Kam buba gre?

Plakat obljublja. Golo žensko telo prekriva le nekaj lističev. Na njih najdemo Prešerna oziroma po njem poimenovani KUD v pomenljivi družbi petih mladih deklet. Pa to niso kakšne naivne mladenke, ki bi podlegle poetovim preračunljivo uporabljenim čarom, temveč na odrskih deskah prekaljene Kim, Maša, Petra, Lea, Clavdia in za videz pravkar omenjenih desk odgovorna Katja, članice plesno-gledališke skupine Bube. Po šestih letih, ki so pretekla od njihovega prvega projekta Kje je moj gozd?, so Bube "še vedno polne energije. Še vedno delamo predstave in še vedno razmišljamo o svetu okrog nas in hočemo temu svetu kaj povedati." Kaj? "Kakor kdaj, odvisno, kaj nas muči." No, muči jih očitno kar precej: Cabubaret - miss Slovenije ima kratke noge je žanrsko raznolika, spotovsko kadrirana, tehno-psihologistična predstava, v kateri nas solidne igralke z na trenutke res zelo prepričljivim nastopom popeljejo v svet visoke mode, družinskih travm, psihotičnih epizod in končno v svet peteroedinega, šizofrenega dekleta iz sosednje ulice. Histerična mamina punčka, z nadzorom obsedena perfekcionistka, pohujšana spogledljivka in hladno odsotna povzpetnica se ob "pomoči" lika matere avtoritete in izdatni spremljavi avdio-vizualnih efektov zrušijo same vase in druga v drugo, v svoj vrtinec pa zdaj bolj, zdaj spet manj uspešno povlečejo tudi gledalca.

Sproščena in utrujena šesterica za mizo prav v ničemer ne spominja na disfunkcionalne like, ki jih je predstavila maloštevilnemu občinstvu na domiselno oblikovanem KUD-ovem odru. Kim, ki ne nastopa samo na odru, ampak tudi kot avtorica besedila in režiserka, odgovarja na večino vprašanj počasi in jasno, druga dekleta mirno čakajo, da konča, in šele nato dodajo morebitne pripombe. Za dobro igro nujne odrske ubranosti ne kažejo samo pod sojem reflektorjev. Prav tako skupinsko poteka ustvarjalni proces. "Že like smo zasnovale vse skupaj in vsaka je bila odgovorna za svojega, kako se obnaša, kako je oblečen. Drugače ne bi šlo, ker je režiserka vsaj pol časa na odru in ne more na sceno pogledati od zunaj." Ekskluzivno ženski kolektiv Bub je še sam presenečen nad tem, "kako dobre odnose imamo med seboj. V vsaki skupini se pojavijo konflikti, pri nas je šlo vse gladko." Morda je skrivnost prav v enospolni zasedbi. Pa ne, da se moških v skupini branijo. "Nekako smo ugotovile, da je to naša moč, da smo ženska liga. Sploh pa smo tipa imele, a nam je ušel na AGRFT. Eden pa v Pariz." Niso feministke. Tudi predstava, čeprav "je zelo ženska, noče govoriti samo o ženskah. Govori o vseh, tudi o moških." Natančneje, govori o "notranjosti. Po njej praskamo in iščemo probleme. Kako jih skrivamo in ne skrivamo." In ti problemi, vsaj v predstavi, niso kar tako. Kako zelo so liki utemeljeni v resničnosti? "V bistvu vsak v sebi lahko najde kaj, kar ne paše k celotni osebnosti. Kar je šizofreno. Če bi šli v detajle, je šizofren vsak."

Cabubaret, prvi v načrtovani seriji Cabubaretov, je nastal z bliskovito hitrostjo, v enem mesecu "smo ga postavile na oder in imele premiero. To pomeni, da je bilo na koncu zelo intenzivno - živele, dihale in spale smo s predstavo." Po sedmih predstavah od začetka maja lahko pokažejo kar čeden izkupiček: nagrado strokovne žirije Linhartovega srečanja, povabilo na gostovanje na Nizozemsko, z uspehom pri javnosti pa "smo kar precej zadovoljne". Že od vsega začetka so Bube "KUD-ov projekt. Financiramo se zgolj iz sredstev, ki jih dobimo na razpisih." Nekaj malega primaknejo sponzorji, a še vedno ni lahko, toda s tem si ne belijo glav: "Pogumne smo bile. Nam je do tega, da delamo, če kdo primakne še kakšen tolar, pa tudi ne škodi." Prav tako je potrebna precejšnja požrtvovalnost ansambla, vse nastopajoče sodelujejo na primer pri lepljenju plakatov in drugih, bolj verbalnih načinih privabljanja občinstva. Tudi za scenografijo in kostume so pri zdajšnji predstavi skrbele same, po precej demokratičnem načelu, "kakor kateri znese. Ene smo pač bolj zaposlene, druge manj."

A vseeno je obisk "precej odvisen od promocije, za katero pa spet potrebuješ denar". In tu se porodi vprašanje, ali nista mogoče izzivalnost plakata in izključno ženska zasedba dokaj dobra reklama za privabljanje ekscesa željnih množic. "Ja, OK, če je pet žensk, ne bomo skrivale, da je pet žensk. Treba je imeti vsaj minimalen občutek za komercialnost." Vendar pa je v predstavi (delna) razgaljenost telesa uporabljena kot "metafora za goloto ubogih duš predstavljenih deklet". Sliši se resno, a za seboj imajo Bube tri predstave z lahkotnejšo tematiko, med njimi nov žanr ustvarjajočo "plesno-gledališko pripovedko" Pručko, prosim! in ambientalno predelavo Wilsonove drame Zažgi!, Cabubaret pa "hoče in spraviti v smeh in udariti. A nikoli ne bomo imele na odru mrtvih kokoši ali se posipale z moko. Predstave, ki jih ljudje ne razumejo, nam niso blizu, nikakor pa nočemo delati le burk, da bi se ljudje samo smejali." "Hočemo vseeno nekaj povedati," povejo že drugič, "zato delamo, ne zato, da bi se ljudje smejali in bi bile priljubljene. Čeprav nam tudi to paše." Iskreno rečeno, se mora perspektivni mladi ansambel v povednem prostoru gledališča šele najti. Med seboj so se že - tudi ko niso na odru, se držijo skupaj, čeprav bi, "če bi nas pogledal tako od zunaj, rekel, te pa res ne pašejo skupaj, ampak kar ne moremo druga brez druge".

"Najprej Bube osvojimo Nizozemsko," začnejo zagreto razlagati o načrtih za prihodnost, "vse pa komaj čakamo konec izpitnega obdobja, da bomo začele delati novo predstavo. In še cel kup gostovanj nas čaka." Z gledališčem nameravajo nadaljevati vse, prav rade tudi v bolj profesionalnih (beri plačanih) produkcijah. "Najlepše je živeti od dela, ki ga imaš rad. A tudi če to ne bo šlo, se bomo s tem vseeno ukvarjale."