Mesto prostega sloga

Tri kilometre od središča Ljubljane je območje, kjer so bile še pred petnajstimi leti le velike, sive hale z zanikrnimi zamreženimi kletkami za skladiščenje blaga, ki je v Jugoslavijo prihajalo iz zahodne Evrope. Objekti so bili arhitekturno popolnoma nezanimivi. Toda od takrat se je veliko spremenilo. Nekdanji Blagovno-transportni center je po osamosvojitvi države prerasel v nakupovalno, poslovno, športno in zabaviščno središče Slovenije, ki v razvoju zelo očitno prehiteva staro mestno jedro. Ali kot pravi Janez Koželj, profesor za urbanistično oblikovanje na ljubljanski fakulteti za arhitekturo: "BTC je nekaj najbolj zanimivega, kar je Ljubljana doživela po letu devetdeset." Za primerjavo povejmo, da gostinski lokali v BTC že zdaj premorejo več stolov kot vsi lokali v stari Ljubljani. Medtem ko ljubljanska mestna uprava v zadnjem mandatu ni bila sposobna zgraditi ene same garažne hiše, sta bili na območju BTC samo letos brez večjega pompa zgrajeni kar dve, s čimer se je število brezplačnih parkirnih mest v nakupovalnem središču povečalo na 7500. Mimogrede - družba BTC, d. d., ki je lastnica 97 odstotkov zemljišč na lokaciji med Šmartinsko, Letališko in obvoznico, je zaradi večje prometne pretočnosti znotraj nakupovalnega središča zgradila enajst krožišč. Ker pa manjkajo krožišča na obodu (njihova gradnja je v pristojnosti mestne uprave), so ob vikendih še vedno zastoji. Ena takšnih nevralgičnih točk je križišče pri Emporiumu. Mesto za ta del prometne ureditve ni sposobno poskrbeti, po drugi strani pa od BTC mirne vesti pobira gromozanski komunalni prispevek. Samo v letošnjem letu se je na primer v občinsko blagajno na račun novogradenj v BTC nateklo 400 milijonov tolarjev. Predsednik uprave BTC, d. d., Jože Mermal pravi, da bi gradnjo krožišč na obodu sicer zlahka financirali sami, a za to bi od mesta potrebovali vsa potrebna soglasja, do teh pa ne morejo priti. Neučinkovitosti mestne uprave ne ponazarja le promet, ampak tudi vodne površine. Ljubljanski bazeni že leta zanemarjeni propadajo, na načrtu za prenovo Ilirije se nabira prah, v BTC pa pospešeno gradijo vodno mesto Atlantis, v katerem bo 14 bazenov za 4000 obiskovalcev dnevno. Ali povedano nazornejše: BTC bo imel marca prihodnje leto več vodnih površin, kot jih premorejo vsi mestni bazeni skupaj. Naložba v Atlantis je vredna 28 milijonov evrov, objekt v velikosti skoraj 15.000 kvadratnih metrov pa je po zamisli nemškega arhitekta prof. dr. Rudolfa Wienandsa projektiral Biro 71.

Medtem ko mestno jedro po letu 1990 ni doživelo vidnejšega arhitekturnega posega, v BTC vse vre od novosti. Nekdanje sive skladiščne hale so dobile bleščeče preobleke. Povprečen potrošnik teh sprememb sicer ne opazi, ker je preveč zatopljen s porivanjem nakupovalnega vozička. Če pa bi slučajno dvignil pogled, bi bil presenečen.

"Arhitektura generičnega mesta je po definiciji lepa. Gradijo jo neverjetno hitro, v še bolj neverjetnem tempu pa jo načrtujejo ... Obstaja okrog 10.000 arhitekturnih birojev, o katerih nihče še nikoli ni slišal, vsi pa kar prekipevajo od novih zamisli. Arhitekti, ki delajo v njih, so verjetno skromnejši kot njihovi dobro znani kolegi, povezuje pa jih skupna zavest, da je z arhitekturo nekaj narobe in da jo lahko spremenijo samo njihova prizadevanja," je v svojem znamenitem traktatu Generic city zapisal arhitekt in nekdanji novinar Rem Koolhas. Če za koga, potem ta misel zagotovo velja za nekaj odličnih primerov prenove v BTC. O tem je prepričan tudi prof. Koželj: "Po arhitekturnem izrazu je BTC boljši od katerega koli avstrijskega, kaj šele italijanskega nakupovalnega centra, čeprav je nastal v bistveno težjih razmerah." Med zglednejšimi primeri prenove starih skladiščnih hal navaja Merkurjev nakupovalni center. Avtor je arhitekt Dušan Engelsberger, ki je pred tem že projektiral Merkurjeva centra v Kranju in na Rudniku. Obstoječi stari hali je dodal nov ovoj v kombinaciji Trimoterm fasadnih sendvičev in zasteklitev, prepoznavnost pa je določil z velikim logotipom podjetja in z elipsasto oblikovanim nastreškom. Družbo Merkur, d. d., je investicija stala pet milijonov evrov.

