Diplomati pišejo

V katalogu Narodne in univerzitetne knjižnice najdete naslove 27 v slovenščini napisanih monografskih publikacij, objavljenih po letu 1990, ki so jih sestavljavci NUK-ovih katalogov opremili s ključno besedo "diplomacija". 47 knjig je opremljeno s ključno besedo "zunanja politika", s ključno besedo "mednarodni odnosi" pa je opremljenih 136 knjig. Devet desetin publikacij je plod domačih avtorjev, polovica NUK-ovega knjižnega fonda, ki govori o diplomaciji, zunanjih zadevah ali mednarodnih odnosih, pa je nastala v zadnjem desetletju.

Ker se je znaten del sedanjih diplomatov svoj čas ukvarjal z novinarstvom in publicistiko, količina knjižne produkcije ni presenetljiva. Veleposlanik na Dunaju Ivo Vajgl je bil Tanjugov dopisnik iz Bonna. Veleposlanik v Moskvi Dušan Snoj je bil glavni urednik Gospodarskega vestnika, pred tem pa je služboval v Delovi dopisniški mreži. V Delovi dopisniški mreži sta službovala tudi Anton Rupnik ter prvi slovenski veleposlanik pri Svetu Evrope pokojni Andrej Novak. Bojan Grobovšek, nekdanji veleposlanik v Varšavi, je z Dunaja poročal za Delo in nacionalno RTV hišo.

Z literarno-publicističnim opusom, ki se ukvarja tudi z diplomacijo, se lahko pohvalita dr. Andrej Capuder (ex veleposlanik v Parizu) in Jaša Zlobec (ex veleposlanik v Bruslju), z znanstvenim opusom pa še dr. Iztok Simoniti, dr. Božo Cerar (danes veleposlanik v Kanadi), dr. Ernest Petrič (veleposlanik v OZN), dr. Danilo Türk (visoki uslužbenec sekretariata OZN), dr. Anton Bebler...

V poletnih dneh sta na knjižni trg prišli še dve noviteti izpod diplomatskih peres. Bojan Grobovšek je objavil knjigo Homo diplomaticus slovenicus, Fatalist Jakob pa je objavil izbrana dela iz svojih Evropskih zgodb, redne Mladinine kolumne. Hkrati je Milan Jazbec, v Stockholmu službujoči diplomat, z britansko založbo Ashgate Publishing podpisal pogodbo o tisku doktorske disertacije, naslovljene Diplomacija novih malih držav, ki jo je pred meseci zagovarjal v Celovcu. V disertaciji slovensko situacijo primerja z razmerami v baltskih državah, gre pa za že tretjo Jazbečevo knjigo, posvečeno izključno diplomaciji.

Imamo problem?

Diplomacije novih malih držav imajo seveda probleme. "Objektivne" in "subjektivne". Milan Jazbec se v svoji doktorski disertaciji ukvarja s sociološkimi dejstvi, ki so vir nekaterih težav. "Bistvena značilnost majhne države je omejenost kadrovskih in drugih resursov," pravi Jazbec. Po padcu berlinskega zidu je na pogorišču socialističnega tabora nastalo 22 novih, pretežno majhnih držav. Dogodek je bil presenetljiv: "V družboslovni literaturi s konca osemdesetih let se špekulacije, da se obeta val nastanka novih države, ne pojavljajo," ugotavlja Jazbec.

