Človek slon
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje kultna klasika Davida Lyncha
David Lynch, najbolj znan po TV seriji Twin Peaks in kultni klasiki Divji v srcu, je Človeka slona (The Elephant Man, 1980) - tako kot Resnično zgodbo - posnel po resnični zgodbi, le da nas tokrat odpelje na konec 19. stoletja, v viktorijansko Britanijo, kjer ljudi, željne kruha in iger, navdušuje nova cirkuška atrakcija: John Merrick (John Hurt), človek slon. Ali natančneje: The Terrible Elephant Man! Merrick je namreč od hude bolezni tako iznakažen in tako spačen (poln je buškastih tumorjev), da ga imajo za pošast, pa četudi se komaj premika. In z njim tudi ravnajo tako kot s pošastjo - njegov “lastnik” ga razkazuje množici, ki se mu sadistično posmehuje, dokler ga ne opazi dr. Treves (Anthony Hopkins), zdravnik iz Kraljeve bolnišnice, ki ga vzame v svojo oskrbo in ki hitro ugotovi, da je ta “pošast” bolj inteligentna od svoje publike. In tudi bolj občutljiva, bolj človeška in bolj normalna.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
David Lynch, najbolj znan po TV seriji Twin Peaks in kultni klasiki Divji v srcu, je Človeka slona (The Elephant Man, 1980) - tako kot Resnično zgodbo - posnel po resnični zgodbi, le da nas tokrat odpelje na konec 19. stoletja, v viktorijansko Britanijo, kjer ljudi, željne kruha in iger, navdušuje nova cirkuška atrakcija: John Merrick (John Hurt), človek slon. Ali natančneje: The Terrible Elephant Man! Merrick je namreč od hude bolezni tako iznakažen in tako spačen (poln je buškastih tumorjev), da ga imajo za pošast, pa četudi se komaj premika. In z njim tudi ravnajo tako kot s pošastjo - njegov “lastnik” ga razkazuje množici, ki se mu sadistično posmehuje, dokler ga ne opazi dr. Treves (Anthony Hopkins), zdravnik iz Kraljeve bolnišnice, ki ga vzame v svojo oskrbo in ki hitro ugotovi, da je ta “pošast” bolj inteligentna od svoje publike. In tudi bolj občutljiva, bolj človeška in bolj normalna.
Še več, Merrick ljubi umetnost, še posebej gledališče, pa četudi ni videl še nobene gledališke predstave, kar zelo impresionira gospo Kendal (Anne Bancroft), gledališko igralko, ki postane njegova največja fanica. Za razliko od hedonistične, ponorele, dekadentne, stresne množice, ki si je “pošast” ogledovala v cirkusu, si gospa Kendal “pošast” ogleduje v bolnišnici - zasebno, intimno, nestresno, sočutno, filantropsko. V njeni filantropiji je nekaj hedonističnega, toda svoj hedonizem izraža bolj zadržano, bolj sofisticirano, bolj egocentrično, pač v skladu s sofisticiranostjo in egocentričnostjo socialnega razreda, ki mu pripada. Množica s svojim nestrpnim izživljanjem kaže, da je nad “pošastjo” - gospa Kendal mora pokazati, da je nad množico, toda s tem obenem tudi pokaže, da je nad “pošastjo”. Strpnost ni nedolžna - strpnost je privilegij. Kot da bi nam hotel Lynch reči: superiornost gospe Kendal je duša filantropije! Ali pa še bolje: hedonizem je duša vsake filantropije! In res, ko se spomnimo na vse tiste h'woodske zvezdnike, ki s filantropijo “rešujejo” Tretji svet, lahko Lynchu le prikimamo. A ne le Lynchu, ampak tudi dr. Trevesu, ki se zelo dobro zaveda, kako tanka je meja med filantropijo in šovinističnim hedonizmom: nenehno imate občutek, da okleva in da se ne more odločiti, kako naj “gleda” na Merricka. Naj ga gleda klinično - ali pa naj se prepusti emocijam? Dr. Treves ve, da je v emocijah in sočutju nekaj egoističnega in izkoriščevalskega, toda ko mu Merrick pokaže fotografije svoje matere, Lynch pove vse tisto, za kar je v drugih filmih potreboval barve. Vsekakor: film slon!
Več na www.mladina.si/dvd/.
