Cuba linda

"S klavirjem ne moreš igrati rumbe, čeprav ju je moč združiti. Klavir jo obarva in ojača", razglaša kubanski pianist Alfredo Rodriguez ob naslovnem komadu svojega albuma Cuba Linda iz leta 1996, ki ga je posnel z različnimi skupinami na Kubi. Pesem je v newyorškem eksilu zložil pevec rumbe Virgilio Marti. Preveva jo domotožje, opeva "ljubo, prelepo Kubo". Avtor otoka ni več videl. Umrl je leta 1995. Usoda enega mnogih migrantov, ki so se z otoka selili zaradi različnih razlogov, leta 1960 predvsem ideoloških, s strahom pred Castrovo revolucijo, in vseskozi ekonomskih, kar je bil množičen motiv selitev s karibskih otokov. Z njimi so šli tudi številni muzikanti, ki so služili kruh v komercialnih orkestrih in plesnih bendih, igrali za petičnejše in predvsem za ameriške turiste.

Mnogi so se vračali domov. Na Kubo zaradi znanih "ameriških" razlogov manj kot na druge otoke. Nekateri so postali "transnacionalci", sezonski glasbeni delavci, ki se gibljejo med diasporo in domačim otokom.

Staro hinavsko normativistično zatrjevanje iz "kulturnih" centrov, da Karibi "ne premorejo kulture", je ob stoletni proizvodnji in svetovni oskrbi monokultur z otokov - sladkorja, kave in ruma - dobilo mogočen odgovor. Zgodovinska ironija je, da so "nekulturni", kreolizirani karibski otoki ob arogantnem in ignorantskem severnem policaju svetovni proizvajalci in izvozniki sonične kulture, godb. V različnih obdobjih različni: Trinidad s kalipsom, francoska dominjona Martinik in Guadeloupe z martiniškim jazzom in zoukom, Jamajka z reggaejem, Portoriko z bombo in pleno, Dominikanska Republika z merenguejem in bachato, Haiti s konpa in mizik rasin. S številnimi izvedenkami iz sona in rumbe je prednjačila Kuba. Kakorkoli obračamo, v New Yorku na začetku sedemdesetih let formirana in vselatinizirana salsa ima za podlago obe afrokubanski obliki, že zdavnaj razširjeni po Amerikah in svetu prek plošč, gostovanj bendov, radijskih programov. Prek Bennyja Moreja, Sonora Matancera z mlado Celio Cruz, mamba Tita Rodrigueza, Machita z genialnim aranžerjem in afrojazzarjem Mariom Bauzo, sonovca Arsenia Rodrigueza, Dizzyja Gillespieja s congerom iz Havane Chanom Pozom, Tita Puenteja z orkestrom.

Godbe so bile ranljive. Izpostavljene komercialnim zahtevam, predvsem v ZDA, so bile nenehno pod udarom. Prisvajali so jih, predelovali v sprejemljivejše oblike, jim rezali "nekultivirane" robove. A bile so tudi vitalno odporne. Muzikanti in njihove publike, saj za to gre pri popularnih godbah, so iznajdevali nove sloge, modificirali in utrjevali stare ritmične vzorce, dodajali od tu in tam. Mojstrili so jih, pilili, pa naj gre za otočane ali diasporo, denimo v muzičnem industrijskem Nueva York s prevladujočimi Portoričani in kubanskimi mojstri. Bila je nenehna napeta družbena igra rezidualnih, dominantnih in nastajajočih glasbenih oblik. In igra med osamljenim, izoliranim otokom, virom navdiha in komercialnim središčem ob atlantski obali. Vsi so se ozirali za Kubo. Otok ni bil godbeno izoliran, kar je zabloda, ki jo danes naokrog trosijo spletene fantazije o "brezčasju" fantov iz Buena Vista. Značilen je odziv newyorških glasbenikov, ki so v borbi za kruh in v spremenljivih pogojih za igranje s prezirom in zavistjo obenem komentirali Castrovo politiko podeljevanja ugodnega statusa plantilla glasbenikom, češ, saj je vsak, ki malo škreblja z maracas, za to plačan. Kar ne drži, saj so plantilla z višjo mesečno plačo in privilegiji mednarodnih turnej pridobili le starejši "zaslužnejši" muzikanti. Blokado svobodnega potovanja in izmenjave med Kubo in ZDA je vsilil Washington in ne Havana. Trezna ocena proučevalca karibskih godb Petra Manuela je, da je pravzaprav glavna nesreča Kube nenehno proizvajanje imenitnih glasbenikov, ki hočejo uspeti v mednarodnem merilu. "Politika glasbenega pluralizma" med vsemi drugimi čermi priča o zavedanju o procesu kreolizacije kubanske in karibske kulture. Mimogrede, edina muzika, ki jo je uradna kubanska politika deklarativno preganjala, je bil, ah, pank. Ne pa hardrockerjev, metalcev ali raperjev.

