Muzej je odlična naložba javnega denarja

Kunsthaus ali muzej sodobne umetnosti v Gradcu je zaradi nenavadne, biomorfne oblike od daleč videti kot vesoljska ladja, ki je zasilno pristala med hišami starega mestnega jedra. Nič čudnega torej, da sta ga njegova avtorja, londonska arhitekta Peter Cook in Colin Fournier, poimenovala A Friendly Alien ali po naše Prijazni vesoljček.

Devetinpetdesetletni Fournier je napol Anglež in napol Francoz. Rodil se je v Londonu, študiral je na Šoli upodabljajočih umetnosti v Parizu in na šoli Architectural Association v Londonu, danes pa živi med Gradcem, Londonom in Parizom. Kot profesor arhitekture in urbanizma šest mesecev na leto predava na londonski šoli Bartlett School of Architecture, kjer med drugim vodi doktorski študij o urbanem oblikovanju. Fournier ni samo teoretik, pač pa tudi praktik. V sedemdesetih letih je bil direktor planiranja pri kalifornijski družbi Ralph M. Parsons in je izdelal več mestnih načrtov, med drugim splošni urbanistični načrt za mesto Yanbu na zahodni obali Savdske Arabije. Pri projektu je sodelovalo 1200 ljudi, za postavitev mesta z 200.000 prebivalci pa so imeli na razpolago letni proračun v višini dobrih dveh milijard ameriških dolarjev. Po vrnitvi v Evropo je skupaj z Bernardom Tschumijem, dekanom Kolumbijske univerze v New Yorku, načrtoval znani Parc de la Villette v Parizu. Z londonskim arhitektom Petrom Cookom, ki prav tako poučuje na Bartlettu, sta prvič sodelovala v začetku sedemdesetih let, ko sta zmagala na natečaju za gradnjo novega konferenčnega centra v Monte Carlu. Znova sta se povezala pri projektiranju Kunsthausa v Gradcu.

Sprva je bilo predvideno, da se bo Kunsthaus gradil v notranjosti grajskega hriba. Zakaj sprememba lokacije?

Ob mednarodnem natečaju pred sedmimi leti je bila za lokacijo res izbrana notranjost grajskega griča ali Schlossberga, ker so tam bunkerji, ki bi jih lahko uporabili za dostop do muzeja. S Petrom Cookom sva predlagala, da bi stene prostora obložili s posebno oblogo, membrano, ki bi se iz jame raztezala v mesto kot nekakšen zmajev jezik. Zamisel se je žiriji zdela preveč odštekana, zato je rajši nagradila sicer izjemno inteligenten, a skrajno minimalističen in dolgočasen švicarski projekt, ki pa nikoli ni bil uresničen. Javnost se namreč z izbiro ni strinjala, češ da za muzej ne želi škatle za čevlje. Široki javni razpravi je leta 1999 sledil nov mednarodni natečaj, na katerem je bil leta 2000 izbran najin projekt. Medtem je mesto tudi ugotovilo, da bi bila gradnja v hribu bistveno dražja, zato so lokacijo spremenili.

Kakšna je vloga sodobnega muzeja? Zdi se, kot da sodobni muzeji prevzemajo vlogo katedral, da postajajo romarska središča za množice ...

Sodobni muzej ni več le toga, formalna institucija, ampak prostor druženja, komunikacije. Ljudje vanj ne zahajajo samo zato, da bi si ogledali umetniška dela, ampak tudi, da popijejo kavo in pobrskajo po muzejski knjigarni. To je že videti v Kunsthausu, saj je kavarna vsak dan polna ljudi. Pomembna kvaliteta sodobnih muzejev - in v tem vidim podobnost s cerkvijo - je, da so odprti za ljudi. Ne veljajo več za nekaj dolgočasnega ali izjemno dragega. Ne želim, da bi bil muzej populističen, ampak da bi bil popularen. Zanimivo se mi zdi, kako muzeje dojemajo politiki. Uporabljajo jih kot orodje za spodbujanje sprememb v mestih. Gradnja muzeja je še vedno bistveno cenejša od gradnje operne hiše, poleg tega pa muzej privablja bistveno več ljudi. Muzej je nedvomno izvrstna naložba javnega denarja, kar na primer dokazujeta Guggenheimov muzej v Bilbau in center Georgesa Pompidouja v Parizu.

