Skromen gizdalin

Kaj je pil France Prešeren, ali je bil res objekt spolnega veseljačenja nekega kaplana in zakaj se mu pravzaprav reče dr. fig-fig

O Francetu Prešernu kanim tokrat spregovoriti, seveda, če bo le šlo, z najglobljim spoštovanjem in neizmernim občudovanjem, vendar je bil to, roko na srce, precej čuden ptič in o njegovem življenju kroži premarsikatera okrogla, tako da bo v imenu kolikor toliko objektivne resnice jako težko vztrajati pri tisti iz najcenejšega osladnega marcipana izmodelirani lutki, ki so jo v svoji dobrohotni topoglavosti, sicer z vso srčno toplino, v dolgih desetletjih izvalile prostodušne vaške učiteljice. Če se pomudimo le pri enem drobnem primerčku (zaradi katerega, ker sem ga takole brezobzirno izgofljal že na samem začetku, si bom bržčas prislužil vsaj kakšno zaničevalno focko okrog ušes), kar takoj treščimo v globoko razpoko med pocukrano legendo in nemilo jebo prozaičnega vsakdanjika. Da je bil mož dobrega in čutečega srca, nikakor ni dvomiti, in da so se mu oči ob pogledu na nedolžno razigrane paglavčke kar zalile od same ganjenosti, tudi ne. Hudir pa nastane ob interpretaciji tiste že skoraj s svetopisemskim poprhom pošpricane zgodbice o figah. Po prvi, v naši zavesti kot srnino stegno v paci dodobra uležani varianti naj bi se bila mestna deca siromašnih staršev v svojih pokrpanih oblekicah takoj, ko bi zapazila omenjenega dobrodušneža stopati po ulici, zbrala v gručico, ki je kot grozdek v sladkem upanju trepetajočih srčkov z debelimi lačnimi očki tekala za dobrotnikom in kot jata ptičk v trdi zimi s tenkimi glaski nežno moledovala, doktor, fig, fig. Le-ta pa je s toplim smehljajem, ki se mu je trudno razlezel čez trpki obraz, in prečudno milobo, ki mu je zalila od usode tako pogosto in okrutno bičano dušo, z drhtečo roko posegel v globoki žep svoje težke črne suknje, kjer je vedno prav v ta namen hranil suhe smokve (denar za njih nakup si je brez pomislekov odtrgaval od svoje borne advokatske plačice), ter jih v širokih prgiščih radostno sipal med te svoje sladkosnede piščančke. Tako torej govori ta prva inačica o tem, kako si je gospod France prislužil ta čudni naziv. Na drugo naletimo bolj poredko, izgovorjeno v pridušeni porogljivosti, pa še to zgolj med poznavalci, ki v imenu resnice tako radi uničujejo sanje. Ha, privoščljivo zasikajo, o kakršnihkoli nakupih fig pri tem tipčku sploh niti v sanjah ni bilo govora, ne v njegovih žepih, nekje drugje bi jih morali iskati. Potem pa privlečejo na plan citate iz njegovih pisem prijateljem iz tistega obdobja, v katerih jadikuje o težkih nadlogah, ki ga tako nemilo pestijo iz dneva v dan. Vendar to niso nikakršni metafizični dvomi ali udarci neuslišane ljubezni, kar bi kar takole na slepo prisodili prvaku slovenskih poetov, temveč povsem vulgarne vsakodnevne težavice kroničnega pijančka. Pri doktorju Crobathu moram garati kar ves dopoldan, toži (pa menda sploh ni bil slabo plačan za tiste svoje bolj ali manj nepomembne, pogosto zelo šlampasto opravljene pravniške posle), da ga potem lahko celo popoldne pijem, a mi zvečer ne ostane niti toliko denarja, da bi si kupil prazno špilo od klobase. O kakšnih suhih smokvah naj torej ne bi bilo govora, za fige je bilo treba pogledati v njegove gate, so okrutni. Je pa res, da se je, kadarkoli je, globoko pogreznjen v maliganske pare in sopuhe, opotekaje zakolovratil po kranjskih ulicah, kot jata zloveščih vran za njim zbrala tolpa malopridnih mestnih paglavcev, ki so s svojimi počenimi proletarskimi glaski zlobno vreščali usodni "doktor fig-fig". Francetu so se namreč skozi hlačnice pogosto kotalili obrunki dreka, s katerimi je označeval svojo pot, kajti v neprestani pijanosti mu je mišica zapiralka na danki neredko samovoljno odpovedovala pokorščino. On pa je baje le s težkim krvavim pogledom zaklanega merjasca z neizmernim sovraštvom izpod nabuhlo ohlapnih vek motril v neizmerni hudobiji pobesnelo mularijo ter jo v mislih okrutno cvrl v svojem zasebnem peklu.

