Klubska glasba združuje ljudi

Kako je zdaj z Valentinovo ploščo, ki bo izšla pri vaši založbi? Je že pripravljena?

Ja, seveda, za Valentinovo ploščo je že poskrbljeno, to je že opravljeno. Precej hitro smo jo uredili. Povedati moram, da je plošča resnično krasna, zato bog blagoslovi Valentina in njegovo glasbo. Res je nekaj posebnega. Njegov izdelek je neverjeten, specialen.

Se strinjam ... Upam sicer, da vam ni slučajno plačal, da ga tukaj tako hvalite?

Ha ha, ne, kje pa! Nič nam ni plačal ... Ali pač? (smeh) Kar brez skrbi bodite ... Njegova glasba je fenomenalna, drugega tukaj ne morem povedati. Slovenci bi morali biti ponosni, ker imate med svetovnimi didžeji dva popolnoma neverjetna talenta, kot sta Valentino Kanzyani in Umek.

Svetovni javnosti ste znani kot človek, ki ima v didžejstvu vse niti v svojih rokah. Kako pa je nastala vaša založniška znamka In-Tec Records?

Dokaj preprosto. Njeni ustanovitelji smo bili dolgo pod vplivom dobre in zanimive glasbe, ki se je vrtela okoli nas, ampak znane založbe, ki skrbijo za techno in house, so to ponavadi spregledale. Ves čas so skrbele samo za bolj ali manj uveljavljene in že znane izvajalce, izdajale so samo njihove plošče. To pomeni, da so se promovirali ljudje, ki so že bili uveljavljeni, drugi pa niso imeli toliko možnosti, da bi se pokazali in izkazali. To nas je seveda močno frustriralo. In to se je vleklo tako dolgo, dokler nismo prišli do spoznanja in pozicije, da se navsezadnje lahko promoviramo tudi sami! Da lahko sami skrbimo za klubsko sceno in ljudi, ki se na njej pojavljajo. No, to so začetki In-Tec Recordsa v grobem. Naša glasbena politika pa je še vedno takšna, kot je bila na začetku našega ustvarjanja. Vedno in ves čas iščemo glasbo z značajem, saj nas glasba brez karakterja ne zanima. To je pravzaprav edina politika, ki jo furamo, in ne verjamem, da se ji bomo kdaj odrekli. Glasba nam mora biti preprosto všeč, moramo jo začutiti, drugače vse skupaj nima smisla. Na trgu je vse preveč glasbe, ki nima značaja, ki nima nobenih občutij, in takih stvari ne maramo.

Kakšen pa je dober "glasbeni značaj"? Kakšen mora biti glasbenik oziroma didžej, da zbudi vašo pozornost?

Producenti bi morali ustvarjati glasbo z lastno osebnostjo, to se mi zdi nekako najpomembnejše. Žal tega številni ne upoštevajo, čeprav dobro vedo, kako se stvari streže. Nas pa vsekakor zanimajo ljudje, ki so sposobni sproducirati svoj sound. In tega moramo občutiti mi, občutiti ga morajo tisti, ki pridejo na žur, in seveda ga mora občutiti didžej sam. Zame je še vedno najpomembnejše to, da se ljudje na žuru dobro zabavajo, da so srečni. Drugače pa je vedno treba slediti trendom in spremljati dogajanje.

To pravite, kot da je veliko neuveljavljenih in neodkritih talentov. So dovolj pogumni, da se sami oglasijo ali pa jih morate morda poiskati?

Hja, načeloma veliko hodimo po klubih, in če slišimo kakšno posebno zanimivo in drugačno glasbo, je pol poti že skorajda opravljene. Potem nam klubi pošljejo demoposnetke, ki jih preposlušamo, da ugotovimo, kako in kaj naprej. Na teden dobimo tudi po štirideset demoposnetkov. To se mi zdi kar precej. No, nekateri glasbeniki pa se seveda oglasijo sami. Pokličejo in pokažejo svoje izdelke.

Kaj pa

Internet je načeloma dober, ker je postal vsem dostopen in ker odpira nove in nove možnosti, žal pa se tudi na svetovnem spletu najde vse preveč sranja.

Potemtakem je konkurenca med založbami verjetno huda ...

Ja, verjetno je res, ampak mi smo še zmeraj pretežno underground založba, zato pretirane konkurence niti ne čutimo. Vsaj tako močno ne kot kakšna večja založba, verjetno. In-Tec Records se ukvarja s tako specifično glasbo, da drugi niti nimajo opravka z njo. Očitno jih ne zanima, čeprav se mi zdi, da techno in house še zdaj močno naraščata. Če bi pred desetimi leti kdo dejal, da bo dandanes klubska scena tako močno razvita, mu ne bi niti najmanj verjel. Ampak dogaja se. Nove generacije didžejev so vedno boljše, inovativnejše. In takšen vzpon glasbe me zelo veseli. Ob tem doživljam profesionalni izziv. Napredek je izziv, seveda pa so tudi pričakovanja vedno višja. Pomembna je svežina, kajti ljudje pričakujejo vedno kaj novega.

