Je vsak Srb Radovan?

Oliver Stone je pred dvema letoma posnel dokumentarec o kubanskem faraonu Fidelu Castru - Na sledi Fidelu. Pred tem je že posnel en dokumentarec o Castru (Komandant), toda TV kanal HBO, ki ga je naročil, ga potem ni zavrtel. Iz preprostega razloga: Fidel je dal tik pred premiero zapreti 75 disidentov. In da bi bila mera polna, je dal takoj zatem usmrtiti še tri Kubance, ki so hoteli trajekt preusmeriti v Ameriko. Komandant, v katerem je Stone s Fidelom debatiral o JFK-ju, viagri in filmih, je izgledal premehko - in glede na okoliščine preveč propagandno. Zato je HBO Oliverja še enkrat poslal na Kubo - Fidela naj bi zdaj prijel bolj trdo, bolj kritično. In Castro, ki je težak 110 milijonov dolarjev, je odgovarjal - v uniformi, se razume. Bombastično. Kot h'woodski zvezdnik. Ko ga Stone opozori, da poročilo organizacije Amnesty International kaže, da je Kuba med največjimi kršilci človekovih pravic, mirno odvrne: "Na Kubi nihče ne verjame Amnesty Internationalu." In doda - hej, raje poglejte, kaj Bush počne v Guantanamu? Fidel le sledi globalnim zgledom, novim smernicam mednarodne politike. Ko mu skuša Stone dopovedati, da je "na oblasti" že toliko in toliko časa (hja, od leta 1959), ga sredi stavka prekine: "Nisem jaz na oblasti - ljudstvo je na oblasti." Fidel je le, kot pravi, "duhovni voditelj Kube". Pa zakaj ne sestopi? Zakaj Kube ne prepusti mlajšim voditeljem? "Nočem ustreči gospodu Bushu!" Toda na smrt je pripravljen - in to "stoodstotno". In ker se mu zdi, da zdravstveno ne izgleda dovolj prepričljivo in da Stone "navija za njegovo upokojitev", odkoraka k zdravniku, kjer si da pred Stoneom in kamerami pregledati srčni utrip. Zdravnik na koncu zmagoslavno ugotovi, da ima Fidel telo 30-letnega športnika. Fidel, ki ga je nazadnje prestrašil Drakula, očitno računa na slogan: Po Fidelu Fidel! In to še za življenja.

In vendar: zakaj je dal tiste tri Kubance obsoditi na smrt? Ker so bili teroristi - in ker je Kuba sredi vojne proti terorju. Zakaj niso imeli možnosti priziva? Ker so turistom do konca tiščali pištole v glave. Ker so bili na Bushevem plačilnem spisku. Ker so ogrožali Kubo. Ker smo v vojni. Sploh pa - na smrt jih ni obsodil on, El Jefe, ampak sodišče, ki je povsem neodvisno. Ko se znajde v težavah, se zgovarja na Busha - tako kot se Bush, ko je v težavah, zgovarja na Castra. In teroriste. Vojna proti terorju je alibi za vse. Stone lepo ujame absurdno logiko despotskega mindseta. In intervju s Fidelom je vse bolj absurden, vse bolj obešenjaški in vse bolj nadrealističen. Toda Stone ni fan politične korektnosti, zato kamer ne ugasne, ko pride na vrsto najbolj absurdna epizoda - prezentacija retro stalinističnega procesa. In vivo. Stone namreč v neki sejni sali sooči Castra in osem vklenjenih Kubancev, ki so ugrabili potniško letalo in ga skušali preusmeriti v Ameriko. Kako ravnajo z vami v zaporu, jih vpraša Fidel. Lepo. Zakaj ste hoteli zbežati s Kube? Iz ekonomskih razlogov. In potem sami zahtevajo, da se jih strogo kaznuje - 30 let zapora. Castro jim zaželi srečo na sojenju, njihovim odvetnikom pa zabiča, da naj naredijo vse, da bo kazen čim nižja. Ni bila - pet so jih obsodili na smrt.

