Gastarbajter rap

Prihajata iz najbolj turškega predela Berlina, Kreuzberga, ki je bil nekoč tik ob znamenitem berlinskem zidu. Kakšna je bila mladost v "getu"?

Berlin je dober, a Kreuzberg je drugačen. Ko sem bil otrok, so se francoski in ameriški vojaki vozili v džipih s strojnicami v rokah. Nato je padel zid in prišli so Nemci z Vzhoda. Ko so prvi dan stali v vrsti pred banko, kjer jim je Zahodna Nemčija delila "Begruesungsgeld" (denar za dobrodošlico, op. p.,) sem mislil, da vsi želijo dvigniti denar, ker bo vojna. Sčasoma smo gastarbajterski otroci prvi padli v hip hop glasbo, prvi smo jo poslušali in se začeli z njo ukvarjati tudi sami, kar se je kasneje potrdilo kot precej privlačna izbira. Nemci so hip hop prilagodili svoji kulturi, mi pa svoji. Zdaj je sprejemljiv tudi v Turčiji.

Tvoj partner Fuat je nekaj časa živel v Nemčiji, potem pa se je s starši vrnil v Turčijo in se spet vrnil v Berlin. Slednji pa je praktično tvoja domovina ...

Moji starši so kot večina gastarbajterjev hoteli le zaslužiti in se vrniti domov. Odraščali smo brez nemških prijateljev, saj smo mislili, da bomo tako ali tako odšli nazaj. Do delitve je prišlo tudi v šoli, saj smo bili razdeljeni na turške in nemške razrede. Pri nas so nenehno govorili, da lahko postaneš malar, mizar ali zidar, nikoli pa niso omenjali recimo zdravnika ali podobnih poklicev. Šele ko smo odraščali, so se starši odločili, da ostanemo, saj so hoteli, da otroci hodijo tudi na nemške in druge evropske univerze. Takrat je bilo konec sanj o nakupu hiše v Turčiji. Kakšnih 15 let pa smo odraščali v miselnosti, da se bomo vrnili v Turčijo. Nekatere moje vrstnike so doma čudno gledali, ko so se hoteli šolati, saj bi po predstavah nekaterih staršev morali delati, da bi čim prej zaslužili denar in odšli domov. Toda prej so bili Turki mizarji in zidarji, danes pa so glasbeniki in režiserji.

Katera kultura ti je po vseh teh letih v Nemčiji bližje?

Repam turško, poznam svoje turške običaje, toda živim v nemški kulturi. V Turčiji nas imajo za Nemce, v Nemčiji za Turke, torej smo pol-pol.

Kaj se je tam spremenilo, ko je padel zid?

Živim točno tam, kjer je potekal zid. Po padcu zidu se je vse spremenilo, saj so Vzhodni Nemci recimo nekoč spominjali na zapornike, ki niso imeli ničesar, naenkrat pa so dobili vse. Sam sem bil v zaporu štiri leta, in preden sem bil izpuščen, so mi dali prosti izhod, da sem lahko malo videl, kaj se sploh dogaja zunaj. Ko so videli in začutili zahodno življenje, niso bili zadovoljni s svojim standardom. Na koncu je celo pričel krožiti rek 'Vrnimo zid, gradili ga bomo zastonj.'

Kaj pa tvoji začetki, ko si odraščal v Kreuzbergu?

Za našo bando 36 Boys je bil že napačen pogled dovolj, da smo koga imeli za sovražnika. Bili smo divji in jezni na ves svet. Ko smo bili majhni, smo vse dneve zaklenjeni čepeli doma, da so se starši zvečer vrnili z dela. Nabirala se je napetost, ko pa odideš ven na ulico, se hočeš sprostiti in jo spraviti iz sebe. Od moje družbe, ki je štela kakšnih 20 ljudi, so sedaj živi le še trije, ki so se pravočasno zresnili in se umirili s puncami. Večina jih konča na drogah ali v zaporu. Šele s časom sem se naučil, da nasilje ne prinaša nič in da mora človek razmišljati.

Zapor je bil inspiracija za hip hop?

V zaporu sem začel pisati, nisem pa vedel, da se to da odrepati.

Kako pa je vstop v glasbo vplival na življenje?

Kar sem prej počel s pestmi, sem potem povedal. Glasba je bila moja rešitev in zatem je obstajal samo še hip hop. Prvi turški raper v Nemčiji, Boe B., me je sprejel v Islamic Force. Začeli smo obiskovati "geta" v drugih nemških krajih in delali glasbo.

Ali vas sprejemajo samo hiphoperji ali - zaradi jezika in korenin kulture - tudi ostali Turki v Nemčiji in doma?

Z leti se pokaže uspeh, le zadev se moraš lotiti zares. Sam sem priljubljen tako v Nemčiji kot v Turčiji, čeprav v Nemčiji prodam več. Pred dvema dnevoma sem bral največji turški dnevnik Huriyet in zagledal članek s svojo veliko sliko in zgodbo "Naši fantje v Nemčiji" - režiser Fatah Jakin in jaz. Jakin snema nemške filme s turškimi igralci. Popularnost je v redu, čeprav smo prej imeli veliko težav. V svojih pesmih ne opisujem zlatih zapestnic, ampak življenje. Na primer obdelam pregovor "Pusti psa, naj pohajkuje, nastavi mu kost in hrani prostor, pa se bo vedno vrnil domov." Vedno sem bil underground. Zdaj pa bi rad kaj naredil in odšel ven iz geta, saj tam živim od rojstva.

Pišeš tudi nemška besedila?

Lahko bi jih. Ampak sedaj že kakšnih 13 let delam v turščini in je prišlo že tako daleč, da ne moremo odnehati. Ob tem smo uspešni, čeprav bi bilo verjetno lažje začeti v nemščini.

V Ljubljani peščica prebivalcev vodi glasno kampanjo proti gradnji islamskega centra. So v Berlinu bolj tolerantni do vas? Imate recimo v Berlinu džamijo z minaretom?

Seveda jo imamo, a še nima minareta. Toda v letu ali dveh ga bodo zgradili. Sam ne zahajam vanjo, ampak molim sam doma.