Ti si sav moj bol

Umrla je Margita Stefanović; izginila je še zadnja snovna sled nečesa, kar se je imenovalo EKV in je bilo ali rock'n'roll ali življenje ali nekaj let za nami ali ti si vsa moja bolečina ali krvava politika tega območja, kjer je EKV - in ne JLA ali ZKJ - ostala edini simbol tistega, kar se je imenovalo The Država; ta glasbena/politična/emocionalna zgodba se je končala na bežanijskem pokopališču, kjer so Margito pokopali v njenem 43. letu, da se nekje v nebesnoverujočih razsežnostih pridruži svojim glasbenim sopotnikom, Milanu Mladenoviću (umrl 1994), Ivici Vdoviću (1992) in Bojanu Pečarju (1998).

Imamo vse prvine za hudo patetično zgodbo o mrtvem bendu, ki se je preselil na oni svet, o drogah, ki so uničevale "mlade generacije", o skupini, katere kolokvialno delo se prenaša iz roda v rod ..., toda vse to je premalo, da bi pojasnili, kako so Margita in Milan in Bojan, recimo vsaj oni trije, sklenili hudičevski dil, ki je z vrsto albumov izničil vsako drugo izkušnjo t. i. YU-rocka.

Ko se iz povojne perspektive devetdesetih let - po vseh vojnah, pokolih, pobojih in zločinih - zbere nekaj, kar se imenuje Muzika + Besede, je videti, da so bili člani EKV prepogosto vizionarji, pesimisti, vidci strahot ali groze. Spominjam se: Milana Mladenovića sem nekaj mesecev, preden je umrl, srečal v Mladinskem domu v Beogradu. Vrnil se je bil iz Brazilije, imel je dovolj moči, da me je poskušal prepričati, kako bo v njegovi glasbi vse drugače. Potem je dejal: "A kaj naj glasba ob takšni politiki?"

Margita je kljub temu verjela, da se glasba mora splačati: bila je ustvarjalka serije cedejev z glasbo s plošč EKV, ki so ustrezali najvišjim estetskim merilom; samostojno se je ukvarjala s svojimi projekti, trudila se je, da bi zapuščina EKV dobila pravi smisel v tako rekoč nemogočih gospodarskih razmerah. Bila je trdoglava: pošiljala je na trg stare albume EKV v novih okoliščinah, prepričana - in to upravičeno -, da je to, kar počenja, Poslanstvo.

Tu nekje, v zvezi z vojno, zločini, poboji, sovraštvom, pridemo do generacije EKV, ki je uničena/preživela zgolj kot lažji dokaz, da je kaj takega, kot je "Glasba", lahko nastalo v tistih nesrečnih časih, ko je bilo na videz vse happy, izza oblakov pa so se že bližali Miloševići in Karadžići in Mladići in Tuđmani ..., kjer ni bilo več prostora za rock'n'roll, kjer so se folklorne genitalije z domoljubnega ognjišča spoštovale s prvobitno močjo patriotizma in kjer je EKV iz večine nenadoma prestopila v manjšinsko manjšino, ki so jo zmedli folklorni napevi in krvavi refreni.

To, da danes, po toliko letih, EKV slovi kot bend, ki nima nikakršnega jugo predznaka, govori o nekaj stvareh: da Milan, Bojan in Margita niti za trenutek niso imeli niti najmanjše domovinske ideje, ki bi bila uporabna v prihodnjih vojnah; da so obstajali zgolj in samo kot odmev izgubljene generacije, zazidan med titoizem sedemdesetih in depresijo osemdesetih let; v tej črni luknji - trenutku ujete svobode - je EKV začela svoje delo, ki danes, po toliko letih, izgleda/zveni bolj sveže, sodobneje in na žalost aktualneje kot pred desetimi ali petnajstimi leti.

V tem je stvar: je smrt le začetek ali konec zgodbe, ki se ponavlja? Akordi, ki nam jih je podarila Magi, simbol urbanih osemdesetih let, dokazujejo, da je vse, after all, imelo smisel.

Nocoj poslušajte katero koli ploščo EKV; ugasnite luči; pozabite na volitve; slišali boste Sedanjost v najsurovejši/najbolj čustveni obliki.

Milan, Bojan, Vd, Margita - ne glede na zdravniške diagnoze - so žrtve vojne; in skupaj z njimi vsi poslušalci. Morda je to začetek konca ali konec začetka; naj bo EKV tema, glede katere se bomo vsi vedno/uvek/uvijek/sekogaš strinjali. Peace!