Bomo jedli meso kloniranih živali?

Prejšnji teden je ameriška agencija FDA (Food and Drug Administration), pristojna za varnost hrane in zdravil, po več letih čakanja končno izdala poročilo, v katerem trdi, da meso in mleko kloniranih živali ne pomenita tveganja. Ista agencija je pred sedmimi leti prostovoljno prepovedala prodajo mesa in mlečnih izdelkov iz mleka kloniranih živali, da bi temeljito preučila morebitne nevarnosti in tveganja, ki bi jih pomenilo uživanje takšne hrane. A kljub dolgotrajnim in očitno intenzivnim raziskavam je strah pred mesom kloniranih živali velik. Američani govorijo o tako imenovanem "bljak" dejavniku in več kot 60 odstotkov ljudi takšnega mesa ne bi jedlo. Toda če bo prevladalo mnenje FDA, tega, da se prehranjujejo s potomci klonov, niti ne bodo vedeli. Označevanje takšnega mesa naj bi bilo izbirno. Evropa bo svojo politiko do mesa kloniranih živali izoblikovala še letos.

"Kloniranje živali za potrebe prehranjevanja je uporabno ne samo za zagotavljanje zadostne količine hrane za naraščajoče število prebivalcev na zemlji, temveč tudi zato, da bi z gensko manipulacijo ustvarili kakovostnejšo hrano, na primer svinje z več mišične mase in manj maščobe," meni dr. Krešimir Pavelić, predstojnik Zavoda za molekularno medicino na zagrebškem Inštitutu Ruđerja Boškovića. Živilska industrija klone potrebuje le, če klonira živali z boljšimi lastnosti, kot jih imajo živali, spočete s spolnim razmnoževanjem.

"Če desetletja jemo meso živali, ki smo jih pridobili z umetno osemenitvijo, če jemo meso živali, ki smo jih pridobili s presaditvijo zarodkov, je kloniranje samo naslednji korak v razvoju reprodukcijskih tehnik, ki jih uporabljamo v kmetijstvu," pravi prof. dr. Peter Dovč z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Čeprav je od prvega kloniranja živali, leta 1952 so klonirali žabjega paglavca, minilo že več kot pol stoletja, od prvega uspešnega kloniranja sesalca, ovce Dolly, pa slabih 12 let, je kloniranje predvsem zaradi etičnih pomislekov problematična tema v znanosti in tudi v širši javnosti. Podobno kot pri gensko spremenjenih organizmih (GSO) tudi tu prevladuje strah, da uživanje hrane, ki je bila tako ali drugače gensko spremenjena, lahko ima neslutene posledice, ki bi se morda pokazale šele pri naslednjih rodovih.

"Vse, česar ne poznaš, je vzrok za strah. To je naravno in je omogočilo človeku in drugim živim bitjem preživetje. Seveda pa brez radovednosti ni napredka. Neka stopnja previdnosti je potrebna, toda nevarnost je treba realno in znanstveno pretehtati, potem pa se odločiti," meni doc. dr. Miomir Knežević z Zavoda za transfuzijsko medicino in Nacionalnega inštituta za biologijo. FDA je raziskave kloniranih živali, ki bi lahko vstopile v prehranjevalno verigo, začela že pred skoraj desetletjem, a končnega poročila ni in ni bilo. Leta 2001 je prostovoljno razglasila prepoved prodaje mesa in mlečnih izdelkov kloniranih živali, a je dokončno poročilo izdala šele prejšnji teden. Številna podjetja, ki se v ZDA ukvarjajo s komercialnim kloniranjem, naj bi po navedbah Washington Posta - o tem so pisali že pred dvema letoma - celo propadla. V tem času se je zato v ZDA uveljavilo predvsem kloniranje "razstavnih" živali, kot so prašiči in dirkalni konji, katerih cena je celo padla na 6000 dolarjev za klon.Kljub končnemu poročilu in temu, da bo tudi Evropska unija letos sprejela politiko glede kloniranih živali, njihovega mesa in mleka, so mnenja o pomenu takšne politike različna. Američani, predvsem največji podjetji, ki se ukvarjata s komercialnim kloniranjem, ViaGen in Cyagra, seveda govorijo o velikih priložnostih, ki naj bi jih komercialno kloniranje zdravih in "uglednejših" živali prineslo živilski industriji. A znanstveniki so bolj zadržani. "Poudariti je treba, da pravzaprav ne gre toliko za trženje proizvodov kloniranih živali kot za trženje proizvodov njihovih potomcev, ki so nastali s spolnim razmnoževanjem. Ker je kloniranih živali razmeroma malo (v ZDA naj bi bilo manj kot 600 kloniranih živali), je seveda tudi delež njihovih potomcev v populaciji majhen in količina njihovih proizvodov, ki bi se lahko znašli na policah trgovin, je za zdaj zanemarljiva. Seveda pa bi se v treh do petih letih razmere lahko zelo spremenile. Za zdaj je kloniranje namenjeno le učinkovitejšemu razmnoževanju izjemnih živali z vrhunskimi proizvodnimi sposobnostmi," pravi Dovč. Cena kloniranih živali za prehranske potrebe je vsaj 15.000 ameriških dolarjev. Glede na to, da klasična selekcija iz leta v leto uspešno izboljšuje proizvodne lastnosti, naj bi po Dovčevih besedah odločitev o trženju proizvodov kloniranih živali kazala tudi, kakšno je razmerje moči med industrijo, ki stavi na klasično selekcijo, in biotehnološko naravnano industrijo, ki stavi na kloniranje. Očitno gre tudi pri kloniranih živalih za podoben položaj kot pri gensko spremenjenih organizmih: možnosti za doseganje podobnih učinkov brez biotehnologije so dobre, a pri uporabi novodobnih tehnologij ima besedo predvsem kapital. Gensko spremenjeni organizmi in klonirana bitja so namreč zaščitena intelektualna lastnina.

