Pojoče ribe

Star sem 27 let in prinašam čaj staremu očetu. A glej ga, zlomka, Bertel mi izdihne pred očmi, ne da bi popil en sam požirek čaja. On že ve.

To leto je zadnji rok za vpoklic v vojsko.

Takrat je veljalo pravilo, da če se prijaviš sam, lahko izbiraš kraj in republiko, kjer boš služil. Torej si rečem: Bertel je mrtev, jaz pavziram in še kar slabo igram vlogo hipija, poslednji rok za vpoklic pa je tu. Alzo, čas je za vojsko!

Zdelo se je, tako sem si zamišljal, da je to zadnja prepreka pred totalno svobodo. Pa je bila res. Dajte, da se nasmejem!

Stopim tako na Mačkovo, jim rečem: Dajte mi južno Srbijo ali Bosno. Dali so Bosno. Natihoma sem si to želel. Slišal sem bil namreč, da so tam možnosti za negativno diagnozo še prav posebej ugodne.

Pa so bile res (smeh).

Fliks, pa sem v Banjaluki.

Pojem pleskavico in sklenem, da štirinajst dni ne bom jedel. Ves tak stopim skozi kapijo.

Priznam, da je bilo mučno, ker sem bil sam mučen. In da vam kar zdajle povem, nič ni narobe z vojsko, z državo, s sistemom - s tem ali z onim, narobe je v meni. To je dejstvo, ki se ga danes globoko zavedam. Saj prav zaradi tega zdaj pišem, ne o preteklosti, pišem v sedanjosti o sedanjosti. Za nekatere je bila JLA v sedemdesetih letih to, kar je Nato, spet za nekatere, danes.

Tako sem sedel nekaj časa na kupu vej sredi smetišča. Neverjetno sam, popolnoma odprt, sam proti vsem, navidezno top in prepričljivo dovzeten za strah in pogum.

Medtem ko so imeli vojaki nastavo, sem hodil od smetišča do kasarniške kantine po sok in se vračal na smetišče, kot v sanjah, kot na tripu, lagodno razpuščen in le ogrnjen v šinjel. To je bilo za dežurnega kapetana, ki me je srečal na enem teh sprehodov, nekaj nedopustno strašljivega.Tresla sta se oba, v strahopetnem besu poročnik Bandjur in kapetan, ki me je v nedojemljivem besnilu privlekel na marksističku nastavu v eno izmed številnih barak, v katerih je bila nastanjena tenkovska in mehanizovana pešadija.

Potem je šlo pa takole. Jedel nisem dva tedna, postajal vedno lažji in gibčnejši, pil sem le sokove, se z navdušenjem vključeval v jutranjo fizkulturo, misleč, da se zgrudim slej ko prej. Nisem si bil še v svesti blagodati, ki jo uživa telo ob zmernih, a učinkovitih trenutkih sadnih diet in postov. Ob zmagi v teku na 1500 m sem dojel, da taktika ni prava. Zatorej se je moj blodni um odločil za načelo lastnega delovanja: nasprotje - poskusimo v obratni smeri - zastrupitev z nikotinom.

Ni šlo. S pol škatle cigaret na delno prazen želodec res nisem prišel nikamor. Tako sem po nekaj dneh opustil tudi to.

Ne zanimajo me več detajli, Slovenci, Makedonci, Srbi, Hrvati in predvsem Bosanci, sem in tja kakšen Šiptar, starešine, oficirji, desetarji, pukovniki, poručniki in rahločutni zastavniki.

Že na začetku sem jim povedal, da živim na kmetih, da se pogovarjam s kravami, z drevesi in s pticami, da me civilizacija ne zanima več in da je zame vojska nekaj nedojemljivega, celo nedopustnega. Edina rešitev zame in zanje je, da me pošljejo na psihiatrijo v Sarajevo. Tamo će ubiti čoveka u tebi, so rekli.

Neka ubiju čoveka u meni, mene neće! Tukaj ostanem. Pika.

To je bilo na začetku. Po neuspelem poskusu zastrupitve z nikotinom sem se pa globoko zamislil. Nič nisi izpeljal do konca v življenju, pa naj bo to zdaj vsaj ta idiotska vojska.

