Fotografije na kile

In smo šli. Štirje mladi fotografi - Branko Čeak, Jurij Korenjak, Boštjan Pucelj in Borut Peterlin - smo krenili v Perpignan, na največji evropski festival novinarske fotografije, vsi dobre volje, polni pričakovanj, ki so izvirala iz tega, da tako ali tako nismo imeli kaj izgubiti. Po štirinajstih urah vožnje nas prvi vtisi niso razočarali. Ogromno ljudi z vsega sveta in še več izvrstnih fotografij. Kmalu smo naleteli na domače nasmehe Jureta Eržena, Luka Cijuhe, Igorja Škafarja, Arneta Hodaliča, Iztoka Bončine, Matjaža Kačičnika, Mance Juvan in Irene Cerar Drašler, ki je edina zastopala slovensko uredniško srenjo. Kako, kaj, kje ... gre? Nekateri bolj nasmejani, drugi manj, smo se strinjali, da je neverjetno veliko vojne fotografije vsepovsod, in se malo nelagodno prestopali, ker razen Mance in Jureta nobeden od nas ne fotografira kriznih žarišč.

Srečal sem Zijaha Gafića, ki je, čeprav ima šele petindvajset let, prejel že tri nagrade World Press Photo in še veliko drugih in sodi v sam vrh sodobnega fotožurnalizma. Presenečen sem bil, ker je deloval zelo raztreseno in nemirno. Tudi on je prodajal fotografije s kriznih žarišč in kakor Manca in Jure se je tudi on spoprijemal z mehanizmom v vojaške enote vpetega fotožurnalizma. Hkrati se niti Zijo, svojemu slovesu navkljub, ne more izogniti problemu aktualnosti fotografije, ki je s pojavom digitalne tehnike postal še očitnejši. Uredniška politika daje aktualnosti fotografije prednost pred estetsko in pomensko vrednostjo. Manca je v zvezi s tem pripomnila, da so ob nedavnih bombnih napadih v Londonu naslovnice največjih časopisov preplavile fotografije, narejene z mobilnimi telefoni, ker so bili posnetki pač narejeni, preden so fotoreporterji sploh prišli na kraj dogodka.

Takoj po prihodu sem se zaradi svoje popolnoma nemainstreamovske fotografije počutil nekoliko nelagodno in nisem predstavljal svojih posnetkov. Hkrati sem se zavedal, da sem predlani fotografski seriji Ob petih zjutraj in Rehabilitacija gluhih otrok na isti "tržnici" zelo uspešno prodal in dobil 65 odstotkov honorarja, kar je še vedno zneslo bajnih 3500 evrov. Ironično je to, da mi v Sloveniji kljub vsem prizadevanjem ni uspelo objaviti nobene od teh serij. Letos sem imel poleg teh dveh knjig s seboj le še nedokončani London in knjigo Gorjanske bajke - na prvi pogled ne ravno obetaven kapital za Perpignan. Tokrat niti nisem prišel prodajat fotografskih zgodb, ampak so me zanimale predvsem fotografske knjižnice, posebno največji na svetu, Getty Images in Corbis.

Drugega dne sem se odpravil k stojnici knjižnice Getty Images in predstavil svoje knjige. Urednik Anthony Parkin je bil popolnoma navdušen nad mojim delom, še posebej nad serijo "5am". Dejal je, da je to najboljša stvar, kar jih je videl v Perpignanu, in to me je dodobra presenetilo. Dogovorila sva se za sestanek še ta mesec v Londonu. Bodril me je, da s tem delom zagotovo lahko pridobim kakšen grant oziroma dotacijo. Pozneje sem izvedel, da je Balazs Gardi, še en znanec iz Fotopuba, prejel dotacijo v višini 20.000 ameriških dolarjev prav od knjižnice Getty Images, in to za projekt Romi. Pred odhodom sem mu pokazal še katalog Fotopuba in oko se mu je ustavilo ob fotografijah Branka Čeaka, zato sem mu ga pozneje predstavil, prek njega pa se mu je predstavil še Jure Eržen. Gotovo si bo izdelke slovenskih fotografov zapomnil v najlepši luči in bo v prihodnje pozoren na izraz slovenska fotografija.