In kako si razlagate tako močan napredek in razvoj tega glasbenega tipa?

Mislim, da se je to zgodilo zato, ker je plesna glasba zelo internacionalna. Dance je fascinanten ravno zato, ker združuje ljudi. Vedno prihajajo novi in novi, to ohranja sceno vitalno. Saj menda veste, kako to gre ... Starejša sestra gre na žur, čez nekaj časa vzame s sabo mlajšo sestro, ta pripelje fanta ... Dobra plesna zabava se zelo hitro širi. Ljudje po vsem svetu se hočejo zabavati, ne glede na to, ali živijo na Japonskem ali ne vem kje. Plesna glasba je povezovalna in zdi se mi, da je to bistvo, da je to glavni čar vsega. Rock'n'roll je preveč omejen na posamezne države oziroma kraje. Pri rocku se generacije združujejo na kup, techno in house pa privabljata mlade in še mlajše. No, seveda me še vedno navdušujejo tudi druge zvrsti, kot so recimo funk, jazz, latino, R & B ... Mešanica drugačnih zvokov me fascinira ...

Torej je raven dojemanja clubbing kulture povsod enaka?

Zagotovo. Dejstvo je, da gre za univerzalen plesni jezik, ki je pogojen z ritmično glasbo. Ne vrtim samo v Evropi in Ameriki, ampak tudi v Afriki, Aziji in drugod, in mislim, da se različni ljudje iz različnih krajev odzivajo zelo podobno. Dober primer se mi zdi Love Parade v Berlinu.

Pred desetimi leti ste podpisali pogodbo z založbo Perfecto Records in to je bil takrat menda pravi šok za založnike.

Pa tudi za didžeje, ker tako sodelovanje ni bilo v navadi. To sem že prej razložil. Mislim, da sem se s takratno uspešnico I Want You Forever dobro izkazal, potem sem pa tako ali tako delal po svoje. Ustanovil sem podjetje Ultimate Music Management oziroma založbo Worldwide Ultimate. Vse skupaj je začelo potekati zelo hitro. Ko sem ugotovil, kaj si pravzaprav želim, ni bilo več nobenega dvoma o globalnem delovanju. Rad eksperimentiram, mislim, da se to tudi sliši. Rad imam neodvisnost.

Pa se vaše zanimanje za tehnologijo še zmeraj povečuje? Vas ves ta elektronski cirkus še zmeraj fascinira? Glede na to, da ste na sceni že več kot trideset let in da ste v tem času dosegli sloves vodilnega klubskega didžeja na svetu ...

Seveda me tehnologija še zmeraj fascinira. Dandanes se svet elektronike tako hitro razvija, da ga je skorajda nemogoče ujeti. Samo sintetizator še zdaleč ni dovolj. Najpomembnejše so ideje, potem pa pride na vrsto še tehnika.

Se vam ne zdi, da naraščajoča industrija ubija dobre zamisli?

To je na žalost res. Večina založb ponavadi išče nekakšno novo Britney Spears in podobno ... Založb, ki bi se držale naših načel, je zelo malo. Mi imamo radi hard techno, obožujemo house. To je tisto pravo, vedno hočemo več in več. To je naša glavna poanta. Seveda pa moramo zato včasih premagati tudi veliko težav, ki se pojavljajo v klubih, distribuciji, pa tudi pri glasbenikih samih. Nekateri delajo krasno glasbo in odlične trde stvari, pa ne vedo, kako in kaj ... Mi hočemo prepričati glasbenike, da smo plesna založba, da nas zanima predvsem plesna glasba. Na dolgi rok je to zelo pomembno, ravno tako kot je pomembna odprtost do novih slogov, do novih pogledov. Včasih je namreč težko združiti različne sloge in ljudi prepričati, da se to dejansko da povezati. Tudi pri majhnih založbah se obzorja širijo, ker se preprosto morajo. Največ težav pa se še zmeraj pojavlja v distribuciji.

Nekoč ste izjavili, da v produciranju še niste dosegli tistega, kar si želite ... Bi zdaj lahko rekli, da so se vaše sanje uresničile?

Veliko delam v produkciji, ampak vedno je tako, da se moraš kar naprej izpopolnjevati. In če razumeš, zakaj delaš to, kar pač delaš, če imaš pravi razlog in če čutiš pravo strast, potem je to v redu. Delati moraš s srcem. Le tako lahko uresničiš svoje sanje. Včasih tudi mene prime, da bi se usedel, dvignil noge v zrak in užival. Pa ne morem, ker imam preveč rad to delo in to sceno. Vedeti morate, da sem se vzpenjal iz nič do vrha. Ne bi mogel zavreči vsega skupaj.

Kljub predhodnim opozorilom delujete nekako domače. Nič kaj zvezdniško.

