Zaslužek? Niti ne.

Nekaj dni pred začetkom nedavnega 3. slovenskega umetnostnega trienala (U3) je Milena Kosec Moderno galerijo obtožila, da je v razstavo brez njenega privoljenja vključila tudi list iz kataloga, ki omenja njo in arhiv njene Državice Ptičjestrašilne, poleg tega pa je za prikazano zahtevala 150.000 tolarjih razstavnine.

Za Moderno galerijo je bila zadeva jasna, Kosčeva jim je material izročila prostovoljno, razstavnine pa ne bo dobila, ker jih izplačujejo le za samostojne razstave. Nas pa je zanimal tisti del o 150 tisočakih in razstavninah. In smo se vprašali, kaj umetnike, poleg želje, da bi svoja dela pokazali širni javnosti, sploh žene v razstavljanje v galerijah, pa tudi v podjetjih, kavarnah ali kafičih. Čast in slava ali zaslužek? Praviloma bi bil odgovor oboje, saj je lepo biti prepoznaven umetnik, še lepše pa je imeti čiste račune in pokrite stroške. Zato bi bilo pričakovati, da galerije avtorjem izplačujejo honorarje v obliki razstavnin. Na Slovenskem pa je, kot vedo povedati naši umetniki, takšnih galerij za vzorec. Samo za primer - slikar Ivo Prančič, ki je razstavljal že več kot tridesetkrat, je honorar doslej videl le dvakrat ali trikrat. Sicer pa umetniki, ki prejmejo razstavnino, ta denar v glavnem porabijo kar za postavitev svoje razstave. Gustav Gnamuš pravi, da je v svoji tridesetletni karieri prvič kaj dobil ob retrospektivi v Moderni galeriji: "Dobil sem okoli 370 tisoč, za opremo sem dal pa čez 400 tisoč, pa še sploh nisem vsega plačal."

Pomemben razlog za takšno stanje na področju razstavnin je v tem, da ni kakšnega splošnega pravilnika, ki bi predpisoval njihovo višino. Edini ključ je, ali so razstave subvencionirane od ministrstva za kulturo, kakor predvideva Pravilnik o sofinanciranju avtorskih honorarjev, vendar "to ni cenik, temveč meja, do katere je ministrstvo pripravljeno financirati avtorske honorarje," zatrjuje Dare Birsa, tajnik Zveze društev likovnih umetnikov. "Pri avtorskemu zakonu sem predlagal, da bi bile vanj vključene razstavnine, pa so mi odgovorili, da mora biti umetnik sam zainteresiran za to, da se izvede razstava." V državnih sredstvih, če jih galerije seveda prejmejo za program, je razstavnina predvidena. Klavdij Tutta pravi, da se "vse preusmeri v izdelavo kataloga ali pa denar poje birokratski aparat galerije". "Na koncu so plačani vsi, vsa administracija, ti pa kot razstavljalec ostaneš brez. Avtorji smo čisto izrinjeni, avtorji razstav so kustosi," temu dodaja Andrej Brumen Čop, urednik Likovnih besed.

Je pa že pred leti Zveza društev likovnih umetnikov sprejela nekakšen priporočljiv cenik razstavnin glede na obseg razstave. Kot nam je povedala Erika Orhini, cenik predvideva, da umetnik za osebno razstavo iz tekoče proizvodnje dobi 248.400 SIT, kolikor trenutno znaša povprečni osebni dohodek delavca z visoko izobrazbo v negospodarstvu. Za osebno pregledno razstavo daljšega obdobja naj bi prejel trikratni znesek (745.200 SIT), za razstavo grafik, risb ali fotografij 40 odstotkov manj od osnove (149.040 SIT) in za razstavo, na kateri bi pokazal manj kot deset del srednjega formata, 20 odstotkov manj (198.720 SIT). V primeru, da bi bila ista razstava postavljena na več razstaviščih, bi avtor za prvo postavitev prejel 100 odstotkov osnove, za vsako naslednjo pa 70 odstotkov. Cenik pa predvideva tudi dnevnice.

Sicer pa je v slovenski praksi z razstavninami tako, kot je ugotovil kipar Mirko Bratuša, ko je rekel, da ti honorar včasih izplačajo zato, da je mir, pogosto nočejo niti slišati o tem, včasih pa ga dajo brez težav. Med slednjimi se pogosto omenjata Celjski likovni salon in tamkajšnja Galerija sodobne umetnosti, kjer vsakemu umetniku za krstno izvedbo razstave namenijo honorar v višini največ 100 tisoč tolarjev, v katerega je všteta razstavnina, za razstavo iz že obstoječih eksponatov pa odštejejo 30 tisočakov. Glede na izkušnje umetnikov zasebne galerije razstavnin ne upoštevajo, ti pa vsaj prodajo sliko in dobiš delež od prodaje. V Equrni se tako recimo z vsakim avtorjem dogovorijo, kolikšen delež od prodaje slike dobi, honorarjev pa jim sicer ne izplačujejo.

Nekateri sicer pravijo, da so v svetu razstavnine že passe. Kipar Matjaž Počivavšek, član ekspertne komisije za dodeljevanje subvencij pri ministrstvu za kulturo, tako predlaga, da bi država raje spodbujala tržišče, zbiralce, podjetja in jim za nakup umetnin priznala olajšave. Obenem drži tudi teorija slikarja Apollonia Zvesta, da je "razstavnina oblika honoriranja kulturnega dogodka, prodaja slike pa je tržna stvar, ne honorar". Pa smo spet pri vprašanju, ali je umetnost čast in slava ali zaslužek.

povezava