Odločitev EU še letos

Evropska komisija je lani naročila Evropski agenciji za varno hrano (EFSA) in Evropski skupini za etiko v znanosti in novih tehnologijah (EGE), naj pripravita poročili o možnih posledicah vstopa proizvodov kloniranih živali v evropsko prehranjevalno verigo. EFSA je, sodeč po nedavno objavljenem osnutku, prišla do bolj ali manj enakih ugotovitev kot ameriška agencija FDA, skupina EGE pa je do takšnih izdelkov zadržana.

"Glede na trenutno stopnjo trpljenja in zdravstvenih težav nadomestnih samcev in živalskih klonov EGE dvomi, da je kloniranje živali za prehranjevalne namene etično upravičeno," ugotavljajo njeni člani, pri čemer se sklicujejo na amsterdamsko pogodbo, ki obravnava živali kot čuteča bitja. V procesu kloniranja namreč nastajajo številni zapleti, ki jih občutijo predvsem živali. Pavelić pravi: "Znano je, da so klonirane ovce in krave prevelike, da imajo klonirane miši do štirikrat večjo maternico in da imajo prašiči okvarjeno srce. To moramo upoštevati predvsem, ko razmišljamo o kloniranju ljudi."

Pri kloniranju krav je tudi zelo nizek odstotek živih rojstev, samo 13 odstotkov, 20 odstotkov mladičev umre v prvih 24 urah po rojstvu, 15 odstotkov jih umre kmalu po prenehanju dojenja, večinoma zaradi odpovedi srca ali jeter. Klonirani mladiči so pogosto nadpovprečno veliki, zato je velik odstotek skotitev opravljen s carskim rezom, mladiči imajo neredko nesorazmerno razvite notranje organe in šibak imunski sistem. Vendar so mladiči, ki preživijo prvih šest mesecev, navadno enako zdravi kot neklonirani. A Dovč pojasnjuje: "V javnosti so zelo odmevala poročila o okvarah, ki se pojavljajo, če gre pri kloniranju kaj narobe. Gre za zapleten proces reprogramiranja celičnega jedra, ki seveda ne poteka vedno brez napak. Vendar so kloni in njihovi potomci, o katerih govorimo v kontekstu proizvodnje mesa in mleka, primeri, kjer je vse potekalo normalno, in težko bi znanstveno podprli tezo, da so take živali bolj nagnjene k boleznim." Sicer pa se tudi tehnike kloniranja izboljšujejo. Ko so klonirali Dolly, je bilo uspešnih kloniranj 2 odstotka, danes je pri kravah takšnih kloniranj že od 10 do 20 odstotkov. Kot opozarja Pavelić, gre pri kloniranju v prehranjevalne namene za več kot le vprašanje zdravja potrošnikov: "Skrb za zdravje ni edino vprašanje, ki se postavlja ob kloniranju živine za trg. Zagotovo je prisotna moralna, etična in verska zaskrbljenost. Vendar mora ocena tveganja temeljiti na strogem znanstvenem presojanju."Po besedah strokovnjakov v Evropi še ni proizvodov kloniranih živali, čeprav opozarjajo, da je izjemno težko napovedati, kdaj se bo kaj takšnega zgodilo. Za zdaj napovedujejo, da bodo potomci klonov oziroma njihovi proizvodi dostopni potrošnikom v treh do petih letih. V EU je približno 120 klonov, večinoma gre za tekmovalne konje. Na Japonskem je bilo od leta 1990 rojenih 1242 kloniranih volov, v ZDA pa je po nekaterih podatkih kar od 1000 do 2000 kloniranih konjev in krav, večina je "razstavnih".Med državami EU ima samo Danska urejeno zakonodajo, kar zadeva kloniranje, sprejela jo je junija 2005. Po zakonodaji je dovoljeno kloniranje z vnaprejšnjim dovoljenjem pristojnega inšpektorata; ta dopušča kloniranje predvsem v znanstvene namene, pa še pri tem lahko zavrne prošnjo, če pričakovane koristi niso relevantne za nadaljnji razvoj.Ne glede na etične ali zdravstvene pomisleke pa je prodaja proizvodov kloniranih živali odvisna predvsem od javne sprejetosti. Anketa je v Ameriki pred tremi leti pokazala, da kar 64 odstotkov Američanov ne bi kupovalo takšnih izdelkov, četudi bi FDA zagotovila, da so proizvodi varni. Prav zato bo, kot je sporočila Haravgi-Nina Papadoulaki, predstavnica za stike z javnostjo pri Evropskem komisariatu za zdravje, tudi Eurobarometer letos to vprašanje vključil v svoje javnomnenjske ankete, izsledki pa bodo znani v drugi polovici leta. Za zdaj je javnost še najbolj naklonjena kloniranju v biomedicinske namene, da razburjenja, ki nastane ob omembi kloniranja ljudi, niti ne omenjamo.

