Jebeš demokracijo, itak je nihče ne razume

Dobila sva se pred Prešernovim spomenikom. Z značilnimi gibi sodobnega freestylerja, zamaskiranega s širokim puloverjem s kapuco, hlačami z nadpovprečno nizkim pasom z vpogledom na vzorčke spodnjega perila ter značilnimi supergami je prihlačal na zmenek. Predstavil se je z vzdevkom, odklonil uporabo diktafona in me zgolj približno seznanil z dosedanjimi grafitarskimi podvigi. Vsesplošno nezaupanje je pojasnil s slabimi izkušnjami z možmi v modrem, ki so ga nekoč pričakali na mestu, kjer so s tovariši nameravali izpeljati akcijo s spreji.

Podobno je grafitar iz Celja, ki sem ga kot avtorja grafita želela ujeti v objektiv, pojasnil svojo nefotogeničnost. Policisti so mu že nekaj let za petami, vendar nimajo dovolj dokaznega gradiva, da bi ga prijeli. Njegov najdrznejši sprejarski podvig je nastal na zunanji strani mostu. V času grafitiranja je visel na vrvi, ki jo je pritrdil na rob mostu, in med bingljanjem nad vodo posprejal zunanji del ograje. Po njegovem je cenjenost posameznega grafita odvisna od drznosti izbire lokacije za ustvarjanje.

Prvi sodobni slovenski grafiti so se pojavili v obdobju panka, konec sedemdesetih let, ko se je pod vplivom angleškega in ameriškega dogajanja razvila prva prava rokovska subkultura pri nas. S pankom so se pri nas prvič pojavili stenski izreki: DOL Z RDEČO BURŽOAZIJO, KOMUNIZEM JE TEROR, DOL Z DEPOZITOM, POZDRAVLJENA RUSIJA itd. Na grafite je oblast gledala kot na pojav, ki presega meje vsake tolerantnosti, grafiti, ki so žalili socialistično moralo, bili eksplicitno politični in provokativni, pa so izginjali čez noč. Grafitarji so bili, če so jih izsledili, vztrajno preganjani osumljenci iz policijskih dosjejev, izpostavljeni budnemu nadzoru in nenapovedanim obiskom.

V začetku osemdesetih let so se pri nas poleg vsebinskih in simbolnih grafitov prvič pojavili slikovni, ki se po slogu in načinu izvedbe praktično ne razlikujejo od ameriških.

Osnovni moto mnogih tovrstnih ustvarjalcev je, da grafit najprej oblikuješ v skicirni knjigi, potem pa, kot pravi eden izmed njih, greš izbruhat svojo noro, ustvarjalno, neobrzdano, razjebano, potlačeno dušo na izbrani plac. V Ameriki je bilo to sprva podzemlje, kjer so grafitarski artisti skušali polepšati pročelja vlakov. Pri nas so podzemne železnice nadomestili podhodi, ozke ulice med stanovanjskimi bloki in celo nedokončani poslovni objekti. Največ sprejarskih aktivistov živi na območju Ljubljane in Maribora.

Glede na to, da gre za majhni urbani središči, se večinoma poznajo med seboj. Aktivnih grafitarjev je približno dvajset. Večinoma so to fantje, stari od 12 do 30 let. "Ženske so preveč fancy za to sceno," pravi eden od grafitarjev, ki je sicer navdušen nad žensko manjšino ustvarjalk. Največ adrenalina pri ustvarjanju pokurijo v najbolj izpostavljenih predelih, kot so na primer središče mesta, pročelja javnih zgradb in vlakov. Poleg alpinističnih izkušenj za premagovanje žlebov in obvladovanja teka čez ovire izkušeni grafitarji priporočajo grafitiranje med drugo in četrto uro zjutraj. Takrat je po njihovih izkušnjah gostota prometa najmanjša in posledično največ verjetnosti, da bo ustvarjanje potekalo brez vznemirjanja mimoidočih.

