Svetli črnec

Prav zabavno si je danes, ko jezdi mali zagrenjeni beli in belolasi čivko na samem vrhu korporativnega repa in ves svet samo čaka, kdo bo naslednji v dolgi vrsti ubožčkov, ki se ga bo odločil s kot britev nabrušenimi rimami verbalno pohabiti, v spomin priklicati posmeh in globoki prezir, ki so ga ob njegovem prvem opaznem vkoraku na rapovsko sceno izrazili številni kritiki in člani črne glasbene skupnosti. O ježeš, so v en glas prhali slednji, Vanilla Ice je dobil mlajšega bratca, še ena stereotipna in, še preden smo jo sploh slišali, dolgočasna basen o ubogem getoiziranem belčku, ki je prav tako zajeban in prav tako besen kot katerikoli brother in ki je svojo za to zvrst eksotično barvo kože nadomestil z najbrutalnejšim možnim besednjakom, čeprav je v resnici tako kot dobri stari Vanilla do palcev na nogi presran že, če mora na obisk k zobozdravniku! Danes, dva epohalno uspešna in nedvomno izjemno kvalitetna albuma kasneje, se zaničljivo nasmiha malokdo in mnogi izmed tistih, ki so nekdaj najglasneje prhali, se mu trudijo zdaj najponižneje prilizovati.

V nasprotju z dobrim starim Vanillo - ta si je skušal nekoč kredibilnost večati celo tako, da je novinarjem razlagal, kako je v mladosti po zakotnih ulicah pretepal homoseksualce - se lahko Eminem, ki je pred četrt stoletja kot Marshall Mathers privekal na svet v Detroitu, pohvali z za raperja resnično solidno stravmatiziranim otroštvom in nič kaj manj neprijetno mladostjo. Očetu se ni zdelo vredno ostati dovolj dolgo, da bi slišal sinčkovo prvo besedo, z mamo pa sta se od začetka življenja nenehno selila od sorodnika do sorodnika, tako da je najnežnejša leta preživljal po krajih, ki jih sam opiše kot "prikoličarska naselja, narejena za white trash ljudi". Nenehne migracije so bile v kombinaciji z vzkipljivo in na trenutke hiperobčutljivo naravo glavni razlog za to, da je imel tudi kasneje velike težave pri navezovanju stikov s sošolci in soljudmi nasploh. Vedno znova se je tako raje umaknil v svet popoldanske televizije in cenenih stripovskih junakov, iz katerega je kasneje vidno črpal tudi material za nadvse uspešno žaljivo izražanje.

Ko je dopolnil dvanajst let, sta se z mamo končno ustalila sredi Detroitovega east sida, kjer je mladi Marshall potem v šoli s tistimi nekaj kolegi idealiziral recimo LL Cool J-ja in 2 Live Crew. Svet rap glasbe je postal zanj svet trajne utehe in eden največjih užitkov v drugače tihem in neprilagojenem življenju so mu pomenile rimarske bitke, v katere se je spuščal s sošolci po raznih jedilnicah in večnamenskih prostorih. Danes eden najučinkovitejših klovnov hip hopa si je tudi takrat hitro pridobil ugled domiselnega kovača fraz, vendar je šlo to na račun njegove koncentracije in prisotnosti pri samem pouku (poleg tega so ga poraženi sošolci večkrat pošteno prebutali), tako da je moral najprej ponavljati zadnji razred osemletke, nakar je srednjo šolo preprosto pustil.

Tako se je že v najstniških letih izrazito osredotočil na svojo hitrojezično obrt, čeprav mu ni bilo tuje niti trdo delo - opravljal je vrsto neprijetnih služb, včasih tudi po dve hkrati -, s katerim je plačeval račune. Z materjo si, milo rečeno, nista bila blizu in kasneje ji je v svojih tekstih postavil spomenik v stilu: "My mother did drugs - tar, liquor, cigarettes and speed/The baby came out disfigured, ligaments indeed/It was a seed who would grow up just as crazy as she ... How the fuck you supposed to grow up when you weren't raised?", sploh pa: "Shut up slut, you're causin too much chaos/Just bend over and take it like a slut, okay Ma?... Bitch I'ma kill you! Like a murder weapon, I'ma conceal you in a closet with mildew, sheets, pillows and film you!" Danes ga gospa Mathers toži za deset milijonov dolarjev zaradi javnega blatenja, saj je imel po njenih besedah "povsem normalno otroštvo".

