Od Trnja do Kokarij

Pri Trnju pri Pivki leži borov gozdiček. Sredi blagodejne idilične sence, ki se poleg hladne Soče uvršča med najprivlačnejša festivalska prizorišča, je minuli konec tedna poropotal alter Festival v Trnju. Drugače od sorodnih, a mastodontnejših odprtih festivalov je za tri dni izoliranih športnih in kulturnih radosti stanjšal denarnice obiskovalcev le za bore dva tisočaka. Težko ga je poiskati na zemljevidu, še težje ga je najti, ko se konča asfaltna cesta in se pred vami razprostre luknjasta makadamska pot in sledite le svoji intuiciji. Pupedanovec Marko Doles in banda prostovoljcev so ga razvili pred petimi leti, potem ko se jim ni dalo več pripravljati številnih posamičnih poletnih koncertov. "V bistvu je to piknik dveh društev - postojnskega Mladinskega kulturnega delavnega centra in Hiše kulture iz Pivke."

Usmeritev trnjske združbe je strogi underground, pa ne toliko zaradi glasbe kot zaradi mezde, ki umetnikom namenja le pokritje stroškov prihoda in odhoda. To naj bi bil tudi glavni razlog za odpoved beograjskih dubovskih zvezd, ki bi zagotovo privlekle še kakšnega obiskovalca več, kot se je pokazalo v soboto na fešti v Savinjski dolini. Zato pa so zvočniki v kraški vrtači namesto njih ponudili ljubljanske, po dvajsetih letih ponovno vzhajajoče zvezde Esada Babačiča in Carje, ki z vsakim nastopom pridobivajo pri številu lastnih avtorskih komadov. Tudi druge bende so nabrali na hitro. Ponudbo so iskali med tistimi, ki niso šli na poletni oddih. Pri preostalih izvajalcih je - med nastopi v petek zvečer - zelo nihala kakovost. Trenutno duet Deca debilane je z enokomadnim performansom rahlo vinjene privržence impresioniral, kar se je pokazalo pri številu tistih, ki so po nastopu navdušeni težili utrujenima artistoma. K temu je definitivno pripomogla nova Hrukijeva pridobitev, kitara za levičarje s posebnim zvokom. Tudi Pasi (videti so kot skvoterji, zvenijo kot MTV) so navdušili plešoče mladce. Slabše so deli ušesnim kladivcem domžalski Kipperbusch jr. z liričnim poetom namesto frontmana. Pevec je namesto prepevanja prebiral vsebino nečesa, česar mu ni uspelo izraziti, kar s papirjev. Na železno vprašanje Hočete še eno? je publika kar glasno in deklarativno izrekla svoj Ne.

Čeprav se le redko kateri zvok razširi iz kotanje po zraku do prvih oddaljenih hiš, so prvi dan ob treh zjutraj po svojo dozo goa trancea prišli policisti. Obiskovalci jih niti niso toliko zanimali, so pa utišali jakost, da bi lahko iglasta drevesa v miru počivala. Posredovanje pravzaprav sploh ni bilo potrebno, saj je že sam ambient privabljal le ljubitelje narave in naravnega. Tudi odlični vegetarijanski indijski čapati v sladki in slani različici. Očitno bo zdrava festivalska prehrana postala stalnica na tovrstnih lahkotnih poletnih druženjih.

Pri Nazaretu

Tak je naziv gostilne, oddaljene nekaj kilometrov od prizorišča multižanrskega On the edge festivala v Kokarjah v Zgornji Savinjski dolini (išči: Kokarje pri Nazarjah pri Mozirju), ki je skušal drugo leto zapored ob koncertih ponuditi še drobce drugih umetnosti. To mu je deloma uspelo, saj je okoli sto ljudi podnevi veselo poležavalo pred šotori ob še nedozoreli koruzi in pretežno bralo stripe, za stripovsko delavnico pa je bila motivacija slabša, kar je zanemarljivo glede na enakoštevilno prisotnost rockerskih ali alter klubov in pingvinov daleč naokrog. Slednji bi tudi najnatančneje ugotavljali temperaturno razliko med pločevinkami obeh za zdaj še slovenskih pivovarskih znamk, ki je natanko kazala količino porabe domačega. Zabavo je malce krnila skrb za želodce, ki je bila pomirjena dva kilometra dlje v prvi trgovini, ampak glede na alter nivo festa je bilo opisano v živo precej bolj zabavno, kot se morebiti bere. Vsaj za ekipo, ki je metala frizbi na ograjenem prostoru pred dobesedno improviziranim, a stabilnim odrom, lociranim pod bližnjim hribčkom. Svaljkanje na njem je omogočalo čudovit pogled na neokrnjeno dolino in edino cesto, ki se je vila ob dogajališču.

V treh dneh se je zvrstila kopica skupin in dogodkov s skupnim imenovalcem urbani, sobotno večerno glasbeno dogajanje z glavnimi zvezdami festa pa se je preneslo v dvorano. Prvi vozači balkanskega multižanrskega ekspresa, madžarski Persona non grata, so s pihalcem na trobenti in cugpozavni šprintali na podobni glasbeni podlagi mešanice duba, funka, elektronskih ritmov in retro-progres rock'n'rolla kot eden najjačih beograjskih bendov Darkwood dub, ki je v celoti upravičil reputacijo pred ljudmi, ki so prišli bogu za hrbet zgolj zaradi njega. Obljubljeni v Trnju so bili končno dočakani v Kokarjah, glede na to, da je vsa dvorana plesala do konca obeh bonusov in da so na odru uprizarjani rafali odnašali od psihedelije do inštrumentalnega drum'n'bassa, je vsem manjkajočim primerno izreči sožalje za izostanek od - po mnenju drugopodpisanega - najboljše festivalne odrske izvedbe tega poletja. Za zdaj.