"Medžik Ekšen in Brejnvoš Pauer!"

Vsaj 3400 nas bo! se je nasmihal uradni mejl, plakat pa je za teh par uric obljubljal zelo konkretne rezultate: V vašem poslu boste z manj dela zaslužili več. Imeli boste več časa, več denarja, manj stresa in bolj zadovoljni boste! Si lahko privoščite, da manjkate na največjem dobrodelno-izobraževalnem dogodku desetletja? To je vaša zadnja priložnost! Aleš in Smiljan predavanja ne bosta ponovila. Nikoli več!

Za potrebe reportažnega novinarja naravnost čudovito poimenovanemu gospodu Liscu (iz enako čudovito poimenovanega podjetja Lisac & Lisac) se je pri tem gigamegaspektaklu s krovnim nazivom MOTIVAKCIJA pridružil nihče drug kot Smiljan Mori - ta legenda slovenske narečne guruistike, to prapočelo motivacijskega pumpa. Zastonjsko predavanje (naj zadonijo fanfare: nič manj kot zadnje brezplačno predavanje gospoda Lisca) sta priredila v mali hali Tivoli in čisto zares je prišlo okrog tri tisoč ljudi. Dobrodelnost iz enega prejšnjih stavkov je temeljila na pozivu, naj vsak udeleženec kaj nakaže v dobrodelne namene - kolikor pač zmore.

STOP! Vstop brez vstopnice ni mogoč - Vstopnico dobite pri registracijskem pultu! so svarili papirji formata A4, napopani na zunanje steklo hale. Pri pultu si moral potem povedati svoje ime in priimek, naslov, mobitel in mejl. Ko sem vprašal, kaj se zgodi, če mejla in mobija nočem povedati, je mladenka naveličano, zoprnjakarsko, skorajda malce osebno zamerljivo prhnila: "Pač nočete." In me vseeno spustila naprej. Vstopnico s podatki je nekaj korakov naprej pobrala neka druga gospa, je pa bil obiskovalec zato deležen nenadejanega darila: velikega bloka z logotipom firme Lisac & Lisac ter pravega pravcatega kulija!

Okej, kuli - vsaj moj - potem ni pisal, pa tudi blok v bistvu ni bil toliko blok kot fotokopirani prodajni katalog. Ta blok predstavlja eno od prodajnih lekcij, ki si jih velja zapomniti: Izkoristite vsako priložnost za prodajo! je multidolarska modrost kar brizgala iz teh strani. Dobro preberite ponudbe in najbolje, da naročite kar vse. Cene so tako nizke, da mejijo na krajo. Ampak naj vam bo! Ker vas cenimo, ker vas imamo radi in ker vam želimo najboljše! Res je sicer, da je bilo par strani proti koncu bloka namenjenih tudi za zapiske, a je imela vsaka na sredi veliko temno slikico digitalnega tiskarskega stroja Xeikon (NOVO! NOVO!), tako da se zapiski pozneje niso ravno idealno brali.

Ker je bilo zastonj, se je začetek seveda zavlekel. Na oder je priskakljal na videz na hitro skupaj zmašen bataljon nekih hiperkinetičnih pičoz, ki so - neusklajene barvno in ritmično - tam na veliko skakale in ploskale zdaj v levo zdaj v desno ... Pri tem so dajale najbolj razrajcane možne znake, naj se jim pridruži še publika, a je skupaj z njimi, ko so se tleskale po riti, ploskal samo kak ekstraoptimističen deda. Potem je zapela Nuša Derenda, kar je bilo tudi zaradi divjega ozvočenja precej naporno.

Pravi program se je začel, ko je prišel na oder Stojan Auer, ki pa je bil v bistvu Boštjan Romih. "Tistega, ki dela isto kot včeraj, jutri več ne bo!" nam je položil na srce. In pa še: "Samo voda, ki teče, je bistra." ter "Kolikor visoko si želi drevo zrasti, tako globoko mora pognati korenine." Priznal je sicer, da ni nobena od teh večnih misli zrasla na njegovem zelniku. Pravzaprav si je čisto vse sposodil od velikih zgodovinskih mož, a ker gospod Lisac pravi, da ni čisto nič narobe, če kdaj tudi kaj ukradeš, mu tega danes ni težko priznati. Dame in gospodje: magister Aleš Lisac!