Slogovna raznolikost pri ustvarjanju grafitov je tudi posledica različnih postopkov, ki jih grafitarji uporabljajo pri ustvarjanju. Grafitar z vzdevkom Skunk zatrjuje, da so grafiti nekaj precej osebnega, pri čemer gre za krepitev ega. Drugače od večine soustvarjalcev uporablja šablone, ki jih naredi iz kartona. Karton nato polaga na steno v različnih kotih ter tako dobi želene like in motive. Akcij se najraje loteva sam, za možnost drznega načina ustvarjanja z avtolaki pa se po njegovem lahko zahvali svoji velikosti. Njegov komentar glede tega je, da se senci dvometraša, ki sredi noči s spreji opleta po zidu, marsikateri mimoidoči najraje izogne.

Profesionalni grafitarji pri delu uporabljajo različne kapice oziroma nastavke za spreje in tako dobijo želene linije. Povprečen grafitar v enem mesecu mesto popestri s približno dvema grafitoma. V nasprotju z Mariborom, kjer praktično na vsakem koraku naletimo na barvne korekcije betonske sivine, v Ljubljani grafitna scena ni tako cvetoča. Grafitar iz Ljubljane "grafitno sušo" komentira kot posledico številnih uličnih kamer, ki so v zadnjih nekaj letih preplavile večino predelov v središču mesta in bližnji okolici. Ena od težav pri grafitarskem ustvarjanju je nabava sprejev, saj so ti pri nas razmeroma dragi. Poleg cenovne neugodnosti se grafitarji pritožujejo še nad pomanjkljivo izbiro odtenkov.

Mnogi grafitarji med svojo dejavnostjo naletijo na milo obliko soočenja z "roko pravice", saj se nepričakovani obiski policistov pogosto končajo z neprostovoljnimi denarnimi prispevki ustvarjalcev. Višina denarne kazni je odvisna od velikosti in lokacije grafita. Najbolj nezaželeno je okraševanje javnih spomenikov in zgradb, to se lahko kaznuje celo z zaporno kaznijo. Pri nas je še vedno v veljavi zakon iz leta 1974, zakon o prekrških zoper javni red in mir, ki po fasadah zgradb prepoveduje "pisati in risati nespodobne in neprimerne napise, izreke in podobno, kar žali javno moralo, narodno ali politično zavest občanov". Odločitev, kdaj je napis žaljiv, je v rokah lastnikov popisane površine, razen izjemoma, če gre hkrati tudi za poškodbo kulturne dediščine. Tak primer so bili kljukasti križi na uličnih svetilkah v Tivoliju, saj jih je policija obravnavala kot vandalizem, torej kot kaznivo dejanje in ne kot prekršek, kar sicer pisanje grafitov je. Kaznivo dejanje postanejo takrat, ko lastnik zgradbe na policiji prijavi poškodovanje tuje lastnine.

Slogovna raznolikost

Razvijanje novih sprejarskih trikov je bilo od preteklosti do danes precej počasno in je temeljilo na medsebojnem učenju. Grafitarji uporabljajo sedem osnovnih oblik pisanja, ki se razlikujejo po zapletenosti, postavitvi, velikosti in uporabi materialov. Začetniki se sprva pogosto preizkušajo v izpisovanju "tagov" oziroma svojih vzdevkov in umetniških imen, ki jim zagotavljajo anonimnost in novo identiteto. Pomen teh navideznih kracarij je, da prekrijejo čim več najbolj nenavadnih in navadnih lokacij ter s tem postanejo opaženi od drugih "tagerjev". Najdemo jih praktično povsod, in sicer na smetnjakih, klopeh v parkih, uličnih svetilkah in navsezadnje na raznovrstnih javnih WC-jih.