Konzument

Ko smo že pri pijači, je pač treba priznati, da o tem, kdaj se ga je mladi France prvič dodobra nasekal, v anekdotičnem smislu zgodovina molči, a brez najdrobnejšega dvoma v kar ranem otroštvu, saj je bil v 2. šoli, torej tam pri štirinajstih ali petnajstih, že vešč pivec. Izhajal je namreč iz dokaj premožne družine, njegovega očeta bi sicer dandanašnji lahko uvrstili v tako imenovani srednji razred, "ali v Terstu je bil neki Prešern, bližnji rodjak pesnikov, milijonar". Vendar se v Sloveniji bohoti neki stereotip, da so vsi velikani naše besede prilezli iz neznanske materialne bede, ki jih je, nerazumljene, tlačila in nemilo pestila vse življenje, dokler niso klavrno in od vseh pozabljeni, razjedeni od jetike ali morda podobne znamenite bolezni siromakov, dokončno klonili v grezu kakšne sirotišnice. To pa še prav spretno podpihujejo pisatelji sami z nezaustavljivim domotožjem po siromaštvu, s katerim se kitijo spretno in obilno kot pav s svojim bleščečim perjem, tako da se zdi, da prava, z božansko iskro navdahnjena umetniška beseda lahko vzklije le na grobljah lakote in pomanjkanja. (Baje je bil prvak tega pretvarjanja znameniti ljubljanski gizdalin in zapravljivec Ivan Cankar, ki si je zasebno privoščil le "najbolj rujno kapljico in najizbranejše egipatske smotke".) Francetu torej pomanjkanje nikoli ni neizprosno trkalo na vrata, ne v otroštvu in ne kasneje, ko je bil dijak in študent, saj je v tistem času veliko služil z inštrukcijami, menda je še posebno prebrisano in brez milosti gulil samega zloglasnega dolenjskega fevdalca Antona Auersperga, ki je kasneje kot Anastazius Grün postal "najpervi nemško-avstrijanski pesnik". Najokrutneje ga je res prava lakota zgrabila za grlo le enkrat v letu 1818, ko je v Ljubljani zavladalo neznansko pomanjkanje, tako da so si ljudje v obupu tlačili v usta koprive, korenje, listje, suho deteljo in podobno ščavje, naš poet pa enkrat ves teden ni jedel drugega "ko slab čern kruh", ob čemer bi pravzaprav lahko ugotovili, da se je kar dobro zmazal. Tudi v zrelih letih, seveda, če v njegovem primeru sploh lahko govorimo o "zrelosti", ko je po "doveršenem izpitu iz pravosodja prišel v Ljubljano" in nikakor ni mogel dobiti pravice za samostojno advokaturo, se mu načelno naj ne bi slabo godilo, saj je po pričevanju njegovih sodobnikov "delal za druge advokate in ni slabo živel, najteži pravde je izdelal, da bi bil, ko bi bil tak, kot so drugi, denarje spravljal", vendar je problem tičal v njegovem "razujzdanem" pijanskem pristopu k zasebni ekonomiji.

Pil pa je šnopc in vino. Po pivu v glavnem ni posegal, vsaj zanesljivih podatkov o tem ni. Menda je pogosto kar "celo merico žganja v gerlo zlil". (Sem se trudil in v želji, da bi razkril, koliko ta skrivnostna "merica" pravzaprav znaša, brskal po razni literaturi iz tistih časov ter končno prilezel do ugotovitve, da bi bilo to 0,4 litra). Žingati pa ga je pričel, kot sem že omenil, v najranejši mladosti. Sprva je, kot šestnajst- ali sedemnajstletni podeželski dijak 2. šole, v krčme zahajal sam, se tiho potuhnil v kakšen kot, bržčas v površnih pubertetniških razmišljanjih topo opazoval muhe, ki so nesmiselno brenčale okrog starih vinskih sodov, prazno zrl v riti in joške kelnaric, ki so tistihdob slovele kot še posebno razuzdana bitja, ter s čašami vred poželjivo srkal packarije, ki so jih pri sosednjih mizah klanfale stare pijandure.

