Bolj čudno od raja

Mednarodni filmski festival Kino Otok, ki se bo odvrtel med 26. in 30. majem, bo zavrtel kopico filmov, v katerih ljudje živijo daleč od kinodvoran in daleč od filma, pa četudi so mu pisani na kožo. Prebivalci zavrženega, napol pozabljenega filipinskega Otoka na koncu sveta izgledajo zelo fotogenično in kinetično, toda kamero vidijo prvič v življenju - kamera gleda njih, oni gledajo kamero. Ne brez razloga, heh - nikoli še niso bili novica, TV novica, video novica, filmska novica. Nikogar niso zanimali. To so nevidni ljudje, ki tudi za zajamčeni osebni dohodek še niso slišali. Še več, tako so nevidni in za kapital nebistveni, da jih je zaobšla celo globalizacija - niti kake švicfabrike jim še niso postavili. Ni kaj, imperialisti iz 19. stoletja so imeli več smisla za geografijo - ne da je bilo to dobro za tiste, ki so jih našli... ee, globalizirali. Jasno, Otok na koncu sveta je dokumentarec, nefikcija, antifikcija, travelog, filmski esej - in taka je večina filmov, ki jih bo zavrtel Kino Otok. A kot rečeno, vse te "neorealistične" filme družijo ljudje brez zajamčenega osebnega dohodka... ljudje, ki jih ne ščitijo niti država niti sindikati... ljudje, ki živijo pod radarjem globalizacije in velike kapitalske prenove... ljudje, ki so preveč realni, da bi bili fiktivni. V mehiškem Rakovem povratniku, dokumentarcu s twistom (bam!), imate družino, ki se sredi mehiške puščave, nedaleč od avtoceste, preživlja tako, da lovi raznorazne divje živali - od plazilcev do ptičev. Kar si izmislite. Nekatere prodajajo ob cesti - iz nekaterih pa naredijo omako. Ker je mehiška ekonomija tako na psu, da jih sploh ne opazi, in ker je boj za preživetje očitno prešel v svojo darvinistično fazo, nimajo razloga, da bi se skrivali za politično korektnostjo, zato živali mirno pobijajo pred kamero - brez strahu, da bodo užalili kako društvo za zaščito živali.

Ob tem se kakopak vprašate: zakaj hudiča vsi ti Mehičani še niso emigrirali, recimo v Kalifornijo? Odgovor ponuja dokumentarec Je res tako čudno?, ki nam razkriva, zakaj so losangeleški Latino-Američani tako nori na že zdavnaj razpadli bend The Smiths in njegovega frontmena Morrisseyja: ker so prepričani, da se je Morrissey kot Irec v Angliji počutil tako, kot se Mehičani počutijo v Ameriki. Z Ameriko - z ameriško glasbo, z ameriško popkulturo - se preprosto ne morejo identificirati, ker jih sili v podrejenost, podrazvitost. V Služkinji se Argentinka (Norma Aleandro) ne more več identificirati z Argentino: celo življenje je živela dobro, zdaj, v času velike depresije, po velikem zlomu argentinske ekonomije, pa je tudi sama padla pod radar, tako da ne more več plačati niti svoje služkinje (Norma Argentina, najboljša naturščica vseh časov!), ki ji je služila 30 let. Tišine med njima dokazujejo, da sta to malo razredno vojno obe izgubili - služkinja se lahko tolaži le s tem, da zdaj tudi buržujka na svoji koži čuti, kako je, če živiš pod radarjem "antisocialne" države. Gospa se na koncu preseli - ne v Kalifornijo, se razume. Okej, lahko bi emigrirala, toda ugotovila bi lahko le to, kar ugotovi Kenedi, srbski Rom, ki ga Želimir Žilnik, prvak jugoslovanskega "črnega vala", popiše v dokumentarcu Kje je bil Kenedi dve leti: da so se meje brezdušno zaprle, da so postale utrdbe, da je globalizacija zgradila večje zidove kot paranoja hladne vojne. Kenedi se odpravi v Evropsko unijo, kjer pa ga potem le selijo - iz ene države v drugo. Nikjer ni zaželen. Povsod je odpisan. In izbrisan. Alien. Tujek. Tujec. Toda poti, igre in intrige globalnega kapitala so tako brutalne, da vsi ti nevidni ljudje pogosto ugotovijo, da so tujci tudi doma, na svojem dvorišču: v argentinskem Monobloku, ki so ga, kot kaže, navdihnili najbolj bizarni, najbolj nadrealistični filmi Davida Lyncha, sta brezposelna mati (Graciela Borges) in njena hči (Carolina Fal) le še monotoni, apatični, povsem degradirani marioneti ekonomskega debakla (mati potrebuje transfuzije, hči se prostituira ipd.), tako kot Argentinca, ki v dokumentarcu Življenje v Falconu živita v starih ford-falconih, v katerih je nekoč vojaška hunta tovorila disidente, medtem ko dokumentarec Arlit, drugi Pariz, pravi posmeh Bushevemu sprenevedanju o "nigerskem uranu", prikazuje nigersko mestece Arlit, ki leži ob rudniku urana, sicer potrfeljskem dragulju globalnega kapitala. Nekoč so mu res rekli "drugi Pariz" oz. "afriški Pariz" (ker je cvetelo in nikoli spalo), zdaj pa je le še razvalina, napol ghost town, v katerem se zavrženi, bolni, umirajoči domačini sprašujejo, zakaj jim ni nihče povedal, da je uran radioaktiven. Tasuma, hit iz Burkine Faso, to aroganco nekdanjih kolonialistov spremeni v komedijo - nekdanji soldat francoske vojske v Burkini Faso (Mamadou Zerbo), pompozni burkež, se skuša dokopati do vojaške penzije, toda nekdanji kolonialisti, ki jim je služil, zanj nočejo niti slišati.

In ker so vse meje v sodobnem "globaliziranem" svetu represivno zaprte, so možne le še selitve "tretje vrste" - selitve v Boga, hazard in LSD (Hazarderji, Bogovi in LSD), na tuje planete (Divje modro onostranstvo), v puščavo (Dedek Aziz), severni sij (Podoba svetlobe) in samomor (Hrepenenje). Oh, ali pa v vojne - male, velike, imperialne, državljanske, etnične. V Kolesarski kroniki, enem izmed vrhuncev festivala, ki ga je posnel Koji Wakamatsu, veliki japonski transgresor, najstnik (Tasuku Emoto), ki je umoril svojo mater, na kolesu beži na sever Japonske - vmes sreča starega Japonca, ki mu pove, kakšne svinjarije so med II. svetovno vojno počeli Japonci v imenu imperializma. Zdaj, 60 let kasneje, se pobijajo med sabo. Svinjarije, ki so se v imenu ameriškega imperializma dogajale v času državljanske vojne v Nikaragvi, popisuje dokumentarec Nesmrten, medtem ko Grbavica, zmagovalka letošnjega Berlinala, popisuje efekte "državljanske" vojne v Bosni - obe vojni, ki sta se odvrteli pod radarjem globalizirane družbe, sta raztrgali vse družbene in družinske vezi, ljudi pa spremenili v nevidne otoke, ki se lahko preselijo le še v film.