Vzpon prave levice?

Bolj ko se v Nemčiji povečujejo socialne razlike, bolj ko so državljani razočarani nad globalizacijo in prizadeti zaradi socialnih razlik, bolj raste podpora politični stranki Levica (Die Linke). Nazadnje se je to pokazalo ob nedavnih deželnih volitvah v Hessnu in na Spodnjem Saškem. V obeh deželah se je Levica prvič prebila v deželni parlament. V Hessnu je zbrala 5,1 odstotka glasov, ravno dovolj za prestop parlamentarnega praga (meja je 5 odstotkov), na Spodnjem Saškem pa kar 7,1 odstotka. V Hessnu Levica na prejšnjih volitvah ni nastopila, na Spodnjem Saškem pa je takrat dobila le 0,5 odstotka glasov. "To je senzacija, sprememba politične kulture v tej deželi," je po objavi volilnih izidov dejal tajnik Levice Dietmar Bartsch. "Zdaj, ko nam je uspel preboj na zahodu, lahko uspemo povsod, Levica je postala stranka za vso Nemčijo," se je veselil volilnega izida. Podoben uspeh se Levici obeta tudi proti koncu tega meseca, ko bodo deželne volitve v Hamburgu.

Na Spodnjem Saškem je Levica med petimi strankami, ki so prišle v parlament, v primerjavi z volitvami pred štirimi leti pridobila največ glasov (6,6 odstotka), predvsem na račun največjih strank Krščanskodemokratske stranke (CDU), ki je letos dobila 5,8 odstotka manj glasov kot na prejšnjih volitvah, in Socialdemokratske stranke (SPD), ki je letos zbrala 3,1 odstotka manj glasov kot na prejšnjih volitvah. V Hessnu, ki je bil do zdaj trdnjava CDU, je poleg Levice občutno pridobila tudi SPD (7,6 odstotka več glasov kot na prejšnjih volitvah), saj se je njena kandidatka Andrea Ypsilanti odločila za izrazito levo usmerjeno volilno kampanjo, zaradi tega med njenimi stališči in stališči kandidatov Levice tako rekoč ni bilo razlike. Oboji so se zavzemali za uvedbo minimalne plače, za zagotovitev socialne varnosti, za pomoč najrevnejšim, za enake možnosti pri izobraževanju. CDU je v Hessnu zgubila kar 12 odstotkov glasov, menda predvsem zaradi izjav kandidata Rolanda Kocha - mladim priseljencem prestopnikom bi po njegovem morali "dati lekcijo z vzgojnimi taborišči". Toda zadnje ankete kažejo, da bi CDU, če bi bile volitve zdaj, tudi na zvezni ravni podprlo le 35 odstotkov vprašanih, to pa je najmanj po marcu 2007.

Podpora zvezni kanclerki Angeli Merkel, ki predseduje CDU, se je zmanjšala na manj kot 50 odstotkov, samo 21 odstotkov Nemcev pa je prepričanih, da CDU zmore rešiti težave, ki jih najbolj pestijo. Da bi ustavili beg volivcev k Levici, so v strankarski centrali CDU že začeli resno iskati rešitve in razmišljati, kaj ponuditi vse bolj nezadovoljnim upokojencem ter kako ustaviti poglabljanje prepada med revnimi in bogatimi. Merklova očitno še nima odgovora na vzpon Levice, če bi ga imela, ne bi obtožila predsednika SPD Kurta Becka, da pri "zaviranju Levice" ni opravil svoje naloge. "Dolžnost SPD pod Beckovim vodstvom je, da ta razvoj zavre," je predsednica CDU dejala v pogovoru za Frankfurter Allgemeine Zeitung. Hermann Gröhe, ki v CDU velja za podpornika Merklove, pa je za Spiegel On-line priznal, da uspeh Levice ne more vznemirjati le SPD, "ampak tudi nas". Tisti, ki širijo strah pred nepravično delitvijo, ne morejo uspevati le, če predstavniki razumne gospodarske politike ljudi prepričajo, da gospodarski uspehi koristijo vsem v državi, je Gröhe posredno krivdo pripisal tudi kanclerki.

Levico bi podprlo že 14 odstotkov nemških volivcev

SPD se je s Kurtom Beckom in namestnico vodje poslanske skupine v zveznem parlamentu Andreo Nahles sicer že vrnila s sredine na levi politični pol, potem ko jo je nekdanji kancler Gerhard Schröder s svojim programom reform Agenda 2010, s katerim je nameraval reformirati socialni sistem in trg dela, bistveno potisnil proti sredini. Še zmeraj pa je v stranki kar močna tudi frakcija, ki vztraja pri tem programu - vodi jo nekdanji gospodarski minister Wolfgang Clement -, saj se je prav na podlagi reform, ki jih je Schröderjevi vladi uspelo izpeljati, v državi bistveno zmanjšala brezposelnost in se je povečala konkurenčnost nemškega gospodarstva na svetovnem trgu.