"Polna dvorana dokazuje, da magična marketinška beseda brezplačno še vedno deluje!" je zaoral gospod Lisac, čeprav dvorana ni bila polna. "Ampak - in to je prva lekcija - ne na vse ciljne skupine enako! Na ene sploh ne deluje. Veste, na koga ne? Na otroke. Ker itak vse dobijo brezplačno. Deluje pa nanje toliko bolj neka druga magična beseda - in sicer ... NOVO!!!"

Recimo! Ondan je kupil sinu nove smučke in sta šla potem smučat in potem v gostilno na čaj. Tam najprej nista znala uganiti, kaj naj bi bila stena, polna šparovčkov - in gostilničar jima je pojasnil, da je to njihova pogruntavščina: da gostje vedno, ko pridejo na pijačo, dajo vsak v svoj trezorček po par evrov in so s tem z vsakim pivom nekaj tudi prišparali! "Poglejte, ogromno je po Sloveniji gostinskih lokalov - eni jamrajo, drugi imajo pa šparovčke!" Ker to je odličen primer, kako se z inovacijo prebiti v ospredje. Še en tak primer bi bil: se spomnite Vege? Ja, on, magister Lisac, je bil tam nekaj časa v službi. Zadeva je pri nas potem sicer propadla, Francozi so šli ven - pa ne zaradi slabega marketinga! - no, ampak on je imel takrat idejo in je minute mobipogovorov fizično zapakiral skupaj z britvicami. "Priznam, da ta zadeva ni bila ne vem kako uspešna, je pa dober primer ideje, ko nekaj zapakiraš z nečim drugim in upaš, da se bo zato bolje prodajalo!"

Zbrane je potem mimogrede nagovoril Zoran Janković (kdo bi vedel, kaj mu je bilo tega treba), nakar je bila na vrsti prva in v bistvu daleč največja zvezda večera. "Je IZJEMEN motivacijski govornik!" je zadonelo iz zvočnikov. "V Rusiji, Ukrajini in Azerbajdžanu se na njegovih predavanjih zbira tisoče ljudi! Pripravite se na novosti! Pripravite se na zmagosl-!" Pri zmagosl- je možato žmohtnega glasu sicer kar naenkrat zmanjkalo, slišati je bilo kot tehnična napaka, zazevalo je par sekund grobne tišine - a že je bil tu v svileni beli srajčki Smilijan Mori, ki tovrstne tegobice zmaže kot kak barba girice za zajtrk.

"Ritke dajmo dvignit, če hočte v življenju kaj nardit!" je pozval dvorano, potem ko je nekaj minut skupaj v napol telovadnem koraku ploskljal kar tako iz čiste destilirane pozitive. Ko so zbrani vstali, jim je bilo naročeno, naj se za ta dosežek nagradijo z gromkim aplavzom, nakar so morali soseda butniti v ramo in mu reči: Čestitam, ker si prišel na ta seminar. "Ker veste, 80 procentov uspeha je že, ko se ljudje pojavijo na takem seminarju! Naj dvigne roko tisti, ki je že slišal, da Smiljan Mori pere možgane!" Dvignilo se je kar nekaj rok. "No, pa saj je res! Saj res perem možgane! In zato smo se mi v našem podjetju povlekli v naš raziskovalni laboratorij ter pranje možganov razdelali v dve fazi - pranje in še pred tem mehčanje! Poglejte, razvili smo poseben mehčalec z imenom Medžik Ekšn!" okrog je pomahal z ustrezno živobarvno škatlo "... in pa tudi prašek, poglejte, Pozitiv Brejnvoš!" Ko je sem in tja pohojladrijal še z miniaturnim pralnim strojčkom, je vsepovsod zagomazelo od navdušenja.