Fante vsekakor ni uspel čez noč. Preden se je sploh odločil za solo kariero, je najprej rapal v vrsti skupinskih outfitov, kot so bili na primer Basement Productions, New Jacks in Sole Intent. Leta 1997 mu je skozi lokalno založniško hišo nekako uspelo izdati debitantski album Infinite, ki pa ga hiphoperska srenja ni sprejela z želenim navdušenjem, mnogi so se mu celo odkrito posmehovali - predvsem zaradi tega, ker se jim je zdelo, da novinec odkrito in pomilovanja vredno kopira nekatere že uveljavljene črnske nastopače. "Pri Infinite je šlo predvsem za to, da sem ugotovil, kakšen stil mi sploh ustreza!" se je kasneje spominjal mladi gospod Mathers. "Šlo je za obdobje rasti. Infinite je bil v bistvu demo za kasnejše stvari."

Kar se sliši danes precej zrelo, vendar nikakor ne pomeni, da ga ostre reakcije na njegovo prvo kreacijo niso prizadele in mu začasno celo ukradle korajže. Ampak samo začasno, saj je kmalu začel priprave na veliki breakthrough projekt, The Slim Shady EP, vmes pa se je skušal vseskozi promovirati prek nastopov na lokalnih radijskih postajah in freestylerskih natečajih. Tako je leta 1997 v Los Angelesu osvojil naslov Freestyle Performer of the Year in na raperski olimpijadi revije Rap Sheet prejel srebrno medaljo. Zares pa se mu je odprlo prav s Slimom Shadyjem, ki je pravzaprav njegova alternativna persona, povampirjeni brat dvojček: "Slim je moja hudobna stran, moja sarkastična stran z umazanimi usti."

Slim Shady

Leta 1998 je izšel brezsramno strupeni EP s tem naslovom. "V bistvu nisem mogel z njim izgubiti ničesar, pridobil pa bi lahko absolutno vse," pravi danes. "Kljub pritisku - ob neuspehu bi moji producenti verjetno dokončno obupali nad mano - mi je uspelo ustvariti sranje, ki mi je bilo blazno všeč. Slim Shady je bil klofuta vsem, ki so me kakorkoli kurcali." Kot takega ga je težko zadovoljivo in večno sumničavo podzemlje sprejelo nadvse toplo, vendar je bil uspeh po drugi strani omejen izključno nanj. Pri tem bi morda celo ostalo, če ne bi njegovega improviziranega rentačenja na losangeleškem Wake up showu po naključju slišal Dr. Dre, izjemno vpliven producent in legendarni ustanovni član steklih N. W. A. oziroma Niggers With Attitude, ki smo ga zadnja leta videvali predvsem v ponovnem objemu s kužkom Snoopom. Dre je bojda izjavil, da tale črnuh Eminem resnično rula, in je v trenutku angažiral svojo gromozansko mašinerijo, naj ga najde.

Ko je ugotovil, da je tale črnuh v resnici belec, je vodilnega west coast impresarija sprva sicer vrglo na solidno podloženo zadnjico, vendar je znal potem, ker je pač spreten biznismen, pri vrednotenju potenciala pred sabo kljub kritiki mnogih uveljavljenih kolegov na čudno barvo kože pozabiti brez večjih težav in Eminem se je tako po kratkem postopku znašel pod njegovo čokoladno perutničko. Z novim protežejem sta se nemudoma lotila priprav na veliki album in The Slim Shady EP se je tako prelevil v The Slim Shady LP, občutno razširjeno verzijo, ki pa je vseeno močno temeljila na že poprej izdani osnovi. Album je izšel pri Drejevi založbi Aftermath in je na Billboardovi lestvici debitiral na tretjem mestu. V Evropi in tudi pri nas ga je na take reči ne preveč pozorna javnost prvič zares zapazila z drugim singlom My Name Is ..., v katerem se (v kombinaciji z všečno odurnim videospotom) brutalno norčuje iz praktično celotne palete ameriškega javnega življenja.