Saj pravim, da to, kar delam, delam z užitkom, zato mi zvezdništvo ne pomeni veliko. Rad imam svoje občinstvo, rad vzdržujem pristen stik z obiskovalci partyjev. Saj nisem zvezdniški ... Bog zagotovo nisem. Zdaj ljudje že pričakujejo, da bom naredil kaj dobrega, zato se moram vedno bolj potruditi, da zastavljeno izpeljem. Cilji, pa ne samo moji, ampak tudi cilji drugih, so pač zmeraj višji, in to je včasih težko upoštevati. Vseeno pa ne maram vrteti zase, ampak to delam za druge. Uspešen didžej ne sme biti egoističen.

Po vaši limuzini sodeč, bi marsikdo sklepal drugače ...

Oh, saj limuzina sploh ni moja. Jaz se samo vozim v njej. (smeh)

Vedno se zdi, da ste tako polni energije ...

Hja, to pa res ... (smeh)

Kako vam to uspe vzdrževati? Glede na to, da morate na žuru "gor držati" tudi po nekaj tisoč ljudi. Si pomagate s kakšnim posebnim treningom?

Treningom? Mislite vadbo???

Ja ...

Uf, ha ha, oprostite, ampak česa takega me pa res niso še nikoli vprašali! (smeh) Zelo veliko vadim, kar se vidi, ne? (smeh) Saj ne, zafrkavam se. Res pa je, da veliko hodim. Strinjam se, da je vitalnost pomembna. To je zagotovo edino, kar bi me lahko ustavilo pri nadaljnji karieri. Ampak mislim, da za zdaj kar dobro prenašam takšne in drugačne napore, lahko pa mi verjamete, da sem ob koncu tedna, ko končam najrazličnejše evente, na smrt utrujen.

Na sceni ste že več kot trideset let. Kateri žur se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Uf ... To je pa zelo težko vprašanje. Na toliko žurih in zabavah sem že vrtel, da bi se zelo težko odločil, kateri mi je najljubši. Ampak, če že moram ... Pričakovanje novega tisočletja je bilo resnično noro, zato se mi je najbolj vtisnilo v spomin. Za milenij sem vrtel kar na dveh žurih.

Če se ne motim, je bil to tudi najdaljši gig v vaši karieri.

Res je. Najprej sem vrtel na žuru v Avstraliji, kjer je bilo resnično noro. V Sydneyju sem zabaval 15.000 ljudi. In potem, ko sem tam opravil, so me poklicali še kolegi s Havajev in me vprašali, ali bi prišel tja in vrtel še tam. V Avstraliji smo vstopili v novo tisočletje pred Havaji. Saj veste, časovni pasovi pa te zadeve. No, šel sem torej na letalo, po devetih urah leta, kar je razmeroma hitro, prispel na Havaje in še enkrat vrtel za tamkajšnjo množico v Honolulu State Parku, tokrat sicer zastonj. Smešno se mi je zdelo, ker sem vstop v novo tisočletje že enkrat doživel, zato sem dobro vedel, da se ne bo zgodilo nič posebnega. Havajčani so bili zelo razburjeni, vsi so nekaj pričakovali, ne vem, kaj. Vsi so bili prepričani, da se bo zgodilo nekaj velikega, potem pa nič. Jaz pa sem se počutil zelo preprosto in zelo super, dobro sem opravil svoje delo, zato se mi je vstop v novo tisočletje tako vtisnil v spomin. Oba dogodka sta bila sicer del Blast 24 Hour Millenium Dance Partyja, ki ga je v živo prenašal Radio 1 britanskega BBC-ja.

Menda je bilo minulo tisočletje za vas močno prehodno.

Ja, izdal sem album Phuture 2000, ki je prava mešanica najrazličnejših glasbenih slogov, prelom tisočletja pa ni zaznamoval samo velik žur, ampak tudi razmislek za prihodnost. In mislim, da to zdaj dobro izpolnjujem. Milenij je pri vsakem končal del nečesa. Pri meni se je to izrazilo pač glasbeno.

Kakšna je vaša idealna publika?

Tako kot vsi didžeji imam tudi jaz rad publiko, ki je živahna, ki diha z mano, ko vrtim. Če didžeju ne uspe vzpostaviti pristnega stika z obiskovalci, potem to pomeni, da njegova glasba nima značaja, to pa je tisto, o čemer sem govoril prej. Sicer me fascinirajo ljudje, ki so tako šibki, najmanj sto kilogramov lažji od mene, pa imajo kljub temu toliko energije, da plešejo, skačejo, delijo poljubčke naokrog in naokrog in spodbujajo druge, naj še sami plešejo ... Mislim, da taki ljudje kar sami poskrbijo za žur. Saj, smešno bi bilo, če bi bila energija povezana s kilogrami, ampak če kdo postava ob strani in zdolgočaseno zeha, to zagotovo ni žurerska predstava nekega partyja. To lahko zamori tudi druge.

S čim nam boste postregli v prihodnje? In-Tech menda pripravlja veliko novih stvari.

Hm ... pripravljamo nove plošče pa kompilacija bo izšla. In-Tec ima zagotovo veliko dela. Na zalogi imamo nekaj odličnih zadev, ki zagotavljajo uspeh. Posebnih načrtov sicer nimamo, obvladati pa hočemo ideje, ki jih upoštevamo že od začetka. In seveda, delovati želimo čim bolj internacionalno.

povezava