"Throw up" je dvobarvna, slogovno malo bolj dodelana oblika imena, ki že nakazuje ustvarjalčev slog in izraz. Z več barvami, zapletenejšo tehniko in 3-D efektom pa nastane "piece". To je že precej zahtevna poslikava, za katero je lahko potrebnih kar nekaj ur dela. Druge oblike se razlikujejo glede na tip, velikost in dolžino poslikave. Ameriške vlake so najpogosteje krasili s poslikavami "whole-car". Gre za poslikavo, ki navadno zajame celotno višino vlaka. "Production" se od teh oblik razlikuje po tem, da so poleg slogovno oblikovanih črk k umetnini dodani še liki živali, ljudi in ozadje. Tovrstna stenska poslikava je navadno stvaritev skupine grafitarjev. Pri oblikovanju grafitov je najpomembnejši avtorjev slog, ta se izraža v posameznikovem oblikovanju črk in načinu, kako jih dopolnjuje in povezuje v celoto. Najbolj znane so tipografije "3-D" efekta, "wild style" oziroma divji slog in številni dizajni črk, ki vsebujejo zvezde, zastave, puščice, dolarske simbole ...

Navdih za grafite številnih grafitarjev so amaterske videokasete, ki jih uvažajo iz Francije, Nemčije in Amerike, kjer jih prodajajo na črnem trgu. Zamisli za svoje motive pa črpajo tudi iz številnih knjig o grafitih, v katerih se lahko najnatančneje seznanijo z ameriško grafitno sceno, ki je tudi najbolj razvita.

Vsebinski izlivi

Ustvarjalci slikovnih grafitov tovrstne stenske stvaritve delijo na umetniške grafite, parole in zmazke, ki so "na hitr'co nakracani". "Ločim jih na drek in nekej dobrga, glede na to, kolk truda en vloži v njih, ...če sam neki piše v pizdo materno: gremo dol s cerkvijo, gremo dol to, ...pa ne more tega svojga mnenja niti mal zavit v neki, je zame krep, sranje," pravi eden od njih. Razlika med slikovnimi ter vsebinskimi in simbolnimi grafiti je po mnenju večine ustvarjalcev s spreji več kot očitna. Zanje sta najpomembnejša tehnika ustvarjanja in kreativen razvoj sloga, napis ali simbol na steni pa je zanje pogosto zgolj brezpredmetna čečkarija.

Drugače od slikovnih grafitov, katerih ustvarjalec je zaradi specifičnega sloga oziroma podpisa večinoma znan, so pisci vsebinskih grafitov večinoma neznani. Stenski napisi so lahko zaradi relativne cenenosti, vpadljivosti, enostavnega izdelovanja in trajnosti precej učinkovito sredstvo za izražanje nezadovoljstva ali pa izraz spontanega odziva na aktualno družbeno dogajanje.

Kot odziv na rasno nestrpnost so se v zadnjem času v središču Ljubljane pojavili grafiti, ki pozivajo k večji rasni strpnosti. To so: POZOR VISOKA NESTRPNOST; NESTRPNOST RAUS; CENTER ZA ODSTRANJEVANJE POLITIKOV; SLOVENEC, SI ŽE KDAJ BEŽAL?; NASILJE NIMA KONCA ... PAMET V GLAVO! Ali pa grafit kot vprašanje za Jonasov kviz IRANEC JE PADEL

V zadnjih nekaj letih se v središčih mest, zlasti v Ljubljani, Mariboru in Celju, pojavljajo lezbični grafiti, ki pogosto pozivajo k destigmatizaciji homoseksualnosti. Najbolj znani so OPROSTI MAMA. NIČ VNUKOV; LJUBIM PREDIGRO Z MOJCO s podpisom Anja; NAMOČI ME V MED IN ME VRŽI LEZBIJKAM s podpisom Maja; LEZBIJKE SE IMAMO FAJN; MOŽ ME VARA Z DRUGO, JAZ PA NJEGA S TRETJO; ČASTIVA CELO MESTO S ŠAMPANJCEM TAKOJ, KO SE BOVA POROČILI s podpisom Anica + Marija (zaročenki); RADA SLAČIM MARIJIN RDEČI MODRČEK ... s podpisom Anica in narisanim simbolom za lezbištvo, LESBIANS ON THE STREET. WATCH OUT ... Grafiti, ki se navezujejo na homoseksualnost, pri nas niso tako pogosti, vendar pa so, če se pojavijo, zanimivi za vsebinsko preučevanje. V zadnjem času na nekaterih zidovih v središču večjih mest zapazimo sporočila, ki presegajo izražanje zgolj individualnih stališč.