(Ta dolga brezplodna posedanja po ljubljanskih beznicah so ga opredelila za vse življenje, saj je bil tudi kasneje pogosto v tankih nočnih urah zasačen v temnih kotičkih najbednejših špelunk, ko se ga je z neko trdovratno neomajnostjo, že ves zaripel, vztrajno nalival v družbah najbolj butasto vreščavih faliranih študentov. Med tem ubijalskim pijančevanjem pa je ves čas neprekinjeno gofljal neznanske in dotlej neslišane svinjarije, ki so jih lahko prenašali le vseh moralnih pomij vajeni želodci največjih propadležev in seveda njemu tako ljubih natakaric dvomljive slave. Ker je imel izredno zoprn glas, zaradi govorne napake je neprijetno sesljavo fefljal, ga je menda bilo poslušati, tako zaradi vsebine kot tudi izvedbe, skrajno mučno in gnusno. Tako vsaj trdi njegov veliki oboževalec in človek, ki je kasneje v marsičem pripomogel, da je veličastno in bržčas za večno zasedel tron na slovenskem Parnasu, pisatelj Janez Trdina. Je pa tu še en hec, v tem namreč, da so naši sodobni poznavalci njegovega življenja v tisti razvpiti meganadaljevanki dodelili vlogo Prešerna prav Pavlu Ravnohribu, ki slovi kot igralec z najbolj zvenečim in seksi glasom pri nas.)

Fukaj, če dobiš

V 3. in kasneje 4. šoli pa se je pričel "sprehajat s svojimi drugovi pod Tivoli, kjer so studencom mitologična imena dajali, kakor n. pr. Hipokrene, takrat lep studenec, zdaj blatna mlaka". Tam so, kot ljubka in nedolžno igriva deca, iz deščic in suhljadi gradili razne kočice in mlinčke v hladni topolovi senci, zraven ga pa pili kot proslule stare žolne, brez dvoma, vsaj za nas v današnjem času, dve jako težko združljivi dejavnosti. To neskladje je mladi France malo zgladil naslednje leto pri drugem izvirčku, imenovanem "agrippa kastarija, pri kterem je svoj pravi poetični duh pokazal, pri kterem je namreč svoje perve pesmice složil". Takrat je imel med dijaki že pravo četo 20 somišljenikov s svojo blagajno (denar so trošili zgolj v en sam namen in natanko se ve, v katerega), imenovali pa so se "Studentenweinvertilgungskomission". (Tudi kasneje, ko je to združbo Prešeren že davno zapustil, se je po Ljubljani pojavljala v raznih transformacijah, vendar je temeljna naravnanost, torej vseobča veseljaška razuzdanost, ostajala konstantna, zadnja frakcija pa je še precej aktivno delovala celo v obdobju med obema vojnama pod skrivnostno kratico FČD, kar pa se bliskovito reši z besedami Fukaj Če Dobiš.) Svoja druženja so običajno končevali do nezavesti opiti v rojstni hiši Valentina Vodnika v Šiški, ki je danes med kulturno srenjo znana kot Vodnikova domačija.

O podvigih gospoda Franceta na Dunaju se pač ne ve veliko, toda ker se je od tam vrnil še bolj "razujzdan", si jih lahko predstavljamo. S profesorjem Martinjakom, advokatom Dolinarjem, pa seveda Čopom in Hrobatom, svojim stričnikom Prešernom ter še drugimi prijateljčki je nemudoma ustanovil novo združbo, tokrat samo "Weinvertilgungskomission", katere, ob vsej učenosti glavic, ki so jo sestavljale, precej plehko vodilo je bilo, da je vino strup in ga je torej treba nemudoma pokončati. Na skrivnih shodih pri Fasselbirtu ali v redutu so ga tako biksali, da so se meščanom dvigali lasje na glavi. Svinjarije, ki so jih na teh srečanjih zgofljali na račun uglednih mestnih gospodov in gospa (menda so kot stare babe vedeli za sleherno čenčo), pa so skrbno zapisali v slovenskem, nemškem in laškem jeziku in potem te "cedulje" trosili po teatru. Zaradi nezmernega in nenehnega napajanja si je pridobil sloves bebca, kar je morda malo preokrutna sodba, da pa z njim le ni bilo vse povsem v redu, pričajo kar trije poskusi samomora. Enkrat na Bledu je pod vplivom maliganov nenamerno pokvaril pištolo, drugič v Ljubljani je bil tako pijan, da se ni znal ustreliti, tretjič v Kranju pa se je že obesil, a ga je zapazila dekla in ga snela z vrvi. Od leta 1948 pa se mu opitost ni razkadila niti za hipec in nikoli več.

