Cenzure ni bilo?

Sploh ni bilo tako. Nihče ni ničesar črtal, prepovedal, cenzuriral. V celoti je bilo objavljeno edino besedilo, ki ga je avtorica napisala in avtorizirala. Za pojasnilo dogajanja se vrnimo v november 2004, na 3. sejo Upravnega odbora Prešernovega sklada, kjer smo se pogovarjali o proslavi. Takrat smo se vsi člani UO strinjali, da letos ne bi bilo slavnostnega govornika. V preteklosti so bili govorniki politiki, potem je bil en sam nagrajenec, ki je imel daljši govor. Odločili smo se, da bomo dali enakovreden poudarek obema nagrajencema, brez razlik. Obema smo želeli dati možnost za nagovor ob prejetju nagrade in glede na funkcijo nagrade ob tem dobiti predstavitev umetnika, njegovega dela, neki umetniški credo. Torej nekaj, kar predstavlja dobitnika na poklicno-umetniškem področju. Druga želja je bila, da bi bili besedili napisani do konca decembra, ker naj bi bila nagovora tudi natisnjena in objavljena na spletu.

To sta bila nagovora Irene Grafenauer in Bogdana Borčiča?

Da. Napisala naj bi približno 30 vrstic ali za dobre tri minute nagovora.

S tem ste se strinjali vsi?

S tem smo se strinjali vsi.

Zakaj smo se morali vrniti na to sejo?

Zato, ker sta si oba nagrajenca vzela čas do tega roka. Gospod Borčič je nagovor napisal pred rokom. Gospo Grafenauerjevo pa je dan pred iztekom roka poklicala tajnica UO, da bi jo spomnila, da se rok izteka, in jo prosila, ali bi lahko poslala svoj nagovor. Takrat je nagrajenka izjavila, govorim, kot mi je povedala tajnica, saj jaz z gospo nisem imel stikov, da bi rajši pisala z vidika bolnika kot z vidika umetnika. Tajnica ji je povedala, da kolikor ve, smo se pogovarjali, da bi govorila z vidika umetnika. Nekako je citirala naš dogovor s 3. in 4. seje UO. Tajnica UO me je potem po elektronski pošti vprašala, kaj mislim o tem. Po interni elektronski pošti sem ji odgovoril, da je naredila prav, ker je bilo to naše skupno stališče. Gospa Grafenauerjeva je vrhunska umetnica in dobi nagrado zaradi svoje umetniške kariere, ne zato, ker je trenutno bolna. Spoštujemo njeno željo, veseli pa bi bili, če bi se vsaj nekoliko lahko prilagodila namenu nagrade. Če bi pisal odgovor nagrajenki, bi bil napisan drugače, še prej pa bi se moral sestati UO. Takoj po novoletnih praznikih smo na seji napisali odgovor. Ker je čas priganjal, je na podlagi mojega odgovora tajnici UO ta sporočilo še pred sejo posredovala nagrajenki na telefonski odzivnik v skrajšani obliki in s svojimi besedami. Verjetno je gospa Grafenauerjeva to sporočilo na odzivniku razumela, kot da ji nekdo ne dopušča, da bi pisala, kar je želela.

Tajnica UO je povedala sporočilo na njen telefonski odzivnik, to je bil očitno problem?

Verjetno.

Kasneje je bil problematičen prvi stavek nagrajenkinega govora?

Stavek se glasi: "Moja želja pisati vam o svojih mislih, ki me trenutno obhajajo in ki seveda niso usmerjene v moje delovanje v kulturnem življenju pri nas, v Upravnem odboru Prešernovega sklada žal ni bila sprejeta." Ta stavek je verjetno odziv na sporočilo, ki je bilo puščeno na njenem odzivniku. Na seji smo začudeno ugotovili, kaj piše. Nihče ni rekel česarkoli takega, saj ji v resnici ni nihče nič prepovedal. Do takrat je veljalo prepričanje, da je nagrajenka pripravljena govoriti z vidika umetnika. Tudi iz elektronske pošte, ki mi jo je tajnica poslala, se razbere nekako tako. Še istega dne v začetku januarja smo gospe Grafenauerjevi na vse naslove poslali opravičilo. "Spoštovana gospa, iskreno se Vam opravičujemo za očiten nesporazum v zvezi z Vašim nagovorom ... UO Vam seveda prepušča popolno svobodo pri oblikovanju Vašega besedila." To je iz dokumenta, ki ga je objavil tudi Marijan Zlobec v Delu.

Nazadnje pa tega uvodnega stavka na podelitvi vseeno ni prebrala?

Ne. Prebrala je nekaj drugega. Govorim o besedilu, ki je natisnjeno. Pričakovali smo, da bo razumela, da ni bilo nobenega pritiska, in da bo ta stavek, ki nas je spravil v začudenje, spremenila. Pa tudi, če bi ga pustila, naj ga pusti. Ta stavek je natisnjen. Za primer, če bi se slučajno zgodilo, da bi se nagrajenka slabo počutila in ne bi mogla priti po nagrado, je bil sklep UO, da celoten nagovor nagrajenke s tem stavkom vred prebere napovedovalka. Nič nismo hoteli prikriti. Bistveno je, da smo se ji za nesporazum takoj opravičili, to je bila naša prva reakcija.