Gre za feministke, ki svojo pripadnost med drugim izražajo tudi s pisanjem grafitov. Glede na njihovo vsebino lahko predvidevamo, da tovrstni grafiti predstavljajo samo podobo avtoric oziroma sporočajo njihova stališča o feministični problematiki. Taki grafiti so: ŽENSKAM SLUŽBE, MOŠKIM ŠTEDILNIKE; MRTVI MOŠKI NE POSILJUJEJO; ŽENSKE NA OBLAST; SKINI SE MI S ŠČEGETAVČKA; VSAK-A IMA SVOJ IQ; FANTJE, KDO BO POMIL POSODO? JOŽI! ...

Precej grafitov se navezuje na alkohol in opojna sredstva. Pri nas se največ tovrstnih grafitov navezuje na uživanje marihuane. Najzanimivejši izmed njih so: JOINT US; LIFE IS LIKE A BOX OF BIER. YOU NEVER KNOW HOW DRUNK WILL YOU BE; SRNA -

AUŠ KILO TRAVE?; BOG VIDI GREH VSEPOVSOD, AMPAK ŠE VEDNO SE LAHKO SKRIJEM V STEKLENICO PIVA in dopisano ALI UVJEK UNION JE ZAKON; V RITO VSE PIJANCE; VIVA GANJA; HOPLA KONOPLJA; YOUR ONLY FRIEND UNTIL THE END z narisanim listom marihuane; THE DOPE JUST AINT WHAT IT USED TO BE; BOLJE BITI PIJAN NEGO PLAVI ORKESTAR; LEA, TI SI ŠE MLADA s podpisom THC; PREŠEREN JE PIL VINO - KAO VSE KUL, ZAKAJ PA POL JAZ NE SMEM POHAT?; NOVO SELO SNIFA BELO!

Nacionalno-državne grafite uvrščamo med politične grafite. Zanje je značilen afirmativen odnos do neke nacije ali negativen odnos do neke nacije in njenih pripadnikov. Za tovrstne grafite je precej pomemben čas nastanka, saj so izraz trenutnega političnega dogajanja. Zanje je značilno, da imajo v tem okolju in času popolnima drug pomen, kot bi ga imeli v nekem drugem okolju in času. Grafiti, ki izražajo negativna stališča do priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, so: ČEFURJI RAUS; SMRT JUŽNJAKOM; ČAPCI V ZAKOL; NAREDIMO TO DEŽELO SPET SLOVENSKO; NOČNA AKCIJA PROTI ČEFURJEM; ČAPCI - DNEVI SO VAM ŠTETI; JUŽNO JE KUŽNO; ANTIČEFURSKA ORGANIZACIJA SLOVENIJA; SUVERENO SONCE ZA SUVERENE SLOVENCE. ČEFUR SONCE NE SIJE ZATE; POZOR HUD ČEFUR; ANTIČEFUR; ČEFUR: POJDI NA JUG KAMOR SPADAŠ; SRBI MARŠ IZ SLO!; MRZIM BUREK ... Grafiti kontra Sloveniji pa so: SPALIMO SLOVENIJO; SLOVENIJA JE GOVNO ter dopisano JUŽNJAKE V SMETNJAKE; SPALIMO SLOVENSKO ĐUBRE; NE MOŽE NAM NIKO NIŠTA; NARODI KOJI IMAJU TAKVU POLICIJU TREBAJU SE BOJATI ZA SVOJU BUDUČNOST;