Itak, tako Smiljan, da nam perejo možgane vsak dan (mediji, časopisi, ata mama teta stric) - da ne zmoremo, da naj bomo pridni in previdni, da naj ostanemo tam, kjer smo. To je "tehnika sidranja" in temu smo izpostavljeni vsako sekundo vsakega dneva - in to je tudi razlog za takrat, ko se vozimo v avtu in postanemu kar naenkrat brez razloga žalostni, ko je na radiu kakšna taka glasba.

Vete, oni dan se je Smiljanu utrnila tale misel: Naše misli postanejo naša usoda. In je bil blazno ponosen nase, ampak potem je šel malo gledat in je videl, da je zelo podobno reč rekel že Gandi. Koliko vas je že slišalo za Gandija? (Dvignila se je slaba tretjina rok v dvorani, dejansko tako malo, da jih je celo Smiljan malo pokaral.) Naprej: ta naša Zemlja je krasna učilnica, realnost pa ni to, kar vidite okrog sebe. "Kdo je gledal tisti film, kaj je že bil, Streets of Philadelphia? Jaz nisem mogel verjet! Tom Hanks umira tam na filmu, jaz se jočem, potem pa čez dva meseca - ne morem verjet - ga vidim v drugem filmu, živega. Kaj je to realnost?!"

Ampak naši možgani so žal od rojstva sprogramirani! Kaj zdaj to pomeni, sprogramirani? E, nam bo pokazo! V roke od nekod privleče plišasto opico, jo malo potrese levo in desno ter parkrat zapored blazno afektirano reče: "Pozorno gledajte!" Pokazo nam bo razliko med dobro in slabo opico. "Pozorno gledajte!"

Najprej dobra opica (opico potrese in se z njo trikrat dotakne hrbta laptopa, ki počiva na mizici sredi odra). "Zdaj pa še slaba opica, ja!" (opico potrese in se z njo na identičen način trikrat dotakne hrbta laptopa). Vidiste razliko? Ne vidiste? Nič hudega, marsikdo ne vidi, to sploh ni stvar inteligence. Bo pokazo še enkrat. "Dobra opica!" (tap-tap-tap) "Zdaj pa še slaba opica, ja!" (tap-tap-tap). Še vedno ne vidiste? Bo pokazo še enkrat! Ne se sekirat, saj na njegovih seminarjih je cel kup ljudi, ki tudi po uri in pol ne vidijo razlike... Ki pridejo vse tja do vznožja odra in gledajo in ki ne razumejo tudi po tem, ko jim že razloži rešitev. Tedne kasneje ga še vedno ustavljajo na ulici in sprašujejo: Ti, Smiljan, pa kaj je bilo to s tisto opico?!?!

Ampak to samo kaže na to, kako totalno so bili dozdaj naši možgani sprogramirani! Ker stvar je v tem: ko je on s takim poudarkom govoril Pozorno gledajte!, nas je s tem gledalce direktno sprogramiral, da smo se posvetili samo vizualnim zaznavam, in sploh nismo pazili na zvočne informacije. In tako nismo pribeležili, da je za frazo 'slaba opica' vedno rekel besedico 'ja'. Vidiste? Razlika med dobro in slabo opico je besedica 'ja' na koncu!

In tako naprej. Izrečene so bile še neštete modrosti, a žal nimamo prostora, da bi jih vse pribeležili za potrebe antropoloških študij 22. stoletja. Edino to se mi je zdelo še res fascinantno, da je na vprašanje, kdo je gledal film The Secret, roke dvignilo vsaj toliko, če ne še več bodočih japijev, kot jih je slišalo za Mahatmo Gandija. Čisto za konec je Smiljan še na glas prebral kompletno ponudbo z blokov, ki smo jih dobili, ter napovedal 20-minutni odmor, ki ga je z odra vmes prekinil magister Lisac, da je še enkrat povedal, kje točno je mogoče te zadeve kupiti.