Tistih štirinajst dni, v katerih sem bil namenjen priti ven, se je kar nekam razblinilo, nič dramatičnega se ni zgodilo in nič ni kazalo, da se stvari premikajo v smeri napotitve v Sarajevo. Zatorej sem odšel v kantino, spil dve karlovački pivi po štirinajstdnevnem postu in dve uri obležal v nezavesti. Odločitev je padla. Dobil sem puško in zastavnik me je takoj zvlekel v klub in že sem režiral prvomajsko proslavo. Potem sem mesec in pol v glavnem ždel v klubu in risal maršala v vseh pozicijah in tehnikah, ki so mi bile na voljo. Po vsej kasarni so visele moje slike, na kar nisem bil niti najmanj ponosen. Obuke tako rekoč nisem imel. Zadnji mesec me je vsako jutro prišel iskat službeni mercedes in me vozil v Banjaluko na občino, kjer sem tipkal pozive rezervnim oficirjem. Cele dneve sem tako prebil v mestu ob Vrbasu in se pozno ponoči vračal v kasarno. Nekoč sem celo rekel poručniku, naj mi najamejo sobo v mestu, da se ne bo treba vračati v vojašnico zgolj zaradi prenočitve. Ta vnos civilne sfere v napol vojaško življenje me je dokončno prepričal, da vse skupaj ne pelje nikamor. Pol vojak, pol civilist, ne tič ne miš. Dovolj! Tej nagli odločitvi je botrovalo dejstvo odhoda cele kasarne na enomesečne manevre na poligon Manjačo. Če zdaj ne ukrenem nič radikalnega in grem z njimi v tiste hribe, sem za enajst mesecev zapečaten. Ker so vedeli, da sem študiral filmsko režijo, so mi obljubljali, da bom lahko z dvema šestnajstmilimetrskima kamerama snemal manevre iz generalskega tanka in da bom imel po končani obuki v klubu sobo s televizijo in bom sploh lahko počel, kar bom hotel. Niti slučajno!

Zvečer pred dnevom odhoda na manevre sem si kupil steklenico mekane rakije, šel v klub in jo do jutra spraznil. Tresel sem se kot pes na kuzli, ko sem stopil v poručnikovo pisarno. Rekel sem mu, da jemljem LSD, ki ga dobivam na posta restante, in da v nobenem primeru ne morem z njimi. Poručniku se je kar stemnilo pred očmi. Znao sam, pa znao sam da uzimaš drogu. To će te ubiti. Tako sva odšla h kasarniškemu zdravniku, ki je bil velika surovina. Na začetku sploh ni hotel nič slišati o drogi in asocialnosti in je brezpogojno zahteval, da me pošljejo na manevre, ker blefiram. Poručnik pa le ni bil brezdušen človek in je dojel mojo stisko in v prihodnosti pričakoval le probleme, ki bi jih imel z menoj. Toliko časa je prepričeval dohtarja, da je ta nazadnje, sicer z veliko nejevoljo, le popustil, tako da sem kasneje sam diktiral poručniku napotnico za psihiatra v Sarajevu. Okoli poldneva je odšlo vseh pet tisoč vojakov na Manjačo, jaz pa na vlak psihiatrični kliniki naproti.

V sprejemni pisarni psihiatrije v Sarajevu je sedel oficir, ki je normalno v vsakem k njemu napotenem vojaku videl absolutnega bleferja. In res so bili vsi pred mano čakajoči kot po pravilu poslani nazaj v kasarne. Kar srh me je spreletaval ob misli, da me pošlje nazaj. Globoko v sebi pa sem čutil, da ne bom popustil, naj se zgodi karkoli. Kaj naj bi to pomenilo, mi ni bilo jasno in v meni je vrelo, ko sem prišel na vrsto.

Prebral je napotnico z mojim diktatom in me nekaj časa nedoumljivo motril. V tistem trenutku se je v meni vse umirilo in padel sem v globino lastne tišine. Bil sem drugačen od preprostih čobanov pred mano, ki so se jokali, tulili, prosili in moledovali. Na stolu pred njim je bila moja odsotnost. Sprejel me je na opazovanje, kar je pomenilo, da sem hospitaliziran, in za začetek je bilo to povsem dovolj.