Največ športno-navijaških grafitov najdemo v okolici stadionov in v bližini športnih igrišč, kjer navadno potekajo različne športne prireditve. Avtorji tovrstnih grafitov so najpogosteje navijači, ki v imenu navijaških klubov pišejo propagandna ali antipropagandna sporočila, ki se pogosto navezujejo na izide tekem. Grafitarsko najaktivnejša navijaška kluba sta Green Dragons in Viole. Pisanje grafitov je za navijače različnih klubov eden izmed načinov komunikacije. S pisanjem po zidovih, zlasti v času tekem, pogosto izražajo stališča do drugih navijaških klubov in do moštev, za katera navijajo. Tovrstni grafiti so: DRAGONS, MAMU DA VAM JEBEM VIJOLICE; ANTI VIOLA CLUB; SOVRAŽIM MARIBOR IN VIOLE, SOVRAŽIM CELO POHORJE IN ZDAJ GREMO S SEKIRO V ROKI IN POKLALI BOMO ŠTAJERCE; PLAVI BEŽIGRAJČANI ODJEBITE s podpisom K.Z.G.; EXIT THE DRAGONS; SLO : FRA - 2 : 3 ® SODNIK PODKUPLJEN (LOPOV, PUJS, PIČKA TI MATERNA KRETEN UŠIV); VRATITE NAM DINAMO s podpisom BBB; DINAMO FOREVER; ZA DINAMO SVE BI DALA; BBB - HOOLIGANS; OLIMPIJA; ONE LOVE - DINAMO BAD BLUE BOYS.

Politični grafiti najpogosteje ustrezajo aktualnim družbenim vprašanjem, zaradi česar jim lahko vsaj približno določimo čas nastanka. Njihova posebnost je javni linč, saj praktično nikoli ne prizanašajo politikom. Ena izmed njihovih funkcij je lahko upor oziroma izražanje nezadovoljstva s trenutnimi političnimi razmerami, pri čemer pa moramo upoštevati, da je grafit kot sredstvo za izražanje političnega nezadovoljstva v očeh dominantne kulture problematičen. Gre za grafite, kot so: JELINČIČ IZ GOPCA TI SMRDI PO ČEVAPČIČIH; CLINTON GO HOME; JANŠA ŠPECKAHLA; VLADA SMRDI; NIČ NE PRETIRAVAM, ČE PRAVIM, DA S SISTEMOM NEKI NE ŠTIMA; JANŠA FOREVER; RODE = JANŠA = PETERLE = PODOBNIK = DEBIL; KOALICIJA SLOVENIJA = PIČKE = PIZDE; SVETI KUČAN SLOVENIJO SPAŠAVA; JELINČIČ LJUBI IZBEGLICE, CIGANI PA SO DELOVNI NAROD; LDS - ARTURJEVI FUKAČI; DRNOVŠEK IMA ZIMŠKA, DA GA FUKA V RIT; JEBEŠ DEMOKRACIJO, ITAK JE NIHČE NE RAZUME; SAMO LUTKE GREJO NA VOLITVE; ARGENTINA - MOJA DOMOVINA (grafit na cerkvi v Kranju); VEČNOST NI VEČNA! RELIGIJA JE OPIJ ZA LJUDI! Ter prečrtano opij in dopisano KUČAN; PRIŠEL JE ČAS SLOVESA (TONE ANDERLIČ) ...

Nekateri izvirni grafiti, ki jih težko rangiramo po vsebini, čeprav marsikateremu mimoidočemu popestrijo dan, pa so: ROKI ČESEN JE MOJ JEBAČ! ter v oklepaju (JEST MALI ALI JE TEHNIČAR); VSE ŽENSKE SO PRASICE, MOJA JE NAJVEČJA; ŠEL SEM SRAT, PA SEM ZAKINKAL NA WC-ju; HA, HA NIKOLI ME NE BOSTE DOB ...; FUŽINE, GIBANJE NA LASTNO ODGOVORNOST ter pripisano OPUSTITE UPE, VI, KI VSTOPATE; TOVARNE DELAVCEM, ČAS LENUHOM; BODI PONOSEN, DA SI SLOVENEC ter Slovenec prečrtano in dopisano BANTU ČRNC; BOG JE IDOL ... RELIGIJE OMEJUJEJO BOGA; BOLJE BITI PIJAN NEGO PLAVI ORKESTAR; KINO JE ORODJE MISLI; PRED MERKURJEM JE EN DOBER GRAFIT; SEKS, POMFRI & ZASEKA; NE JE VARNEJŠI OD KONDOMA ...

