Ko odide lev

Boštjan Hladnik je bil gospodar slovenskega filma. Filme je začel snemati v času, ko so še vsi Slovenci hodili v kino, ko so imeli vsi Slovenci še čas, ko je bil film še brez konkurence in ko ti je lahko film pomenil še vse. Z Maškarado je Slovenijo razdevičil, s Plesom v dežju jo je razkačil. Ubijal je nežno, gradil peščene gradove, brez pravljic, toda s krikom, levjim in sončnim, posnel trop hardcore porničev in najboljši slovenski film vseh časov - hja, Ples v dežju. Ko sem ga pred časom vprašal, kako se počuti zdaj, ko velja za avtorja najboljšega slovenskega filma vseh časov in ko vsakih deset let praznujemo obletnico Plesa v dežju, mi je rekel: "Povsem normalno." Toda leta 1961, ko je film ugledal temo slovenskih kinodvoran, se Hladnik ni počutil povsem normalno. A po drugi strani - tudi Slovenija se ni počutila normalno. "Reakcija je bila grozljiva!" Ljudje so ga napadali, na cesti so ga zmerjali. "Baraba! Nesposobnež! Kaj se pa greš! Kaj pa misliš! Zapravljaš naš denar! Bili so ogorčeni. In zelo netolerantni." Po premieri mu je neki možakar v glavo zabrisal steklenico piva. "V zadnjem trenutku sem se izmaknil. Film je bil za tiste čase preprosto prehud." Preveč črn, pesimističen, morbiden. "Sporen je bil tudi način, kako je bil narejen. Bil je preveč nenavaden. Slovencem, ki imajo radi prijetne reči, ob katerih se ne razburjajo, se je zdel tuj." Nobenih alpskih motivov. "Pa tudi noben izmed junakov ni ravno dober in priden, vsi so malce zapiti, malce umetniški, malce krokajo, malce se kurbajo." Z eno besedo: atentat na socializem, združeno delo in samoupravljanje. "In nihče ne vstaja ob petih zjutraj." Tudi politiki se je zmešalo. "Rekli so, da to ni odraz naše družbene stvarnosti." Pika.

Okej, vejica. Ples v dežju, Hladnikov prvenec, posnet po Smoletovem romanu Črna noč in beli dnevi, je bil namreč natanko to: slika tedanje Slovenije - protižanrski arty film noir, v katerem se prepletajo falirani slikar (Miha Baloh), ki halucinira in blodi po urbani džungli ("zmeraj ista blodnja"), femme fatale (Duša Počkaj), sicer falirana igralka, ki slikarja izmenično privlači in odbija ("me bo ugonobila?"), gledališki šepetalec, ki nenehno vohlja, opreza in prisluškuje, letargični, depresivni, tesnobni, prestrašeni liki, ki izgledajo zdaj kot silhuete, zdaj kot fantomi in zdaj kot ekscesi svojega polsna, mračna, morasta, zadušljiva atmosfera, občutek krivde, brezizhodnost, slepe ulice, dež, mala, siva stanovanja, alkohol, cigaretni dim, morbidna seksualnost, lagodje v nelagodju, nelagodje v lagodju, groteskne kompozicije, junakov vtis, da "ni boljšega sveta" in da je "vse izgubljeno", odpor do realnosti, morilske misli, moreči pritisk preteklosti, ki davi junake, brezupni poskus "začeti znova" in ples s smrtjo, ki bi bil lahko naslov vsakega filma noir. In seveda, nastopa rekordno število krst - Slovenija je bila na tem, da umre. Hu! Ni bilo Slovenije, ki bi ljubila ta film - in ni bilo partije, ki bi ljubila ta film. Toda ironično, prelomni Ples v dežju - "odpor zoper vse, kar je bilo pri nas posneto na filmski trak," kot je rekel Branko Šoemen - so menda prodali le na Kubo.

