Šaolinske vragolije

Kot bivši fanatični mlečnozobi obiskovalec prav vsake nedeljske kung-fu matineje v malem usnjarskem mestecu južno od prestolnice mi je kasneje v življenju sicer uspelo razviti neki zdrav globinski prezir do vsevrstnih akcionerskih budalaštin, kljub temu pa so filmi z bizarno vreščečimi po zraku letečimi aziati uspeli vsaj v teoriji ohraniti neko verjetno malo idiosinkratično toplo izbico v mojem srcu. Prav v tej kamrici je torej zagorelo ognjišče, ko me je postavna elastika od dedca z nogo, iztegnjeno do stropa, prek plakatov vljudno povabila na The Real Shaolin Kung-Fu Show, serijo petih borilnoveščinskih ekshibicij, ki se je v preteklem tednu bleščala po vsej Sloveniji in pod motom njihova predstava vaših smehljajev marsikaterega kratkohlačnika vsaj za par dni zavezala k večnemu poslanstvu poti eksplodirajoče pesti.

Šaolinski tempelj je sicer resnična ustanova, vendar je prek zadnjih par desetletij gibljivih slik na platnu večkrat zaživel neko povsem svoje surrealistično življenje, tako da povprečno neuki entuziast še danes sila težko loči dejstva od fikcije. Hvaležna podlaga za nekatere celuloidne mojstrovine in po drugi strani glede na pričevanja strokovnjakov abotna jajca tipa The Shaolin Temple Strikes Back, Shaolin Temple Against Lama, The 36 Shaolin Wonder Kids, Shaolin vs. Manchu in Shaolin Chastity Kung Fu je bila v resnici ustanovljena pred 1503 leti, in sicer v geografskem središču stare Kitajske. Ker so budistične menihe neprenehno ogrožale vojne vihre in je bil sam tempelj na ta račun porušen tudi že do tal, so bili prisiljeni menihi za golo samoohrantev razviti posebne tehnike kung-fu bojevanja, ki se jih zdaj v dobi grabežljivega kapitalizma očitno splača zapakirati v potovalni avtobus in razkazovati občinstvu vzdolž zemeljske oble.

S kolego Škafarjem sva se njihov nastop odločila ujeti v Velenju, kjer so organizatorji očitno računali na polno Rdečo dvorano, kar je dvojna škoda: prvič zato, ker je hala potem v resnici vse prej kot pokala po šivih, in drugič zato, ker se je bila sama predstava na ta račun prisiljena odreči tisti manj agorafobični intimnosti, od katere bi znala nedvomno še kako profitirati. Oder je bil zastavljen dokaj preprosto, pač dovolj obsežna ploščata površina, ki jo je na vsaki strani stražil po en kamnit orientalski psevdo lev, pripomočke za posamezne točke pa so artisti vedno znova prinesli kar s sabo in jih po koncu uporabe tudi nemudoma marljivo odstranili. Nežna ezoterična muzika nas je pred pričetkom vztrajno opominjala, da se imamo poleg mamljivo izklesanih torzov nadejati tudi polne malhe mistike, vendar se je bilo tako sugeriranemu razpoloženju pod vrelimi, ničesar zakrivajočimi rudarskimi reflektorji v družbi žvečilne balončke pokajoče mladine vseeno malce težje prepustiti s celotno dušo.

Vsaj dokler niso reflektorjev na mah ugasnili in je dvorano zajela najprej topla tema, potem pa še koprena za kopreno umetno ustvarjenih meglic. Prvič je možato zapel gong in napovedal prvi vklop light showa, ki je sprva še najbolj spominjal na tisoč šurikenov, ki svetlikajoče rotirajo na temni podlagi. Med jarrovskim cvrčanjem in donenjem je majhen deček v oranžni halji z baklo dostojanstveno prižgal ogenj v vseh štirih kotih odra, prva prava točka pa je vzburjenemu občinstvu ponazorila proces šaolinske meditacije, ki pomaga uravnovesiti notranjo moč in še posebej usklajuje odnos med telesno in duševno energijo.

Zahodni način zabaviščarske taktike pridiga, da je treba kot prvo točko programa uvrstiti enega svojih glavnih adutov, da lahko občinstvo ustrezno zagrabi za goltanec in ga ne spusti do konca predstave, vendar učijo v Šaolinu svoje adepte očitno nekoliko drugačnega marketinga. Težko bi namreč rekli, da je bilo iz ritmičnega tolčenja in pomirjujočega humenja sestavljeno meditiranje kaj prida spektakularno, vendar je po eni strani res, da se je morala desetnija gibkih gospodov na odru za vse tiste kasnejše podvige nedvomno ustrezno ogreti, po drugi pa je tudi kaj kmalu začela nadvse ubrano topotati, prhati in izvajati navdušujoče zračne cartwheele, ki bi znali ob tej priložnosti na srečo zgolj imaginarnega recipienta kdaj drugič tudi trajno pohabiti.

Čez cel program so se prepletale inscenacije najrazličnejših bojev z raznimi orožji v dvajsetinah kombinacij, in kmalu po začetku je postalo kristalno jasno, da smo lahko mnogo prej kot standardni kung-fu krvavi kopeli nocoj priča vrhunski baletni predstavi, kjer se posamezni udeleženci v velikem loku z vso silo mečejo na hrbet, nakar jim kar nekako iz tega položaja uspe malodane trojna salta vstran. Očitno izpiljeno koreografijo so še dodatno oplemenitili všečni mali triki z okrasnimi rdečimi rutami (da je bilo videti, kot da se posamezno orožje kopa v ognju) in šelestečimi rezili, dinamično evokativno glasbo pa so preglasili samo pogosti hrupni treski na odrske deske, redarjev občasni filharmonični mobitel in dolgo zadrževani zrak mnogih članov občinstva, ko je moral naposled glede na osnovne zakone biologije vendarle bušniti ven.