Simbolni grafiti so v nasprotju z vsebinskimi napisani oziroma narisani v obliki simbola, ki ga navadno prepozna večina ljudi. Posebnost tovrstnih grafitov je, da zanje ne potrebuješ domišljije, pestrosti barv in obilice časa. Namen njihovega izpisovanja na stene je, da pisec na ta način izrazi svojo subkulturno pripadnost, politično stališče, glasbeno usmerjenost in podobno. Za večino ustvarjalcev slikovnih sprejarskih umetnin so simbolni grafiti kracarije brez pomena. Simbolni grafiti se pojavljajo v zelo različnih kombinacijah, na primer z glasbeno vsebino, v kontekstu elementov hipijevske subkulture, navijaške subkulture in nekaterih drugih. Najpogostejši tovrstni grafiti so: velika črka A v krogu, simbol za mir, stiliziran list marihuane in BBB (bad blue boys). Poleg teh najdemo še simbole, kot so kljukasti križ, srp in kladivo, križ s štirimi črkami S v cirilici s pomenom Samo Sloga Srbina Spašava, simbol za ameriško tajno zvezo Ku-Klux-Klan, simbol za satanizem in simbola za moškega in žensko. V nasprotju s pogostostjo pojavljanja tovrstnih simbolov pa so skinheadovski simboli, na primer keltski križ in nordijski motivi, redkejši.

Organizirani grafitarji

Pri nas sta glede organiziranega ustvarjanja grafitov najbolj znani skupini Strip Core in Mizzart, ki sta delovali predvsem na območju Ljubljane. Skupina Strip Core je po svojem ustvarjanju bolj znana v tujini, kjer so njeni člani - poleg drugih gostovanj - leta 1990 kot grafitarji nastopili na milanskem svetovnem prvenstvu grafitarjev z imenom Coloriamo lo sport. Svoja dela, kamor se uvrščajo tudi grafitne poslikave na platnih, so večinoma razstavljali v različnih neodvisnih kulturnih centrih in mladinskih klubih v Sloveniji in tujini. Skupina Mizzart je javnosti že iz leta 1988 znana po ilegalni poslikavi ob avtocesti v Šentvidu in na bregovih Ljubljanice. Po dveh letih ilegalnega delovanja so začeli ustvarjati po naročilu. Študentski populaciji so verjetno najbolj znani po poslikavi nekdanjega kluba B51 na Gerbičevi in dela kluba Channel Zero na Metelkovi.

Organizirano ustvarjanje grafitov se od ilegalnih poslikav precej razlikuje in ga večina ilegalnih ustvarjalcev precej prezira. Razlika je predvsem v večji pretencioznosti in posledično manjši ustvarjalnosti, katere vzrok je lahko skrbnejša izbira lokacije in motiva poslikave. Ilegalni grafiti so v nasprotju z organiziranimi poslikavami pravi odsev resničnosti. So odslikava situacije, v kateri se sprožajo hormoni adrenalina in negotovosti zaradi možnosti, da te zalotijo ter v najboljšem primeru zgolj osebno identificirajo ali pa tudi prikrajšajo za zadnjo žepnino. S pojavom grafitne scene je marsikateri posameznik dobil priložnost, da brez cenzure izrazi samega sebe. Ko ustvarjaš, si preprosto to, kar si, in za to ne potrebuješ dovoljenja in odobravanja množice. Gre za potrjevanje ega, za trenutno premoč nad nekaterimi posamezniki, ki si nikoli niso upali izraziti svojega mnenja. Ilegalno grafitiranje je lahko posledica izgube posameznikove identitete in poskusa ponovne vzpostavitve občutka pripadnosti.