Interesa je na štantih nekaj bilo, čeprav nekih strašnih evrov nisem videl bliskati pod dvoranskimi žarometi. Ljudem, ki imajo 220 evrov za DVD z današnjega predavanja + zapiske s predavanja plus Zlati paket plus De luxe paket plus Dve knjigi mag. Aleša Lisca - takim ljudem, bi rekel, se pač ni treba drenjati po zastonjskih motivakcijadah. Pa četudi bi s tem fenomenalnim nakupom bojda prihranili kar 69 evrov. Po zvočnikih so organizatorji med drugim nabijali Money For Nothing, vendar si ne drznim misliti, da je šlo za načrtno ironijo.

Med odmorom sem takole brezciljno malo krožil dol po parterju, dokler nisem naletel na strašansko lepo oblečenega fanta, s katerim sva včasih igrala karte v Črni Luknji. Vmes je bil malo novinar, pa se ni najbolje izteklo, zdaj pa se je očitno totalno našel v čevljih IT-menedžerja. "Ti, meni je bilo danes zelo všeč!" mi je povedal. "Sicer čisto nič novega, čisto nič revolucionarnega, ampak Smiljana je zmeraj lepo poslušati. Veš, on je drugače petdesetkrat bolj inteligenten kot izpade na odru. On je tako pameten, da mu jaz vedno, ko ga vidim, lahko rečem samo aleluja! Pazi, on drugače govori perfektno slovenščino, ampak jo tam gori potem namenoma popači - in folk si reče, ejla, če lahko tak Jodle tako lepo služi, zakaj ne bi potem še jaz!" Kako pa to veš? Si ga kdaj slišal govoriti perfektno slovenščino? "I, seveda sem ga slišal! Enkrat smo imeli neke posle z njegovo zavarovalnico." Zavarovalnico? "Ja, on ma tudi neko svojo zavarovalnico, z zavarovalniškim poslom je obogatel!" Če je obogatel z zavarovalnico, zakaj mu je pa potem treba skakati tamle gor po odru? "Jaz bi si predstavljal, da si tako zrihta najboljše kliente!"

Po premoru se je Smiljan vrnil na oder in zbrane obvestil, da bodo pakete lahko kupili tudi po prireditvi, nakar je razpredel misel, da je v življenju najlepše, če lahko komu kaj podariš - pa sploh ni nujno, da denar, lahko tudi nasmeh! Potem je zabrisal par CD-jev v publiko in izvabil bučen aplavz za svojo ženo, pevko Heleno Kodrič Mori, ki se je bila odrekla vsemu, da ga je lahko podpirala v njegovi karieri - zdaj pa nam bo zapela eno lepo pesem. "Mate dobro srce? Dajte se malo vstat in dajmo takole živo!" je pozvala gospa Helena in odpela dejansko zelo luštno štancijado To, kar daš, to dobiš.

Kljub vztrajnim pozivom je na noge skočilo samo pol parterja in petina tribun - so si pa nekateri sede dajali takt in izvajali take gruvi egipčanske muve. Zatem je bil na vrsti magister Lisac. O sebi je najprej kar veliko govoril v tretji osebi ednine, tako kot Salvador Dali. Potem je zbranim razložil pomen termina blagovna znamka: "To je tako kot v srednji šoli: vse dobesedno prepišeš od največje piflarke, ona dobi pet, ti pa tri." Na srce jim je položil, da je vsak izmed njih svoja blagovna znamka ("Poznaš Petra? - Ja, to je tisti, ki hodi z uno!"; vsi smo pri vseh vsak v svojem blagovnem predalčku).

Kot znanstveno dokazano dejstvo je prodal trditev, da za 80 odstotki vseh nakupnih odločitev na svetu stojijo ženske, za 20 odstotki pa otroci. Moški ne odločajo o ničemer. Potem jim je povedal, da bo na Poljskem s partnerji kmalu odprl ogromen vodni park. Pri tem bo napravil za ta posel strahovito inovacijo, prvi v tem delu Evrope - in sicer bodo pri blagajni pobirali imena in priimke in podatke vseh, ki se bodo prišli kopat!