Že s prvim sestankom sem več kot izpolnil pričakovanja Perpignana in povsem sproščen sem se dogovoril za sestanke še pri nekaj agencijah, kot je na primer ameriška Polaris. Prvo ostro vprašanje, ki mi ga je postavila mlajša gospodična, prva ovira na poti do urednikov, je bilo, ali fotografiram z digitalnim aparatom. Čudno sem jo pogledal in ji povedal, da imam deset fotoaparatov, med njimi tudi dva digitalna. Vprašala je, ali fotografiram novice oziroma tako imenovano news fotografijo. Ležerno sem ji odvrnil, da ne, in ker me je tedaj čudno pogledala ona, dodal, da imajo tako ali tako najboljše news fotografe in zagotovo ne potrebujejo še enega. Želela je videti kakšno fotko in šele Gorjanske bajke so jo prepričale, da me je spustila do glavnega urednika. Z njim pa sva bila takoj na isti frekvenci.

Zgodbe brez vojne

Ključ do uspeha pri prodajanju v Perpignanu je dejansko v odnosu, ki ga imaš do svojega dela, saj je ta zelo očiten pri tvojem nastopu in nato pri odzivu urednikov. Če veš, da imaš najboljše delo, ki ga zmoreš, hkrati pa ti je to delo še všeč, nimaš nobenih težav pri predstavitvi. Branko Čeak je brez dvoma najizvirneje prebijal led. Stopil je k uredniku, se nagnil čez pult, pogledal urednika naravnost v oči in vprašal, ali ga zanima še kakšna drugačna fotografija poleg tistih iz vojaških spopadov. Po prvem šoku so si domala vsi ogledali njegove fotografije in naročili nove. Tudi Branko je prišel do istega spoznanja, da so dejansko uredniki lačni fotografij in tem, ki niso povezane z vojnimi žarišči. Čeprav bi iz naslovnih zgodb v časopisih in po razstavah sodil povsem nasprotno.[Author ID1: at Wed Sep 7 00:05:00 2005 ]

S tega vidika sta zanimivi zlasti izkušnji Mance Juvan in Jureta Eržena. Prva svoji izjemni mladosti navkljub išče socialno angažirane zgodbe o trpečih in zapostavljenih zlasti v Afganistanu, pri čemer se spoprijema z najmanj dvema težavama. Najprej je tu konkurenca izjemnih fotoreporterjev, ki so ves čas ob tako rekoč neomejeni finančni, politični in logistični podpori medijskih velikanov prisotni na kriznih žariščih in sproti zasipajo časopisne hiše s svojimi aktualnimi prispevki. Tiskanim medijem se zato kakršnekoli globlje zgodbe iz istih krajev kaj hitro zdijo odveč. Druga oteževalna okoliščina je, da Afganistan ta hip ni v središču zanimanja svetovne javnosti. Ponavljajoče se vprašanje se je glasilo: "Pa imate tudi kakšne zgodbe iz Vzhodne Evrope?"

Morda za mlado fotografinjo težaven položaj, a med poldrugo uro trajajočim pogovorom pri uredniku agencije Corbis so prevladali drugačni, veliko konstruktivnejši toni v smeri nasvetov, kam naj Manca razvija svoj izraz. Poldruga ura pri uredniku največje fotografske knjižnice pa je zadosten dokaz, da Mančino delo odlikujejo vrednote, od katerih lahko pričakujemo, da bodo obrodile kakovostne sadove.

Jure Eržen, z zaporednimi nagradami za najboljše reportaže na natečaju Fotografija leta in z estetsko nesporno izstopajočim izrazom med fotografi časopisne hiše Delo, je na perpignansko tržnico stopil s precej širšim izborom najaktualnejših tem in si s tem še povečal možnosti, da bo opažen. Dejansko je zasičenost medijskega trga z zgodbami o cunamijih, palestinskem vprašanju in podobnem Juretu obetala pičle možnosti. A zgodilo se je ravno nasprotno; največje agencije so opazile njegove odlike. Ob neštetokrat videnih posnetkih naravne katastrofe je njegovo videnje razdejanja po cunamijih in zlasti človekove neupogljive volje po preživetju in kakovostnem bivanju, sprožilo odziv, ki ga bo, upajmo, kmalu videti še kje, ne le v Juretovem "domačem" časopisu. Temu se ne smemo čuditi, navsezadnje je Jure Eržen verjetno edini, ki v slovenskem dnevnem časopisju nenehno išče in najde vsebinski, pa tudi estetski presežek, četudi gre za fotografijo najdolgočasnejše tiskovne konference ali kake druge pasje procesije.