Levica se je začela v Nemčiji vzpenjati že leta 2005, ko je bilo brezposelnih že več kot 5 milijonov. Na predčasnih zveznih volitvah je pod vodstvom nekdanjega pomembnega politika SPD Oskarja Lafontaina zbrala 8,7 odstotka glasov in je za CDU, SPD in liberalno stranko (FDP) četrta najmočnejša stranka v nemškem zveznem parlamentu. Po zadnji anketi bi Levico zdaj na zveznih volitvah podprlo že 14 odstotkov vprašanih. Poslance ima danes v devetih od 16 deželnih parlamentov.

Stranka CDU s kanclerko Angelo Merkel na čelu je že lani začela postopno spreminjati politiko in se premikati z desnega pola proti sredini, recimo s projektom uvajanja vrtcev in jasli za otroke, da bi se več žensk lahko zaposlilo. SPD, ki je vztrajala pri politiki, ki jo je zastavil nekdanji kancler Gerhard Schröder, pa je v javnosti začela občutno upadati podpora. Zato je jeseni predsednik Kurt Beck stranko spet premaknil s sredine bolj proti levi, novembra pa je moral oditi podkancler in minister za delo Franz Müntefering, ki je vztrajal pri Agendi 2010, zato je ta frakcija v stranki precej oslabljena.

Kako blizu so programi kandidatov SDP in Levice v posameznih zveznih deželah, je odvisno od tega, kateri frakciji znotraj stranke pripada kandidat SPD. Razočarani volivci, če imajo na voljo podobne programe kandidatov SPD in Levice, večinoma bolj verjamejo Levici, kamor je prav zaradi Agende 2010 odšlo veliko sindikalnih voditeljev, ki so bili prej člani stranke SPD. Tudi večina razočaranih volivcev CDU voli Levico. Lothar Bisky, predstavnik nemške Levice v evropskem parlamentu, ugotavlja, da je tudi v zahodnonemških deželah vse več zanimanja za teme, o katerih govori njegova stranka, zlasti za minimalno plačo, izboljšanje socialne varnosti, prav tako vse več ljudi nasprotuje udeležbi nemške vojske v misijah v tujini, recimo v Afganistanu.

Levice noče v koaliciji ne SDP ne CDU

V Levici proslavljajo ugodne volilne izide v Hessnu in na Spodnjem Saškem, v obeh največjih strankah pa tehtajo vse možnosti, da jim te stranke ne bi bilo treba vzeti v vlado ali z njo drugače sodelovati. Krščanski demokrati Levice ne marajo, ker izhaja iz socialistične stranke (SED), ki je bila do leta 1990 na oblasti v nekdanji Vzhodni Nemčiji in se je kasneje preimenovala v PDS - Stranko demokratičnega socializma. Socialdemokrati pa se je otepajo, ker so se v njej zbrali ljudje, ki so zapustili njihovo stranko, v njej vidijo "zbirališče protestnikov". Zlasti zamerijo predsedniku Oskarju Lafontainu, očitajo mu dvoličnost in populizem. V CDU in SDP so bili še pred nekaj leti trdno prepričani, da stranki, ki izhaja iz vzhodnonemške socialistične stranke, nikoli ne bo uspelo doseči pomembnejšega volilnega izida v kateri koli deželi v zahodnem delu države.

Oskar Lafontaine je bil od oktobra 1998 do marca 1999 finančni minister v Schröderjevi vladi. Drugi znan obraz Levice je Gregor Gysi (politik, ki je v socialistični Vzhodni nemčiji omogočil miren prehod v demokracijo), sedaj vodja poslanske skupine te stranke v nemškem parlamentu. Lafontaine in Gysi sta vodila volilno kampanjo tudi na deželni ravni v Hessnu in na Spodnjem Saškem, čeprav nista kandidirala. Sta edina prepoznavna člana stranke in tudi edina, ki stranko združujeta oziroma "držita skupaj". Analize kažejo, da za Levico v Nemčiji glasujejo predvsem razočarani volivci, med katerimi prevladujejo upokojenci, študenti in delavci, ki se čutijo žrtve globalizacije. Volivci Levice so zelo heterogeni, so iz vseh starostnih skupin, imajo različno izobrazbo in so iz različnih družbenih slojev. Večinoma ne morejo dobiti redne službe, živijo od pomoči za brezposelne ali imajo slabo plačano službo za določen čas, so tako imenovani sposojeni delavci. V volilnih enotah, kjer je brezposelnost nadpovprečno visoka, Levica dobiva največ glasov. Na Spodnjem Saškem je, kakor kažejo analize, na tokratnih volitvah vsak četrti brezposelni glasoval za to stranko. Kakor piše časopis Zeit, zato Levica velja za "stranko ljudi z roba". Je pa to tudi stranka sindikatov, saj ima marsikje menda na voljo za svoje delo kar sindikalne prostore in uporablja sindikalno infrastrukturo. V Hannovru so recimo mladi sindikalisti, gibanje proti globalizaciji Attac in Fundacija Rose Luxemburg pripravili več razprav na temo Globalizacija in G8. Ukvarjali so se z vprašanji, na katera SPD v okviru svojih razprav na temo 60 let demokratične Spodnje Saške ni imela odgovorov. Levica ima še tretjo močno skupino podpornikov. To je levica na univerzah, ugotavlja časopis Zeit. Ima torej tudi svoje intelektualno jedro.