Nova oblačila

Preboj iz sivine brezosebnih industrijskih hal sta sicer med prvimi naredila Emporium in BOF. Arhitekti so ju zakamuflirali v nova, za kupce privlačnejša oblačila. Emporium je delo arhitekta Matjaža Pangerca, ki je med drugim oblikoval tudi Galerijo vina in umetnosti na Bregu ob Ljubljanici in Elanove trgovine v Begunjah, Velenju, Beogradu, BTC in Maximarketu. Emporium je leta 1999 nastal na temeljih dvorane D, kjer so bile včasih trgovine in teniška igrišča. Glavni vhod je zasnovan kot poševni valj, ki je izdelan iz kombinacije jekla in kaljenega stekla ter obdelan s sitotiskom. Podnevi se skozi mlečno steklo kažejo obrisi lutk, ponoči pa celoten valj žari v umetni svetlobi. Ostale fasade so nevtralno oblečene v konstrukcijo iz gladkih jeklenih plošč. V notranjosti so trgovine razporejene po različnih avenijah, tako da se sprehajate po Broadwayu, Oxford Streetu, Champs Elysees ali Centralni aveniji, ki se konča v Centralnem parku. Poleg zunanjosti objekta je Pangerc oblikoval tudi skupne prostore in nekaj trgovin.

Nekoliko drugačen primer prenove je BOF, saj so si ga arhitekti biroja BeBe zamislili kot zmes nakupovalnega in družabnega centra. Njihov cilj je bil, da praznjenje denarnice spremenijo v zabavo. Skratka, da bo kupec na posledice, ki jih bo nakup imel na njegov družinski proračun, pomislil šele, ko bo to zanj že prepozno. Severni konec hale 18 so ovili v nov fasadni ovoj iz sinje modre pločevine in mu dodali pompozen vhod, ki konkurira sosednjemu multikinu Kolosej. Notranjost modre škatle so obarvali v temno siv ton, s premišljeno postavljenimi reflektorji pa so pozornost usmerili na prodajne police. V objekt so postavili bar, ki ob večerih lahko služi tudi kot disko klub, koncertni oder ali modna pista. Skupina BeBe je verjetno najbolj znana po projektiranju trgovin BOF v Ljubljani, Kranju, Mariboru, Dunaju in Gradcu, manj ljudi pa ve, da so tudi avtorji lokala Club&Grill Triglav, restavracije Zlata ribica in japonske restavracije Sushimama v središču Ljubljane.

Tik poleg BOF-a se po načrtih arhitekta Mihe Dobrine iz biroja Arhitekti Dobrin gradi zabaviščno-adrenalinski center Arena, ki naj bi ga odprli marca prihodnje leto. Biro je doslej naredil že nekaj odmevnih projektov, med drugim so obnovili Grand hotel Union, skupaj z arhitektom prof. Borisom Podrecco pa so projektirali hotel Mons. Investitor Arene je KD Group, ki je najemnica tega dela hale. Poleg 28 stez za bowling in 18 miz za biljard so v objektu predvideni še 3D kinodvorana, igralni avtomati, poligon za lasersko streljanje in sončni studio. Zagotovo največja atrakcija, ki je za zdaj nimajo še nikjer v Evropi, pa bo vetrovnik, ki bo obiskovalcem omogočal lebdenje na zračnem toku. Dobrin pravi, da so se prilagajali obstoječemu prostoru, zato so nadaljevali s fasado, ki jo poznamo že iz BOF-a, zaradi večje prepoznavnosti pa so vhodu dodali velik rdeč portal. Prvotno je bilo zamišljeno, da bodo postavili tudi katapult za prosti pad, a so morali idejo opustiti, ker veljavni prostorskoureditveni pogoji za to območje ne dovolijo nadgradnje obstoječih hal.

Omejitve

Ko smo že pri višini - najvišji objekt znotraj BTC je 13-nadstropni poslovni nebotičnik, kjer ima svoje prostore tudi uprava delniške družbe BTC. Avtor nebotičnika je arhitekt Vladimir Koželj, ki je med drugim projektiral tudi novo garažno hišo BTC City s 780 parkirnimi mesti. V arhitekturnem smislu je garažna hiša bistveno bolj zanimiva kot nebotičnik. Slednjega omenjamo predvsem zaradi zapletov z višino, ki govorijo o nesmiselni urbanistični politiki mestne občine. Po prvotni zamisli arhitekta Koželja bi moral biti nebotičnik višji za štiri etaže. In zakaj ni bil? Ker prostorskoureditveni plan za to območje postavlja omejitev, po kateri se je moral nebotičnik poravnati z višino sosednje Emone. Takšna konservativnost je seveda popolnoma nerazumljiva, saj je območje BTC eno tistih, ki bi zlahka preneslo tudi dvajset- ali tridesetnadstropne stolpnice. Toda namesto da bi mestni oddelek za urbanizem na čelu z Igorjem Jurančičem pripravil spremembe urbanističnih aktov, ki bi v BTC omogočile gradnjo stolpnic, se rajši zavzema za to, da bomo 25-nadstropne stolpnice gradili v strogem središču mesta, kjer je nov višinski poudarek bistveno težje upravičiti.