Dobrih 38 milijonov evrov za gradnjo se zdi precejšen znesek ...

Glede na velikost stavbe to sploh ni pretirana cena. V procesu gradnje nas je naročnik opozoril, da smo dosegli rob finančnih zmogljivosti in da proračuna ne smemo preseči. Bilo mi je žal, saj je bila stavba že skoraj takšna, kot bi morala biti. Naročnika je bilo zelo težko prepričati, da je pri tako kompleksni in radikalni gradnji povsem normalno, če proračun presežeš za 20 odstotkov. Večkrat sem omenil primer gradnje avstrijskega kulturnega centra v New Yorku, kjer so prvotni proračun presegli kar za trikrat. S tem nisem želel reči, da bi tudi v Gradcu morali ravnati enako, skušal pa sem jim namigniti, da je za kulturni objekt manjša oddaljitev od prvotnega proračuna povsem normalna stvar. Mestne oblasti so se z mano sicer strinjale, ker pa imajo v mestni blagajni velikanski primanjkljaj, so me opozorili, da bo vendarle treba varčevati. Zato smo bili pri gradnji prisiljeni skleniti nekaj kompromisov. Upam, da bo muzej uspešnica in da bo mesto spoznalo, da se splača zapraviti nekaj več denarja, in nam bo odobrilo še vsaj pet odstotkov dodatnih sredstev.

Kje ste zaradi prihranka popustili?

Prvotna zamisel, ki sva jo s Petrom Cookom prijavila na natečaju, se v svojem bistvu ni spremenila. Stavba je ohranila značaj. Uresničenih je 80 odstotkov najinih želja, kar je glede na radikalnost in zahtevnost projekta pravi čudež. Zaradi finančne stiske naročnika sva morala sprejeti več manjših kompromisov, predvsem pri kakovosti materialov. Notranje stene muzeja so namesto v nerjaveče jeklo obleče v mavčne plošče. Največji kompromis smo naredili pri notranji koži, ki ni speljana do konic nosnic, s čimer smo prihranili 500.000 evrov. Koža je do konca speljana samo v eni od petnajstih nosnic, ker smo jo klientu želeli pokazati kot prototip. Prilagoditi smo se morali tudi pri številu oken, tako da smo namesto predlaganih 15 naredili samo tri, s čimer smo prihranili 250.000 evrov. Na žalost smo s tem zelo zreducirali naravno svetlobo v muzeju. Četrti kompromis je bila postavitev zgolj enega namesto dveh dvigal, in to čeprav smo že imeli zgrajena dva jaška. Skupni prihranek z vsemi kompromisi je znašal milijon evrov. Vendar poudarjam, da smo kompromise sprejeli le, kjer bo stvari mogoče pozneje popraviti, ne pa tam, kjer bi škodovali celoviti podobi stavbe.

Je nenavadna biomorfna oblika svojevrsten manifest?

Vsaka stavba mora biti manifest tega, v kar verjameš, ker je sicer nima smisla graditi. Mesto ne more preživeti, če ni odprto za tuje vplive in če ne dopušča obstoja radikalnega na vseh področjih kulture, torej tudi v arhitekturi. Vloga umetnikov je, da nenehno izzivajo, da iščejo nov način delovanja, da na novo izumljajo realnost. Tega seveda ne delaš zato, da bi šokiral, ampak zato, ker te k temu spodbuja sam razvoj kulture. Največ, kar mesto lahko naredi zase, je, da umetnike spodbuja k podiranju tabujev. Gradec je mesto z zelo močno avantgardno tradicijo. Njegovi prebivalci so od nekdaj izzivali ustaljene vzorce mišljenja in delovanja. Gre tudi za mesto z zelo živahno arhitekturno sceno. Graška arhitekturna šola je bila že pred petdesetimi leti odprta za udarno arhitekturo. Zdaj je prišel čas, da naredimo še korak naprej. Kunsthaus po svoje postavlja nova pravila igre. Pred časom sem poslušal dekleti, ki sta na postaji čakali tramvaj in komentirali muzej. Ena je rekla, da se ji zdi sicer lep, a smešen, češ da ima preveč "oblin". Rekel sem ji, da ima tudi ona obline, pa to sploh ni moteče. Ko mi je pojasnila, da so obline pri ženski nekaj normalnega, pri stavbi pa ne, sem ji odgovoril, da tudi pri stavbah ni pravila, kakšne naj bodo videti. Še posebej pozitivno se na stavbo odzivajo otroci. Ko smo na primer po zmagi na natečaju pripravili tiskovno konferenco, mi je neki osemletnik dejal, da se mu zdi muzej kul ...