Eden od ključev do uspeha Levice je svetovanje

Levica je sicer precej razklana na več frakcij, ki si med seboj ostro nasprotujejo. V nasprotju s SPD, ki je veliko podpore izgubila prav zaradi frakcijskih bojev znotraj stranke, enako pa se dogaja tudi Zelenim, Levici razklanost očitno ne škodi. Vse kaže, da tudi zaradi načina dela, svetovanja volivcem. V severnem okrožju Hannovra med drugim eden od aktivistov daje nasvete prejemnikom socialne pomoči Hartz-IV, biolog pa vrtičkarjem redno predava o nevarnostih industrijskega onesnaževanja podtalnice, aktivisti Levice pomagajo invalidom in podobno. V osmih od 13 okrožij ima ta stranka v Hannovru že predstavnike. Dejavna ni samo v revnih okrožjih. V južnem delu mesta, kjer živijo premožnejši prebivalci, predstavnik stranke skrbi za igrišča, mirujoči promet, pomaga pri ustanavljanju kulturnega središča. Pri tem ne deluje ozko strankarsko, zato je za sodelovanje pridobil tudi predstavnike drugih političnih strank, piše Zeit. To, da gredo predstavniki stranke med ljudi, da pomagajo reševati njihove vsakdanje težave v okolju, kjer živijo, so menda aktivisti Levice ohranili iz nekdanje Nemške demokratične republike.

V Levici na tiho že razmišljajo o zveznih volitvah, ki bodo prihodnjo jesen. Čeprav v SPD odločno zavračajo kakršno koli možnost, da bi jih povabili v rdeče-rdeče-zeleno koalicijo, v Levici ne izključujejo možnosti, da bi jim celo uspelo priti v vlado. Vodja poslanske skupine Gregor Gysi razlaga, da je od javnosti odvisno, kako se bodo odločali v SPD in pri Zelenih. Njegova namestnica Petra Pau pa dodaja, da Levica lahko tudi v opoziciji vpliva na izvajanje vladne politike. V Hessnu sta minimalna plača in izobraževalna politika pomembni temi, sicer ju kandidatka SPD Andrea Ypsilanti "ne bi zagrabila". Po 17 letih boja za volivce v zahodnem delu države je že to "zelo razveseljivo", je Petra Pau dejala za Zeit.

Zadnje ankete javnega mnenja kažejo, da bi stranke SDP, Levica in Zeleni, torej rdeče-rdeče-zelena koalicija, če bi bile zvezne volitve zdaj, zbrale 49 odstotkov glasov in bi lahko oblikovale vlado, saj bi nasprotni tabor - CDU s sestrsko bavarsko krščansko socialno unijo (CSU) in FDP - zbral le 46 odstotkov glasov.

Raziskovalci inštituta Allensbach, ki že od leta 1991 Nemce redno sprašujejo, ali menijo, da je socializem dobra ideja, le da je bila v preteklosti slabo udejanjena, so lani ugotovili, da v Nemčiji raste podpora socialističnim idejam. Da je socializem dobra ideja, le slabo so jo bili izpeljali, je odgovorilo kar 45 odstotkov Nemcev na zahodu in 57 odstotkov Nemcev na vzhodu, ki so jih vprašali za mnenje. Pred 17 leti, ko so anketo začeli opravljati, je to trditev zavračalo 45 odstotkov Nemcev na zahodu, 30 odstotkov pa se je z njo strinjalo. V vzhodnem delu Nemčije sicer večina prebivalcev že vseskozi meni, da je socializem dobra ideja, samo izpeljana je bila slabo. Da si demokracija in socializem nepremostljivo nasprotujeta, meni 34 odstotkov Nemcev, 36 odstotkov v zahodnem delu države in 25 odstotkov na območju nekdanje Nemške demokratične republike. Da je tudi v socializmu mogoča prava demokracija, na vzhodu Nemčije meni kar 48 odstotkov vprašanih, s to trditvijo se strinja tudi kar precej ljudi na zahodu Nemčije, je pokazala lanska raziskava Inštituta Allensbach. Idealna slika socializma je precej nepoškodovana preživela komunistične diktature, na podlagi teh izsledkov ugotavljajo raziskovalci Inštituta Allensbach. Nemške politične stranke naslednje volitve, te bodo v Hamburgu, čakajo že ta mesec. Ankete Levici spet napovedujejo, da bo s 7 odstotki glasov zlahka prišla v parlament, CDU pa bo izgubila absolutno večino.