Pianist Alfredo Rodriguez je otok zapustil leta 1960 pri 24 letih. Za razliko od številnih muzikantov, ki so se učili na ulici, je klasično izobražen glasbenik, aranžer, skladatelj, ki je v New Yorku in v Parizu vsa leta muziciral z najbolj uglednimi salseri in "latinskimi jazzarji", od Joeja Cube, Sonora Matancera, Tita Puenteja, Ismaela Rivera, Raya Barretta, Joseja Fayarda, Alfreda de la Feja do Jerryja Gonzaleza. Izvrstni muzik je takorekoč mož iz ozadja, ki smo ga med zadnjo zahodno vročico pretiravanj okrog salse spoznali kot virtuoza, odprtega improvizatorja in velikega znalca afrokubanskih muzik v nenadkriljivem bendu Cubanismo trobentarja Jesusa Allemanyja. Predstavil je sodobni, moderni pianizem, ki spoštuje stare forme, a jih tenkočutno širi. Mož se sklicuje na velika imena afrokubanskega klavirja Pedra Peruchina Justiza, Luisa Lili Martineza Grinana in Jesusa Lopeza in ceni vrstniška kolega Eddieja Palmierija in Chucha Valdeza. Artist ne mara salsa romantica in sopotnih pop produktov. Ker z oktetom izvrstnih kubanskih muzikantov, bendom Los Acereko prihaja na letošnji Lent, si obetamo suveren in domišljen glasbeni popravek stereotipov o otrpli salsi za korake preštevajoče plesalce iz plesnih šol latina. Zakaj rumba, o kateri govori Rodriguez, je godba mnogoterih ritmov, poliritmičnega tkanja, ki se odvija ob stabilnem asimetričnem ritmičnem vzorcu clave, ki je toliko preglavic povzročal že Gillespieju. Ko so jih zarolali kubanski in portoriški muzičisti, se je trobentarski posrednik afrokubanskega jazza izgubljeno drl, kje da je beat? Znana je napetost in muzični disput med pop salseri in rumberi, kateri vzorec clave 3-2, ki je razvršen v dveh taktih, je "pravilen": "latinski" ali "afriški guaguanco", ki zadnjo akcentuirano dobo v prvem delu potiska proti koncu takta. Tako so se newyorški aranžerji in producenti charange in bendov salse izogibali vzorcu rumba clave, ki na bi zmedel plesalce. Muzika naj bi s tem postala bližja afrokubanskemu jazzu in s tem predvsem godba za poslušanje in ne za ples. Toda glasbeniki so sami priznavali, da ples med komadi "afriške rumbe" ni bil nič manj živahen. Le bolj prefinjen in dialogičen je postal. Na dolgi rok je v pop salsi bitko dobil prvi vzorec. Pogled na Kubo, ki je žlahtno in gibko premeščanje naglasov med drugim ohranjala tudi v popularnem ritmu songo benda Los Van Van, je hkrati nostalgičen in je odraz odpora proti pop klišeju. Sklicevanje na tradicijo postane oporišče modernega glasbenega iskanja.

Hudomušen odgovor salsera Sonnyja Brava na vprašanje, kako lahko (jazzovski) pianist brez velikih izkušenj igra salsovsko rumbo, je bil: "V velikih težavah bo." Poznati mora perkusiven repetitiven ritmičen-harmonski ostinato vzorec guajeo, ki plete z basom in tolkali, po drugi pa mora kreativno poganjati ritemsko sekcijo in barvati clave. Ker z Alfredom Rodriguezom prihajata velika kubanska ritemska mojstra, na timbales bo igral Changuito Quintana, utemeljitelj songa, na konge, na tumbadoras pa legendarni Tata Guines, ki za povrh poudarke barva s prefinjenimi udarci z nohti, bo razreševanje zagat nadvse vznemirljivo opravilo.