Hladniku za kazen niso pustili posneti njegovega sanjskega filma, Umirajočega vetra (via Marjan Rožanc), "mojega najboljšega filma", so mu pa resda prižgali zeleno luč za nizkobudžetni Peščeni grad (1962), v katerem potepuška "ubežnika" srečata punco (Milena Dravić), ki je pobegnila iz umobolnice in ki ima pod plaščem le črno spodnje perilo. Spet sami begunci, nobenih herojev. Film so skoraj prepovedali - tokrat zaradi konca. "Na koncu se namreč fanta odpeljeta proti neke sorte mreži - kot da se odpeljeta nazaj v arest, nazaj v lager." Nazaj v socializem, heh. "Film si je pogledal Beno Zupančič, kulturni minister, ki je vprašal: no, kaj pa to pomeni? In Janez Kališnik, snemalec, mu je razložil, da se film tako konča zaradi stila: ker se začne z linijami, se tudi konča z linijami. Aja, je rekel minister in odšel." Ker za Hladnika v Sloveniji ni bilo več zelene luči, je svoja naslednja filma, Erotikon (1963) in Maibritt (1964), posnel za nemškega producenta Egona Haebeja ("takih ni več"), ki mu je Hladnik celo predlagal, da bi posnela Winnetouja (po Karlu Mayu), v Slovenijo pa se je vrnil šele kontrakulturnega leta 1968 - z lahkotnim, ironičnim, rajcaškim Sočnim krikom, ki ga je napisal med vožnjo iz Nemčije v Ljubljano in ki je izgledal tako, kot da je padel z neba. Free love, nonkonformizem, revolt, izraz "marmeladarji", ki je letel na partijo, pop muzika, Kameleoni, golota. "Seks pri likih ni puščal nobenega občutka krivde, nobene slabe vesti." Seks kot rekreacija - ne, tega slovenski film prej ni poznal.

Toda ta "seks brez greha" je bil v resnici le zatišje pred seksualnim hurikanom - pred Maškarado (1970). Seks v praznem bazenu, seks v avtu, orgija z geji, lezbijkami in transvestiti, pa analni seks (Miha Baloh vs. Vida Jerman), pri katerem erekcije ne vidimo, jo pa zaslutimo. Vprašanje je samoumevno: kako mu je Maškarado sploh uspelo posneti? Zelo preprosto: komisiji, ki je prižigala zeleno luč, je predložil scenarij, iz katerega je pometal vse pridevnike, tako da ni bilo točno jasno, kaj se v erotičnih prizorih dogaja. Ko so videli, kaj se dogaja, so ga linčali - neka gospa, sicer dokaj lahkoživa žena tedaj zelo visoke persone, je celo rekla, da bi ga bilo treba kastrirati. Maškarado so povsem porezali. Hladnika na premiero ni bilo, še huje - zbežal je v Italijo. "V taki državi nisem hotel več živeti." Prva, prava verzija je v kino prišla šele leta 1982 - in to v Slogo, v kateri so tedaj vrteli porniče. Hladnik je vmes posnel film Ko pride lev (1972), v katerem 15-letna Marina Urbanc ni smela reči "Fukala sem"... pa film Bele trave (1976), v katerem ni smelo biti džinsa, golote in razpel... štiri nemške "romantične" hardcore porniče ("To sem počel iz upora")... in film Ubij me nežno (1979), v katerem lezbijki nad tiča spustita piranhe.

Da je šlo le za skrivni rimejk Maškarade, ni opazil nihče. Niti komisija. Niti partija. Niti ona lahkoživka, ki ga je hotela kastrirati. Niti France Brenk, filmski publicist, dobri stari leninist, ki ga je hotel poslati na prevzgojo v Sibirijo. Nič, tudi to "maškarado" je očitno posnel iz upora. Danes imajo slovenski režiserji občutek, da se ni več čemu upirati. Kar filme in fantazijo ubija. Boštjan Hladnik je filme snemal iz ljubezeni in iz upora - slovenski film je osvobajal in delal valove, na katerih bi lahko jadrali mlajši filmarji. Pa niso. Zato slovenski filmi še vedno izgledajo predhladnikovski.