Zakaj je potem vseeno nastal nesporazum?

Gospa Grafenauerjeva je odgovorila, da ne spreminja prvega stavka. Dogovorjeni smo bili, da se, če bo nagrajenka vztrajala pri prvem stavku, še enkrat sestanemo. Na naslednjem sestanku sta bili dve stališči. Ali pustimo zadevo tako, kot je, ali poskušamo gospe Grafenauerjevi stvar še enkrat razložiti, ker mogoče ni razumela, da lahko piše, kar želi. Potem je UO, kar se vidi iz zapisnika, poslal gospe Grafenauerjevi kot skupno stališče še eno pismo.

Kdo je dal pobudo?

Ne bi rad govoril o imenih. Gospe smo poskušali še enkrat razložiti nesporazum. Da ne bi kdo razumel, da je to moje osebno komuniciranje z nagrajenko, sem želel, naj UO odloči, kaj bomo pisali, jaz sem se podpisal zanj kot predsednik. Gospa Grafenauerjeva je poslala še eno pismo, v katerem je vztrajala pri tem, kar je napisala. Članom UO je bilo žal. Poslali smo ji pismo s ponovnim opravičilom in pojasnilom, ki ga je lastnoročno podpisalo vseh enajst prisotnih članov UO, da ja ne bi bilo videti kot privatiziranje, temveč kot skupno stališče UO. Zanimivo je, da so na ministrstvu ob distribuciji zapisnika 6. redne seje novinarjem ta dokument izpustili. Že med vsem tem dogajanjem je nagrajenka pregledala in avtorizirala besedilo, ki je objavljeno. Potem smo dali besedilo na splet in v tisk. Sočasno smo sprejeli izjavo za javnost, če bi bilo potrebno pojasnilo. Izjava je enaka besedilu, ki smo ga poslali nagrajenki. Gospa Grafenauerjeva je prišla na podelitev, videti je bila zadovoljna in vesela. Na odru sva se prvič osebno srečala. Takrat mi je rekla, vse je v redu, nič se ne bojte. Potem je prebrala drugo besedilo. Čisto novo besedilo. Svobodno se je odločila, da bo povedala nekaj drugega in do tega je imela vso pravico. Mislim, da je gospa Grafenauerjeva s svojo pripombo in s tem, ko je prinesla novo besedilo, sprejela naša pojasnila in opravičila.

Mislili ste, da je s tem stvar rešena. Kje se je še enkrat zapletlo?

Ko se je v medijih pojavil očitek, da smo ji nekaj prepovedovali in da smo ji cenzurirali nagovor.

Izšel je Zlobčev tekst!

Vendar proti volji nagrajenke. Razpredal je o cenzuri, ki jo je izvajal UO. Nanj je gospa Grafenauerjeva odgovorila z izjavo, da je novinar to naredil v nasprotju z obljubo, ki ji jo je dal, in brez njenega dovoljenja. Hkrati je tudi nam poslala pismo, ki ga v Delu niso objavili: "Želela bi vam sporočiti, da je Marjan Zlobec proti moji volji in navkljub njegovi obljubi izkoristil in prekršil najin dogovor ter v Sobotni prilogi komentiral naše dopise, kar me je zelo razžalostilo in razjezilo. Nikakor ni bila moja želja tega 'vlačiti' po časopisih. Vesela sem, da sem vas spoznala in vam želim vse najlepše."

Kdaj se je UO sestal in glasoval o vaši nezaupnici?

Dvaindvajsetega februarja. Zaradi Zlobčevega teksta, še preden smo vedeli, kaj je nagrajenka odgovorila, sem vsem poslal elektronsko pošto z vprašanjem, ali naj se odzovemo na Zlobčev zapis v Sobotni prilogi Dela z vnaprej pripravljeno izjavo ali ne. Ker pa je gospa Grafenauerjeva spremenila svoj nagovor in je reagirala na Zlobčevo besedilo in tudi UO poslala pismo, se je situacija spremenila. Dogovorili smo se za redno sejo. Eni so bili za to, da reagiramo, drugi da ne, eni so bili ogorčeni, da je Zlobec to sploh objavil. Na seji je bila interna pošta med menoj in tajnico prekvalificirana, češ da sem jaz poslal odgovor gospe Grafenauerjevi. Rekel sem jim, da bi pismo, če bi ji ga pisal, napisal v čisto drugačni obliki in bi se prej posvetoval z UO. Člani pa so menili, da je bila moja krivda, da je gospa Grafenauerjeva sporočilo tajnice UO napačno razumela.

Vrnili so se na začetek?

Čisto na začetek. Omenil sem jim, da menim, da nisem naredil napake, in člane spomnil, da se je nagrajenki UO že dvakrat opravičil.

Ona sama se je že oddaljila od tega problema, ko je prebrala svoj novi nagovor?