Pravica vedeti

Ker FDA trdi, da med proizvodi kloniranih živali in proizvodi živali, rojenih s spolnim razmnoževanjem, ni razlik, naj tudi označevanje ne bi bilo potrebno.

"Odločitev o označevanju še ni dokončna, proizvajalci niso dolžni označevati teh izdelkov in to je tudi del splošne potrošniške kulture. Tako v ZDA na primer občuten del tržnih količin mleka proizvedejo z dodajanjem rekombinantnega rastnega hormona in to mleko mešajo s konvencionalno proizvedenim mlekom, tega pa seveda ne označujejo. V Evropi takšna proizvodnja ni dovoljena in bi v podobnem položaju verjetno zahtevali posebno označevanje. Podobne so dileme pri živilih, ki so proizvedena z uporabo genske tehnologije, in tu v Evropi velja prepričanje, da je treba take proizvode posebej označiti. Menim, da bi dosledno označevanje proizvodov kloniranih živali zelo upočasnilo uveljavitev teh proizvodov na trgu. Čeprav je s tehničnega vidika označevanje zelo težko zagotoviti, posebej v predelanih živilih, bi si evropski potrošnik vsaj v začetnem obdobju želel takega označevanja," pravi Dovč. Knežević pa: "Kolikor poznam EU, bomo skoraj zanesljivo nekako označili takšno meso, da se bo kupec lažje odločal." Vsekakor bo označevanje ena od žgočih tem. Številni dvomljivci opozarjajo, da bi lahko samo z natančnim označevanjem dejansko ugotavljali, kakšne posledice bi na človeka in njegove potomce imelo uživanje hrane, pridobljene od živali s kloniranimi predniki. Vendar je morda res težko pričakovati, da bo za vsako svinjsko ribico izdelano družinsko drevo, ki bo potrošnika obveščalo o morebitnih sumljivih prednikih.

Slovenija čaka na EU

V Sloveniji kloniranih domačih živali ni, prav tako ni zakonodaje, ki bi kloniranje urejala, saj jo ima, kot rečeno, v Evropi samo Danska. Matjaž Emeršič, predstavnik za odnose z javnostmi na Veterinarski upravi Republike Slovenije, pravi, da je "to, kako in kdaj bo zakonsko urejena prodaja mesa kloniranih živali, odvisno predvsem od končnega mnenja EFSE", ta pa v osnutku navaja, da uživanje takšnega mesa ne pomeni posebnega tveganja za zdravje potrošnikov. Hkrati pravi, da je "verjetnost, da se bo v prihodnosti takšno meso pojavilo na policah slovenskih trgovin, majhna". Podobnega mnenja je Knežević: "Zaradi še vedno visokih stroškov in ne prav velikega smisla tega postopka ne pričakujem, da bomo kmalu jedli takšno meso." Bi pa standardizacija in zagotavljanje kakovosti in sledljivosti pomenila prednost takšnega mesa, saj bi o njem vedeli vse, "od genoma do fenotipa - vsebnosti beljakovin, holesterola, mineralov, hormonov", s čimer bi lahko natančno določili vpliv na človeka. Vendar Knežević konča s tem, da "je narava med nami že zdavnaj naredila selekcijo in menim, da 'standardizacija' nima prevelikega smisla".