Mariboru. Država poleg tega obljublja še proizvodnjo bioetanola v Ormožu, kjer so prenehali proizvajati sladkor. Kako bo Slovenija kot neto uvoznica hrane uskladila pridelavo poljščin za biogoriva za omenjene tovarne s pridelavo in proizvodnjo hrane, oblast še ni razkrila. Mogoče pa je tudi, da so si investitorji že premislili.

Evropska skupnost je pred 50 leti zaradi velikega pomanjkanja hrane uvedla skupno kmetijsko politiko, da bi s spodbudami na evropski ravni zagotovila dovolj hrane za vse. Sistem je bil tako uspešen, da so zlasti francoski kmetje še pred nekaj leti med protesti žito in druge pridelke, ki jih niso mogli prodati, stresli na ceste. Utegne se zgoditi, da bo EU morala merila za dodelitev kmetijskih plačil, ki jih je uvedla leta 2003, spet spremeniti tako, da bo spodbujala čimvečjo pridelavo.