V sobi nas je bilo dvanajst. Ležal sem ob velikanskem oknu, popolnoma zaprt vase, bral Poziv na smaknuće Vladimirja Nabokova in poslušal blazne ideje zastavnika, ki je bil prav tako hospitaliziran in je večkrat sedel na robu postelje, kjer sem ležal. Bil je zelo načitan, vseskozi pod močnimi sedativi, ki so mu jih dajali. Zmešalo se mu je, ko so ga prijatelji pripravili do stave, da ne bo prehodil vseh Terazij v središču Beograda v vojaški uniformi in s polnim kozarcem vode v roki, ne da bi polil kapljico. Ni jih prehodil niti polovico, ko ga je vojaška policija odpeljala v zapor. Tam se mu je pa odtrgalo.

Vsako jutro je bila vizita, in kadarkoli so se sanitetni pukovniki ustavili pri meni, je civilni zdravnik, zelo mehka in sočutna duša, na vprašanje, kaj je z mano, odgovoril, da pač jemljem drogo in sem popolnoma asocialen. Reakcija je bila vedno enaka: Natrag u armiju! In to je trajalo štirinajst dni. Nič mi ni bilo več jasno. Vedel sem, da me natihoma opazujejo, saj so imeli špiclje med pacienti. Končno sem bil poklican k psihologinji, kjer sem gladko odpovedal na inteligenčnih testih. Zdaj pa njej ni bilo nič jasno. Intelektualec, nikakršne koncentracije, totalno odsoten. Iskreno sem ji gledal v oči in v njej se je nekaj zganilo. Čez tri dni je prišlo do odločilnega soočenja z mladim psihiatrom.

Na začetku je še tipkal podatke o družini in šolanju v zapisnik, ko pa sem mu začel pripovedovati, kako zadnje čase živim na kmetih, je prenehal, se zazrl skozi okno in me kot začaran skoraj celo uro poslušal. Tako njega kot mene je popolnoma prevzelo tisto, kar se je dvigovalo iz moje podzavesti. Pravil sem mu, kako je pri nas na deželi, kadar je polna luna. Krave se svobodno sprehajajo po z mesečino oblitih pašnikih in gozdovih, prav tako se tudi kmetje kot uročeni potikajo in tavajo po planjavah. Jaz pa da sem večkrat posedal ob malem jezeru, kjer je bila energija še posebno blagodejna. Nekoč sem, tako sedeč ob njem, zaslišal nežno angelsko petje, ki ni prihajalo od krav ali celo od kmetov. Le kdo bi lahko tako milozvočno pel? V tistem jezerčku pa so živele majhne ribice, kar tako same sebi v zabavo. In v nekem trenutku sem dojel, da tisto milo petje prihaja prav od njih. One so pele, veseleč se življenja.

Zdaj se je prvič, odkar sem začel pripovedovati, zazrl globoko v moje oči: Pa dobro, Slovenac, vi ste intelektualac, kako može riba da peva?

To nema nikakve veze sa intelektom, sem odgovoril.

Nekaj časa je še nejeverno zrl vame in nato: Dobro, mi ćemo vas pustiti kući, ali vi morate da se lečite, da se spustite sa oblaka.

Jaz pa: Oprostite, druže psihiatru, vi morate da se lečite, vi morate da se spustite sa oblaka.

To je bilo dovolj za odpustnico. Nepoboljšljiv primer, asocialen tip, shizofrena slika.

Po petindvajsetih dneh sem lahko zapustil psihiatrijo. Dokončno nesposoben za služenje vojaškega roka. Vrnil sem se najprej v kasarno, nato so me odpeljali na Manjačo, kjer je bil ves garnizon na manevrih. Razdužili so me, poručnik z olajšanjem, ker se me je znebil, nekateri vojaki pa s solzami v očeh, ker so me v svojih preprostih srcih vzljubili, ko sem jim v klubu marsikateri večer polepšal s petjem ob kitari in s humorističnimi nastopi.

Tako. Do takrat res nisem ničesar speljal so konca in, eto, tudi vojske ne.

Saj sem vam že na začetku povedal, da ni nič narobe z vojsko in s sistemom. Narobe je v meni. In v tebi. Ne JLA ne Nato. Edina vojska, s katero se moramo soočiti, je v nas samih, bratje. In jo zmagati.