Na sledi Fidelu je eden izmed osemindvajsetih dokumentarcev, ki jih bodo med 16. in 23. marcem zavrteli na 7. mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani (Cankarjev dom). Čakajo vas dokumentarci o dominikanskem bluesu (bachata) in jamajškem bluesu (reggae), o gluhi glasbenici Evelyn Glennie in izraelski igralki, ki gre med cirkusante, o molitvi in vinu, o Salvadorju Allendeju in Edvardu Kocbeku, o Tuaregih in kamelah iz puščave Gobi, o zidu, ki naj bi ločil Izraelce in Palestince, in zahodni ribi, ki žre Afriko, o lepoti Tretjega sveta, ki živi po svoji podobi, in agoniji Tretjega sveta, ki ga Zahod preureja po svoji podobi - oh, in čaka vas serija gorniških, alpinističnih in avanturističnih filmov, ki pokrijejo vse topike (plezalske wunderkinde, premagovanja najtežjih smeri, dry tooling, ekstremno deskanje, smučanje s padali, BASE, ženski vzpon na K2 itd.). Dokumentarec Omejitve svobode, ki ga je začela Christine Rose, one-girl-band iz teksaškega Huntsvilla (ena univerza, pet državnih kaznilnic), na svoje stroške snemati še pred invazijo na Irak, vas bo zelo spomnil na Fahrenheit 9/11: spet lahko namreč vidimo in slišimo, kako so slike 11. septembra spremenile Ameriko (letala, ki butajo v Dvojčka... Dvojčka, ki se rušita... ljudje, ki skačejo z Dvojčkov) in kako Bush bere otrokom, namesto da bi ukrepal, spet lahko slišimo in vidimo, kako je Bush 11. september izkoristil za zategovanje demokracije in svoboščin, kako je ustvaril paranoidno policijsko državo, kako vlada z zastraševanjem in kako Ameriki koplje jamo. Christine najde skeptike, ki ne verjamejo "uradni" verziji, paralele med Bushem in Hitlerjem, pa tudi "disidentskega" eks marinca po imenu Michael Moore, ki je po e-mailu kritiziral Busha in nasankal. Ironično, ta doku je nastal pred Fahrenheitom, toda noben ameriški distributer ga ni hotel vzeti - vsem se je zdel preveč divji, preveč tvegan. Ko pa je lani poleti končno doživel premiero (v Franciji!), mu je show ukradel Fahrenheit. Omejitve svobode so izgledale le kot stranski produkt oz. kopija Fahrenheita. Ali bolje rečeno - Christine Rose je bila kolateralna škoda Michaela Moorea.

Fidel in Oliver pa ne bi smela zamuditi Velikega komunističnega bančnega ropa, ki ga je posnel Alexandru Solomon. Leta 1959 je šest nekdanjih romunskih partijskih veljakov, razočaranih nad "uradno linijo", organiziralo rop romunske Nacionalne banke. Rop je spodletel, tako da so jih prijeli, obsodili in usmrtili - naciji v poduk. Toda pred tem jih je tajna policija prisilila, da so v filmski rekonstrukciji tega ropa igrali sami sebe, jasno, tudi med sojenjem in eksekucijo. Njihovo samoponiževanje in samoobtoževanje je bilo del propagandnega showa. Film Rekonstrukcija, ki je postal orjaški hit, je bil kombinacija stalinističnega procesa in reality showa. Ko gledate Veliki komunistični bančni rop, rekonstrukcijo Rekonstrukcije, bi skoraj prisegli, da so se sodobni reality showi, ki temeljijo na samoponiževanju in samoobtoževanju malih ljudi, razvili iz stalinističnih sodnih procesov. Vse to dopolni dokumentarec Je vsak Srb Radovan?, v katerem gre Poljakinja v Srbijo, da bi preverila, če stereotipi o Srbih držijo - in najde kopico Srbov, ki te stereotipe potrdijo. Toda ko gledate vse te njene "Radovane", vključno s "skrajnim nacionalistom" (in fanom Radovana Karadžića), ki ga pripelje v Ljubljano, na protinatovski miting, se ne morete znebiti občutka, da skušajo s "samoobtoževanjem" le izpolniti njena pričakovanja, njeno stereotipno predstavo o Srbih - da torej, kot se glasi dobri stari antropološki štos, ljudožerce le igrajo.