Dober primer inovativne arhitekture je prenova južnega dela fasade nekdanje Hale 10. Tam sta svoj prostor našli dve zelo različni prodajalni: na eni strani prodajalna Ariel z otroško opremo in igračami, na drugi pa Gama center z avtodeli, pnevmatikami in avtokozmetiko. Arhitekta Marjeta Černe in Bor Ivačič sta staro halo oblekla v potiskano rdečo cerado, kakršne smo vajeni s kamionov. Grafični motiv na platnu, ki ga je oblikovala Katja Gaspari, daje vtis svetlobnega zapisa drvečih avtomobilov na fotografskem celuloidu. Fasada je napeta na novo kovinsko ogrodje, ki je poravnano z robom nekdanje nakladalne rampe, tako da uspešno zakamuflira vse tisto, kar bi lahko odbilo kupce. Preprosta, učinkovita in predvsem cenovno ugodna rešitev, ki je odmevala tudi čez mejo, saj je bil projekt pred časom predstavljen v hrvaški arhitekturni reviji Oris. Za Černetovo in Ivačiča je bil to prvi skupni projekt, pozneje sta se namreč lotila še opreme gostinskih lokalov O BAR in CAFE IN v Kranju, Černetova pa je med drugim opremila tudi dve stanovanju v objektu Trnovski pristan, ki ga je sprojektiral arhitekturni biro Jureta Sadarja in Boštjana Vuge. Znana ljubljanska arhitekta sta svoj pečat pustila tudi v BTC, kjer je bila leta 2000 po njuni zamisli prenovljena trgovska hiša Dom/Mueller. Staro skladiščno halo sta obdala z optično steno iz kaljenega potiskanega stekla. Tako se kljub ravni površini zdi, da fasada valovi. Ko se vanjo upre sonce, se učinek zaradi senc, ki jih potisk meče na oranžno izolacijo, še poveča. "Optični učinek se spreminja glede na kot in oddaljenost opazovalca in tako pritegne njegov pogled na steno," pravi Vuga. Investicija je stala štiri milijone evrov, kar ni veliko, če računamo, da je naročnik za ta denar dobil zaščitni znak, ki njegovo trgovino na zelo subtilen, a učinkovit način loči od poplave ostalih prodajaln.

Lani je bila po načrtih arhitekta ter scenografa TV-oddaj in državnih proslav Iva Koritnika prenovljena dvorana A, kjer je danes 187 trgovin, interna radijska postaja in otroški vrtec. Koritnik, ki je sicer zadolžen za celotno zunanjo podobo BTC, je fasado stare dvorane oblekel v valovito, perforirano pločevino in steklo, na vsakega od treh vhodov pa obesil velikanski, svetleč reklamni napis. Večino stroškov prenove je pokril BTC, d. d., kot lastnik objekta, najemniki prodajaln pa so s svojimi deleži sodelovali le pri prenovi notranjosti objekta. "Pred začetkom prenove smo trgovce povabili na informativno predavanje, kjer smo jim pojasnili, kako pomembna je za večjo prodajo dobra grafična podoba ali primerna osvetlitev blaga," pravi Koritnik. Za konec pa še primer uspešne novogradnje. Letos je bil za 24 milijonov evrov zgrajen prizidek Cityparka, s katerim je naročnik pridobil 5000 kvadratnih metrov čistih prodajnih površin. Objekt je projektiral dunajski arhitekt Hans Heinrich Brunner, ki je specializiran prav za nakupovalna središča. V Sloveniji je na primer poleg ljubljanskega Cityparka oblikoval še ISP center Vič in Europark v Mariboru. Najbolj zanimiv del novega prizidka je fasada iz rdeče pobarvanih plošč kaljenega stekla.

Ob vseh teh novostih je seveda vprašanje, kam še lahko gre razvoj BTC. Koritnik pravi, da je zdaj na vrsti humanizacija prostora, kar pomeni čim večjo zazelenitev, morda tudi kakšen večji park. Po mnenju prof. Koželja BTC-ju za to, da bi se iz tematskega parka preobrazil v pravo mesto, manjka stanovanjska gradnja in morda nov višinski poudarek, ki bi predstavljal centralno točko sodobnega mesta. Vuga nasprotno meni, da za prepoznavnost podobe ni nujno postaviti ikonski objekt, ampak da imidž lahko ustvarijo tudi z novimi pešpotmi. S Sadarjem sta na primer že pred časom predlagala, da se vse pešpoti dvigne nad današnji cestni nivo, s čimer bi vzpostavili nove urbane prostore v višini streh današnjih hal. Mermal se za zdaj najbolj nagiba k novi hotelski stolpnici, ki bi seveda bila izvedljiva le, če bi mesto spremenilo urbanistični plan za to območje. Zagotovo pa na tej lokaciji ne namerava graditi nogometnega stadiona, ker je prepričan, da zaradi premajhnega števila tekem ne bi bil rentabilen.