24. 9. 2001 | Mladina 38 | Kultura
Mariborske multifonije
Evan Parker v Mariboru
Mojster v elementu
© David Braun
Na letošnjih improvizacijskih Konfrontacijah v Nickelsdorfu je posebno zanimanje zbudil čudak z majico, na kateri je pisalo: "My roots are from my record player." In spodaj podpis - Evan Parker. Izjava zveni kakor okajen bluesovski stih, prav lepo pa se poda tudi didžejevski falangi. Pravzaprav je blizu marsikomu, le ljubiteljem fuzij in snovalcem distribucijske politike world music nikakor ne more biti povšeči, saj preočitno stavi na bližino narave in tehnike (fuzije bi šlo iskati v goli "spravarski" tehniki, neka druga fuzija - fuzija etno-rocka oziroma, z drugimi besedami, koncept world music pa se namaka v "nepotvorjeni" naravi). Preberimo si izjavo z majice še enkrat, pozorneje - mar ni dihotomija še intimnejša, mar v nji pravzaprav ni zaznati "naravo tehnike"? Korenine, ki dobesedno rastejo iz gramofonske naprave, se vijejo navzven in polze v uho, kar pač zahteva svoj čas, zicleder, natančna poslušanja, prevpraševanja, plodne dvome? In če kdo lahko združi "naravo tehnike" v tako zelo nonšalantno, samoumevno in duhovito "življenjsko vodilo", je to lahko samo improvizator, tisti, ki ve, kako nežno je treba streči stvarem, kako je treba "zalivati korenine", preden se smeš podati na oder. Velja, kajpak, tudi obrat: Zgolj in samo tisti, ki zna pustiti korenine doma, na gramofonu, jih pozabiti in nenadoma, v ključnem momentu predrugačiti v preseganje vseh slogov, tisti lahko improvizira. Vse drugo je stvar "narave tehnike", torej tistih posamičnosti, ki so se z leti nakopičile na gramofonu. Pri improvizaciji se torej dozdeva, da sili čez rob vse dosedanje posnete zgodovine, jo "tvorno pozablja", obenem pa brez nje ne more - ne more namreč brez "malo prej slišanega koncepta", ki ga je treba šele osvoboditi njegove lastne klišejskosti. Takrat skrepeni v pravo korenino - oder, instantna kompozicija dokaže, da je svojčas šlo za kliše. Improvizator bi, rečeno s Pascalom, sploh ne igral, ko bi igranega nekoč že ne slišal. Njegovih pet minut tiči v trenutku, ko nekoč že slišano dobesedno zaigra. Zaigra - prav tako kakor kdo zaigra denar v igralnici. Za hazarderja vemo, da je raje za hip nepazljiv, ko da bi žrtvoval svoj slog; tako je uspešnejši. Improvizator obrača hazarderski koncept na glavo, s tem da z veseljem pozabi na slog, ker mora biti tako pozoren na trenutek.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