V oranžno odeti obritoglavi poskočkoti so izmenično uprizarjali tako kompleksne mini spopade kot solistične kung-fu numere, agresivno skovikali, oglušujoče pokali z bičem, drug drugega spreminjali v nesojene ikebane, mojstrsko barantali z občutkom za ravnotežje in nasploh v vse smeri in v vseh položajih žonglirali s či-jem. Pokazali so nam tudi, kako je moč primarno energijo či uporabiti kot čelado: samo z njo zaščitenemu menihu je namreč soborec z glasnim bongom na buči prelomil kovinsko palico, ki jo je prej ponesel med občinstvo preizkušat, če se mu zdi dovolj jeklena, njun kolega pa si je na vrat prislonil dve sulici, ju s pomočjo sile teže upognil skoraj do preloma, nakar mu je četrti z macolo na hrbtu razlomil betonsko ploščo.

Posamezne točke so bile zelo kratke, tako da smo lahko spremljali pravi mali kalejdoskop frfotajočega oranžnega moškega bravada, nenadejan bonus pa je bil desetminutni premor, ko je lahko za taka doživetja zainteresirani posameznik ob boku z menihi na javnem stranišču celo družno lulal, in če jim je ob tej priložnosti v ozkem sanitarnem prehodu med oteženim mimohodom odstopil prednost, so ga nagradili z res gajstnim priklonom.

V nadaljevanju je eden izmed teh budističnih fakirjev poltretji meter visoko v zraku gol ležal zgolj na samih konicah petih sulic, drugega pa je skušalo podreti kar pet prostovoljcev iz dvorane. Enega izmed slednjih je njegovo malce panično dekle na vsak način poskušalo zadržati, sledilo mu je celo na oder in ga neuspešno poskusilo zvleči dol, a je bila vsaka skrb odveč. Če bi imel kdo pravico do živčnosti, bi jo imel nedvomo tisti izmed orientalskih gostov, ki se ga je pet velenjskih buzdovanov s šestim (ta je bil iz lesa) v rokah spravilo v stilu naskakovanja vrat srednjeveškega dvorca podreti na tla. Kar jim je s težkim naletom svojega battering rama potem dejansko tudi delno uspelo, a kdo bi hotel biti zdaj malenkosten, že to, da ubogega meniha ni bilo treba vreči v najbližjega rešilca, je vse prej kot majhen dosežek.

Vseskozi smo bili lahko priča novim in novim bojem, trije menihi vsak proti vsakemu, nož proti palici, verižne nunčake proti sulici, vsake toliko časa pa smo lahko spoznali nov mejnik človeških vzdržljivosti. Tako je posebej trdoglav pripadnik gostujočih performerjev z glavo razbil marmornato ploščo, za katero naj bi šli slovenski mojstri, ko so jo rezali, staviti, da se je z betico niti pod razno ne da prelomiti. Opozorjeni smo bili sicer, da ne gre vedno prav s prvim poskusom, in je šlo tokrat resnično šele z drugim, a iz enega marmornatega bloka sta na koncu v resnici nastala dva.

V naslednji točki sta svojo ekspertizo ponazorila najmlajši in najstarejši član potujoče druščine. Najprej je napredek v svoji karieri gumijaste vrtavke res impresivno in prisrčno predstavil sedemletni deček, nakar je sedemintridesetletni mojster posebne gibčne forme kung-fuja dokazal, da Voldo iz SoulCaliburja ni nujno zgolj produkt zblojene domišljije japonskih programerjev konzolastičnih iger. Sledil je prikaz procesa iniciacije novega šaolinskega mojstra, kar je pomenilo zgolj zaporedje novih baletnih prask, in ravno ko smo postali prave volje za tiste zares prave ekshibicijske umetelnosti z drugega konca sveta, se je zadeva izrazito antiklimaktično končala in gledalci so bili kar naenkrat spet prepuščeni na milost mrzli velenjski noči.

Sam program je sicer trajal več kot uro in pol, vendar pri tem, kot je bistro poanaliziral kolega Škafar, sploh ni šlo toliko za nategovanje kot za raztegovanje, tako udov kot časa. Pričakovala sva vsekakor več, če nič drugega, bi bilo lepo, da bi kdo izmed nastopajočih z močjo uma ugasnil kakšno svečo. Posameznih točk je bilo sicer videti kar lepo število, a so bile vse prej kot ne identične, vse so šle po enem in istem kopitu: poglej, kako se znava midva mikastiti, in poglej, kaj vse prenese moja buča! Svoj del k občutku določene neizpolnjenosti na poti nazaj je nedvomno prispevala tudi nestimulativna Rdeča dvorana, ki se je v določeni meri izrazila tudi na nekaterih izmed nastopajočih (par nerodnih doskokov in kak na pol spodrs), vendar se oba nagibava k mnenju, da zadeva tudi v najbolj spolirani izvedbi ne more odtehtati tistih 3500 tolarjev, kolikor je treba zanjo odšteti. Še posebej v luči tega, da si je mogoče za desetkrat manjšo vsoto sposoditi lepo število filmov, v katerih dobite vse to in še zgodbo za povrh. Kaj pravite na Seven Brothers Meet Dracula s podnaslovom Black Belts vs. Black Magic?