To sem mislil. Na podlagi Zlobčevega zapisa pa se je zadeva začela regenerirati. UO je bil prek medijev postavljen v nov položaj. Piscu besedila je uspelo UO vsiliti neke vrste kolektivno krivdo za dejanje, ki ga ni storil. Za katarzo ob tej vsiljeni odgovornosti je našel krivca v predsedniku.

Po tem članku so se stvari tudi v UO začele spreminjati?

Ja. Gospe smo se dvakrat opravičili kolektivno. Člani pa so želeli, da se opravičim gospe Grafenauerjevi jaz ad personam, ne kot predsednik, zaradi ne dovolj taktnega komuniciranja z bolno umetnico. Če bi se UO v celoti želel ponovno opravičiti in jaz kot predsednik z njim, bi se seveda strinjal. Kot posameznik pa vem, da nisem naredil nič takega, za kar bi se moral opravičiti. Ponudili so možnosti: ali sam odstopim, ali me odstavijo, ali pa odstopijo oni in jaz ostanem predsednik. Rekel sem jim, da bom spoštoval njihovo odločitev, vendar sam ne bom odstopil, ker nisem storil ničesar mimo UO ali po svoje. In so se odločili.

Da vas odstavijo?

Do tega imajo člani UO vso pravico.

Najprej ste odstopili tudi kot član UO, potem ste se premislili.

O tem obstajajo dokumenti. Ko so mi izglasovali nezaupnico, sem rekel, naj dajo v zapisnik, da se vsem zahvaljujem za sodelovanje. Malo sem se razburil in sem odstopil tudi kot član UO. Po premisleku sem še isti večer poslal preklic svoje izjave o izstopu iz UO.

So dali to v zapisnik?

Ne.

Zakaj ne?

To morate vprašati njih.

Ste zdaj član UO ali ne?

Sem.

Zlobec vam je menda obljubil škandal na proslavi že novembra?

Srečala sva se v Cankarjevem domu. V neobveznem klepetu me je vprašal, kako je, ali bo kakšen škandal na proslavi itd. Pa sem rekel, da upam, da ne, zakaj naj bi bil!? On pa je odgovoril, če ga ne bo, bomo pa mediji naredili škandal. Takrat sem mislil, da se šaliva. Očitno on tega ni mislil v šali.

Potem ste bili tudi pri ministru za kulturo?

Po izglasovanju nezaupnice sem naslednji dan po telefonu sporočil ministru gospodu Simonitiju, kakšne sklepe je sprejel UO. Pojasnil mi je, da čaka uradno obvestilo UO, kaj se je zgodilo. Kasneje sva se z gospodom ministrom srečala zasebno, nič uradnega. Takrat sem mu razložil situacijo in njegovo stališče je bilo, da bo spoštoval samo pravnolegalne poti in ne internih informacij. Moram priznati, da je bilo najino sodelovanje zelo korektno.

V kulturniških krogih se govori o tem, da sta se pogovarjala tudi o vašem glasu v Svetu RTV, katerega član ste. Je to res? Bi podprli kandidata za direktorja RTVS, če bi bil to Branko Grims iz samega vrha SDS, ki je nedvomno politična osebnost?

O tem sploh nisva govorila.

Morda ste imeli v samem UO premajhno avtoriteto?

To je zame kompliment. UO je sestavljen iz visoko kakovostnih posameznikov, vsak od njih je strokovnjak na svojem področju. Iz izkušenj na drugih področjih vem, da predsednik ne sme biti diktator. Predsednik koordinira in izvaja sklepe v imenu UO. Po statutu Prešernovega sklada predsednik vodi in predstavlja UO. Niti slučajno pa ni predsednikova funkcija svojih misli vsiljevati UO. Na primer, ko je šlo za poročilo ob podelitvi, ki ga moramo podati po zakonu, sem zahteval, da ga UO verificira, in ga je. Če je tako, kot pravite, potem to jemljem kot kompliment in ne kot očitek.

Govori se tudi o odstopu vsega UO.

Govoric je veliko. Vsak zase ve, kako bo ravnal. Člani smo imenovani posamezno. Vsak mora sam dati odstopno izjavo tistemu, ki nas je imenoval, torej parlamentu. Ne vem, kako je s skupinskim odstopom.

Potem lahko nastane politična zgodba. Če ta UO odstopi, bo parlamentarna večina izglasovala po vsej verjetnosti nov UO z drugimi člani, ki ji bodo politično bolj po volji.

Kam se bodo stvari obrnile, lahko zdaj govorimo samo hipotetično. UO je po mojem pravno opravilen, ima 15 članov in lahko deluje naprej.

Marjanu Zlobcu ste želeli odgovoriti na njegovo pisanje. Zakaj je Delo objavo zavrnilo?

Bistvo odgovora je bilo, da sem kot predsednik delal v skladu s sklepi UO in ne kot posameznik ali mimo UO, in da nisem prikrival nobenih dokumentov, kakor je navajal gospod Zlobec. Pričakoval sem, da bo Delo odgovor objavilo, žal ga ni. O vzrokih lahko samo ugibam.