Okej, saj poznate božje zapovedi, ne? No, ena izmed njih nam nalaga NE KRADI!, ampak veste, danes se v marketinškem svetu preprosto prečrta besedica NE: "Kraja je danes dovoljena in zaželena!" Najboljši način, da kradeš, je, da bereš knjige! Oziroma da se oziraš nazaj v zgodovino!

Ampak naprej: v mnogih državah je zakonsko omejena marketinška uporaba besede NOVO, ker je preprosto preveč uničujoče učinkovita. Napotek: v svojem poslu naredite vse nasprotno kot drugi, tako kot Ryan Air, in uspeh ne bo izostal. Še en napotek: analizirajte 50 izdelkov, ki ste jih kupili v zadnjih dveh tednih (moški pa v zadnjih desetih letih, ho ho ho!), in analizirajte, na kakšno finto so vas dobili - nakar ta spoznanja uporabljajte naprej pri prodaji svojih izdelkov. Matematika je bistvena. Poznati morate svoje številke. To predavanje je magistra Lisca stalo nekje 10 evrov na osebo, ampak se je odločil, da se mu ta številka še vedno splača, ker dobi tako širok dostop do novih strank.

Naprej: kaj se bolj splača - prodajati domačo fitnes napravo za 15.000 dolarjev ali podobno napravo za 599 evrov? Po njegovem tisto za 15.000 dolarjev, ker imaš večji budžet za marketing in ker bodo uporabniki, bogatunski Američani, zaradi nezaslišane cene potem sami sebe prepričali, da je proizvod super. "Nekaj vam bom povedal, kar vam ne bi smel: več ko ljudje plačajo za seminar - bolj so zadovoljni, bolj so lojalni, manj se pritožujejo." Mimogrede, vidite tole sliko pisoarja? No, to je pisoar z münchenskega letališča, kjer imajo vsi pisoarji notri narisano muho, ker so zračunali, da jim to znatno zmanjša stroške čiščenja! Je lahko sploh še kakšen boljši dokaz, kako se splača slediti svojim ciljem?

Modrosti je bilo seveda spet še več, a je prostor še vedno omejen. Na koncu je na oder še enkrat priskakljal Smiljan, se zahvalil sponzorju (tej in tej zavarovalnici) ter še enkrat spomnil na neverjetno ponudbo, ki je bila tega dne zbranim na voljo. Seminarji ne bodo nikoli več dostopni po tej ceni. Tisti pa, ki bodo na list papirja napisali tri reči, ki so se jih tega dne naučili, bodo tamle pri pultu dobili zastonj knjigo Iz dnevnika marketinškega guruja 1 ter DVD magistra Lisca.

Kot divja reka se je usulo proti pultu, in ker sem v osnovi prijetno in radosodelujoče bitje, sem se toku pridružil tudi sam. Kaj sem se torej naučil? DA SE MOBITELOV NE SPLAČA PRODAJATI V PAKETU Z BRITVICAMI sem napisal kot prvo, kot drugo pa DA JE ENAKO ŠTEVILO LJUDI TUKAJ SLIŠALO ZA GANDIJA, KOT JIH JE VIDELO FILM THE SECRET. S tretjim spoznanjem sem imel bistveno hujše probleme, ampak izrecno so hoteli tri, zato sem se praskal po glavi, dokler nisem napisal, DA ŽENA SMILJANA MORIJA POJE TEHNO. Masa se je drenjala, dnevnik marketinškega guruja je masovno švigal naprej v svet. 'KRADITE' se je na modernem ekvivalentu prosojnice tam gori na zidu še vedno svetlikala ena izmed temeljnih zapovedi pod velikim rdečim naslovom ENTUZIAZEM. Motivirani dvajsetletniki s kulerskimi črnimi zimskimi plašči čez puloverčke z zimskimi motivi so se agresivno pozibavali po taktu Michaela Jacksona in bili samim sebi strašno všeč. Hej juhej, kako bodo že od jutri naprej cingljali bankomati!