Še pred nekaj leti takšna organska forma tehnično ne bi bila izvedljiva ...

Doslej je bilo načrtovanih že kar nekaj objektov z biomorfno strukturo, a zelo malo je bilo realiziranih. Uresničitev takšnega objekta je postala mogoča šele v zadnjih petih letih z napredkom računalništva in gradbene tehnologije. Kunsthaus je po svoje eksperiment. Pri načrtovanju sva uporabila računalniški program, ki se sicer uporablja za načrtovanje ladij.

Je gradnja biomorfne oblike bistveno dražja?

Pred desetimi ali dvajsetimi leti je biomorfna oblika gradnjo lahko podražila tudi za trikrat. Danes, ko so stroji računalniško vodeni, je razlika v ceni le še okoli 20-odstotna. Osnovno gradbeno orodje je tako napredovalo, da omogoča nove oblike, in to ne za bistveno višjo ceno.

Očitno je trend, da arhitekti na muzejih pustite zelo oseben pečat.

Arhitekti se delimo v dve struji. Prva je naklonjena dizajniranju muzeja kot samostojnega umetniškega dela, ki mu arhitekt da zelo močan osebni pečat, druga je bolj naklonjena temu, da so muzeji popolnoma v službi razstavljenih umetniških del. S Cookom sva se odločila za mešanico obeh skrajnosti. Hotela sva narediti zgradbo, ki bi bila nekaj povsem novega in prepoznavnega, hkrati pa tudi nekaj zelo funkcionalnega, še posebej ker Kunsthaus ne bo imel stalnih razstav. Razstavni prostori naj bi delovali kot dobro servisirana paluba. Vsak kustos bo imel možnost prostore na novo izumiti. Vsaka razstava bo lahko spremenila podobo notranjosti. Želim si, da bi bil ob vsakem obisku muzeja presenečen. Tudi zaradi tega sva se odločila za elektronsko fasado, ki sva jo poimenovala inteligentna koža. Ponoči fasada postane glasbena in svetlobna predstava. Videoumetniki in glasbeniki jo bodo lahko oblikoval po svojih željah. Želela sva si tudi, da bi se na fasadi menjale različne barve, ker pa bi to še dodatno podražilo gradnjo, smo zamisel opustili.

Kakšne podobe je mogoče izrisati na fasadi?

Tekstovne ali slikovne. Za akrilnimi steklenimi ploščami je tisoč fluorescentnih luči, kar pomeni, da je resolucija zelo nizka in slika ni ostra. Bistveno boljše je, če stavbo gledate od daleč, na primer z grajskega hriba.

Inteligentna koža je pravzaprav velikanski reklamni pano. Bodo na njem oglaševale velike korporacije, kot je Nike?

Glavna varovalka pred tovrstnim oglaševanjem je to, da pri gradnji nismo imeli nobenih sponzorjev, ampak je bila v celoti financirana z javnim denarjem. Če bi imeli sponzorje, bi se zelo težko izognili tovrstnemu oglaševanju. Nihče pa ne more napovedati, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Če bo treba dobiti dodatna sredstva za izvedbo muzejskega programa, bodo morda sprejeli tudi to, da Nike ali McDonald's na fasadi oglašujeta po 15 minut na dan. Vsekakor to ni bil najin namen, ko sva se odločila za elektronsko fasado.

Kaj bo vaš naslednji korak?

Že dolgo sanjam o načrtovanju stolpnice, zato sem bil lani v Hongkongu in letos v Šanghaju. Na Daljnem vzhodu stolpnice rastejo kot gobe po dežju. Samo v Pekingu jih imajo že 600.

povezava