Nove države niso mogle dolgoročno planirati, da bodo na začetku devetdesetih let potrebovale tudi diplomatsko osebje. Morale so se znajti. "Ljudje, ki delajo v diplomacijah novih držav, prihajajo iz petih glavnih tokov," ugotavlja Milan Jazbec in našteva: "Prva skupina so diplomati, ki so delali v diplomaciji bivše skupne države. Druga skupina so ljudje, ki so delali v republiških upravah in so se ukvarjali s stiki s sosednjimi regijami. Tretja skupina so novinci. V tej skupini najdete vse mogoče ljudi: popolne novince, ki so prišli naravnost iz fakultet, bolj izkušene politično kadrovane novince, profesorje s fakultet, gospodarstvenike, kulturnike, ljudi, ki so delali v medijih. V četrti skupini so ljudje, ki so živeli v emigraciji, pa se identificirajo z novo državo. Peto skupino sestavljajo reaktivirani upokojeni diplomati. Novo slovensko diplomacijo sestavljajo predvsem ljudje iz prvih treh kategorij. Diplomatov, ki bi prišli iz emigracije ali pa bi se reaktivirali, je malo," ugotavlja Milan Jazbec. Slovenska situacija se precej razlikuje od situacije, značilne za baltske države. Ob uri Nič, ko so nove države nastale, je imela Slovenija na voljo nekaj deset ljudi, ki so že službovali v diplomaciji rajnke SFRJ. "Baltske države so imele ob uri Nič bistveno manj diplomatov kot mi. Na voljo smo imeli sto ljudi, posamezne baltske države pa po nekaterih ocenah okrog 15. Zanašale so se na ljudmi iz emigracije in na popolne novince, deloma pa so reaktivirali diplomate, ki so se s to profesijo ukvarjali še pred 2. svetovno vojno, ko so bile baltske države še samostojne," ugotavlja Jazbec.

Omejenost kadrovskih resursov ni edini problem. Bojan Grobovšek opozarja na provincialno mentaliteto, značilno za te kraje. "Pogosto opažam, da je odnos ljudi do diplomatov rahlo porogljiv. Nastavljajo te z 'Ekscelenca' in potem mislijo, da boš reagiral z zadrego. Kot da bi bili diplomati še vedno nek tujek. Slovenci smo nekakšni vrtičkarji. Vse hočemo narediti sami, bojimo se soseda in tujca. Menim, da ima ta odnos korenine v nekoliko ruralni mentaliteti. Hkrati pa slovenska diplomacija obstaja vsega skupaj deset let. V diplomaciji nekdanje SFRJ je službovalo precej sposobnih diplomatov, vendar so imeli ljudje opravka pretežno z osebjem na okencih, ki pa ni bilo izobraženo, v diplomacijo je prišlo po politični liniji, prek osebnih zvez ali kar naravnost iz policije. In vsakodnevne izkušnje ljudi z jugoslovanskimi diplomatsko-konzularnimi predstavništvi so bile slabe."

Če je odnos do diplomatov pogosto porogljiv, po drugi strani ljudje od diplomacije pričakujejo neizmerno veliko, ugotavlja Grobovšek. "Ne smemo pozabiti, da je slovenska diplomatska mreža edina uradna mreža, ki slovenske interese predstavlja v svetu." Nimamo mreže gospodarskih predstavništev ali mreže kulturnih centrov. Obstaja mreža bančnih predstavništev, ki ne more biti velika, in mreža predstavništev par večjih podjetij. "To pomeni, da mora slovenska diplomacija zastopati tako politične kot gospodarske interese, predstavljati pa mora tudi kulturo," pravi Grobovšek. In ukvarjati se mora s problemom majhne prepoznavnosti države. "To, da si mislimo, kako cel svet pozna žgance, potico ali kranjsko klobaso, je domišljavost. Za prepoznavnost bomo največ naredili, če bodo tujci prišli k nam. Tak tujec bo imel tudi lasten interes, da bo ta del sveta prepoznaven. Ko bo na CNN-u reklama za Sheraton Ljubljana, bo Slovenija bolj prepoznavna," ugotavlja. Ter dodaja, da je Ljubljana ena redkih evropskih metropol, ki nima Goethejeva inštituta in kjer praktični ni sedežev tujih fundacij. Kioski z resnim tujim tiskom so redkost. Kar je v času globalizacije hudo nerodno.

Res pa je, da globalizacija v diplomatske vrste prinaša tudi optimizem. "Danes vse vrednote izhajajo iz individuuma," ocenjuje Jazbec. Če tradicionalne nacionalne diplomacije predpostavljajo, da bo diplomat lojalen tudi vsakokratnemu šefu, ki prihaja iz strankarskih vrst, čas globalizacije zahteva predvsem strokovnost. "Ne gre za to, da bi nelojalnost šefu postala vrednota," pravi Jazbec, hkrati pa ugotavlja, da se danes diplomatom odpirajo nove perspektive, ki temeljijo predvsem na strokovni samozavesti.