Drugače od premnogih temnopoltih kolegov Eminem ni blebetal o luksuznih limuzinah, v katerih se z uzijem v roki prevaža na sceno naslednjega pokola, medtem ko mu s tiča binglja niz za nizom gangsterskih pičkur, temveč se je odločil za tematiko, ki mu je bila neprimerno bliže: obubožano odraščanje sredi zanemarjenih prikolic in redneckovske golazni, občutki neprilagojenosti in pomanjkanja osnovne pripadnosti, drogeraške orgije in njihove zlovešče posledice - vse to seveda s primesmi izrazite samoironije, nepozabnega zmerjanja in izbruhov nebrzdanega sovraštva do praktično vsega, še posebej pa svojih najbližjih. "Zanj so drugi belci preprosto nerazumljivi," je zapisal The Rolling Stone, "kavboji, hipiji, raverji, študenti in britanski butlji se na Slim Shadyju vsi pojavijo kot stereotipi iz risank, ki niso vredni niti tega, da bi se jim smejali ... Najmočnejši je prav v samoironizaciji:sloves rapovske zvezde si je prislužil z eno neokusno žalitvijo za drugo, proti svetu pa se s pomočjo škatle, polne laksativov, bori z usti, polnimi pridevnikov!" Kritik, da so njegova besedila prebrutalna in da mnogokrat trajno pohabijo mejo dobrega okusa, se je Eminem dokaj pohlevno branil, da preprosto govori, kar misli (in da tega ne misli samo on), na obtožbe, da ni črn, pa je odgovarjal, da absolutno držijo.

Ko je s tem sijajnim izdelkom uplenil vrsto nagrad, med njimi dva grammyja in MTV-jevo nagrado za najboljšega novega izvajalca, bi lahko veliki mojster optimiziranja videza, da te boli kurac za ama čisto vse, kako leto ali dve mirno počival na lovorikah. Vendar bi, če bi se odločil za kaj takega, bržkone ne bil zvest samemu sebi, zato se je z vsem bitjem vrgel v naslednji briljantni in maksimalno kontroverzni albumski projekt. Tokrat je bila delna krinka blatnega brata dvojčka Slima povsem odvečna, toksična lava sovraštva je brizgala kar skozi v črto studa in prezira stisnjene ustnice Marshalla Mathersa. The Marshall Mathers LP se je v prvem tednu po izidu prodal kar v 1,76 milijona izvodov, to pa so presegli samo še sluzasti boy-cvileži 'N Sync, ki so bili, mimogrede, samo eni izmed mnogih, ki si jih je Eminem na tej plošči prav živalsko privoščil. Leto 1999 je bilo zanj vročično, a leto 2000 je bilo kot vožnja na najbolj norem toboganu, kar si jih je moč zamisliti.

Tisti, ki so bili prepričani, da je bila Slimova plošča as brutal as it gets, so lahko Marshallovo sprejeli samo z odprtimi usti in presunjeno nejevero v očeh. Še najbolj prijazen je bil gospod Marshall, ko je Puff Daddyju razložil, da v nasprotju z govoricami sam ne poriva Christine Aguilere, "cause if I ever stuck it to any singer in showbiz it would be Jennifer Lopez and Puffy you know this/I'm sorry Puff but I don't give a fuck if this chick was my own mother/I'd still fuck her with no rubber and have a son and a new brother at the same time." Puff je kasneje zrelo izjavil, da so taka občutja povsem razumljiva, Christina (tej je posvetil še nekaj rim, recimo "I should download her audio on MP3 and show the whole world how you gave Eminem VD!") pa se mu je oddolžila z bridkim in elokventnim: "To pa res ni v redu!" Album je prepreden z žalitvami: "New Kids on the Block sucked a lot of dick, boy/girl groups make me sick and I can't wait till I catch all you faggots in public!!!" pa "These fucking brats can't sing and Britney's garbage/What's this bitch retarded?!" samo za pokušino.