Med pogovorom je beseda nanesla na stereotip biti ob pravem času na pravem mestu in predstavil sem svoje prepričanje o odločilnosti trenutka - da smo vsi nenehno ob pravem času na pravem mestu, le naš ego ni voljan tega prepoznati, ker je zapleten v niti predstav o tem, kakšen bi svet moral biti, in ga enostavno ni sposoben videti takšnega, kakršen je. Zavedel sem se, da se tega ne da povedati z besedami, in se opravičil, češ da moram ženi napisati SMS. Možakarja srednjih let sem vprašal, ali smem prisesti, nato sem se predstavil, da sem iz Slovenije. Povabil me je, naj sedem, in se takoj pozanimal, ali morda vem, da v Sloveniji poteka fotografski festival, ki je menda zelo fajn. Poskočil sem in mu razložil, da sem prav jaz programski vodja tega festivala! Zapletla sva se v pogovor in Massimo Sciacca mi je pokazal svoje delo in se ponudil, da prav rad pride na festival.

Ja, tudi zaradi Festivala Fotopub sem prišel in zelo optimistično upal, da bom "ujagal" kakšnega odličnega fotografa. Prvi večer med projekcijo fotografskih zgodb sem povsem obnemel ob seriji fotografij otrok sužnjev nekdanjega magnumovca Francesca Zizole. Prva misel, ki se mi je utrnila, je bila, da bi se rad učil od tega človeka! In res - naključje je hotelo, da sem ga zagledal v pogovoru z Giulio Tornari, urednico Contrasta. Videl sem, da odhaja, zato sem stopil k njemu in mu brez obotavljanja povedal, da moram govoriti z njim. Izročil sem mu gradivo Fotopuba in dogovorila sva se za sestanek. Preden sem mu začel razlagati, kaj in kako o Fotopubu, me je prekinil in rekel, da mu je Paul Lowe že vse povedal in da bi z veseljem prišel. Prav tako je privolil Chris de Bode, festival mu je priporočil George Georgiou. Tudi pri Magnumu so se zelo zanimali za naš festival. Nisem mogel verjeti, da sem v Perpignanu med svetovno smetano izbiral, koga naj povabim v Novo mesto.

Razstave

Naj na kratko omenim še razstave. Bilo jih je ogromno, da si vseh sploh nisem utegnil ogledati. Veliko preveč je bilo Iraka in krvi, ki je bila seveda zelo rdeča. Če bi gledal razstave, bi človek mislil, da je novinarska fotografija le fotografija vojne in nasilja. Res je, da je bilo veliko čudovitih razstav, navdihujočih v estetskem, tematskem in tudi konceptualnem smislu. Posebej sem bil navdušen nad desetletnim delom fotografov agencije L'Oeil Public pa nad razstavo Kadirja van Lohuizena iz agencije Vu, nad zgodbo o diamantih od pridobivanja do "konzumiranja", nad Markusom Bleasdalom s serijo o Demokratični republiki Kongo, nad Paulom Lowom, ki je pripovedoval o brazgotinah v BiH, nad Alexandro Boulat z zgodbo o življenju žensk v Iraku in Iranu, nad Jonasom Bendiksenom iz agencije Magnum Photos s serijo Sateliti. Najbolj me je razočaral Paul Fusco, tudi magnumovec, ki je fotografiral pogrebe ameriških vojakov, padlih v Iraku, dobesedno pobesnel pa sem ob fotografijah Mauricia Lime iz Agencije France-Presse (AFP), ki je svojo serijo naslovil Sedem mesecev v Iraku. Fotografije kljub estetski vrednosti pričajo, da so narejene predvsem za povzdigovanje njega in njegovega heroizma, ker je v Iraku zdržal sedem mesecev, seveda za hrbti okupacijskih vojakov.

Najboljša anekdota iz Perpignana je povezana s kolegom Boštjanom Pucljem, dobitnikom druge nagrade na letošnjem natečaju Fotografija leta, ki je hodil po agencijskih stojnicah in hotel predstaviti svoje fotografije, a doživel čudne odzive fotografov. Ti so mu hiteli predstavljati svoja dela, da mu sploh ni uspelo urednikom pokazati svojih. Kasneje se mu je posvetilo, da sem ga prijavil kot kuratorja Festivala Fotopub, kar je nakazovala drugačna barva akreditacijske izkaznice. "In kaj si naredil?" smo ga vprašali. "Nč, tistu sm obračou, pa tihu sm biu," je povedal po dolenjsko. "Pol sm pa le morou kej rečt, pa sm uprašou, če je ta projekt že zaključen ..."