Črn črv

Poleg alkohola ga je nemilo klatila sem ter tja še druga nadloga, nezaustavljiva mesenost namreč, nekateri namigujejo celo na neke sprevrženosti. Da naj bi se bilo menda tam v Ribnici pri stricu duhovniku otročku Francetku primerilo nekaj v tem smislu travmatičnega, kar tudi skrbno in trezno, a žal malo dolgočasno raziskuje profesor Janko Kos v svoji knjigi Neznani Prešeren. Eno izmed možnih klepetanj namiguje na to, da naj bi bil postal objekt spolnega veseljačenja nekega kaplana ali celo svojega lastnega strica. Pa vendar gospod Kos s svojo že omenjeno pregovorno treznostjo te govorice premišljeno zavrne na podlagi drugih, dokazanih trditev, da je naš prvi poet povsem slinast opojeno drvel dobesedno prav za vsako kiklo, potrdi pa, da si ga je bržčas v tistem obdobju pričel metati na roko, zaradi česar se je počutil strašno grešnega, kar je bilo v tistem času in okolju za tako občutljivo osebico pač nekaj skoraj nujnega. Ta razvada ga je menda pestila skoraj vse življenje, seveda le do tistega obdobja, ko mu je zaradi alkoholizma v gatah opletalo le še polžu lazarju podobno črevce.

Zunanja podoba gospoda Franceta pa je bila po pričevanju sodobnikov takšna: "na glavi je imel strašno velik cilinder, čez telo dolg frak, čez katerega je pozimi še dolg plašč iz debelega ruskega sukna, za večnost narejen, ogrinjal". Če temu dodamo še zabuhlo otečen obraz, krvave oči, sesljavo govorico in končno tiste njegove fizelne, ki so mu kapljali izpod hlač, nikakor ni bil kakšna za ženska bitja družbeno privlačna, kaj šele poželenja vredna oseba. Zato je razumljivo, da se je tešil le na vsega grdega vajenih razmavhanih telesih ženskega dela strežnega osebja poslednjih provincialnih špelunk ali pa je njegov doktorski naslov premamil še kakšno tako brezstrastno bitje, kot je bila uboga posušena Ana Jelovšek. Ljubezni med njima, izdelavi treh otročkov navkljub, pač ni bilo, pa če te besede izzvenijo še tako okrutno. Bržčas bo večina v tem trenutku privlekla na plan neznansko, skoraj nebeško ljubezen do angelske Julije, vendar se tudi tod velja globoko zamisliti. Njegov gorenjski rojak Trdina je tudi do nje neprizanesljiv. Označi jo kar takole: "... ki je sedaj stara baba v Novo-mestu in ji je všeč, da jo je Prešeren nekdaj tako opeval. Poprej je bila posebno lepa, zdaj je gerda, kakor kaka stara žaba. Bila je lepa, ali malo praktična (prav nizkotno materijalna), gledala je samo, kako bi mogla lahko živeti. Imela je več fantov in nazadnje je vzela onega, ki je imel največje dohodke. Za poezijo je bilo to dobro ..." Torej je bila ta gospodična Julija ena taka navadna spogledljiva meščanska flenča, ki za veliko "Ljubezen" pač po svoji naravni danosti sploh ni bila ustvarjena.

In kaj je takrat že kakor stara žaba grda Julija spregovorila o svojem nesojenem ljubimcu? Nekoč jo je namreč njena splošno znana zoprna dekla Marija pobarala, če je bila res že kar zaročena s tistim slavnim doktorjem, ki je znal delati take mile pesmi. "Gospa se pa zasmeje nekako posiljeno in veli:Da se ti ljubi pobirati te stare čenče! Doktor je bil tak tiček, kakor so vsi. Kvasil je o ljubezni vsaki, da se je pomenkoval z njo le pet minut. Kakor drugim,se je dobrikal kdaj tudi meni. Skrb me je bil. Trape, ki so mu verjele, je božal baje prav ljubeznivo, ali kadar mu je prišla muha, je pa znal praskati kakor maček Hodil je v gledališče in na plesišča, pa je metal po tleh majhne listke, na katerih so bile zapisane vsakovrstne zabavljice na ljubljanske gospodične. Ti listki so šli potem od rok do rok po vsem mestu. Ogrebal je na tak način tudi mene. Jaz sem se strašno jezila. Ko je to slišal, se je grohotal in hvalil po Ljubljani, kako me je razsrdil. Pa s takim porednežem da bi se jaz zaročila? Ha, ha, ha!"

Tile zadnji odstavki pa po kaki veliki nesmrtni ljubezni pač ne dišijo, mar ne?

povezava