Vsa njegova fascinantna logoreja pa vendarle ni tako nedolžna kot zobanje češenj s posameznimi popartističnimi kolegi. Prav zdaj je album nominiran kar za štiri grammyje in v zvezi s tem je nastala ena izmed zadnjih v dolgem dolgem nizu kontroverznosti, povezanih z Marshallom Mathersom. Najrazličnejša združenja za preprečitev nasilja proti ženskam in za varstvo pravic istospolno usmerjenih posameznikov zaradi posameznih vrstic v besedilih v ozračje že dalj časa spuščajo razbeljeno paro impotentnega besa, ko pa je ta po svoje resnično grozljiva besedila establishment celo nominiral za praktično najvplivnejše možne glasbene nagrade, jim je preprosto prekipelo. "Eminemova besedila so najbolj homofobična in sovraštvo potencirajoča besedila, kar smo jih pri GLAAD-u kadarkoli slišali!" je bil oster Scott Seomin, spokesman za Gay and Lesbian Alliance Against Defamation. "Gre za nevarno sporočilo založnikom in drugim izvajalcem - ne le da je taka vsebina dopustna, temveč te lahko zanjo celo lepo nagradijo." Skupek različnih združenj resno razmišlja o množičnih protestih pred zgradbo, v kateri bodo 21. februarja v Los Angelesu podeljevali prestižne kipce. "Žalostno in zelo indikativno za celotno glasbeno industrijo je," pravi Kim Gandy, podpredsednica združenja National Organisation for Women, "kako čedalje bolj glorificirani postajajo nasilna besedila in podobe, in to še posebej, kadar gre za nasilje nad ženskami."

Organizatorji grammyjev so ob tem izjavili, da vse to razburjenje vsekakor razumejo in da bi bili celo nadvse presenečeni, če ga ne bi bilo. Eminem je na plošči in v intervjujih sicer spravljivo namignil, da njegovih besedil v resnici ne gre jemati povsem dobesedno, a koliko prostora za interpretacijo puščajo umotvori kot na primer: "My words are like dagger with a jagged edge/That'll stab you in the head whether you're a fag or a lez/Or a homosex hermaph or a trans-a-ves .../Hate fags? The answer's yes!!!" ali pa "Slut, you think I won't choke no whore/Till her vocal chords don't work in her throat no more?", kar je bilo napisano o lastni materi, oziroma "NOW BLEED! BITCH BLEED! BLEED! BITCH BLEED! BLEED!", kar je bilo napisano o materi lastne hčerkice Haley.

Vsem podobnim čudnim eskapadam navkljub ali prav zaradi njih je Eminem s svojo zadnjo ploščo postal globalna ikona, začasni idol sovražne in neizpolnjene mladosti, ki ji sledi zgodba o uspehu. Nekaj tega uspeha lahko v resnici pripišemo prav tistemu stanju znotraj glasbene industrije in konzumerskega razpoloženja nasploh, o katerem je govorila Kim Gandy, vendar bi bilo hkrati več kot krivično zanikati zasluge tudi in predvsem resnično imenitnemu prelivanju humorja v smrtonosni strup in nazaj, briljantni in domiselni zvočni produkciji in za tovrstno godbo res nujnemu občutku, da misli poba, ki ga zaradi svinjskih besedil toži celo lastna mama, še kako resno. Za obe zadnji plošči pravijo kritiki, da sta kot avtomobilski nesreči: glasni, divji, nevarni, zunaj nadzora, groteskni in strah vlivajoči. Zato o dobrem starem Vanilli zdaj od časa do časa preberemo samo še kako patetično malenkost, recimo kako je zadnjič v avtu zlasal ženo, Eminem pa bo, tudi če ne naredi praktično ničesar več, v glasbeni zgodovini vsaj še nekaj časa ostal zapisan kot belček, ki si je upal in iz katerega so strupene rime brizgale kot brizga iz povprečnega pristaniškega delavca genetski material na višku umazanega, grobega fuka z najbolj gonorejasto vlačugo.

povezava